VDSS Sodba Pdp 719/2018

Jedro

Toženka je tožniku v nasprotju s tretjim odstavkom 162. člena ZDR-1 in brez ustrezne obrazložitve omejila izrabo preostanka neizrabljenega dopusta, saj je imel tožnik pravico ta dopust izrabiti do 30. 6. 2016. Delodajalec ima delavcu pravico odreči izrabo dopusta v željenem terminu le zaradi utemeljenih potreb delovnega procesa, nima pa pravice, da delavcu enostransko odredi koriščenje dopusta. Zmotno pa je stališče, da takšna enostranska odredba ne vpliva na dejansko izrabo dopusta. Tožnik je res spoštoval sklep svojega delodajalca in v odrejenem obdobju ostal doma. Vendar je to moral storiti, saj je bil dolžan spoštovati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 34. člena ZDR-1). To pa ne pomeni, da je v odrejenem terminu izrabil dopust, saj je Komisija sama odločila, da je bila odredba (sklep) delodajalca nezakonita. Posledično tožnikove sporne odsotnosti z dela ni dopustno evidentirati in šteti za odsotnost zaradi izrabe letnega dopusta, ampak kot odsotnost z dela iz razlogov na strani delodajalca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi:

"I. Sklep načelnika Upravne enote A. št. ... z dne 1. 6. 2016 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije št. ... z dne 20. 7. 2016, se odpravita. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 508,51 EUR v 8 dneh. Kar tožeča stranka zahteva več in drugače, se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške sodne takse za tožbo v znesku 248,33 EUR, svoje stroške postopka pa krije sama."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije št. ... z dne 20. 7. 2016 oziroma podrejeno sklepa načelnika Upravne enote A., št. ... z dne 1. 6. 2016, z odločitvijo o pravici tako, da lahko tožnik koristi preostanek letnega dopusta iz leta 2015 v dolžini 7 (sedmih) dni v roku 2 (dveh) mesecev od pravnomočne odločitve sodišča, nadalje za plačilo odškodnine v znesku 6.000,00 EUR in podrejeno za plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust v znesku 508,51 EUR (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da v 15 dneh toženki povrne pravdne stroške v znesku 280,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita storitev bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Očita mu tudi zmotno uporabo oziroma neuporabo materialnega prava, ki se nanaša na odločanje o pravici, saj je zahtevek zavrnilo z navedbo, da zakon sodišču ne daje možnosti, da bi toženki naložilo, da tožniku omogoči koriščenje preostanka letnega dopusta v določenem času po pravnomočnosti sodbe. S tem ni uporabilo svojih pristojnosti, ki jih sodišču daje točka b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 in odločilo o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem in je nepravilno uporabilo določbo 162. člena ZDR-1. Prav tako iz sodbe ne izhaja, kako je v razmerju do ugotovitve, da odsotnosti v času od 1. 3. 2016 do 9. 3. 2016 ni mogoče šteti in evidentirati kot koriščenje dopusta, presojalo sklep načelnika z dne 1. 6. 2016 in komisije za pritožbe z dne 20. 7. 2016, saj sta bila ta dva sklepa razlog za vložitev tožbe, ker je bilo šele na njuni podlagi onemogočeno koriščenje letnega dopusta. Delodajalec je s svojim ravnanjem povzročil, da izraba letnega dopusta ni bila mogoča znotraj roka, opredeljenega v ZDR-1. Toda ker odločitev o koriščenju dopusta še ni pravnomočna, sodišče ni prekludirano z datumom 30. 6. 2016, do katerega je možno koristiti dopust iz leta 2015, hkrati pa je odprava posledic nezakonito odrejenega koriščenja dopusta možna z omogočanjem koriščenja le-tega (in ne z odškodnino). Tožnik se sklicuje tudi na Direktivo 2003/88/ES o delovnem času, po kateri je koriščenje letnega dopusta z odsotnostjo z dela tista vrednota, ki predstavlja prvenstveno obliko uživanja pravice do počitka. Ker je šele z odsotnostjo z dela možno vzpostaviti oziroma odpraviti posledice nezakonitih sklepov, je potrebno pritožbi ugoditi in sodbo spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Sodišče ima možnost in pristojnost, da odloči, kako naj se očitna in ugotovljena nepravilnost odpravi. Tudi zahtevek za nadomestilo oziroma odškodnino za neizkoriščen dopust je bil postavljen do zaključka obravnave v novem postopku. Nesporno je, da je bila pravica do letnega dopusta kršena, toženka pa ne temelju ne višini odškodnine ni nasprotovala in zahtevka ni prerekala. Neutemeljena je obrazložitev v izpodbijani sodbi, da škode in vzročne zveze ni mogoče ugotoviti. Podani so vsi elementi odškodninske odgovornosti delodajalca.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo meni, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, kot tudi podrejenega za plačilo nadomestila v znesku 508,51 EUR oz. odškodnine v znesku 6.000,00 EUR. Pritožba je neutemeljena in pritožbeno sodišče naj jo zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno, vendar deloma nepravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj je iz razlogov sodbe jasno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo ter na podlagi katerih dejstev in dokazov je tako odločilo.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o kršitvi določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sicer pa tožnik navedenega očitka v pritožbi ne konkretizira, zaradi česar sodbe v tej smeri niti ni mogoče preizkusiti.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik skladno s sklepom kolegija z dne 5. 1. 2016 podal predlog za izrabo 7 dni neizrabljenega letnega dopusta iz leta 2015, s čimer pa se toženka ni strinjala in je 29. 2. 2016 izdala sklep, da mora tožnik celotni neizrabljeni dopust izrabiti v obdobju od 1. 3. 2016 do 9. 3. 2016. Kljub temu, da se tožnik s tem sklepom ni strinjal, je 1. 3. 2016 nastopil odrejeni dopust, istočasno pa vložil pritožbo zoper ta sklep. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je s sklepom z dne 20. 4. 2016 tožnikovi pritožbi ugodila in sklep z dne 29. 2. 2016 odpravila. Tožnik je 12. 5. 2016 toženki podal predlog za odpravo posledic nezakonitega sklepa z dne 29. 2. 2016 tako, da bi 7 dni neizkoriščenega dopusta izrabil v različnih terminih v obdobju od 30. 5. 2016 - 28. 6. 2016, vendar je s strani vodje oddelka prejel elektronsko pošto z dne 23. 5. 2016, da koriščenja dopusta ni mogoče odobriti, ker je bil že v celoti izrabljen. Zoper to odločitev je tožnik 23. 5. 2016 vložil zahtevo za odpravo kršitev iz delovnega razmerja, ki je bila s sklepom načelnika toženke z dne 1. 6. 2016 zavrnjena. Enako je bila zavrnjena tudi pritožba tožnika zoper sklep načelnika, o čemer je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja izdala sklep z dne 20. 7. 2016.

9. Materialnopravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da sta izpodbijana sklepa načelnika UE A. in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja (dalje: Komisija) pravilna in zakonita glede na dejstvo, da je tožnik v času od 1. 3. 2016 do 9. 3. 2016 koristil preostalih 7 dni, ki jih je toženka pravilno štela in evidentirala kot koriščenje dopusta. Nepravilno je bilo razumevanje stališč pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 355/2017, v katerem je bilo smiselno zavzeto stališče, da delavec ne more biti upravičen do odškodnine za neizrabljeni dopust, v kolikor ga je dejansko izrabil. V obravnavanem primeru pa gre za drugačno situacijo, ki jo je omenjala tudi Komisija v svojih sklepih z dne 20. 4. 2016 in 20. 7. 2016.

10. Za pravilno odločitev v obravnavani zadevi so bistvena naslednja dejstva:

- da je tožnik imel še 7 dni neizrabljenega dopusta iz leta 2015, katerega izrabo je zahteval 19. 2. 2016;

- da toženka tožnikovi zahtevi (predlogu) ni ugodila;

- da je toženka 29. 2. 2016 izdala sklep, s katerim je tožniku odredila izrabo sedmih dni dopusta v terminu od 1. 3. 2016 do 9. 3. 2016;

- da je Komisija s sklepom z dne 20. 4. 2016 odpravila sklep toženke z dne 29. 2. 2016;

- da je bil tožnik v terminu 1. 3. 2016 do 9. 3. 2016 dejansko odsoten z dela.

Komisija je v svojem sklepu z dne 20. 4. 2016 zavzela pravilno stališče, da je toženka tožniku v nasprotju s tretjim odstavkom 162. člena ZDR-1 in brez ustrezne obrazložitve omejila izrabo preostanka neizrabljenega dopusta, saj je imel tožnik pravico ta dopust izrabiti do 30. 6. 2016. Pravilna je tudi obrazložitev, da ima delodajalec delavcu pravico odreči izrabo dopusta v željenem terminu le zaradi utemeljenih potreb delovnega procesa, nima pa pravice, da delavcu enostransko odredi koriščenje dopusta. Zmotno pa je stališče Komisije v sklepu z dne 20. 7. 2016 (in stališče prvostopnega sodišča), da takšna enostranska odredba ne vpliva na dejansko izrabo dopusta. Tožnik je res spoštoval sklep svojega delodajalca in v odrejenem obdobju ostal doma. Vendar je to moral storiti, saj je bil dolžan spoštovati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 34. člena ZDR-1). To pa ne pomeni, da je v odrejenem terminu izrabil dopust, saj je Komisija sama odločila, da je bila odredba (sklep) delodajalca nezakonita. Posledično tožnikove sporne odsotnosti z dela ni dopustno evidentirati in šteti za odsotnost zaradi izrabe letnega dopusta, ampak kot odsotnost z dela iz razlogov na strani delodajalca. Zato sta izpodbijani sklep toženke z dne 1. 6. 2016 in sklep Komisije z dne 20. 7. 2016 nezakonita, zahtevek za njuno odpravo pa je neutemeljen.

11. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje nepravilno uporabo točke b) prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), češ da ni odločilo o pravici tožnika, ker toženki ni naložilo, da ima tožnik pravico izrabiti neizrabljeni dopust v določenem roku po pravnomočnosti sodbe. V navedenem določilu ZDSS-1 je določeno, da je delovno sodišče stvarno pristojno za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Vendar navedeno odločanje mora temeljiti na materialnem pravu. V nobenem zakonu ni predpisano, da lahko sodišče naloži delodajalcu, kdaj sme delavec izrabiti dopust. Poleg tega je v tretjem odstavku 162. člena ZDR-1 izrecno določeno, da sme delavec neizrabljeni dopust iz preteklega leta izrabiti najkasneje do 30. 6. naslednjega leta. Izjema je predpisana v četrtem odstavku 162. člena ZDR-1, ko je takšen dopust mogoče izrabiti do 31. 12. naslednjega leta, vendar le v taksativno navedenih primerih, med katerimi pa ni primera, kot je tožnikov. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek, da lahko tožnik preostanek letnega dopusta v dolžini sedmih dni izrabi v roku dveh mesecev od pravnomočne odločitve sodišča.

12. Utemeljena pa je pritožba zoper odločitev prvostopnega sodišča, s katerim je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine. Sodišče prve stopnje se je glede odškodninske odgovornosti delodajalca pravilno sklicevalo na 140. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) ter na 179. člen ZDR-1, ki napotujeta na uporabo splošnih pravil civilnega prava, torej na Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 97/2007 in nasl.). Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se odškodninska odgovornost nanaša tudi na škodo, ki jo delodajalec povzroči javnemu uslužbencu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Materialnopravno zmoten pa je zaključek, da iz tožnikovih navedb ni mogoče ugotoviti dveh elementov odškodninske obveznosti, tj. vzročne zveze in škode.

Zagotovo je toženka ravnala protipravno, ker je kršila tožnikovo pravico iz delovnega razmerja in mu ni omogočila izrabe sedmih dni dopusta. Ob tem je tožnik trdil, da zaradi neizrabe tega dopusta 7 dni ni mogel obnavljati svojih delovnih zmožnosti, čemur je dopust namenjen. Pritožbeno sodišče se strinja s tožnikom, da je zaradi neizrabljenega dopusta dejansko utrpel zatrjevano škodo, izkazana pa je tudi vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženke in samo škodo. Glede višine škode je tožnik primarno zahteval plačilo 6.000,00 EUR in v zvezi s tako postavljenim zahtevkom se pritožbeno sodišče strinja, da tožnik takšne višine škode ni dokazal in je zato tak zahtevek neutemeljen. Vendar je tožnik postavil tudi podredni zahtevek za plačilo 508,51 EUR, kar ustreza višini nadomestila plače za 7 dni neizrabljenega dopusta. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče (takšen je bil celo namig sodišča prve stopnje tožniku ob postavitvi zahtevka), da delavcu za neizrabljeni dopust po krivdi delodajalca pripada odškodnina najmanj v višini nadomestila, ki bi ga prejel za čas neizrabljenega dopusta, v kolikor delavec ne dokaže, da je utrpel višjo škodo. Poleg tega tožnik v pritožbi pravilno navaja, da toženka ne višini ne temelju odškodninskega zahtevka sploh ni ugovarjala. Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je toženka v dopisu z dne 25. 1. 2018 izrecno navedla, da na izračun višine odškodnine (v znesku 508,51 EUR) nima pripomb. Ob nadaljnjem dejstvu, da toženka ni dokazala in niti ne zatrjevala, da za škodo ni kriva, je potrebno pritrditi tožniku, da so podani vsi elementi odškodninske obveznosti toženke, zaradi česar je dolžna tožniku plačati zahtevanih 508,51 EUR (brez zamudnih obresti, ker jih tožnik ni zahteval).

13. V posledici delne spremembe sodbe sodišča prve stopnje je prišlo tudi do spremembe uspeha v pravdi, kar vpliva na pravilno odmero stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v pravdi praktično v celoti uspel oziroma da ni uspel le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi katerega pa niso nastali posebni stroški (drugi in tretji odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške sodne takse za tožbo v znesku 248,33 EUR. Ker tožena stranka v postopku ni uspela, sama krije svoje stroške postopka.

14. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, vendar deloma zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je delno spremenilo I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in v celoti II. točko izreka (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem nespremenjenem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.

Datum zadnje spremembe:

03.01.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 445/2018
• VDSS sodba in sklep Pdp 1569/2008
• VDSS sodba in sklep Pdp 1215/2006