<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Psp 214/2018

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2018:PSP.214.2018
Evidenčna številka:VDS00013703
Datum odločbe:14.06.2018
Senat:Edo Škrabec (preds.), Elizabeta Šajn Dolenc (poroč.), Nada Perič Vlaj
Področje:INVALIDI
Institut:nadomestilo za invalidnost - samozaposlena oseba - pravica do premestitve - III. kategorija invalidnosti

Jedro

Čeprav pritožba pravilno poudarja, da je tožnik samozaposlena oseba, in da je njegova dolžnost, da realizira odločbo o priznani pravici do premestitve, pa zaradi enakega obravnavanja zavarovancev, tožniku ni mogoče ustaviti izplačevanja delnega nadomestila priznanega z sporno odločbo, preden ne realizira priznane pravice do premestitve na drugem delovnem mestu s polnim delovnim časom oziroma, dokler si ne uredi statusa skladno z odločbo in se mu prizna pravica do nadomestila za invalidnost na katerikoli pravni podlagi, določeni v 85. členu ZPIZ-2. Ustavitev izplačevanja delnega nadomestila z dnem izdaje prvostopne odločbe ni sprejemljiva niti za samozaposlene zavarovance, posledično pa je vsaj iz teh razlogov, tudi odločitev o morebitnem preplačilu, najmanj preuranjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo drugi in tretji odstavek izreka odločbe tožene stranke št. ... z dne 13. 2. 2017 in odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 3. 2017 v delu, kolikor se nanaša na drugi in tretji odstavek odločbe tožene stranke št. ... z dne 13. 2. 2017 (I. točka izreka). Z II. točko izreka pa je tožbeni zahtevek v delu, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 13. 2. 2017 tudi v prvem, četrtem in petem odstavku izreka ter odločba tožene stranke št. ... z dne 8. 3. 2017 tudi v delu, ki se nanaša na prvi, četrti in peti odstavek izreka odločbe tožene stranke št. ... z dne 13. 2. 2017, zavrnilo.

2. Zoper I. točko izreka je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se strinja s sodbo v II. točki izreka, v kateri je sodišče potrdilo prvi odstavek odločbe z dne 13. 2. 2017, po katerem zavarovancu, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti z dnem 4. 2. 2017 preneha pravica do delnega nadomestila, priznana z odločbo št. ... z dne 21. 7. 2014, kot pravilen. Sodišče je ob tem ugotovilo, da določbi prvega in drugega odstavka 126. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) opredeljujeta časovno trajanje pravic na podlagi invalidnosti. Nadalje pa je sodišče ugotovilo, da navedeni določbi ne urejata izplačevanja prejemkov oziroma prenehanja izplačevanja prejemkov iz invalidskega zavarovanja. Izplačevanje delnega nadomestila je urejeno v 122. členu ZPIZ-2. Zato je odpravilo drugi odstavek odločbe z dne 13. 2. 2017, s katerim je bilo odločeno, da se izplačevanje delnega nadomestila ustavi z dnem 13. 2. 2017 in tretji odstavek odločbe z dne 13. 2. 2017, s katerim je bilo odločeno, da bo toženec ob ugotovitvi morebitnega preplačila in obveznosti povrnitve preplačila izdal posebno odločbo. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na ustaljeno sodno prakso, po kateri je zgolj zaradi pridobitve novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni dopustno ustavljati izplačevanja pravnomočno priznanih invalidskih dajatev vse dotlej, dokler novo priznane vsebinske pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti niso realizirane. Strinja se, da je po ustaljeni sodni praksi potrebno ločevati med priznanjem pravice do nadomestila in izplačevanjem le-tega, vendar pa iz sodne prakse v nobenem primeru ne izhaja, da se lahko dajatev izplačuje brez priznanja pravice do dajatve oziroma, ne da bi bila hkrati še nadalje priznana tudi pravica do nadomestila iz invalidskega zavarovanja. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do neupravičene obogatitve na strani tožnika, saj brez priznanja pravice do dajatve, le-te ni mogoče izplačevati, ker zato ni nobene pravne podlage. Sodišče je kot pravilno potrdilo odločitev toženca, da tožniku z dnem 4. 2. 2017 preneha pravica do delnega nadomestila (prvi odstavek odločbe z dne 13. 2. 2017, s čimer se toženec strinja in v tem delu (v II. točki izreka sodbe) ne izpodbija sodbe. S takšno odločitvijo pa je odpadla pravna podlaga za izplačevanje dajatve. Zato je napačna odločitev sodišča v I. točki izreka sodbe, da se odpravita drugi in tretji odstavek odločbe z dne 13. 2. 2017, s katerim je bilo odločeno, da se izplačevanje delnega nadomestila ustavi z dnem 13. 2. 2017 in da bo toženec o ugotovitvi morebitnega preplačila in obveznosti povrnitve preplačila izdal posebno odločbo. Poudarja, da je potrebno razlikovati med tožnikom kot samozaposleno osebo in primeri, ki se nanašajo na osebe v delovnem razmerju. V sodbah, na katere se sklicuje sodišče in v drugih primerljivih sodbah, je Vrhovno sodišče RS in tudi Višje delovno in socialno sodišče izhajalo s stališča, da dokler delodajalec tožniku ne zagotovi dela s krajšim delovnim časom ali dela z ustreznimi omejitvami v skladu z novo odločbo o pravicah iz invalidskega zavarovanja, je delodajalec dolžan zagotavljati tožniku opravljanje dela na ustreznem delovnem mestu, na katerem dela oziroma je premeščen po prejšnji odločbi o pravicah iz invalidskega zavarovanja. V nasprotju z navedenim pa je tožnik samozaposlena oseba, pri njem takšne obveznosti ni, in je celo njegova dolžnost, da realizira odločbo o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 8. 3. 2017 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 13. 2. 2017. S slednjo je toženec odločil, da tožniku delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti z dnem 4. 2. 2017 preneha pravica do delnega nadomestila priznana z odločbo št. ... z dne 21. 7. 2014 (prvi odstavek) in da se izplačevanje delnega nadomestila ustavi z dnem 13. 2. 2017 (drugi odstavek). Hkrati je odločil, da bo ob ugotovitvi morebitnega preplačila in obveznosti povrnitve preplačila izdal posebno odločbo (tretji odstavek) ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, in ni stroškov postopka (četrti in peti odstavek).

6. Sodišče prve stopnje je s sodbo s I. točko izreka odpravilo drugi in tretji odstavek odločbe z dne 13. 2. 2017 ter v delu, v kolikor se nanaša na drugi in tretji odstavek odločbe z dne 13. 2. 2017, tudi dokončno odločbo z dne 8. 3. 2017. Z II. točko izreka pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba toženca z dne 13. 2. 2017 tudi v prvem, četrtem in petem odstavku izreka in v delu, ki se nanaša na prvi, četrti in peti odstavek tudi dokončna odločba z dne 8. 3. 2017.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženec pritožbo izrecno vložil le zoper I. točko izreka. Ni pa pritožbe vložil zoper II. točko izreka tako, da je sodba v tem, torej v II. točki izreka, postala pravnomočna. To pomeni, da je ostal v veljavi prvi odstavek odločbe z dne 13. 2. 2017, s katerim je toženec odločil, da tožniku z dnem 4. 2. 2017 preneha pravica do delnega nadomestila. Ostala pa sta v veljavi še četrti in peti odstavek odločbe z dne 13. 2. 2017 glede nezadržanja neizvršitve odločbe zaradi vložene pritožbe in o ne nastalih stroških postopka. Torej je pravnomočno odločeno, da tožnik od 4. 2. 2017, ko je odločba toženca št. ... z dne 16. 8. 2016, s katero je tožniku priznana pravica do premestitve na drugo delo, tj. lažje delo, v ugodnih mikroklimatskih razmerah in brez dela na nezavarovani višini s polnim delovnim časom od 1. 6. 2016 dalje, postala dokončna in izvršljiva, nima pravice do delnega nadomestila in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

8. V pritožbenem postopku, ko toženec izpodbija le I. točko sodbe, je ostalo odprto vprašanje ustavitve izplačevanja delnega nadomestila z dne 13. 2. 2017 in vprašanje izdaje posebne odločbe v zvezi z morebitnim preplačilom.

9. Pravna podlaga za izplačevanje delnega nadomestila je nedvomno priznana pravica do delnega nadomestila. Pravica do delnega nadomestila je zavarovancu priznana na podlagi predhodno ugotovljene delovne zmožnosti s priznano pravico do dela s skrajšanim delovnim časom pod pogojem in z dnem, ko realizira priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom.

10. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je bila tožniku z odločbo z dne 9. 9. 2013 kot invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni priznana pravica do dela, na katerem dela, tj. opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan - nespecializiran posrednik pri prodaji raznih izdelkov s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 11. 7. 2013 dalje. Z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 21. 7. 2014 mu je bila na podlagi ugotovitve, da je tožnik po sporočilu DURS, DU A. z dne 8. 12. 2013 pričel 1. 10. 2013 opravljati svojo dejavnost s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, priznana tudi pravica do delnega nadomestila od 1. 10. 2013 dalje v višini 50 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. Zaradi v novem postopku ugotovljene spremembe v invalidnosti, je bila nato tožniku z odločbo z dne 16. 8. 2016 v zvezi z drugostopenjsko odločbo z dne 31. 1. 2017 priznana pravica do premestitve na podlagi 81. člena ZPIZ-2, ki pa je tožnik kot samozaposleni glede na podatke v spisu, kljub dokončni in izvršljivi odločbi z dne 31. 1. 2017, še ni realiziral.

11. Čeprav pritožba pravilno poudarja, da je tožnik samozaposlena oseba in da je njegova dolžnost, da realizira odločbo o priznani pravici do premestitve, pa zaradi enakega obravnavanja zavarovancev, tožniku ni mogoče ustaviti izplačevanja delnega nadomestila priznanega z odločbo z dne 21. 7. 2014, preden ne realizira priznane pravice do premestitve na drugem delovnem mestu s polnim delovnim časom oziroma dokler si ne uredi statusa skladno z odločbo z dne 16. 8. 2016 oziroma z dne 31. 1. 2017 in se mu prizna pravica do nadomestila za invalidnost na katerikoli pravni podlagi določeni v 85. členu ZPIZ-2. Ustavitev izplačevanja delnega nadomestila z dnem izdaje prvostopne odločbe 13. 2. 2017 ni sprejemljiva niti za samozaposlene zavarovance, posledično pa je vsaj iz teh razlogov, tudi odločitev o morebitnem preplačilu najmanj preuranjena.

12. Čeprav se pritožba v nasprotju z odločitvijo v prvem in drugem odstavku v odločbi z dne 13. 2. 2017, ko je toženec odločil, da tožniku preneha pravica do delnega nadomestila z dnem 4. 2. 2017, izplačevanje te dajatve pa se ustavi z dnem 13. 2. 2017, sklicuje nato, da izplačevanja delnega nadomestila ni možno brez priznanja pravice do te dajatve, pa v konkretnem primeru ni nepomembno, da je I. točka izreka sodbe pravnomočna in da je tožniku prenehala pravica do delnega nadomestila. Ne glede na to, ali gre za zakonito in pravilno odločitev toženca in sodišča prve stopnje, je to dejstvo (pravnomočnost) potrebno upoštevati. Tožnik (ki pritožbe ni vložil) ima priznano pravico do premestitve na drugem ustreznem delu s polnim delovnim časom, je sam dolžan poskrbeti za realizacijo odločbe z dne 16. 8. 2016 oziroma 31. 1. 2017 in urediti svoj status zaradi izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost in njegovega izplačila zaradi zagotovitve socialne varnosti.

13. Ne glede na nastalo situacijo, ko je tožnik ostal brez priznane pravice do delnega nadomestila, tožniku ni mogoče odreči izplačevanja delnega nadomestila, ne da bi mu bila prej priznana druga pravica in dajatev, pod pogojem, da tožnik realizira pravico, ki ima priznano. Pri tem je potrebno poudariti, da tožnik lahko realizira in uveljavlja iz invalidskega zavarovanja le tiste pravice in v takem obsegu, kot so mu priznane.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 126, 126/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.08.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwNjk0