VDSS Sodba Pdp 281/2018

Jedro

Z vročitvijo odpoved začne učinkovati, vendar pa to ne pomeni, da je odpoved podana šele takrat, ko je delavcu vročena. Za presojo pravočasnosti odpovedi ni odločilno, kdaj je bila odpoved vročena, ampak kdaj je bila podana s strani delodajalca. Že s poskusom vročanja odpovedi preko izvršitelja spornega dne je tožena stranka dokazala podajo odpovedi znotraj subjektivnega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2017, ki je bila tožniku vročena 10. 5. 2017, nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja, zaradi česar je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo; da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v zavarovanje za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo in mu za ta čas obračunati bruto mesečno plačo oziroma nadomestilo plače v višini 1.335,18 EUR, druge bruto prejemke iz delovnega razmerja in bruto dodatek na delovno dobo ter odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto mesečnega prejemka od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je bila odpoved podana po poteku subjektivnega in objektivnega roka. Z razlogom za odpoved se je tožena stranka seznanila najkasneje 31. 3. 2017 (kot je to ugotovilo sodišče), odpoved je pripravila 25. 4 2017 in jo tožniku vročila 10. 5. 2017, torej je bila vročena po poteku 30-dnevnega roka. Ker tožena stranka ni uporabila katerega izmed načinov vročanja po 88. členu ZDR-1, sama nosi posledice "neposrečene" vročitve, saj bi lahko odpoved pravočasno vročila priporočeno po pošti. S potrebno skrbnostjo bi lahko tudi po neuspeli vročitvi preko izvršitelja vročila odpoved na podlagi določb ZPP do poteka 30-dnevnega roka, saj dokler odpoved ni vročena, ne more učinkovati. Tudi ni dokazala, da je bila odpoved spisana tistega dne, kot je datiran na odpovedi, še manj pa je dokazala namero, da je tega dne želela tožniku odpoved tudi vročiti. Sodbi manjkajo razlogi o ključnih dejstvih, kdaj in od kod je tožena stranka prejela informacijo, da naj bi tožnik neupravičeno uporabljal službeno kartico, saj je to ključnega pomena za presojo pravočasnosti odpovedi. Tožena stranka je zamudila tudi 6-mesečni objektivni rok, saj je zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal, da se je z okoliščino večje porabe goriva pri tožniku seznanil že ob polovici leta 2016 ter da so tožnika nato podrobneje spremljali pri njegovem delu. Sodba tudi nima razlogov o zamudi objektivnega roka za podajo odpovedi, zato gre za kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka ni uspela dokazati utemeljenosti odpovednega razloga, saj ni ponudila nobenega dokaza, da bi tožnik plačilno kartico uporabil oziroma zlorabil za nakup goriva v zasebne namene. Ker sodba o tem nima razlogov in ker glede teh dejstev manjka dokazna ocena, gre za kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka tudi ni konkretizirala, kdaj, v kolikšnem obsegu in na kakšen način naj bi tožnik zlorabil plačilno kartico, kar pa bi morala, saj tožniku ni očitala nepravilne uporabe ali rabe vozila. Tudi sodišče se je ukvarjalo zgolj z vprašanjem načina upravljanja vozila med vožnjo in v stanju mirovanja. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca avtomobilsko-mehanične stroke za pregled vozila ter za preizkus in izmero porabe vozila pri različnih obremenitvah mu je onemogočilo dokazovanje trditev o povečani porabi goriva v primeru vožnje s pogostim speljevanjem in zaviranjem ter v primeru mirovanja vozila s prižganim motorjem. Zato je podana kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. in 213. člena ZPP. Že med postopkom je podal ugovor, da ni uporabljiva izmera porabe goriva, ki jo je opravil A. d. o. o., ker vozilo ni bilo preizkušeno v okoliščinah in na način, kot ga je uporabljal tožnik. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je sodbo oprlo zgolj na listino A. d. o. o. in izpovedi prič, ki so še vedno zaposlene pri toženi stranki. Sodba tudi nima dokazne ocene, zakaj je sodišče v celoti zavrnilo vse tožnikove navedbe o naravi dela in vplivu zatrjevane vožnje na porabo goriva. Pomanjkljiv je tudi zaključek sodišča, da je storil očitano kršitev na temelju enakih delovnih pogojev. Zaključek sodišča, da način dela in vožnja vozila nista mogla vplivati na višjo porabo goriva, nima podlage v spisu. Z ugotovitvijo, da je tožnik kršil 10. člen pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prekoračilo načelo dispozitivnosti in kršilo 212. člen ZPP, saj tožena stranka tožniku ni očitala kršitve obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče tudi ni upoštevalo, da se v evidencah tožene stranke ne vodi čas, ko prižgano vozilo miruje na mestu. Tožena stranka je torej povprečno porabo računala le na podlagi časa, ko je bilo vozilo v fazi vožnje. Sodišče je zavrnilo tudi dokazna predloga, da naj tožena stranka po pozivu sodišča predloži vse potne naloge, ki jih je tožnik oddal toženi stranki, ter vse račune B. d. d. Uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi v sodbi v nasprotju z listinami spisa glede dejstva, da znaša poraba goriva pri toženi stranki med 6,5 in 8 litri, saj to ne izhaja iz dnevnika dolivanja goriva, iz katerega je razvidno, da je imelo vozilo delavca C.C. v marcu povprečno porabo 9,01 litra. V primeru preračunanega povprečnega števila prevoženih kilometrov v eni uri je razvidno, da je prevozil 40 % manj poti od delavca C.C., kar pomeni, da je bila njegova vožnja počasnejša, z veliko ustavljanja in speljevanja. Delo je opravljal vse do vročitve sklepa o prepovedi opravljanja dela, kar pomeni, da ni bilo potrebno takojšnje prenehanje delovnega razmerja. To izhaja tudi iz okoliščine, da so tožnika glede očitane kršitve spremljali že najmanj od polovice leta 2016 dalje, ter da mu je bilo 4. 4. 2017 odrejeno drugo delo izven terena. Delovno razmerje bi lahko trajalo do izteka odpovednega roka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2017 po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) glede očitka, da je od 22. 2. 2016 do 20. 2. 2017 kupoval in plačeval s službeno plačilno kartico D. bistveno večje količine goriva, kot ga je potrošilo njegovo službeno vozilo.

7. Sodišče prve stopnje je sledilo toženi stranki, da je informacije o tem prejela v letu 2016, nato pa so ji bili v januarju 2017 predloženi podatki oziroma izpisi glede kršitve iz programskega orodja. Vozilo so v mesecu februarju nato prepustili za dva meseca v uporabo drugemu delavcu. Ker so ugotovili, da je bila poraba pri drugem delavcu za 10 litrov na 100 km manjša kot pri tožniku, so pooblastili še gospodarsko družbo A. d. o. o., da preveri dejansko porabo goriva pod polnimi obremenitvami. Test porabe je bil opravljen 31. 3. 2017. Na podlagi izpovedi prič E.E., F.F., G.G., izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke ter listin pod B10, B11, B12, B14 in B16 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel tožnik porabo goriva za približno 10 litrov na 100 km večjo kot vseh šest ostalih pri toženi stranki zaposlenih odčitovalcev, ki so delali po istem principu, na terenih znotraj in izven mesta, uporabljali enako programsko opremo in zato imeli tudi enake težave pri odčitavanju. Ugotovilo je tudi, da je bilo tožnikovo vozilo redno vzdrževano, servisirano in tehnično pregledano, torej ni imelo tehničnih pomanjkljivosti, ter da je poraba goriva na potovalnem števcu vozila znašala 6,7 litrov na 100 km. Na podlagi navedenega in ob upoštevanju tudi izpovedi tožnika, da ni naglo pospeševal ter da ni zaviral nič več kot pri normalni vožnji, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik očitano storil.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem pravočasnosti odpovedi ne bi obrazložilo, kdaj in od kod je tožena stranka prejela informacijo o kršitvi. Izpodbijana sodba v 11. točki obrazložitve vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih v zvezi s presojo pravočasnosti podane odpovedi, med njimi ni nasprotij, tudi niso v nasprotju z izrekom. Ker podatek o tem, da je tožena stranka prejela informacijo o kršitvi, ni odločilen, ne držijo pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče raziskati, kdaj in od kod je tožena stranka prejela to informacijo. To ni ključnega pomena za presojo pravočasnosti odpovedi. Ker se je tožena stranka s testom porabe pri A. d. o. o. seznanila 31. 3. 2017, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo in zaključilo, da je bila odpoved z dne 25. 4. 2017 pravočasna (drugi odstavek 109. člena ZDR-1). Očitana postopkovna kršitev tudi ni podana zato, ker naj sodišče prve stopnje ne bi posebej obrazložilo pravočasnosti odpovedi z vidika objektivnega roka. Glede na to, da v postopku na prvi stopnji objektivni rok niti ni bil sporen, je zadostna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je bil objektivni rok spoštovan. Ker je sodišče ugotovilo, da ima tožnikova nadaljevalna kršitev tudi znake kaznivega dejanja, so neutemeljene pritožbene navedbe o zamudi 6-mesečnega roka za podajo odpovedi. Pritožbene navedbe v zvezi s tem ne predstavljajo zatrjevane protispisnosti, zato tudi ni podana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena.

9. Glede pravočasnosti odpovedi so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki v zvezi z vročanjem odpovedi. Z vročitvijo sicer odpoved začne učinkovati, vendar pa to ne pomeni, da je odpoved podana šele takrat, ko je delavcu vročena. Za presojo pravočasnosti odpovedi ni odločilno, kdaj je bila odpoved vročena, ampak kdaj je bila podana s strani delodajalca. Že s poskusom vročanja odpovedi preko izvršitelja dne 25. 4. 2017 (kar izhaja iz listine pod B19) je tožena stranka dokazala podajo odpovedi znotraj subjektivnega roka. Ker torej presoja pravočasnosti odpovedi ni pogojena z vročitvijo, niso odločilne pritožbene navedbe o zmotni uporabi 88. člena ZDR-1, četudi drži, da je sodišče prve stopnje odvečno razlogovalo o tem, da mora biti delavec dosegljiv za morebitno vročanje.

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja postopkovno kršitev protispisnosti v zvezi s pritožbenimi navedbami, da so razlogi v sodbi v nasprotju z listinami spisa glede dejstva, da znaša poraba goriva pri toženi stranki med 6,5 in 8 litri, češ da to ne izhaja iz dnevnika dolivanja goriva. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpoved priče G.G., da znaša poraba goriva pri toženi stranki med 6,5 in 8 litri, pri čemer pri tem ni povzelo vsebine dnevnika dolivanja goriva. Na dnevnik se je oprlo zgolj glede porabe tožnika in delavca, ki je za tožnikom uporabljal njegovo vozilo. S tem tudi ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Prav tako pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitve 14. in 15. točke drugega odstavka 339. in 213. člena ZPP glede očitka, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca avtomobilsko-mehanične stroke za pregled vozila ter za preizkus in izmero porabe vozila pri različnih obremenitvah. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje postavitev izvedenca ni bila potrebna. Le ko je vozilo uporabljal tožnik, je bila poraba goriva kar za 10 litrov na 100 km večja kot v primeru, ko je vozilo uporabljal sodelavec, s tem da ga tožnik ni uporabljal na drugačen način kot ostali. Zato ni bilo smiselno raziskovanje porabe goriva ob različnih načinih vožnje. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da izmera porabe goriva s strani A. d. o. o. ni uporabljiva, češ da vozilo ni bilo preizkušeno v okoliščinah in na način, kot ga je uporabljal tožnik. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo tudi do vprašanja, kakšen je bil način tožnikovega dela oziroma način upravljanja vozila med vožnjo in v stanju mirovanja, saj je na podlagi navedenega ugotovilo, da delo ni odstopalo od dela drugih odčitovalcev, ki so imeli bistveno nižjo porabo goriva, kar dodatno kaže na to, da je tožnik očitano kršitev storil. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da bi moralo imeti sodišče podlago za ugotovitev, da zatrjevani način vožnje in dela ni mogel povzročiti tako velike porabe goriva, že v listinah spisa. Ne drži, da sodba nima dokazne ocene glede zavrnitve vseh tožnikovih navedb o vplivu narave dela in načina vožnje na porabo goriva. Sodišče prve stopnje je te tožnikove navedbe zavrnilo s tem, ko je ugotovilo nasprotno, pri čemer je naredilo prepričljivo dokazno oceno. Dvoma vanjo ni vzbudilo niti splošno pritožbeno zatrjevanje, da so priče zaposlene pri toženi stranki, saj zgolj to ne daje podlage za zaključek, da izpovedi niso verodostojne in jim sodišče ne bi smelo slediti. Pritožba pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje neuspešno izpodbija tudi z navedbami, da je sodišče zavrnilo dokazne predloge, da naj tožena stranka po pozivu sodišča predloži vse potne naloge, ki jih je oddal tožnik toženi stranki, ter vse račune B. d. d. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo izvedbo navedenih dokazov, s katerimi bi se posredovali podatki, ki jih je tožena stranka že predložila z objektivnim izpisom iz sistema sledenja vozila H.- statistika vozila in z dnevnikom dolivanja goriva, ki ga je pridobila pri družbi B. d. d.

12. Ne drži pritožbena navedba, da tožena stranka tožniku ni očitala kršitve obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ter da je zato sodišče prve stopnje prekoračilo načelo dispozitivnosti in kršilo 212. člen ZPP. Tožena stranka je tožniku očitala kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pri čemer je v izredni odpovedi izrecno navedla, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo, ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca, kar je vsebina petega odstavka 10. člena pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno presodilo, da je tožnik kršil 10. člen pogodbe o zaposlitvi.

13. Ne drži, da bi morala tožena stranka v pisni seznanitvi oziroma v izredni odpovedi natančneje časovno in krajevno opredeliti zlorabo ter tudi v kolikšnem obsegu in na kakšen način naj bi bila službena plačilna kartica zlorabljena. Prav tako posledično sodišče prve stopnje ni kršilo 14. in tudi ne 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba ne vsebuje ugotovitev o konkretnih zlorabah v spornem obdobju. Za podajo odpovedi in posledično za presojo njene utemeljenosti zadostuje, da je tožena stranka dokazala, da je do zlorabe službene plačilne kartice prišlo v očitanem spornem obdobju. Ključna je ugotovitev, da je tožnik s službeno plačilno kartico kupil tolikšne količine goriva, ki jih službeno vozilo ni moglo potrošiti oziroma natočenega goriva ni mogel porabiti za službeni namen. Dodatno dokazovanje glede same zlorabe s strani tožene stranke niti ni bilo potrebno.

14. Tožnik v pritožbi navaja, da mu je bil sklep o prepovedi opravljanja del vročen šele nekaj dni po ugotovitvi kršitve, da so ga pri toženi stranki glede očitane kršitve spremljali že nekaj časa, medtem ko je delo še opravljal, ter da mu je bilo odrejeno tudi še drugo delo izven terena, zato bi bilo mogoče delovno razmerje nadaljevati do izteka odpovednega roka. Te navedbe ne kažejo v smer napačne presoje zakonitosti odpovedi z vidika prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Sicer pa gre tudi za pritožbene novote, ki jih ni dopustno upoštevati (337. člen ZPP).

15. Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso privedli do ugoditve pritožbi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

03.10.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 376/2017
• VDSS Sodba Pdp 496/2017
• VDSS Sodba Pdp 573/2020