VDSS Sklep Pdp 525/2018

Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da presoja utemeljenosti pisnih opozoril in odpovednih razlogov ter ravnanje tožene stranke po pravnomočnosti sodbe, presega okvir presoje pogojev za izdajo začasne odredbe, saj bo to predmet nadaljnjega dokaznega postopka. Taka je tudi ustaljena sodna praksa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe:

- za zadržanje učinkovanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z datumom 23. 5. 2018 do pravnomočne odločitve v tej zadevi,

- da tožena stranka tožnika obdrži za v delovnem razmerju ves čas trajanja te odredbe pod pretnjo denarne kazni 3.000,00 EUR dnevno, ki se bo v primeru kršitve izrekala na vsakokratni predlog tožnika ter

- da pritožba oziroma ugovor zoper sklep o začasni odredbi ne zadrži njene izvršitve.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik in predlaga njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve v odločanje sodišču prve stopnje. Zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sklicuje se na podane trditve v zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve, tj. njegovo neenakopravno obravnavanje oziroma diskriminacijo po nastopu pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe Delovnega in socialnega sodišča št. I Pd 22/2016 z dne 20. 10. 2016, s katero je bilo ugotovljeno, da je predhodna odpoved tožniku z dne 27. 12. 2015 nezakonita in se razveljavi. Trdi, da je verjetnost obstoja terjatve utemeljil z listinsko dokumentacijo, ki izkazuje ravnanja tožene stranke, predvsem z zabeležkama sestankov z dne 27. 7. 2017 in 21. 8. 2017 med tožnikom in predstavniki tožene stranke, ter z ravnanji članice uprave tožene stranke A.A. pred in po vložitvi revizije zoper citirano sodbo, predvsem glede podpisa nove pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu preverilo le zakonske obveznosti, ki jih nalaga postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar pa se na kršitve postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v tožbi sploh ni skliceval in jih ni navajal kot podlago za verjetnost obstoja terjatve. Trdi, da sodišče prve stopnje ni ocenilo razlogov glede verjetnosti obstoja terjatve, ki jih je v predlogu za začasno odredbo zatrjeval in zanje predložil dokaze. Meni, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno in da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Dalje navaja, da je sodišče prve stopnje preizkusilo le obstoj nenadomestljive škode, pri čemer je navedlo, da je tožeča stranka lastnik (družbenik) družbe B. d. o. o., kar pa ne drži. Sodišču prve stopnje še očita, da ni ocenilo trditvene in dokazne podlage, s katero je utemeljeval, da bo zato, ker je tožena stranka družba, ki ima v upravljanju (lastništvu) največje gospodarske družbe v Republiki Sloveniji, tožnik težko ponovno našel zaposlitev, saj se zaradi podane odpovedi ne bo mogel zaposliti v družbah, v katerih je lastnik tožena stranka. Dalje še navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zatrjevanega dejstva glede neobstoja nevarnosti. Sklicuje se na finančne podatke v zvezi s poslovanjem tožene stranke in trdi, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Trdi, da tudi v tem delu sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato ga ni mogoče preizkusiti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo po vsebini uveljavlja tožnik. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa ali če sklep sploh nima razlogov ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijani sklep nima, pritožbeno sodišče pa ga je lahko preizkusilo.

6. Tožnik je s tožbo izpodbijal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je tožena stranka podala 23. 5. 2018. Istočasno z vloženo tožbo je predlagal izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja izpodbijane odpovedi. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) ter 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.) pravilno zavrnilo. Pravilno je ugotovilo, da niso podani pogoji za zavarovanje nedenarnih terjatev, saj sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala ter eno od naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali vsaj otežena, potrebnost odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik verjetnosti obstoja terjatve ni izkazal, saj tega v konkretnem primeru brez izvedbe dokazov v postopku o glavni stvari ni mogoče ugotoviti. Pravilno je presodilo, da so podane formalne predpostavke za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga skladno z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13). Tožnik v pritožbi ne nasprotuje tej ugotovitvi sodišča prve stopnje. Neutemeljeno se zavzema, da bi moralo sodišče prve stopnje že v okviru obravnavanja predloga za izdajo začasne odredbe in ugotavljanja izpolnjevanja pogoja verjetno izkazane terjatve presojati njegove trditve o tem, da izpodbijana odpoved po vsebini ni zakonita zaradi tega, ker ga je tožena stranka diskriminirala oziroma zaradi njenih drugih ravnanj po predhodni pravnomočni in izvršljivi sodbi, na podlagi katere ga je bila dolžna reintegrirati v delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da presoja utemeljenosti pisnih opozoril in odpovednih razlogov ter ravnanje tožene stranke po pravnomočnosti sodbe z dne 20. 10. 2016, presega okvir presoje pogojev za izdajo začasne odredbe, saj bo to predmet nadaljnjega dokaznega postopka. Taka je tudi ustaljena sodna praksa (prim. sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 170/2018 z dne 28. 2. 2018 in Pdp 47/2018 z dne 25. 1. 2018). Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da bo vsebinska presoja obstoja odpovednih razlogov in razlogov v predhodnih pisnih opozorilih mogoča šele po izvedenem dokaznem postopku, ne pa že v fazi postopka odločanja o predlagani začasni odredbi brez ustreznega kontradiktornega postopka.

8. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da verjetnost terjatve ni izkazana, mu ni bilo treba presojati ostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, saj morajo biti podane kumulativno. Glede na to se mu niti ni bilo treba opredeljevati do zatrjevanih odločilnih dejstev v zvezi z njimi. Na pravilnost odločitve tako ne vpliva zmotna ugotovitev, da je tožnik lastnik družbe B. d. o. o.

9. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

10. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

30.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 562/2018
• VDSS Sklep Pdp 47/2018
• VDSS Sklep Pdp 981/2017