VDSS Sklep Pdp 701/2018

Jedro

Zmotno je stališče, da bi šlo za takojšen umik tožbe le, če bi do tega prišlo v roku 8 dni po izpolnitvi zahtevka.

Tožnik vtožuje razliko v plači, za tak zahtevek pa tožniku ni bilo treba izkazovati predhodnega varstva pravic pri delodajalcu po 100.a členu ZObr. Tožnik namreč v tem sporu ne izpodbija odločb(e) tožene stranke, temveč vtožuje razliko med plačo, ki mu je bila obračunana in izplačana ter plačo, do katere bi bil po njegovem mnenju upravičen. Po določbi prvega odstavka 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (točka II izreka) delno spremeni tako, da se na novo glasi:

"II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 141,89 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek (točka I izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 91,90 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper odločitev o stroških postopka se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in sicer bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče v tem delu sklep spremeni tako, da toženi stranki prizna povračilo vseh njenih pravdnih stroškov ter jih naloži v plačilo tožniku, skupaj s stroški pritožbenega postopka. Navaja, da tožnik ni vložil zahtevka (za varstvo pravic) pri toženi stranki, poleg tega pa je tudi zmotno uporabljeno materialno pravo s tem, ko so bili stroški predhodnega postopka priznani kot potrebni, saj ZJU predhodnega postopka za čiste denarne terjatve ne predpisuje in omogoča javnim uslužbencem neposredno sodno varstvo. Zato se zahtevek za varstvo pravic, ki sicer ni bil vložen, ne more tožniku priznati kot potreben strošek postopka. Nadalje navaja, da med strankama ni sporno, da je tožnik zoper toženo stranko vložil tožbo 4. 8. 2016 za plačilo 3.483,67 EUR, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo zahtevku v celoti nasprotovala, dne 5. 12. 2017 pa je tožniku iz naslova presežnih ur obračunala 30 % dodatek v znesku 1.222,65 EUR in mu izplačala neto znesek. Sodišče prve stopnje je ravnalo zmotno, ko je stroške postopka odmerilo glede na uspeh, saj tožnik v postopku ni uspel, ker je tožbo umaknil. Tožnik je tožbo umaknil šele dne 5. 7. 2018, torej skoraj 8 mesecev potem, ko je toženka prostovoljno izpolnila utemeljeni del obveznosti. Tožbo je zato umaknil prepozno. Določba prvega odstavka 158. člena ZPP določa, da je tožeča stranka, ki umakne tožbo, dolžna povrniti nasprotni stranki vse pravdne stroške (in torej ne sorazmernega le-teh oziroma le tistih, ki so ji nastali po izpolnitvi in ji ne bi nastali, če bi bila tožba umaknjena takoj), razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožnik tožbe ni umaknil niti takoj po izpolnitvi in zagotovo ne pravočasno, saj jo je umaknil šele 8 mesecev po izpolnitvi in potem, ko je že prejel prvo pripravljalno vlogo toženke in vabilo sodišča na narok. Navaja, da iz sodne prakse izhaja, da pomeni pravdni standard pravočasnosti umika tožbe rok 8 dni, pri čemer tudi 29. člen ZDSS-1 določa, da lahko sodišče v sodbi naloži dajatev v 8-dnevnem roku za izpolnitev. V najslabšem primeru bi šlo za rok 15 dni, saj je v prvem odstavku 188. člena ZPP tudi za soglasje k umiku določen rok 15 dni. Ker je sodišče prve stopnje upravičenost do povračila stroškov očitno presojalo glede na uspeh v postopku, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, saj določbe 154. člena ZPP v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, deloma pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Tožena stranka se zavzema za priznanje vseh stroškov postopka, ker naj bi bila tožba umaknjena prepozno, pri čemer se sklicuje na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP. Po prvem odstavku 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Zmotno je stališče, da bi šlo za takojšen umik tožbe le, če bi do tega prišlo v roku 8 dni po izpolnitvi zahtevka. Rok za umik tožbe ni določen ne v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), ne v ZPP. Sodišče prve stopnje je zato pravilno razlogovalo, da so v času od izpolnitve zahtevka pa do umika tožbe toženi stranki nastali zgolj stroški sestave pripravljalne vloge z dne 22. 6. 2018, ki jo je štelo za potrebno (prvi odstavek 155. člena ZPP), ni pa priznalo stroškov, ki so toženi stranki nastali do izpolnitve zahtevka (stroški odgovora na tožbo).

6. Sklicevanje tožene stranke na odločitev Višjega sodišča v Kopru v zadevi opr. št. Cpg 59/2017 z dne 12. 5. 2017 v konkretni zadevi ne pride v poštev, saj se nanaša na drugačno dejansko stanje (razlog za ustavitev postopka v citirani zadevi je bil, da tožeča stranka ni plačala predpisane sodne takse, zaradi česar se je štelo, da je tožbo umaknila). Enako velja za sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1308/2015 z dne 19. 1. 2016, iz katerega izhaja, da je sodišče štelo, da je umik tožbe, podan 2 dneva po izpolnitvi, da se šteje za umik tožbe takoj. Na podlagi tega judikata ni mogoče sklepati, da bi bil kasnejši umik tožbe nepravočasen.

7. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku priznalo stroške predhodnega postopka v višini 250 točk po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015). Tožnik vtožuje razliko v plači, za tak zahtevek pa tožniku ni bilo treba izkazovati predhodnega varstva pravic pri delodajalcu po 100.a členu ZObr. Tožnik namreč v tem sporu ne izpodbija odločb(e) tožene stranke, temveč vtožuje razliko med plačo, ki mu je bila obračunana in izplačana ter plačo, do katere bi bil po njegovem mnenju upravičen. Po določbi prvega odstavka 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Glede na takšno stališče za pritožbeno rešitev zadeve niso odločilne pritožbene navedbe, da tožnik sploh ni vložil zahteve za predhodno varstvo pravic pri toženi stranki, saj je treba izhajati iz dejstva, da je te stroške sicer priglasil, vendar do njih v nobenem primeru ni upravičen. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter odločitev o plačilu stroškov postopka spremenilo tako, da je priznane stroške tožniku znižalo z 342,71 EUR na 199,91 EUR. Ob upoštevanju tožnikovega uspeha v višini 35 % je torej tožnik upravičen do povračila stroškov v znesku 69,96 EUR. Po pobotanju z zneskom 211,85 EUR, ki predstavlja znesek, do katerega je upravičena tožena stranka, je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 141,89 EUR.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sklep delno spremenilo tako, kot je obrazloženo zgoraj, v preostalem pa je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje, ker niso podani pritožbeni razlogi in niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato skladno z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

04.12.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 1026/2018
• VDSS Sklep Pdp 56/2019
• VDSS Sklep Pdp 158/2019