VDSS Sodba in sklep Pdp 960/2017

Jedro

Tožbo zaradi izplačila razlike v plači je tožnik vložil dne 27. 6. 2016. Ob upoštevanju 202. člena ZDR-1 zastarajo terjatve iz delovnega razmerja v roku 5 let, vtoževana razlika v plači v zvezi z nezakonito premestitvijo predstavlja terjatev iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja in je zato potrebno upoštevati navedeno zakonsko določbo, kar pomeni, da so terjatve tožnika, ki se nanašajo na obdobje pred 27. 6. 2011 zastarale.

Terjatve iz naslova plač zapadejo na plačilni dan, mesečno najkasneje do 18. v mesecu za pretekli mesec (134. člen ZDR-1) in zastaranje začne teči prvi dan po zapadlosti, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (336. člen OZ).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v I. točki izreka (1. do 7. alineja) tako:

da se zavrne zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna obračunati in plačati razliko plače za obdobje 11. 12. 2010 do 27. 6. 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. V presežku od 8. do 22. alineje I. točke in II. točka izreka pa se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači za obdobje od 15. 12. 2010 do 20. 9. 2012, v skupnem bruto znesku 5.021,65 EUR ter tožeči stranki po plačilu davkov in prispevkov od posamičnih mesečnih bruto razlik v plačah (navedenih v 1. točki izreka sodbe), plačati pripadajoče neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih mesečnih zneskov plač tečejo od 6. v mesecu za pretekli mesec. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 989,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v 11. alineji I. točke izreka sodbe odločilo mimo postavljenega tožbenega zahtevka, ko je tožniku za mesec oktober 2011 namesto vtoževane obračunane razlike v plači v znesku 117,71 EUR dosodilo 3.117,71 EUR bruto skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2011 dalje do plačila. Tožena stranka predvideva, da gre pri tem zgolj za očitno pisno pomoto (328. člen ZPP), vendar pa iz previdnosti sodbo izpodbija iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni sprejelo ugovora zastaranja, ki ga je podala tožena stranka. Tožena stranka ugovor zastaranja izrecno uveljavlja za čas od 11. 12. 2010 do 27. 6. 2011 glede glavnice ter za zakonske zamudne obresti tri leta pred vložitvijo tožbe. Med strankama v postopku je nesporno, da je med tožnikom in toženo stranko tekel delovnopravni spor zaradi premestitve tožnika z delovnega mesta policist specialist, varnostnik CVZ, ki ga je tožnik opravljal v uradniškem nazivu policist - specialist I na delovno mesto policist v Upravi A., ki ga je tožnik opravljal v uradniškem nazivu policist I. Delovnopravni spor o premestitvi tožnika se je zaključil s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 228/2015 z dne 23. 2. 2016, s katerim je bilo tožnikovi reviziji ugodeno in sta bila sklepa tožene stranke o premestitvi tožnika razveljavljena. Tožnik je nato dne 27. 6. 2016 vložil tožbo za plačilo razlike v plači, kar ob upoštevanju 202. člena Zakona o delovnih razmerjih pomeni, da so zastarale njegove terjatve za čas od 15. 12. 2010 do 27. 6. 2011, saj je potekel 5 letni zastaralni rok. Glede začetka teka zastaranja je treba upoštevati prvi odstavek 336. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Tožnik ima na razpolago vse pravne možnosti, da bi plačilo razlike v plači zahteval pravočasno, pa tega ni storil, zato je zahtevek glede izplačila razlike v plači za obdobje od 11. 12. 2010 do 27. 6. 2011 v celoti zastaral. Prav tako v skladu s 347. členom OZ terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatve iz naslova obresti ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica kot je terjatev preživljanja. Tožena stranka je izrecno uveljavljala zastaranje tudi za vtoževane zakonske zamudne obresti. Tako so zakonite zamudne obresti za čas pred 27. 6. 2013 nedvomno zastarale in bi sodišče moralo toženi stranki naložiti le izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2013 do plačila. Tožena stranka pa prereka tudi višino dosojenih zneskov. Tožena stranka je v izogib dodatnim stroškom, ki bi nastali s postavitvijo sodnega izvedenca finančne stroke, predložila izračun prikrajšanja pri plači tožeče stranke, in sicer obračun med razliko, ki bi jo tožnik prejel na delovnem mestu policist specialec varnostnik CVZ in plačo na delovnem mestu policist v Oddelku B., kar pa ni pomenilo, da umika svoj ugovor zoper višino zahtevanih razlik. Iz plačilnih list tožnika za čas od septembra 2010 do novembra 2010, ko je delo še opravljal na delovnem mestu policist specialec - varnostnik CVZ, izhaja, da je njegova bruto plača znašala 1.455,30 EUR, pri čemer ta znesek že vsebuje dodatek za stalnost in dodatek za delovno dobo. Drugih dodatkov po mnenju tožene stranke ni mogoče upoštevati, saj so odvisni od dejansko opravljenega dela. Da tožnik dela na tem delovnem mestu dejansko ni opravljal, saj ga je opravljal na delovnem mestu policist v Upravi A., pa ni sporno. Tožnik je upravičen le do razlike med višino bruto plače za delovno mesto policist v oddelku za varovanje in na delovnem mestu policist specialec - varnostnik CVZ, zato mu je sodišče prisodilo previsoke zneske. Pri tem je potrebno upoštevati tudi dejansko odsotnost tožnika v spornem obdobju, ko je bil tožnik upravičen le do nadomestila plače, zato mu je sodišče prve stopnje neutemeljeno prisodilo zneske, ki presegajo zneske razlik v plači, ki bi tožniku pripadali.

3. Tožeča stranka prereka trditve tožene stranke v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno napačno uporabilo materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik uveljavljal obračun in plačilo razlike v plači za obdobje od 11. 12. 2010 do 20. 9. 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov razlik v plači od 6. v mesecu za pretekli mesec.

7. Tožena stranka je podala ugovor zastaranja za vtoževane denarne terjatve tožnika za čas od 11. 12. 2010 do 27. 6. 2011 glede glavnice ter za tri leta pred vložitvijo tožbe glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti. Med strankama postopka je bilo nesporno, da je med tožnikom in toženo stranko potekal delovnopravni spor zaradi premestitve tožnika, ki se je zaključil s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 228/2015 z dne 23. 2. 2016, s katero je bilo tožnikovi reviziji ugodeno in sta bila sklepa tožene stranke o premestitvi tožnika razveljavljena. Tožnik pa v sporu o zakonitosti premestitve ni podal zahtevka za plačilo razlike v plači. Tožbo zaradi izplačila razlike v plači je tožnik vložil dne 27. 6. 2016.

8. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na ugovor zastaranja, ki ga je podala v odgovoru na tožbo, in sicer, da ob upoštevanju 202. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) zastarajo terjatve iz delovnega razmerja v roku 5 let, razlika v plači v zvezi z nezakonito premestitvijo pa nedvomno predstavlja terjatev iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja in je zato potrebno upoštevati navedeno zakonsko določbo, kar pomeni, da so terjatve tožnika, ki se nanašajo na obdobje pred 27. 6. 2011 zastarale.

9. Terjatve iz naslova plač zapadejo na plačilni dan, mesečno najkasneje do 18. v mesecu za pretekli mesec (134. člen ZDR-1) in zastaranje začne teči prvi dan po zapadlosti, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (336. člen OZ). Te pravice delavca kot upnika, ki mu je delodajalec bodisi prekinil delovno razmerje oziroma pogodbo o zaposlitvi bodisi zaradi nezakonitega sklepa o premestitvi, tudi v določbi tretjega in četrtega odstavka 204. člena ZDR-1 ne izključujeta. Res je bila praksa sodišč glede zapadlosti in začetka teka zastaralnega roka od delavčevih denarnih terjatev v zvezi z nezakonitimi prenehanjem delovnega razmerja nekaj časa neenotna, vendar je Vrhovno sodišče RS to prakso poenotilo najkasneje s sodbo VIII Ips 339/2008 z dne 19. 10. 2009, v kateri je zavzelo stališče, da se zapadlost odškodninske terjatve ne veže na pravnomočnost odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, velja tako tudi za reparacijsko terjatev. Vrhovno sodišče je zato glede uveljavljanja denarnih terjatev delavcev upoštevalo, da so zapadle v plačilo na dan, ko bi denarne terjatve sicer morale biti izplačane, če ne bi prišlo do prenehanja delovnega razmerja (v konkretnem sporu do nezakonite premestitve).

10. Glede začetka teka zastaranja je potrebno upoštevati prvi odstavek 336. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Skladno s prvim odstavkom 365. člena OZ se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala, ali izterjala terjatev. Tožnik je dejansko imel na razpolago vse pravne možnosti, da bi plačilo razlike v plači zahteval pravočasno, zato je upoštevaje navedene pravne podlage, tožbeni zahtevek glede izplačila razlike plače v obdobju od 11. 12. 2010 do 27. 6. 2011 v celoti zastaral. Utemeljena je tudi pritožbena trditev, za zastaranje terjatev za plačilo zakonskih zamudnih obresti velja triletni zastaralni rok (347. člen OZ). Sodišče prve stopnje je zato napačno odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti, saj so le-te za čas pred 27. 6. 2013 (tožba je bila vložena 27. 6. 2016) zastarale.

11. Utemeljena je tudi pritožba tožene stranke, da je tožena stranka podala svoje stališče do višine tožbenega zahtevka ter izračuna prikrajšanja tožnika pri plači za sporno obdobje v pripravljalni vlogi z dne 16. 6. 2017 in se je sicer strinjala, da zaradi dodatnih stroškov ni potrebno postaviti sodnega izvedenca finančne stroke ter je zato sama predložila izračun prikrajšanja pri plači tožnika in sicer obračun razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejemal na delovnem mestu policist specialist varnostnik CVZ in plačo na delovnem mestu policist v Upravi A., vendar pa je hkrati tudi vztrajala pri ugovorih glede višine zahtevanih razlik v plači. Tožena stranka je menila, da pri plači tožnika razen dodatka za stalnost in dodatka za delovno dobo, ni mogoče upoštevati, ker so ostali dodatki odvisni od dejansko opravljenega dela, tožnik pa na delovnem mestu v spornem času dejansko dela ni opravljal in ga je opravljal na drugem delovnem mestu policist v Upravi A., ter so mu bili za to delovno mesto obračunanih in izplačani dodatki.

12. Glede na to, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovorov tožene stranke glede višine plače in dodatkov, do katerih je tožnik v spornem obdobju upravičen, ter glede ugovora tožene stranke, da je bil tožnik v spornem obdobju odsoten z dela in je bil upravičen le do nadomestila plače ter navedenega sodišče prve stopnje ni preverjalo ter upoštevalo pri odločitvi o višini razlike plače je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pri tem pritožbeno sodišče še opozarja, da je sodišče prve stopnje očitno pomotoma zapisalo pri obračunu razlike plače za mesec oktober 2011 znesek 3.117,71 EUR bruto, čeprav iz izračuna tožnika izhaja znesek 117,71 EUR bruto, pri obračunu plače za mesec marec 2012 pa je sodišče prve stopnje zapisalo, da zakonske zamudne obresti tečejo od 27. 4. 2012, kar zahteva iz naslova obresti več pred 27. 6. 2013 pa se zavrne. Navedeno naj upošteva sodišče prve stopnje pri ponovni odločitvi o zadevi. Sodišče bo ponovno odločilo tudi o stroških postopka.

13. Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju ugovora zastaranja pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka v alinejah 1 do 7, tako da je v tem delu zahtevek tožnika zavrnilo (358. člen ZPP).

14. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek glede na navedeno (prisotnost tožnika na delu v spornem obdobju ter glede dodatkov za delo, do katerih bi bil tožnik v spornem času upravičen) in pri tem ponovno odločiti ob upoštevanju materialnopravnih stališč pritožbenega sodišča glede zastaranja. Ponovno bo moralo odločiti še o stroških postopka.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti nov postopek (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Datum zadnje spremembe:

31.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1463/2008
• VDSS sodba in sklep Pdp 878/2007
• VDSS sodba Pdp 429/2016