VDSS Sodba in sklep Pdp 288/2018

Jedro

V okviru presoje, ali je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela podana v skladu z zakonom, je sodišče pristojno in dolžno presojati, ali je delodajalčeva odločitev o neuspešnosti poskusnega dela posledica realno ugotovljene neuspešnosti delavca pri delu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. S tem sodišče ne prevzema pristojnosti delodajalca za sprejem poslovnih oziroma kadrovskih odločitev, pač pa vsebinsko presoja, ali je v resnici podan zatrjevani razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je za presojo njene zakonitosti ključno.

Če delodajalec delavcu odreja vsebinsko druga dela, tako da delavec ne more uspešno opravljati nalog delovnega mesta, za katerega je bilo s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno poskusno delo, delavcu zaradi razlogov na strani delodajalca ni omogočeno, da bi poskusno delo uspešno opravil. V takem primeru redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela ne more biti skladna z zakonom.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2016 nezakonita (I. točka izreka) ter da tožniku delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo 4. 11. 2016, ampak je trajalo do 16. 1. 2017 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnika za obdobje od 5. 11. 2016 do 16. 1. 2017 prijavi v socialna zavarovanja in mu obračuna zapadla bruto nadomestila plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih prejel po pogodbi o zaposlitvi, če bi delal, obračunano nadomestilo plače pa zmanjša za prejeta denarna nadomestila med brezposelnostjo (v novembru 2016 v višini 738,26 EUR bruto oziroma 572,74 EUR neto, v decembru 2016 v višini 892,50 EUR bruto oziroma 673,95 EUR neto in januarju 2017 v višini 446,25 EUR bruto oziroma 353,44 EUR neto), od mesečnih bruto zneskov razlike odvede davke in prispevke ter tožniku plača neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Dalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v višini 4.208,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezni neto znesek, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Za 6.307,00 EUR višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (IV. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2016 nična (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.631,60 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti še stroške postopka v znesku 143,01 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 131,81 EUR od 26. 1. 2018 do izteka 8-dnevnega izpolnitvenega roka (II. točka izreka).

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I., II., III., ugodilni del IV. in VI. točko izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Uvodoma navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno materialnopravno stališče in se zato ukvarjalo s poslovnimi odločitvami tožene stranke, namesto z vprašanjem, ali je tožena stranka razpolagala z zadostnimi podatki za odločitev o uspešnosti tožnikovega poskusnega dela oziroma ali je imel tožnik dovolj možnosti in priložnosti, da se pri delu izkaže. Meni, da zato izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov oziroma so ti nelogični in neskladni. Dalje navaja, da je pri utemeljitvi sodišče prve stopnje ravnalo selektivno pri ocenjevanju izpovedi zaslišanih prič in strank, kar je privedlo do napačnega dokaznega sklepa o neobstoju zatrjevanega razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela. Sodišču prve stopnje očita, da je povzelo le tiste dele izpovedi zaslišanih prič in strank, ki so potrjevale dokazno oceno o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ostale pa je prezrlo ali jih relativiziralo. Sklicuje se izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke A.A., katerega izpoved je sodišče prve stopnje relativiziralo in s tem nadomestilo njegovo poslovodno kadrovsko odločitev. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, saj se je sodišče napačno ukvarjalo z vsebino posameznih nalog, ki so bile tekom trajanja poskusnega dela odrejene tožniku, in presojalo, ali jih je opravil uspešno. Meni, da je ta presoja v gospodarski družbi izključno v rokah poslovodje, še posebej, če gre za poskusno delo na vodstvenem delovnem mestu. Ker izpodbijana odločitev temelji na sodniškem ocenjevanju uspešnosti ali neuspešnosti tožnikovega poskusnega dela, je to po njenem mnenju v nasprotju z mejami sodniškega odločanja. Meni, da je sodišče pristojno presojati le, ali je imel delavec možnost in priložnost, da ga lahko delodajalec oceni, ne pa pravilnosti te ocene. Položaj primerja s presojo poslovnega razloga. Sklicuje se na odločitev Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 119/2016 z dne 30. 8. 2016. Meni, da ima delodajalec suvereno pravico, da sam avtonomno presoja, ali je bilo poskusno delo uspešno opravljeno. Glede opisa tožnikovih del in nalog trdi, da jih zaradi vodstvene narave delovnega mesta ni mogoče razbrati zgolj iz sistemizacije delovnih mest. Pove, da v času 6-mesečnega poskusnega dela običajno delavec ne more v polnosti opravljati vseh nalog delovnega mesta, zato sistemizacija ne more biti relevantno merilo za uspešnost delavca. Dalje navaja, da v obdobju poskusnega dela zaposleni še ni v celoti usposobljen za delo. Trdi, da je bila tožena stranka v obdobju poskusnega dela upravičena tožniku naložiti tudi določena dela, ki niso bila v celoti vsebovana v opisu delovnega mesta po sistemizaciji, saj drugače v kratkem času poskusnega dela sploh ne bi mogla zaznati ključnih tožnikovih kompetenc. Trdi, da vodenje servisa zajema tudi operativne naloge, ki zadevajo organizacijske sposobnosti, torej mora delavec, ki to funkcijo zaseda, voditi druge ljudi. V zvezi z ugotovitvijo, da so se tožnikove zadolžitve v času poskusne dobe v pretežni meri nanašale na nove poslovne prostore in novi objekt B., navaja, da je sodišče prve stopnje izpovedi prič povzemalo selektivno in prirejeno predhodni dokazni oceni, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Graja dokazno oceno izpovedi priče C.C., ki je bil pretežni del tožnikovega poskusnega dela odsoten, ni bil pristojen za presojo tožnikove uspešnosti in je izpovedal, da je bila objektivna ocena tožnikovega dela mogoča. Ponavlja, da je za tako oceno pristojen le direktor tožene stranke. V zvezi z izpovedjo priče D.D. opozarja na nasprotni izpovedi prič E.E. in F.F. ter direktorja tožene stranke, da je bilo v zaključek projekta B. vpeto večje število zaposlenih, kar izhaja tudi iz seznama prejemnikov elektronskih sporočil. Sklicuje se na izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in priče E.E., ki sta pojasnila, da pri toženi stranki za vodstvena delovnega mesta niso imeli predvidenega mentorstva, tožnikovo pričakovanje o uvajanju v delo je bilo tako v nasprotju z naravo delovnega mesta. Navaja, da je tožena stranka od tožnika pričakovala, da bo kot vodja servisa dvignil njegovo dobičkonosnost in nivo storitev ter organiziranost. Pove, da je tožnik delo vodje servisa po pogodbi o zaposlitvi v polnosti opravljal, saj ga namesto njega ni opravljal nihče drug. Od delavca na vodstvenem delovnem mestu pričakuje, da poleg navedenih del opravlja tudi druga dela. Navaja, da so tudi drugi delavci v kritičnem obdobju opravljali dela na objektu B.. Presoji uspešnosti opravljanja delovnih nalog tožnika očita, da ne upošteva, da jih v roku treh mesecev že po naravi stvari ni mogoče opraviti na način, kot se je ugotavljanja lotilo sodišče. Sodišče po njenem mnenju ni pristojno ugotavljati, ali so bila pričakovanja direktorja tožene stranke do tožnika primerna. Natančneje pojasnjuje, kaj se je od tožnika pričakovalo v zvezi s posameznimi nalogami (posodobitvijo cenika servisnih storitev, poslovnega modela vzdrževalnih pogodb in sistema nagrajevanja serviserjev, pripravljena vizija poslovnega razvoja oddelka G. itd.). Meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo jedra direktorjeve odločitve, češ da tožnik ne bo uspešen pri delu kot vodstveni delavec, zaradi česar zatrjuje kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da tožnik ni izkazal sposobnosti in kompetenc glede samoiniciativnosti, vizije, konceptov in idej ter organizacijskih veščin, torej elementov, ki jih je pri njem iskal direktor tožene stranke za kvalitetnega vodjo servisa. Nasprotuje zaključku sodišča, da so bili ti očitki pavšalni ter zaključkom v zvezi s ponudbo aneksa za podaljšanje poskusnega dela, ki je bil tožniku ponujen iz altruističnih razlogov.

4. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper I. točko sklepa o stroških zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je naložitev plačila dodatnih stroškov toženi stranki postopka posledica uspeha tožnika s podrednim zahtevkom, zaradi zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka pa niso nastali nobeni posebni stroški. Vztraja, da je treba presojo utemeljenosti stroškov vezati na pravnomočno odločitev o glavni stvari, zoper sodbo pa je tožena stranka vložila pritožbo. Glede na to nasprotuje izpodbijanemu sklepu in v primeru uspeha s pritožbo zoper sodbo predlaga spremembo tega sklepa tako, da se predlog tožnika za odmero dodatnih stroškov v breme tožene stranke zavrne.

5. Pritožba zoper sodbo je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sodbo

7. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki jo je tožena stranka podala tožniku 28. 10. 2016 na podlagi 4. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Pravilno je ugotovilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila zakonita.

8. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, niti ji jih pritožba ne očita. V bistvu pritožnica to bistveno kršitev uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje (predvsem glede izpovedi prič in strank), kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, delno pa pod tem očitkom uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh zatrjevanih odločilnih dejstvih, med njimi pa ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Ni pa se sodišče prve stopnje dolžno opredeliti do vseh delov izpovedi strank in prič, za kar se v okviru tega očitka zavzema pritožnica.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:

- da je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 6. 2016 pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu vodje servisa G. in je imel dogovorjeno trimesečno poskusno delo v času od 1. 8. 2016 do 4. 11. 2016;

- da je tožena stranka tožnikovo poskusno delo ocenila negativno in mu je zato redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi 28. 10. 2016;

- da je tožnik zaradi zadolžitev na projektu B. v času poskusnega dela le manjši meri opravljal naloge vodje servisa, za katere je sklenil pogodbo o zaposlitvi in glede katerih je bilo dogovorjeno poskusno delo;

- da tožniku ni mogoče očitati, da nalog svojega delovnega mesta ni opravljal pravočasno, strokovno, kakovostno in v skladu z zastavljenimi cilji in pričakovanji tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je ravnalo skladno z veljavnimi predpisi in relevantno sodno prakso in je po vsebini presojalo odpovedni razlog. Pritožbeno sodišče soglaša s pravnimi stališči sodišča prve stopnje in razlogi, navedenimi v izpodbijani sodbi.

11. Pritožbeno zavzemanje, da je le delodajalcu pridržana ocena, ali je delavec izpolnil njegova pričakovanja v času poskusnega dela, in da sodišče tega ne more presojati v individualnem delovnem sporu, ni utemeljeno. Res je, da je poskusno delo namenjeno preverjanju, ali delavec ustreza pričakovanjem delodajalca, ki jih ta utemeljeno oblikuje glede na zahteve delovnega mesta, za katero je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, oziroma ali je delavčevo delo v skladu z utemeljenimi standardi, ki jih postavi delodajalec (prim. s sklepom Vrhovnega sodišča VIII Ips 119/2016 z dne 30. 8. 2016). Vendar pa je v okviru presoje, ali je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela podana v skladu z zakonom, sodišče pristojno in dolžno presojati, ali je delodajalčeva odločitev o neuspešnosti poskusnega dela posledica realno ugotovljene neuspešnosti delavca pri delu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. S tem sodišče ne prevzema pristojnosti delodajalca za sprejem poslovnih oziroma kadrovskih odločitev, pač pa vsebinsko presoja, ali je v resnici podan zatrjevani razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je za presojo njene zakonitosti ključno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotavljalo, ali je tožnik v času poskusnega dela opravljal dela in naloge delovnega mesta vodje servisa G. glede na (objektivno upravičena) pričakovanja tožene stranke. Ne drži, da je tožena stranka zaradi ocenjevanja kvalitete tožnikovega dela na vodstvenem delovnem mestu lahko tožniku prosto odrejala delo tudi mimo opisa delovnega mesta vodje servisa G., češ da bi glede na kratko trajanje poskusnega dela le tako lahko ocenila, ali tožnik izpolnjuje njena pričakovanja. Tudi če gre za poskusno delo na vodstvenem delovnem mestu mora imeti delavec možnost pokazati, da obvlada delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Če delodajalec delavcu odreja vsebinsko druga dela, tako da delavec ne more uspešno opravljati nalog delovnega mesta, za katerega je bilo s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno poskusno delo, delavcu zaradi razlogov na strani delodajalca torej ni omogočeno, da bi poskusno delo uspešno opravil. V takem primeru redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela ne more biti skladna z zakonom. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da tožnik zaradi razlogov na svoji strani ni izpolnil njenih pričakovanj glede dela vodje servisa.

12. Zavrniti je treba pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje v okviru predmetnega individualnega delovnega spora smelo ugotavljati le, ali imel tožnik možnost in priložnost, da ga lahko delodajalec oceni, sama ocena pa je pridržana delodajalcu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik zaradi odrejanja delovnih nalog na objektu B. ni imel možnosti uspešno opraviti poskusnega dela v zvezi z nalogami delovnega mesta vodje servisa iz razlogov, ki niso bili na njegovi strani. Pravilno pa je tudi presojalo, ali je trditev tožene stranke o tem, da tožnik njenih pričakovanj glede opravljanja posameznih nalog vodje servisa G. ni izpolnil, vsebinsko dokazana ali pa odločitev za odpoved temelji na drugih razlogih. Zmotno je zavzemanje pritožnice, da sodišče ni pristojno presojati, ali so pričakovanja tožene stranke kot delodajalke previsoka oziroma nerealna. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je imel tožnik možnost uspešno opraviti poskusno delo ter da njenih pričakovanj neutemeljeno ni izpolnil, kar je bila glede na pravilo dokaznem bremenu dolžna dokazati prav ona.

13. V pritožbi tožena stranka predvsem nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede izpovedi prič in strank ter zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo izpovedi direktorja tožene stranke in prič, ki so pričale v korist tožene stranke. Sodišče prve stopnje je presodilo izvedene dokaze po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazna ocena je prepričljiva in argumentirana, pritožbeno sodišče pa vanjo ne dvomi. O bistvenih okoliščinah so priče izpovedovale skladno, tudi iz izpovedi direktorja tožene stranke pa ne izhaja, da tožnik ni opravljal glavnine svojih nalog na projektu B., niti, da bi bila pogodba o zaposlitvi s tožnikom sklenjena prav zaradi opravljanja nalog na tem projektu in da bi bilo poskusno delo namenjeno preizkusu sposobnosti tožnika za opravljanje teh nalog. Očitek o selektivnem povzemanju izpovedi prič in strank ni utemeljen, saj sodišče prve stopnje ni izvzelo delov izpovedi prič in strank iz konteksta, temveč jih je pravilno obravnavalo kot celoto, ni pa bilo dolžno povzeti in se opredeliti prav do vsake izjave prič in direktorja tožene stranke. Pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, tako niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka ni dokazala obstoja zatrjevanega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

16. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Glede pritožbe zoper sklep

17. Pritožbeno sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

18. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v skladu z uspehom strank v postopku o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela odločilo o priglašenih tožnikovih stroških postopka, o katerih še ni bilo odločeno v izpodbijani sodbi. Odločitvi v tem sklepu tožena stranka nasprotuje zaradi nasprotovanja odločitvi o glavni stvari, saj je odločitev o tem, da je dolžna tudi te stroške postopka povrniti tožniku, posledica dejstva, da je tožnik s tožbo uspel.

19. Glede na to, da je bila pritožba tožene stranke zoper sodbo zavrnjena kot neutemeljena, je pravilno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je tudi stroške, ki so predmet izpodbijanega sklepa, dolžna kriti tožena stranka. Glede na to, da sicer v zvezi z izpodbijanim sklepom tožena stranka ne podaja nobenih drugih trditev, je pritožbeno sodišče opravilo uradni preizkus odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

20. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.10.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 785/2019
• VDSS sodba Pdp 486/2016
• VDSS Sodba in sklep Pdp 257/2018