VDSS Sodba Pdp 324/2018

Jedro

Avtonomija strank pri sklepanju kolektivnih pogodb pri delodajalcih negospodarskega sektorja ni neomejena. Omejena je tako z zakoni kot s kolektivnimi pogodbami na višji ravni. Ne gre za nedopustno omejitev kolektivnega dogovarjanja. Posamezni delodajalec iz javnega sektorja s svojo kolektivno pogodbo ne more solidarnostne pomoči urediti drugače kot določajo kogentni predpisi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo solidarnostne pomoči v višini 1.015,28 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2016 in odvodom davkov in prispevkov. Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da kolektivna pogodba tožene stranke, na podlagi katere uveljavlja svoj zahtevek, s sprejetjem Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/12 in nasl.), ni prenehala veljati. Vseeno je sodišče namesto kolektivne pogodbe tožene stranke uporabilo Kolektivno pogodbo negospodarskih dejavnosti (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl.), ki je bila sprejeta po uveljavitvi ZUJF. S tem je izničilo avtonomno voljo pogodbenih partnerjev. Potrdilo je napačno naziranje, da delodajalec v javnem sektorju s podjetniško kolektivno pogodbo pravic ne more urediti drugače, kot jih ureja splošna kolektivna pogodba oziroma kolektivna pogodba na višji ravni, kar je v nasprotju z idejo kolektivnega dogovarjanja. Če bi zakonodajalec hotel, da omejitev, sprejeta v ZUJF, velja in je odstop od omejitve pri solidarnostni pomoči ničen, bi moral obdržati v veljavi določbe ZUJF, ne pa to prepustiti v dogovarjanje med pogodbenimi partnerji. Naloga tožene stranke je bila, da kolektivno pogodbo prilagodi zahtevam Vlade RS, kar je tožena stranka storila z aneksom h kolektivni pogodbi, ki je prilagodil izplačilo solidarnostne pomoči določbam KPND. Vendar pa je aneks prenehal veljati s 1. 1. 2014. Zanj namreč ni bilo predlagano podaljšanje, kar pomeni, da je od 1. 1. 2014 ponovno v veljavi kolektivna pogodba tožene stranke v prvotni obliki. Ta ne nasprotuje prisilnim predpisom, njen odnos do splošne kolektivne pogodbe pa je potrebno presojati po načelu hierarhije kolektivnih pogodb. Splošna kolektivna pogodba ne more prisilno omejevati avtonomne volje pogodbenih strank na nižji ravni, saj bi se s tem izničila določba 5. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/06 in nasl.). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, oboje s stroškovno posledico.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. V sporu je ključno vprašanje, po kateri pravni podlagi se presoja pravica do solidarnostne pomoči: na podlagi kolektivne pogodbe tožene stranke (z dne 23. 12. 1992 s sprem.), za kar se zavzema tožnica, ali na podlagi KPND oziroma aneksa h KPND, kot je presodilo sodišče prve stopnje in tožničin zahtevek zavrnilo.

7. Kolektivna pogodba tožene stranke v 242. členu določa, da delavcu pripada enkratna letna solidarnostna pomoč v vrednosti ene povprečne mesečne čiste plače v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece za čas daljše bolezni (nad tri mesece). To določilo kot pogoj za pravico do solidarnostne pomoči določa le čas trajanja bolniškega staleža in glede na ta pogoj bi tožnica (v bolniškem staležu je bila od 6. 5. 2016 do 23. 9. 2016), kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bila upravičena do solidarnostne pomoči.

8. V 40. členu KPND je določeno, da delavcu v primeru daljše bolezni pripada solidarnostna pomoč v višini povprečne čiste mesečne plače v gospodarstvu Republike Slovenije za pretekle tri mesece. Aneks h KPND (Ur. l. RS, št. 40/2012), ki je pričel veljati 31. 5. 2012, je v 13. členu določil: da je dolžan delodajalec javnemu uslužbencu izplačati solidarnostno pomoč v višini 577,51 EUR v primerih in po postopku, določenem v kolektivni pogodbi (prvi odstavek); da je do izplačila solidarnostne pomoči upravičen javni uslužbenec, če njegova osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer, ne presega oziroma ne bi presegala višine minimalne plače (drugi odstavek); da lahko javni uslužbenec vloži zahtevo za izplačilo solidarnostne pomoči v roku 60 dni od nastanka primera oziroma od trenutka, ko je bil zahtevo zmožen vložiti (tretji odstavek). Ob uporabi navedene določbe, ki kot pogoj za priznanje pravice do solidarnostne pomoči določa tudi višino plače javnega uslužbenca, ki ne sme presegati minimalne plače, pa tožnica do solidarnostne pomoči ne more biti upravičena.

9. ZUJF, ki je pričel veljati 31. 5. 2012, je v tretjem odstavku 164. člena določil, da povračila stroškov in drugi prejemki v zvezi z delom pripadajo zaposlenim pod pogoji in v višini, določeni v tem zakonu, s prvim dnem v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je uveljavljen ta zakon, in da se v času uporabe tega zakona za zaposlene v javnem sektorju določbe kolektivnih pogodb, predpisov ter splošnih aktov, ki urejajo povračila stroškov in druge prejemke drugače, ne uporabljajo. V skladu s prvim odstavkom navedenega člena se določbe od 164. člena do 181. člena tega zakona uporabljajo do uveljavitve kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, ki bodo sklenjene po sprejetju tega zakona, s katerimi se uredijo povračila stroškov v zvezi z delom in nekateri drugi prejemki. Med temi je bila v 178. členu ZUJF določena tudi solidarnostna pomoč. Iz navedene določbe izhaja, da je dolžan delodajalec zaposlenemu izplačati solidarnostno pomoč v primerih oziroma ob izpolnitvi pogojev, določenih s tem zakonom; da je do izplačila solidarnostne pomoči upravičen zaposleni v primeru, ko njegova osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer iz tretjega odstavka tega člena, ne presega oziroma ne bi presegala višine minimalne plače; da zaposlenemu pripada solidarnostna pomoč v višini 577,51 EUR v primeru bolezni, ki traja šest mesecev ali več, ne glede na to, ali je zaposleni zaradi bolezni, ki v koledarskem letu traja šest mesecev ali več, odsoten z dela ali pa dela po štiri ure dnevno.

10. S sprejemom ZUJF se je torej za določanje solidarnostne pomoči uporabljal ta zakon vse do uveljavitve kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, sklenjenih po sprejemu tega zakona (prvi odstavek 164. člena ZUJF). Če kolektivne pogodbe ne bi bile sklenjene, bi se za določanje solidarnostne pomoči uporabil 178. člen ZUJF. Tako ZUJF kot omenjeni Aneks h KPND sta bila objavljena v istem uradnem listu in oba sta pričela veljati 31. 5. 2012. Iz primerjave 178. členu ZUJF in 13. člena Aneksa h KPND izhaja, da so pogoji za pridobitev pravice po zakonu in kolektivni pogodbi glede delavcev, katerih plača ne presega višine minimalne plače, identični. Iz 2. člena Aneksa h KPND izhaja, da se ne glede na določbe o povračilih stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov javnih uslužbencev iz KPND, od začetka veljavnosti tega aneksa uporabljajo določbe tega aneksa, razen če s tem aneksom ni drugače določeno.

11. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je ključna okoliščina v tem, da kolektivna pogodba tožene stranke ni kolektivna pogodba na ravni dejavnosti in poklicev, ter da tudi ni bila sklenjena po sprejetju ZUJF. Glede na povzeto pravno ureditev je relevantna podlaga KPND, ki je z Aneksom h KPND solidarnostno pomoč uredila tako, da je kot pogoj za pridobitev solidarnostne pomoči določena tudi višina plače delavca, tega pogoja pa tožnica ne izpolnjuje. Zato 242. člen kolektivne pogodbe tožene stranke ne pride v poštev. Že iz tega razloga v zvezi s to določbo ni uporabljivo pravilo in favorem laboratoris, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

12. Neutemeljeno tudi nasprotuje pojasnilu sodišča prve stopnje, da delodajalec v javnem sektorju s podjetniško kolektivno pogodbo pravic ne more urediti drugače, kot jih ureja splošna kolektivna pogodba oziroma kolektivna pogodba na višji ravni. Avtonomija strank pri sklepanju kolektivnih pogodb pri delodajalcih negospodarskega sektorja ni neomejena. Omejena je tako z zakoni kot s kolektivnimi pogodbami na višji ravni. Ne gre za nedopustno omejitev kolektivnega dogovarjanja. Posamezni delodajalec iz javnega sektorja s svojo kolektivno pogodbo ne more solidarnostne pomoči urediti drugače kot določajo kogentni predpisi.

13. Tako je ZUJF nedvomno relevanten kogenten predpis, četudi upošteven predvsem kot podlaga za sprejem KPND oziroma Aneksa h KPND. Ta ureditev solidarnostne pomoči (kot omenjeno, je sicer identična ureditvi v ZUJF) zasleduje uravnoteženje javnih financ (v praksi znižanje proračunskih izdatkov), kot izhaja iz prvega člena tega zakona, ki opredeljuje namen tega zakona.

14. Pritožba navaja, da je bila naloga tožene stranke, da svojo kolektivno pogodbo prilagodi zahtevam Vlade RS, kar je tožena stranka storila z aneksom k svoji kolektivni pogodbi. Nerelevantno poudarja, da je zato, ker ni bilo predlagano njegovo podaljšanje, ta aneks prenehal veljati, ter da je zato od 1. 1. 2014 dalje ponovno uporabljiva kolektivna pogodba tožene stranke v prvotni obliki, s tem pa tudi njena sporna določba 242. člena. Tudi navedene okoliščine namreč ne privedejo do drugačnih zaključkov oziroma ne morejo imeti nobenega vpliva na zgoraj izpostavljena pravna stališča, v katerih ni podlage za ugoditev tožničinemu zahtevku.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.10.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 772/2014
• VDSS sodba Pdp 1594/2014
• VDSS sodba Pdp 313/2015