<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 514/2018

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.514.2018
Evidenčna številka:VDS00015363
Datum odločbe:23.08.2018
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - škoda

Jedro

Niz ravnanj se presoja kot celota, kar je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Ugotovilo je, da so ravnanja tožene stranke (odvzemanje pristojnosti vodenja in koordinacije službe, odvzemanje delovnih nalog na področju javnih naročil ter namerno žaljenje tožnika in grobo ravnanje), usmerjena proti tožniku, predstavljala trpinčenje.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, to je od 3. 1. 2012 dalje do plačila, v preostalem za plačilo 6.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2012 dalje do plačila pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna v roku 8 dni toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 190,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo oziroma njen zavrnilni del se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vdora v informacijski sistem, saj je A.A. na sestankih kolegija izrekla neresnične in žaljive obdolžitve o njem. Zaradi tega je bil tožnik v strahu za svojo zaposlitev, doživljal je more, nespečnost in druge škodljive posledice. Ker je zaradi tega utrpel dodaten psihični stres in trpljenje, mu pripada višja odškodnina od prisojene. Prisojena odškodnina ni sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel tožnik. Ne more odvračati delodajalca od ponovnih kršitev, sploh glede na to, da gre za javno institucijo in se bo odškodnina izplačala iz državne blagajne. Zmotna je ugotovitev, da je trpel psihične težave samo v obdobju od oktobra 2008 do konca delovnega razmerja julija 2009. Trpinčenje je trajalo vsaj od maja 2008, izvedenka psihiatrične stroke je ugotovila, da se je začelo celo že leta 2007. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da ne bo upoštevalo zdravstvenih stanj, kot so povečanje teže, poslabšanje sladkorne bolezni in srčne aritmije. Sodišče bi navedeno moralo upoštevati, saj je izvedenka ugotovila, da so ta stanja posledica tožnikovih psihičnih težav, katerih vzrok pa je trpinčenje. Tožnikove navedbe o naglem poslabšanju vida januarja 2009 kot posledici trpinčenja niso neutemeljene. Izvedenka je namreč zmotno obrazložila, da v strokovni literaturi ni našla povezave med trpinčenjem in tožnikovimi očesnimi težavami. Tožnik je dokazal s članki in literaturo, da psihološki stres lahko povzroči številne očesne okvare, sodna izvedenka oftalmologije je na portalih medicinske literature iskala povezavo na neustrezen način. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča, da ni dolžno pregledovati spletnih strani. Nasprotuje tudi argumentaciji sodišča, da zdravniki, ki so tožnika obravnavali, niso navedli psihičnih težav kot vzrok njegovih težav z očmi, saj je splošno znano, da oftalmologi vzroka, čeprav ga je tožnik zdravnikom omenjal, ne napišejo kot amnezo v izvidih. Sodišče bi moralo upoštevati mnenje sodne izvedenke, da so lahko očesne težave povezane z vnetnimi spremembami v sinusih in sklepih, za katerimi je tožnik pogosteje zboleval v obdobju izvajanja trpinčenja. Napačna je ugotovitev sodišča, da je izvedenka zavrnila možnost negativnega vpliva trpinčenja na okvaro vida, saj je zapisala le, da o tem ni mogla najti literature. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj bi sodišče moralo upoštevati, da je uspel po temelju 100 % in 35 % glede višine, skupaj 67,5 % in ne samo 35 %. Opozarja še na napako, ker je sodišče obrazložilo, da ni zaslišalo predstavnikov družbe B., čes da se je o tem med drugim prepričalo na podlagi izpovedi C.C., ki pa na sestanku sploh ni sodeloval, saj takrat pri toženi stranki še ni bil zaposlen. V sodbi sodišča tudi ni nikjer omenjeno, da se je do tožnika neprimerno obnašal D.D.. Predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zahtevku tožnika v celoti ugodi oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper sodbo oziroma njen ugodilni del se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Izpostavlja, da je v ponovljenem sojenju sodišče prve stopnje v celoti sledilo napotilu pritožbenega sodišča in povzelo njegovo dokazno oceno. Predlaga, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zahtevek zavrne, pa tudi, da naj o zadevi odloča spremenjeni senat na podlagi pritožbene obravnave. Navaja, da sprememba dokazne ocene zgolj na podlagi prebranih in povzetih izpovedi prič in brez neposredne zaznave ni pravilna in predstavlja kršitev načela neposrednosti. Sodišče bi moralo ponoviti izvedene dokaze, vendar je predlog tožene stranke zavrnilo s pojasnilom, da k temu sodišče po zakonu ni zavezano ter da bi ponovno zaslišanje zavleklo postopek. Pravilno presojo posameznega dokaza v okviru proste presoje dokazov lahko opravi le sodnik, ki je neposredno sodeloval pri izvajanju dokazov. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča in vztraja, da je bila pravilna prva zavrnilna odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo le na podlagi izpovedi E.E. in C.C., ki zasledujeta osebni interes in imata zamere do A.A., zato jima sodišče ne bi smelo slediti. E.E. je izpovedal, da se je sam počutil kot žrtev trpinčenja, C.C. pa, da je imel s toženo stranko neprijetno zgodbo, iz česar je mogoče razbrati njuno zamero oziroma negativizem. Oba sta sicer potrdila, da se je nad tožnikom izvajalo trpinčenje, vendar tega nista konkretizirala, razen nekaj domnevnih primerov, ki jih nista mogla niti časovno niti vsebinsko opredeliti, kar izkazuje njuno neverodostojnost. Njuni izpovedi nista skladni in prepričljivi. Ne strinja se, da so njune izpovedi potrdile tudi druge priče, saj je F.F. izrecno izpovedal, da je o odvzemanju nalog slišal le od drugih sodelavcev. Tudi priča G.G. je izpovedala, da je slišala zgolj od tožnika in še to ob začetku postopka odpovedi. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je bila A.A. seznanjena, da gre za izključne tožnikove delovne naloge, katerih opravljanje je tožniku namerno onemogočila. Opravljala je svoje delo, tožnikovo pa le takrat, ko je bilo to v zamudi ali neopravljeno. V zvezi s sestanki poudarja, da ni šlo za odrejanje dela mimo vodje, temveč zgolj za organizacijo dela. Poleg tega sta priči G.G. in H.H. potrdili, da so sestanki brez vodje službe običajen in celo nujen način dela pri toženi stranki. Tudi iz določenih elektronskih sporočil izhaja, da je bil tožnik vključen v delo, vendar se sodišče do teh elektronskih sporočil sploh ni opredelilo in jih ni povzelo, kar predstavlja postopkovno kršitev. Tožena stranka je prepričana, da trpinčenja ni bilo in da so zaključki sodišča nepodkrepljeni in nepravilni, saj nezaznava trpinčenja tožnika izhaja iz izpovedi priče G.G., H.H. in F.F., prav tako pa trpinčenje ne izhaja iz nobenega listinskega dokaza. Škoda ni v ničemer izkazana. Glede zatrjevanega stresa obstaja le en dokument - poročilo o težavah, ki naj bi jih imel tožnik dve leti ali več po prenehanju delovnega razmerja ter mnenje izvedenke psihiatrične stroke, ki pa je temeljilo zgolj na navedenem dokumentu izbrane zdravnice ter pogovoru s tožnikom. Pogovor po sedmih, osmih letih od domnevnih dogodkov ne more voditi do objektivnega rezultata. Sodna izvedenka ni zapisala, da so težave tožnika neposredni odraz trpinčenja, temveč je zapisala, da so težave odraz dogajanja na delovnem mestu že od leta 2007, torej od leta, ko tožnik trpinčenja še ni zatrjeval. Meni, da so na njegove težave vplivale druge okoliščine (brezposelnost, socialna izolacija, da tožniku ni uspelo dobiti službe ...), do katerih se sodna izvedenka ni opredelila ter tudi ni razmejila, koliko druge okoliščine so odraz tožnikovih težav. Prav tako ni pojasnila, zakaj meni, da so se posledice odražale tudi na telesnem zdravju, saj za to ni objektivnih dokazil. Mnenju izvedenke je tožena stranka nasprotovala ter predlagala postavitev novega izvedenca, čemur sodišče ni sledilo, zato je podana postopkovna kršitev. Glede višine odmerjene odškodnine navaja, da je sodišče napačno upoštevalo, da je trpinčenje trajalo deset mesecev. Glede na to, da je tožniku delovno razmerje prenehalo že sredi junija 2009, pred tem pa je v odpovednem roku koristil tudi dopust, je trpinčenje trajalo krajši čas in bi morala biti odškodnina nižja. Sodišče ni pojasnilo, v kakšnem delu šteje, da je škoda posledica trpinčenja in v kakšnem delu je posledica drugih okoliščin, zato prereka višino odškodnine tudi iz tega razloga. Meni, da je prisojena odškodnina neobrazložena in neutemeljena. V posledici napačne odločitve o temelju in višini zahtevka, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke, tožena stranka pa v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožnika.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča tretjič. Prvič je zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, ki je s sodbo Pd 487/2016 tožbeni zahtevek znova zavrnilo. Pritožbeno sodišče je tudi to sodbo s sklepom Pdp 926/2016 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje drugemu sodniku, v posledici česar je bila izdana izpodbijana sodba Pd 573/2017, s katero je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo, delno pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, upoštevajoč pri tem napotila pritožbenega sodišča, ki niso bila take vsebine, da bi kazala na vnaprejšnjo odločenost pritožbenega sodišča, kot navaja pritožba tožene stranke, ki se v zvezi s tem neutemeljeno zavzema za odločanje pred spremenjenim senatom na podlagi pritožbene obravnave.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

8. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom (četrti odstavek 6.a člena ZDR). Niz takšnih ravnanj se presoja kot celota, kar je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Ugotovilo je, da so ravnanja tožene stranke (odvzemanje pristojnosti vodenja in koordinacije službe za IT, odvzemanje delovnih nalog na področju javnih naročil ter namerno žaljenje tožnika in grobo ravnanje), usmerjena proti tožniku, predstavljala trpinčenje. V nizu očitanih ravnanj pa sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo, da bi tožena stranka tožnika obtoževala, da je odgovoren za slabo varovan informacijski sistem, kar naj bi omogočilo vdor v informacijski sistem.

K pritožbi tožene stranke:

9. Ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ponoviti dokaze, izvedene v predhodnem postopku. Kadar se opravi narok pred drugim sodnikom, sme sodnik potem, ko so se stranke o tem izjavile oziroma imele možnost se o tem izjaviti, odločiti, da se priče, izvedenci in stranke ne zaslišijo znova, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov. Na prvem naroku v ponovljenem postopku je tožena stranka predlagala ponovno izvedbo vseh predlaganih dokazov, sklicujoč se na načelo neposrednosti. Sodišče prve stopnje je utemeljeno dalo prednost načelu ekonomičnosti ter pospešitve postopka, ko dokazov ni še enkrat izvajalo. V spisu je imelo na razpolago prepise zvočnih posnetkov zaslišanih, ne npr. zapisnikov o zaslišanjih, v katerih bi bile izpovedbe zgolj povzete, s čimer je dobilo boljši vtis o verodostojnosti podanih izpovedi. Sodišče prve stopnje s tem, ko ni ponovilo že izvedenih dokazov, ni storilo kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Neutemeljena je v tej zvezi podana pritožbena navedba, da je zaradi izvedbe dokazov na očitani način sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje.

10. Pritožba ugotovljeno dejansko stanje neuspešno izpodbija tudi z navedbami, da je sodišče svojo odločitev utemeljilo le na podlagi izpovedi prič E.E. in C.C., ki naj bi zasledovala osebni interes in imela zamere do A.A., zaradi česar jima sodišče ne bi smelo slediti. Sodišče je oblikovalo skrbno, vestno in prepričljivo dokazno oceno, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi. Dvoma ni vzbudilo niti pritožbeno zatrjevanje, da pristranskost pričanja izraža okoliščina, da je E.E. izpovedal, da se je sam počutil kot žrtev trpinčenja, C.C. pa, da je imel neprijetno zgodbo s toženo stranko. E.E. je namreč jasno izpostavil, da se boji posledic svojega pričanja, nato pa vseeno izpovedal tako, da ni zagovarjal ravnanja A.A.. Sodišče prve stopnje svoje odločitve, da zatrjevana ravnanja predstavljajo trpinčenje na delovnem mestu tudi ni oprlo le na izpovedi prič E.E. in C.C., ampak tudi na izpoved tožnika, katero potrjuje zlasti dnevnik del (A 44) ter številna elektronska sporočila. Poleg tega pa je bilo dokazno breme glede na to, da je tožnik navedel dejstva, ki opravičujejo domnevo, da ga je delodajalec izpostavil trpinčenju na delovnem mestu, na strani tožene stranke (45. člen ZDR). Tožena stranka pa ni uspela dokazati, da trpinčenja ni bilo oziroma da je naredila vse potrebno za njegovo odpravo oziroma za zagotovitev tožnikovega dostojanstva na delovnem mestu. Ne drži, da je sodišče prve stopnje obrazložilo, da so izpovedi prič E.E. in C.C. potrdile tudi druge priče, čeprav sta priči F.F. in G.G. govorili le, kar sta posredno zvedeli od drugih oziroma od tožnika. Sodišče prve stopnje ravno iz tega razloga ni sledilo oziroma ni upoštevalo izpovedi prič F.F. in G.G., saj s tožnikom nista bili v rednem stiku in jima zato ravnanje A.A. v odnosu do tožnika ni bilo poznano. Iz tega razloga tudi ni upoštevalo izpovedi H.H., pri čemer njegova nezaznava trpinčenja glede na njegovo izpoved, da je bil iz celotnega dogajanja izločen, ne pomeni da trpinčenja ni bilo, kot to poskuša prikazati pritožba. Sodišče prve stopnje pa je pravilno kot prepričljivo in verodostojno ocenilo izpovedi prič E.E. in C.C., ki sta bila s tožnikom neposredno v stiku in so vsakodnevno sodelovali, zato so jima bile okoliščine tudi najbolj poznane. Pritožbeno sodišče se tako v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je prišlo do trpinčenja tožnika na delovnem mestu, ter teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

11. Neutemeljena je tudi pavšalna pritožbena navedba, da sodišče ni povzelo in se ni opredelilo do elektronskih sporočil, iz katerih naj bi izhajalo, da je bil tožnik vključen v delo. Sodišče se v razlogih sodbe ni dolžno opredeliti prav do vseh prvin dokaznega gradiva, ampak do tistih, ki so bistvene za oblikovanje dokazne ocene in sprejem odločitve, kar pa je sodišče prve stopnje tudi storilo.

12. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da škoda, ki naj bi nastala tožniku, ni izkazana. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika in izvedenskega mnenja pravilno zaključilo, da je tožnik zaradi ravnanja tožene stranke v času od oktobra 2008 do konca konca delovnega razmerja julija 2009 trpel psihične težave, v obliki duševne prilagoditve motnje, ki se je manifestirala tudi v obliki fizičnih težav, in sicer zlasti tenzijskih glavobolov. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je treba upoštevati, da je glavni način diagnoze na področju psihiatrije pogovor s pacientom, katerega je izvedenka opravila, poleg tega pa je opravila tudi pregled tožnika in pregled sodnega spisa (kar izhaja iz njene izpovedi) ter na tej osnovi pripravila strokovno in argumentirano izvedensko mnenje. Neutemeljene so zato tudi pritožbene navedbe, da je sodna izvedenka ugotovila, da je tožnik imel psihične težave že od leta 2007, saj gre za obdobje, za katero tožnik trpinčenja niti ni zatrjeval. Tudi ne drži, da sodna izvedenka ni ugotovila, da so tožnikove težave posledica trpinčenja, ker je zapisala, da so težave odraz dogajanja na delovnem mestu. Z navedenim zapisom je namreč izrecno odgovorila na vprašanje, ali je tožnik utrpel škodo v posledici trpinčenja.

13. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za postavitev novega izvedenca, saj skladno s tretjim odstavkom 254. člena ZPP sodišče novega izvedenca postavi, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če obstaja utemeljen dvom v pravilnost mnenja, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z zaslišanjem izvedenca. Sodišče je izvedenko psihiatrične stroke tudi zaslišalo, s čimer je imela tožena stranka možnost prepričati se o pravilnosti mnenja ter zastaviti vprašanja glede podanih pripomb. Zgolj nestrinjanje tožene stranke z ugotovitvami izvedenca pa ni razlog za postavitev novega izvedenca.

14. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo prisojeno odškodnino, pri čemer je izrecno navedlo, da škode zaradi psihičnih težav, ki izvirajo iz prenehanja delovnega razmerja in niso posledica trpinčenja, ni priznalo. Tudi ni ključno, da naj bi trpinčenje trajalo krajši čas, ter da je tožnik v vmesnem času koristil dopust.

15. Po oceni pritožbenega sodišča prisojena odškodnina v znesku 3.500,00 EUR ne odstopa od odškodnin v primerljivih primerih. Tudi pritožba ni ponudila primerov iz sodne prakse, ki bi utemeljevali, da prisojena odškodnina bistveno odstopa oziroma je bistveno višja kot v primerljivih primerih, prav tako pa jih ni našlo niti pritožbeno sodišče. Ker je prisojena odškodnina po oceni pritožbenega sodišča pravična in primerna, so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni pojasnilo v kakšnem delu šteje, da je škoda posledica trpinčenja in v kakšnem delu je posledica drugih okoliščin.

K pritožbi tožnika:

16. Tožnik neutemeljeno opozarja, da bi morala imeti prisojena odškodnina odvračilno funkcijo. Sodišče prve stopnje je namreč to funkcijo odškodnine pravilno upoštevalo, in to kljub temu, da je ZDR, ki je podlaga za odločanje v tem sporu, niti še ni uzakonjal, saj je bila zakonsko urejena šele z ZDR-1.

17. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo, da je tožnik psihične težave trpel le v obdobju od oktobra 2008 do konca delovnega razmerja julija 2009. Tožnik je v tožbi izrecno navedel, da za pričetek trpinčenja šteje drugo polovico oktobra 2008, na to trditveno podlago pa je sodišče vezano. Ugotovitev sodne izvedenke, da je bil tožnik v psihični stiski zaradi njegovega doživljanja dogajanj na delovnem mestu že od leta 2007, zato ne more pripeljati do drugačnega zaključka.

18. Ne drži, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati zdravstvena stanja (povečanje teže, poslabšanje sladkorne bolezni in srčno aritmijo), češ da je sodna izvedenka ugotovila, da so navedena zdravstvena stanja posledica tožnikovih psihičnih težav, katerih vzrok je trpinčenje. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, zaradi katerih pri ugotavljanju višine škode navedenih zdravstvenih stanj ni upoštevalo. Obrazložilo je, da tožnik navedb v tej smeri ni podal, poleg tega pa sodna izvedenka teh zdravstvenih stanj niti ni konkretno podkrepila z izsledki zdravstvene dokumentacije.

19. Do pritožnikovih navedb o tem, da je v posledici trpinčenja utrpel očesne težave, se je strokovno opredelila že sodna izvedenka ter natančno in obširno tudi sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, da tožnikove navedbe o naglem poslabšanju vida niso utemeljene. Ker sodišče nima strokovnega medicinskega znanja, je pravilno sledilo in povzelo argumentirano, prepričljivo in strokovno izvedensko mnenje. Na pravilnost izvedenskega mnenja ne vplivajo pritožbena zatrjevanja, da sodna izvedenka ni pravilno iskala literature. Ne drži namreč, da je navedla, da v literaturi ni našla povezave med trpinčenjem in očesnimi težavami, kot to neresnično navaja pritožba, ampak je obrazložila, da v literaturi taka povezava ni opisana, poleg tega pa tudi iz klinične prakse takšne povezave niso poznane. Prav tako je na podlagi tožnikovih izvidov ugotovila, da noben zdravnik ni povezoval bolezni s tožnikovimi težavami v službi. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo tudi tej ugotovitvi sodne izvedenke, saj res ne drži, da je splošno znano, da oftalmologi psihičnih težav kot razlog težav z očmi ne pišejo kot amnezo v izvidih, kot to navaja pritožba. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je izvedenka zavrgla možnost negativnega vpliva trpinčenja na okvaro vida ter pravilno zato tožniku ni priznalo te oblike vtoževane škode. Pri tem pravilno ni upoštevalo literature in člankov, ki jih je navedel tožnik in po mnenju katerega, bi vsebino le-teh sodišče lahko našlo na internetu. Skladno z 226. členom ZPP je namreč dolžnost stranke, da predloži listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb. Sodišče tudi pravilno ni upoštevalo mnenja sodne izvedenke, da so lahko očesne težave povezane z vnetnimi spremembami v sinusih in sklepih. Pritožba se namreč neutemeljeno zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je tožnik zaradi vnetnih sprememb v sinusih in sklepih pogosteje zboleval v obdobju izvajanja trpinčenja. Tožnik namreč vnetnih sprememb v sinusih in sklepih kot posledic trpinčenja sploh ni zatrjeval.

20. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno obrazložilo, da ni zaslišalo predstavnikov družbe B., ker se je o tem med drugim prepričalo tudi na podlagi izpovedi C.C., ki pa na sestanku sploh ni sodeloval, saj takrat pri toženi stranki še ni bil zaposlen. Sodišče prve stopnje je zaslišanje predstavnikov družbe B. primarno zavrnilo iz razloga nesubstanciranosti dokaznega predloga, zato nadaljnja obrazložitev sodišča ni odločilna. Pritožbene navedbe tožnika, da v izpodbijani sodbi ni omenjeno, da se je do tožnika neprimerno obnašal tudi D.D., niso odločilne, saj je sodišče prve stopnje sicer po temelju tožbenemu zahtevku ugodilo.

21. Tožnik se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, in sicer da bi moralo sodišče prve stopnje uspeh strank v tem odškodninskem delovnem sporu ovrednotiti posebej ob upoštevanju uspeha po temelju in posebej po višini. V sodni praksi je takšno stališče, za katerega se zavzema tožnik, preseženo.

22. Ker v pritožbama uveljavljani razlogi niso privedli do ugoditve pritožbama, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi tožnika in tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

23. Ker stranki s pritožbama nista uspela, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka. Sami krijeta stroške odgovora na pritožbo, saj nista bila potrebna za odločitev o pritožbah (154., 155. in 165. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 6a, 45.
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.10.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIyMTA3