VDSS Sklep Pdp 305/2018

Jedro

Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožnica, in ni navedlo razlogov za takšno odločitev oziroma, je navedlo za to napačen razlog. To predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnici zaradi navedenega nezakonitega postopanja ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2017, za ugotovitev, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja, za poziv na delo ter za priznanje pravic iz delovnega razmerja za obdobje od 26. 4. 2017 dalje (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga tožnica pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Opisuje potek postopka in navaja predlagane dokaze ter zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi neobrazložene zavrnitve dokaznih predlogov tožnice in neizvedbe nekaterih dokazov. Trdi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pisnih izjav prič A.A. in priče B.B. ni navedlo v dokaznem sklepu, tako da ni mogoče razbrati, ali ju je upoštevalo ali ne. Izpodbijani sodbi očita, da ne vsebuje razlogov glede dokaznih predlogov tožnice, ki jih je vse (razen zaslišanja tožnice) očitno zavrnilo. Trdi, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj dokazov z zaslišanji prič C.C., D.D., E.E., A.A., B.B., ki jih je predlagala tožnica, ni izvedlo. Zatrjuje kršitev pravice do izjave in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sklicuje se na sodno prakso, da sodišče ne sme zavrniti izvedbe dokaza zgolj z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem (npr. sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 144/2013). Sodišču prve stopnje očita, da je zgolj posplošeno obrazložilo, zakaj s strani tožnice predlagani dokazi niso potrebni. Navaja, da ji je sodišče prve stopnje z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov onemogočilo dokazovanje odločilnega dejstva, da poročilo komisije o spremljanju njenega poskusnega dela ne temelji na resničnih dejstvih, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Pove, da sta njeno trditev o drsečem delovnem času potrdili pisni izjavi A.A. in B.B., do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Navaja, da s predlogom za njuno neposredno zaslišanje ni bila prepozna, saj ZPP ne predvideva roka, v katerem mora stranka, ki je pridobila pisno izjavo priče, predlagati tudi njeno neposredno zaslišanje. Po njenem mnenju se je potreba po njunem neposrednem zaslišanju pojavila šele po zaslišanju direktorice tožene stranke in članov komisije, ki je ocenjevala poskusno delo tožnice, na kar je bilo na naroku opozorjeno. Navaja, da je ustrezno obrazložila, zakaj ni uspela pridobiti pisne izjave F.F., in je zato predlagala njeno neposredno zaslišanje, vendar se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo. Zatrjuje tudi napačno uporabo materialnega prava in se zavzema za ničnost pogodbenih določil v zvezi s poskusnim delom. Trdi, da je bila njena prvotna pogodba o zaposlitvi odpovedana in ji je bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi za drugo (nižje) delovno mesto. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da gre za dve različni delovni mesti in navaja podrobne razloge za to. Izpodbijana sodba je po njenem mnenju neobrazložena, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev o tem, da je pred tem delala na hierarhično višjem delovnem mestu, na katerem pa so bile njene naloge večinoma iste (kasneje je bila namesto vodenja in koordiniranja aktivnosti zadolžena za poučevanje slovenskega jezika). Po njenem mnenju sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti glede vprašanja, da je bila tožnica že pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2017 zaposlena na hierarhično višjem delovnem mestu (kot vodja in izvajalka projekta) ter da je že po prvotni pogodbi uspešno opravila poskusno delo. Meni, da ni bilo zakonskega razloga, da bi delodajalec ponovno ocenjeval njene sposobnosti in znanje s poskusnim delom. Pri odpovedi pogodbe s ponudbo nove po njenem mnenju ni mogoče ponovno poskusno delo, saj je namenjeno preizkusu dela novo zaposlenih delavcev, in ne v primeru neprekinjenega delovnega razmerja delavca pri istem delodajalcu za delovno mesto z zahtevano isto stopnjo in vrsto izobrazbe. Meni, da je tožena stranka zlorabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ter ravnala samovoljno in nezakonito in jo postavila v podrejen položaj. Določba o poskusnem delu je po njenem prepričanju nična, ne glede na to, ali je tožnica s tem pogojem soglašala ali ne. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v ponovljeni postopek sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožnica, in ni navedlo razlogov za takšno odločitev oziroma je navedlo za to napačen razlog. To predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnici zaradi navedenega nezakonitega postopanja ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče v pravdnem postopku sicer res ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo, je pa dolžno izvesti dokaze za ugotovitev relevantnih dejstev (213. člen ZPP), razen če so ta dejstva že dokazana z drugimi dokazi. Če se sodišče odloči, da nekaterih dokazov ne bo izvedlo, mora o tem sprejeti sklep (prvi odstavek 287. člena ZPP) in za takšno odločitev navesti ustavno dopustne razloge (drugi odstavek 287. člena ZPP). Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje podala več dokaznih predlogov, o katerih sodišče prve stopnje ni odločilo. Tožnica je za dokazovanje, da je uspešno opravila poskusno delo, že v tožbi predlagala zaslišanje prič G.G., A.A., F.F. in B.B.. Zaslišanje prič A.A., F.F. in B.B. je ponovno predlagala v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 17. 8. 2017. Na prvem naroku za glavno obravnavo 27. 10. 2017 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se izvede dokaz z zaslišanjem tožnice, direktorice tožene stranke in prič mag. H.H., I.I. in J.J., glede ostalih prič pa je strankama naložilo, naj predložita pisne in podpisane izjave prič o dejstvih, o katerih bi lahko izpovedovale na naroku. Tožnica je s pripravljalno vlogo z dne 13. 11. 2017 sodišču posredovala pisni izjavi prič A.A. in B.B. ter sodišče prosila za podaljšanje roka za predložitev pisne izjave priče F.F.. Po predložitvi pisnih izjav prič C.C., J.J., I.I., H.H., D.D. in E.E. s strani tožene stranke je tožnica predlagala neposredno zaslišanje teh prič s pripravljalno vlogo z dne 29. 11. 2017. Tožnica je z vlogo z dne 15. 12. 2017 sodišče obvestila, da s strani predlagane priče F.F. ni uspela pridobiti pisne izjave, zaradi česar je predlagala, naj se jo neposredno zasliši. Na naroku za glavno obravnavo 26. 1. 2017 je sodišče prve stopnje neposredno zaslišalo tožnico in direktorico tožene stranke ter priče mag. H.H., I.I. in J.J.. Po izvedbi dokazov z zaslišanjem navedenih prič je pooblaščenec tožnice ponovno predlagal neposredno zaslišanje prič A.A. in B.B., temu dokaznemu predlogu pa sodišče prve stopnje ni sledilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče dokazni predlog za neposredno zaslišanje prič A.A. in B.B. zavrnilo kot prepozen, ostale dokazne predloge pa kot nepotrebne, saj je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo vsa odločilna dejstva, ostali predlagani dokazi pa naj bi bili predlagani za dejstva, ki niso odločilna oziroma že dokazana.

6. Ne drži sicer pritožbena navedba, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, ali je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z vpogledom v pisni izjavi prič A.A. in B.B., saj je iz njene obrazložitve (točka 3) razvidno, da je vpogledalo tudi v prilogi A9 in A10, ki vsebujeta prav navedeni pisni izjavi. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo do vseh dokaznih predlogov tožnice, saj iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič C.C., D.D. in E.E., kar je v skladu z določbo šestega odstavka 236.a člena ZPP predlagala tožnica. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica prepozno predlagala neposredno zaslišanje A.A. in B.B., saj je njuno zaslišanje predlagala že v tožbi, nato pa ponovno na zadnjem naroku za glavno obravnavo. V ZPP namreč ni določen rok, v katerem mora stranka predlagati še ustno zaslišanje priče, ki je v postopku podala pisno izjavo. Sodišče prve stopnje je prav tako kršilo določbe postopka s tem, da se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do predlaganega dokaza z zaslišanjem F.F., glede katere je tožnica pojasnila, da njene pisne izjave ni uspela pridobiti, zaradi česar je predlagala, naj jo sodišče samo pozove k predložitvi izjave, in kasneje tudi, naj se jo pred sodiščem neposredno zasliši. Za vsebinsko poln dialog s stranko ne zadostuje obrazložitev, da so bili ostali dokazni predlogi nepotrebni, ker je na podlagi izvedenih dokazov sodišče ugotovilo vsa odločilna dejstva.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje (354. člen ZPP), ker ugotovljene kršitve določb postopka glede na njeno naravo ni moglo samo odpraviti, razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje pa ne bo povzročila hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja obeh strank. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaze, ki sta jih predlagali stranki za ugotovitev pravno pomembnih dejstev, glede dokazov, ki pa jih bo zavrnilo, bo moralo navesti konkretne razloge za njihovo zavrnitev skladno z ZPP.

8. Zaradi hitrejše rešitve obravnavane zadeve pa se pritožbeno sodišče opredeljuje tudi do nekaterih drugih pritožbenih navedb.

9. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. V Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1) je neuspešno opravljeno poskusno delo opredeljeno kot poseben razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v 125. členu pa določa, da delodajalec delavcu lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil.

10. Tožnica je med drugim zatrjevala ničnost določila o poskusnem delu v pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 1. 2017, ker je bila pri toženi stranki pred tem že zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 5. 2016 na hierarhično višjem delovnem mestu. Zgolj dejstvo, da je tožnica pred sklenitvijo odpovedane pogodbe o zaposlitvi opravljala delo pri toženi stranki na podlagi predhodne pogodbe o zaposlitvi, v kateri je imela tudi dogovorjeno poskusno delo, ne pomeni, da je pogoj uspešno opravljenega poskusnega dela v zadnji pogodbi o zaposlitvi neveljaven oziroma ničen. To bi držalo le, če bi bil ta pogoj dogovorjen v kasneje sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za opravljanje istega dela. Delodajalec ima pravico preizkusiti znanja in sposobnosti delavca za vsebinsko drugo delo na drugem delovnem mestu, na katerem delavec pri delodajalcu dela še ni opravljal, saj se o njih še ni uspel prepričati. Pritožbene trditve, ki se nanašajo na dopustnost dogovora o poskusnem delu v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove po 91. členu ZDR-1, niso pravno pomembne, saj ne gre za tak primer. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožnica sklenila odpovedano pogodbo o zaposlitvi na podlagi 49. člena ZDR-1. Tako je pravilno ugotavljalo, ali je šlo pri delovnih mestih po pogodbo o zaposlitvi z dne 13. 5. 2016 in po pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 1. 2017 za vsebinsko različni delovni mesti.

11. Ker je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo že zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na druge pritožbene navedbe ne odgovarja.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa zoper katerega se vlaga, izjavo da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Datum zadnje spremembe:

09.10.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 46/2017
• VDSS Sklep Pdp 948/2016
• VDSS Sklep Pdp 329/2020