VDSS Sodba Pdp 29/2018

Jedro

Tožnik ni navedel, s kakšnimi ravnanji naj bi mu toženec povzročil zatrjevano škodo, da bi bilo mogoče presoditi, ali sploh gre za nedopustno ravnanje. V prvem odstavku 7. člena ZPP je določeno, da mora stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. To pomeni, da morajo biti podane najprej navedbe o odločilnih dejstvih. Od navedb je potrebno ločiti dokaze (listine, priče itd.), ki pa trditvene podlage ne morejo nadomestiti. Dokazi so namreč namenjeni ugotavljanju resničnosti navedb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek glede zahtevka za plačilo 660,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.340,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, tožencu pa je dolžan v 8 dneh plačati 171,35 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (II. in III. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje tožnik s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi zaključka, da je delodajalec dolžan določno zatrjevati protipravno ravnanje delavca kot povzročitelja škode, česar pa tožnik ni storil. Tak zaključek pa ni pravilen. Tožnik je že v tožbi navedel, da je registriran za opravljanje kurirske dejavnosti in da je bil v pogodbenem razmerju z družbo A. d. o. o., ki ravno tako opravlja kurirsko dejavnost. Toženec je bil pri tožniku zaposlen kot voznik - kurir za dostavo na terenu za področje B. in okolice. Poleg dela voznika je bil toženec zadolžen tudi za razkladanje in nakladanje blaga, ki ga prevaža, ter za vzdrževanje vozila. Tožnik je v tožbi navedel, da je toženec delo voznika opravljal malomarno in v nasprotju s sklenjeno pogodbo, te navedbe pa ponovil v prvi in drugi pripravljalni vlogi. Toženec svojega dela ni opravljal vestno in pošteno, zaradi česar je tožniku nastala škoda v obliki kazni, ki jo je moral plačati naročniku. Dejstvo je, da je tožnik določno povedal, da toženec dela voznika, v kar spada tudi nakladanje in razkladanje blaga, ni opravljal v redu in je svoje pogodbene obveznosti večkrat kršil ter ravnal hudo malomarno. Tudi zaključki v 7. točki sodbe so nepravilni, saj je tožnik pojasnil, zakaj se v pisni korespondenci med njim in naročnikom (družbo A. d. o. o.) ne omenja imena toženca, ampak se omenja C., pri kateri gre za področje dela B. z okolico, kjer je vedno delal toženec, razen v obdobju 5. 1. 2015 do 13. 1. 2015, ko ga je nadomeščal D.D.. Tožnik priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo navaja, da toženec ni postavil nobene trditvene podlage in ni dokazal nedopustnega ravnanja toženca, katera dejanja se mu določno očitajo, niti višine škode ter stopnje krivde. Predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Tožnik se v pritožbi sklicuje na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ne navaja, katera določba naj bi bila kršena, niti tega ni mogoče razbrati iz vsebine pritožbe. Zato se pritožbeno sodišče o tem pritožbenem razlogu ne more izjasniti.

7. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik kot toženčev bivši delodajalec od toženca zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi nastala zato, ker mu je zaradi malomarnega dela toženca naročnik večkrat izrekel denarno kazen in jo odtegnil od izstavljene fakture.

8. Prvi odstavek 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) enako kot prej veljavni prvi odstavek 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti. Za odškodninsko odgovornost delavca morajo biti izpolnjeni vsi štirje elementi takoimenovanega splošnega civilnega delikta, ki ga opredeljuje Obligacijski zakonik v 131. členu (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2011 in nadalj.). Delodajalcu mora škoda nastati, ta škoda mora izvirati iz nedopustnega ravnanja delavca, podana mora biti vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, obstajati pa mora tudi odgovornost delavca, ki je strožja (delavec mora škodo povzročiti namenoma ali iz hude malomarnosti). Vse te elemente je dolžan v postopku dokazati delodajalec, vključno s tem, da je delavec povzročil škodo namenoma (oziroma naklepno) ali iz hude malomarnosti. Če teh elementov ne dokaže, o odškodninski odgovornosti delavca ni mogoče govoriti.

9. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni navedel, s kakšnimi ravnanji naj bi mu toženec povzročil zatrjevano škodo, da bi bilo mogoče presoditi, ali sploh gre za nedopustno ravnanje. V prvem odstavku 7. člena ZPP je določeno, da mora stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. To pomeni, da morajo biti podane najprej navedbe o odločilnih dejstvih. Od navedb je potrebno ločiti dokaze (listine, priče itd.), ki pa trditvene podlage ne morejo nadomestiti. Dokazi so namreč namenjeni ugotavljanju resničnosti navedb.

10. Enak zaključek, kot je zgoraj naveden za element protipravnega ravnanja, velja tudi za element odgovornosti oziroma krivde, kar je sodišče prve stopnje prav tako utemeljeno izpostavilo in se z njim pritožbeno sodišče tudi v celoti strinja. Sicer pa v kolikor nedopustno ravnanje ni določno navedeno, tudi ni mogoče presojati stopnje krivde, ki mora biti v primeru odškodninske odgovornosti delavca podana kot hujša stopnja krivde (huda malomarnost).

11. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik določno opredelil nedopustno ravnanje toženca in njegovo obliko krivde. Še v sami pritožbi ni navedeno ne eno ne drugo oziroma je navedeno (neustrezno) enako kot v vlogah pred sodiščem prve stopnje. Tožnik navaja, da je toženec malomarno in površno opravljal delo voznika oziroma da dela ni opravljal vestno in pošteno. Iz takih navedb ni mogoče razbrati nobenega zaključka o toženčevem protipravnem oziroma nedopustnem ravnanju. Še manj to velja za njegovo obliko krivde, ki jo tožnik kot hudo malomarno ravnanje ocenjuje zato, ker naj bi toženec svoje delovne obveznosti kršil večkrat.

12. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe ne odgovarja, ker za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, toženec pa z odgovorom nanjo ni bistveno prispeval k njeni rešitvi, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

03.10.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 1023/2016
• Sodba VIII Ips 389/2007
• VSL Sodba I Cpg 553/2019