VDSS Sklep Pdp 493/2018

Jedro

ZST-1 v 4. odstavku 18. člena sicer določa pravilo o vštevanju takse, ki je bila plačana za prejšnji postopek na nižji stopnji. Vendar pa to pravilo velja le za nov postopek pred sodiščem prve stopnje, ne pa za nov pritožbeni postopek pred sodiščem druge stopnje.

Izrek

Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 23. 4. 2018 se zavrne in se ta sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 23. 4. 2018 zavrnilo ugovor tožnika zoper plačilni nalog opr. št. Pd 248/2017 z dne 19. 3. 2018 (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan plačati sodno takso v skladu s plačilnim nalogom z dne 12. 4. 2018 v višini 227,33 EUR.

2. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil pravočasno pritožbo. V njej navaja, da je bila sodna taksa že plačana na podlagi plačilnega naloga, ki je bil izdan pred vrnitvijo sporne zadeve v ponovni postopek in se je vodil pod opr. št. Pd 151/2016. Ne glede na to je bila taksa tudi napačno odmerjena, saj gre za spor o posamični pravici iz delovnega razmerja oz. v zvezi z delovnim razmerjem (koriščenje letnega dopusta), ne pa za spor, ki bi bil premoženjske narave, ko se taksa odmerja po taksni tarifi 2.2.1. Tudi ni podan pogoj iz opombe b) k tar. št. 2.2, da bi bilo potrebno plačati posebne takse iz tretjega dela taksne tarife. Skladno s 7. členom ZST-1 je v individualnih delovnih sporih, ki niso premoženjske narave, taksna obveznost opredeljena kot nespremenljiv znesek. V sporu tudi ni bila vložena tožba, ki bi bila premoženjske narave, temveč je bila opredeljena le možnost nadomestne izpolnitve. Ni res, da bi bila zahtevana odškodnina zaradi kršitve pravice do dopusta, kot navaja sodišče prve stopnje. Če pa sodišče šteje, da je za odmero takse ključna opredeljena vrednost, še vedno ne gre za spor premoženjske narave, ker ne gre za spor iz delovnega razmerja, in sicer za odločanje o koriščenju letnega dopusta. Zato taksna obveznost za pritožbo po tarifni št. 2321 ZST-1 ni nastala. Predlaga, da se pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep in podrejeno plačilni nalog.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje 26. 10. 2018 izdalo sodbo, s katero je zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek, tožniku pa naložilo, da je toženki dolžan povrniti njene pravdne stroške v znesku 280,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper navedeno sodbo v celoti je tožnik 10. 3. 2018 vložil pritožbo. Ker je na podlagi 1. točke 1. odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.) z vložitvijo pritožbe nastala taksna obveznost, taksa pa ob vložitvi pritožbe ni bila plačana, je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 34. člena ZST-1 izdalo plačilni nalog in tožniku naložilo plačilo sodne takse v znesku 227,33 EUR. Zoper plačilni nalog je tožnik 12. 4. 2018 vložil ugovor, o katerem je prvostopno sodišče odločilo z izpodbijanim sklepom.

6. Pritožba neutemeljeno navaja, da je bila sodna taksa že plačana na podlagi plačilnega naloga, ki se je vodil pod opr. št. Pd 151/2016. Res je, da je prvostopno sodišče tudi v tistem sporu izdalo sodbo, zoper katero se je tožnik pritožil in zanjo 30. 3. 2017 tudi plačal takso v znesku 20,00 EUR. Vendar je v prvem odstavku 18. člena ZST-1 določeno, da se za postopek na posamezni stopnji plača enkratna taksa, razen če ta zakon ne določa drugače. ZST-1 v 4. odstavku 18. člena sicer določa pravilo o vštevanju takse, ki je bila plačana za prejšnji postopek na nižji stopnji. Vendar pa to pravilo velja le za nov postopek pred sodiščem prve stopnje, ne pa za nov pritožbeni postopek pred sodiščem druge stopnje. Zato je sodišče prve stopnje za pritožbo zoper sodbo opr. št. Pd 248/2017 z dne 19. 3. 2018 materialnopravno pravilno na novo odmerilo sodno takso.

7. Pritožba neutemeljeno navaja, da ni bila vložen tožba, ki bi bila premoženjske narave. V novem sojenju je tožnik 17. 1. 2018 svoj prvotni tožbeni zahtevek dopolnil in zahteval plačilo odškodnine v višini 6.000,00 EUR, podrejeno pa plačilo denarnega nadomestila za neizrabljenih 7 dni letnega dopusta v višini 508,51 EUR. Z navedeno spremembo tožbe oz. razširitvijo tožbenega zahtevka je predmetna zadeva dobila tudi status individualnega delovnega spora premoženjske narave. Zato pritožba nima prav, da je še vedno šlo le za spor o posamični pravici iz delovnega razmerja nepremoženjske narave. Glede na postavljeni tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje moralo odločati o sporu nepremoženjske narave (razveljavitev sklepov) in premoženjske narave (plačilo odškodnine, podrejeno denarnega nadomestila). Neutemeljeno pritožba tudi navaja, da tožnik premoženjskega (denarnega) zahtevka sploh ni postavil, ampak predlagal le nadomestno izpolnitev. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 17. 1. 2018 jasno izhaja, da je tožnik od toženke zahteval plačilo, pri tem pa predlagal („če je možno“), da se naj odškodnina nakaže kot donacija v program A.. O vseh postavljenih tožbenih zahtevkih je sodišče prve stopnje tudi odločalo in izdalo zavrnilno sodbo. Tožnik je v pritožbi izrecno navedel, da se pritožba vlaga zoper sodbo v celoti, zaradi česar je tudi taksna obveznost nastala za vsak zahtevek posebej, skladno z določili ZST-1.

8. Taksa za pritožbo je bila tudi po višini pravilno odmerjena. Tako je sodišče prve stopnje sodno takso za pritožbo za zahtevek nepremoženjske narave odmerilo po tar. št. 2211 ZST-1 v višini 20,00 EUR, za primarni zahtevek za plačilo odškodnine 6.000,00 EUR po tar. št. 2321 (sodišče prve stopnje sicer napačno navaja tar. št. 2311) v višini 190,00 EUR, za podrejeni zahtevek 508,50 EUR pa upoštevaje 3. odstavek 18. člena ZST-1 le v višini ene tretjine, kar glede na tar. št. 2321 znaša 17,33 EUR. Na podlagi navedenega je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da za pritožbo znaša sodna taksa skupaj 227,33 EUR.

9. Ker je sodišče druge stopnje spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

31.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1109/2017
• VSM Sklep I Cp 727/2017
• VSL sklep I Cpg 574/2011