VDSS Sodba Pdp 306/2018

Jedro

Načelo koncentracije in hitrosti postopka je mogoče uresničiti le v primeru, če tudi stranke (ne samo sodišče) svoje pravice uresničujejo skrbno in pošteno. Skrbnost pri izbiranju procesnega gradiva strankam nalaga, da že v postopku pred sodiščem prve stopnje preverijo vire in lokacije, kjer bi bilo to gradivo mogoče najti. Dejstva in dokazi se predlagajo v postopku pred sodiščem prve stopnje do zaključka prvega naroka, kasneje pa le izjemoma, če stranka dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogel predložiti prej. Tožnik navedenega ni dokazal, zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo potnih nalogov, ki jih je tožnik predložil po prejemu izvedenskega mnenja, saj je bil tožnik glede predložitve listin prekludiran.

Izrek

I. Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje s toženo stranko prenehalo dne 27. 10. 2015 (I. točka izreka). Ugotovilo je obstoj terjatev tožnika do tožene stranke:

- iz naslova plač;

- iz naslova nadurnega dela;

- iz naslova dodatka za nočno delo;

- iz naslova povračila stroškov prevoza na delo in z dela;

- iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust;

- iz naslova odtegljaja;

- iz naslova povračila materialnih stroškov;

- iz naslova dodatka za delovno dobo;

- iz naslova dnevnic

v zneskih, navedenih v II. točki izreka sodbe. Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožnika iz naslova dodatka za delo na dan praznika v višini 61,56 EUR in terjatev iz naslova potnih stroškov v znesku 370,00 EUR (drugi odstavek II. točke izreka). V III. točki izreka je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke nasproti tožniku za odškodnino v znesku 1.305,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2015 dalje do plačila in da ne obstoji terjatev tožene stranke nasproti tožniku za odškodnino v znesku 1.712,82 EUR. Sodišče prve stopnje je po pobotu terjatev toženi stranki naložilo, da tožniku plača zneske, navedene v IV. točki izreka, zmanjšane za terjatev tožene stranke v znesku 1.305,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2015 dalje (drugi odstavek IV. točke izreka sodbe). Višje zahtevke tožnika in tožene stranke v višini 1.712,82 EUR je zavrnilo (V. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.229,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (VI. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del II. točke, ugodil del III. točke (ugotovitev obstoja terjatve tožene stranke), zoper pobot terjatve v znesku 1.305,00 EUR (IV. točka) ter zoper V. in VI. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju tožnika sodišče prve stopnje tožniku ni pravilno odmerilo dnevnice za službeno odsotnost in višino plačila nadur ter stroškov za opravljanje ADR izpita ter prevoznih stroškov. Sodišče je napačno odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati 1.305,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2015 dalje, zaradi domnevne opustitve običajne skrbnosti pri udeležbi v prometni nezgodi in povzročene domnevne škode toženi stranki v zvezi s tem. Sodišče bi moralo tožniku priznati vse vtoževane nadure za mesec julij 2015 v višini 23,04 EUR, avgust 2015 v višini 193,35 EUR, septembra 2015 v višini 107,66 EUR in oktobra 2015 v višini 122,06 EUR (razliko med vtoževanimi in priznanimi nadurami). Sodišče pri svoji odločitvi neutemeljeno ni upoštevalo naknadno posredovanih potnih nalogov za mesec avgust in september 2015. Tožnik je šele po prihodu domov v Srbijo, decembra 2017 našel pet potnih nalogov za mesec avgust 2015 in dva potna naloga za mesec september 2015 iz katerih je razviden njegov delovni čas relacij voženj in upravičenost do dodatkov, dnevnic in nadur. Teh listin pa sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo, s tem pa je kršilo tretji odstavek 286. člena ZPP, ki določa, da lahko stranka tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku in če njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora. Tožena stranka razpolaga z vsemi listinami in evidencami o delovnem času, zato bi morala tožena stranka sama predložiti sporne potne naloge. Sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in je posledično zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve o zahtevku za plačilo ADR usposabljanja. Zakoniti zastopnik tožene stranke je namreč tožniku postavil pogoj, da opravi t. i. ADR izpit, ki zadeva pripravo in trening ter preizkus znanja. ADR izpit morajo opraviti vsi vozniki tovornih vozil preden začnejo voziti t. i. cisterne. Zakoniti zastopnik pa je tožniku dejal, da naj opravi izpit ADR v Srbiji, ker je cenejši. Tožnik je opravil izpit v Beogradu in toženi stranki predložil račun z dne 12. 10. 2015 v znesku 10.000 srbskih dinarjev (protivrednost 145,00 EUR). Izpit ADR je tožnik opravil na izrecno zahtevo tožene stranke v njegovem interesu in za potrebe tožene stranke, sodišče pa mu zneska za prevoz in stroške izpita neutemeljeno ni priznalo. Tožnik izpita ADR ni potreboval in se za izpit v nobenem primeru ne bi odločil. Tožnik predlaga sodišču, da ponovno, v skladu z določbo 348. člena ZPP, opravi obravnavo in ponovno zasliši tožnika v zvezi z okoliščinami pred odhodom na vožnjo dne 12. 10. 2015 in o okoliščinah neposredno pred prometno nesrečo. Tožnik je omenjenega dne vozil po avtocesti v Avstriji, pri čemer je naletel na kolono, ki se je nabirala zaradi dela na cesti. Kolona se je občasno pomikala naprej, v nekem trenutku pa se je vozilo pred tožnikom sunkovito in nenadoma zaustavilo in se je pri tem tožnikovo vozilo naslonilo na prednjo vozilo. Tožnik pojasnjuje, da so pri toženi stranki konstantno pritiskali nanj naj vozi čim hitreje, naj vozi do zadnje delovne minute, naj skuša doseči maksimum delovnega oziroma voznega časa, kar je vsekakor vplivalo na tožnika in sicer do te mere, da je bil ob iztekajočem delovnem času manj zbran. Vozilo pred njim je iznenada ustavilo tožnik pa je bil preokupiran z razmišljanjem o pritiskih in zahtevah tožene stranke, zato je zadel v vozilo pred seboj. Tožena stranka pred vložitvijo te tožbe nikoli ni posredovala nobenega zahtevka za plačilo domnevne škode, in ni vodila nobenega postopka ugotavljanja materialne odgovornosti in je zahtevek na sami obravnavi postavila samo zato, da bi se izognila plačilu zahtevanih zneskov tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tudi tožena stranka, vendar je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 12. 3. 2018 v zvezi s pritožbo tožene stranke ustavilo postopek, ker je štelo pritožbo tožene stranke z dne 26. 1. 2018 za umaknjeno, saj tožena stranka ob vložitvi pritožbe ni plačala takse.

4. Pritožba tožnika ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev postopka ni storilo, da je dejansko stanje pravilno ugotovilo in pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodbo sodišča prve stopnje se da preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, izrek sodbe je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje:

- tožnik je bil pri toženi stranki, na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 7. 2015, v delovnem razmerju za opravljanje dela voznika za določen čas od 8. 7. 2015 do 30. 9. 2015 za polni delovni čas 40 ur tedensko, osnovna plača je bila dogovorjena v višini 902,00 EUR bruto mesečno;

- tožena stranka je tožnika 1. 10. 2015 odjavila iz obveznega zavarovanja;

- iz evidence tožene stranke o prisotnosti na delu za september 2015 je razvidno, da je bil tožnik na dopustu od 14. 9. 2015 do konca meseca in da je bil nato ponovno na delu od 12. 10. 2015 do 24. 10. 2015;

- z aneksom z dne 12. 10. 2015 je tožena stranka tožniku podaljšala delovno razmerje do 31. 12. 2015;

- tožena stranka je tožniku predložila v podpis pogodbo za določen čas od 1. 10. 2015 do 31. 10. 2015, ki pa je tožnik ni podpisal.

8. Navedeno kaže na to, da je bila očitna volja obeh pogodbenih strank, da delovno razmerje traja tudi v času od 1. 10. 2015 do 12. 10. 2015, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in pravilno zaključilo, da ne glede na odjavo iz obveznih zavarovanj, tožnikove terjatve iz naslova plač za oktober in za povračilo stroškov za mesec oktober predstavljajo terjatve iz delovnega razmerja.

9. Ker pa je tožnik dne 27. 10. 2015 zapustil delovno mesto in se na delo ni več vrnil je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 27. 10. 2015 in mu priznalo denarne terjatve iz naslova delovnega razmerja do 27. 10. 2015. Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača sorazmerni del osnovne plače, obračunane v višini, določeni s pogodbo o zaposlitvi. Iz obračunskih listov tožnika pa je razvidno, da mu tožena stranka ni obračunala dodatka za delovno dobo, ter ostalih vtoževanih dodatkov ter mu tudi ni povrnila stroškov prevoza na delo in z dela ter dodatka za delovno dobo, v višini 0,5 % osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, na podlagi 122. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve sodbe pravilno obrazložilo, da tožniku pripada 3,5 % dodatek na delovno dobo, ki znaša za avgust 2015 in september 2015 31,57 EUR bruto, za julij sorazmerni del v višini 25,25 EUR in za oktober sorazmerni del v višini 97,98 EUR, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

10. Na podlagi tretjega odstavka 127. člena ZDR-1 tožniku pripadajo dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa in sicer za nočno delo, nadurno delo in za delo na dan praznika, če je tožnik pod temi pogoji dejansko delal. Na podlagi Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD) se v delovni čas šteje čas vožnje vozila, natovarjanja in raztovarjanja, čiščenja in tehničnega vzdrževanja, spremljanja natovarjanja in raztovarjanja, čas administrativnih formalnosti s policijo, carino in čas, ko voznik ne more prosto razpolagati s svojim časom in mora biti na svojem delovnem mestu, pripravljen prevzeti običajno delo, obenem pa ima nekatere naloge, ki so povezane z njegovim delom, kot npr. čas, ko čaka na natovarjanje in raztovarjanje. Sodišče prve stopnje je angažiralo izvedenca finančne stroke in na podlagi njegovega mnenja zaključilo, da tožnikova evidenca delovnega časa ne more biti osnova za izračun nadur, ker se je že za mesec oktober, glede na potne naloge, izkazala za nezanesljivo in da je za izračun nadur potrebno uporabiti podatke tahografa. Sodišče je tožniku za september priznalo 23 nadur, kolikor jih je bilo izmerjenih po tahografu in v presežku pravilno zavrnilo zahtevek tožnika.

11. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da bi sodišče tožniku moralo priznati tudi razliko med vtoževanimi in priznanimi nadurami za mesece julij, avgust in september 2015 in da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pet potnih nalogov za mesec avgust 2015 in dva potna naloga za mesec september 2015, iz katerih je razviden njegov delovni čas, relacija voženj in upravičenost do dodatkov, dnevnic in nadur. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bi moral tožnik te potne naloge, na podlagi prvega odstavka 286. člena ZPP, predložiti najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo in da dejstvo, da je šele kasneje našel potne naloge ob obisku domačih krajev, ne pomeni, da jih brez svoje krivde ni mogel predložiti do konca prvega naroka za glavno obravnavo, temveč je glede teh listin prekludiran. Na podlagi tretjega odstavka 286. člena ZPP lahko stranka tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku in če njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanje spora. Tožnik je navedene listine (potne naloge za mesec avgust in september 2015) predložil s četrto pripravljalno vlogo dne 8. 12. 2017, torej po podaji izvedenskega mnenja sodnega izvedenca A.A..

12. Načelo koncentracije in hitrosti postopka je mogoče uresničiti le v primeru, če tudi stranke (ne samo sodišče) svoje pravice uresničujejo skrbno in pošteno. Skrbnost pri izbiranju procesnega gradiva strankam nalaga, da že v postopku pred sodiščem prve stopnje preverijo vire in lokacije, kjer bi bilo to gradivo mogoče najti. Dejstva in dokazi se predlagajo v postopku pred sodiščem prve stopnje do zaključka prvega naroka, kasneje pa le izjemoma, če stranka dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogel predložiti prej. Tožnik navedenega ni dokazal, zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo potnih nalogov, ki jih je tožnik predložil po prejemu izvedenskega mnenja, saj je bil tožnik glede predložitve listin prekludiran.

13. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da tožnik ni dolžan toženi stranki povrniti zneska 1.305,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zaradi povzročene škode, ki je toženi stranki nastala zaradi prometne nezgode tožnika v Avstriji dne 28. 10. 2015. Sklicevanje tožnika, da mu ni mogoče očitati opustitve običajne skrbnosti pri udeležbi v prometni nezgodi, ker pri vožnji ni bil zbran zaradi pritiska tožene stranke, da mora voziti hitro in da mora v čim krajšem času prevoziti razdaljo, ni relevantno za odločitev. Tožnik kot poklicni voznik je bil vsekakor dolžan spoštovati cestno prometne predpise (varnostno razdaljo med vozili) in ker zaradi prekratke varnostne razdalje ni uspel preprečiti prometne nesreče, ko so se pred njim vozila ustavila, navedeno vsekakor pomeni hujšo malomarnost tožnika in odgovornost tožnika za povzročeno škodo. Tožnik pa drugih razlogov za nastanek prometne nezgode, kot da je bil raztresen pri vožnji zaradi stalnih pritiskov tožene stranke, ni navajal. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da mu ni mogoče pripisati odgovornosti za prometno nezgodo in nastalo škodo.

14. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožnika, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o njegovem zahtevku za vračilo plačila stroškov ADR usposabljanja. Tožnik je uveljavljal plačilo potnih stroškov na relaciji B. - C. - Beograd in nazaj, ki so mu nastali v zvezi z opravljanjem izpita ADR v Srbiji, v skupnem znesku 370,00 EUR. Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljive izpovedi direktorja tožene stranke ugotovilo, da so vsi vozniki tožene stranke morali imeti opravljen izpit ADR in da je tožena stranka v ta namen tudi organizirala tečaje. Tožnik pa se je sam odločil, da bo izpit opravit v Srbiji, ker je tam ceneje in zato je tožnik tudi dolžan sam trpeti potne stroške na relaciji B. - C. - Beograd, kjer je obiskoval tečaj. Glede na odločitev tožnika, da bo tečaj obiskoval v Beogradu in da bo zaradi nižjega zneska plačila izpita, izpit opravljal v Beogradu, medtem ko je tožena stranka organizirala tečaje za svoje zaposlene, tožnik ni upravičen do povračila potnih stroškov za to relacijo, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in z obrazložitvijo sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

15. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

17.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 3427/2011
• VSL sklep I Cp 4620/2008
• VDSS sklep Psp 345/2014