VDSS Sodba Psp 65/2018

Jedro

Ob uveljavljanju novih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja prejšnja presoja vzroka invalidnosti ne more biti ovira za to, da se vzrok v ponovnem postopku za naprej ne opredeli drugače.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 27. 9. 2016 in sklepa št. ... z dne 19. 4. 2013 ter na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine zaradi posledic poklicne bolezni. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je že tekom postopka opozoril, da se pravnomočnost odločbe ne razteza tudi na vzrok invalidnosti (ker gre za dejstvo) ter je posledično o tem mogoče še vedno odločati. Gre namreč za spremenjene okoliščine, ki lahko vplivajo na odmero višine pokojnine, kar dokazuje tudi nova medicinska dokumentacija. Pri tožniku je ugotovljeno, da je postal nezmožen za delo zaradi poklicne bolezni in ne zgolj zaradi bolezni (izven delovnega razmerja), v sled česa je napačno stališče, razvidno iz izpodbijanih odločb, da je bilo v isti upravni zadevi o tem že pravnomočno odločeno. Sodišče napačno in brez ustrezne strokovne podlage ugotavlja, da pri tožniku ni prišlo do spremembe invalidnosti. Sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem, da bi lahko samo odgovorilo na vprašanje, ali je pri tožniku prišlo do spremembe invalidnosti oziroma do spremembe njenega vzroka. Sodišče tudi protispisno navaja, da tožnik v tožbi ne postavlja trditve, da gre za spremembo v zdravstvenem stanju, temveč da zahteva le razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, kar pa mu je bilo že priznano od 18. 12. 1997 dalje. Tožnik opozarja, da je s tem v zvezi v spis predložil novo medicinsko dokumentacijo, iz katere pa takšen zaključek, kot ga je napravilo sodišče prve stopnje, ne izhaja. Tudi stališče, da ker ni spremembe invalidnosti, posledično ni zakonskih pogojev za uveljavljanje novih pravic, je pravno zmotno. Niti sodišče prve stopnje niti tožena stranka v predsodnem postopku nista upoštevala, da je vzrok nastanka invalidnosti poklicna bolezen. Stališče izpodbijane sodbe, da se pravnomočnost odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja razteza preko dneva, ko ta postane pravnomočna in zajema dejansko ter pravno stanje, vse dokler ne pride do objektivno potrjenih sprememb v zdravstvenem stanju, ki povzročajo novo invalidnost, je napačno in je tudi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Tožnik opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 175/2015 z dne 27. 10. 2015. Odločanje o vzroku invalidnosti in s tem v zvezi o vprašanju, ali je njen vzrok poklicna bolezen ali ne, nedvomno predstavlja odločanje o dejstvu. Tožnik pa je ves čas zatrjeval, da se pravnomočnost odločbe ne razteza na to dejstvo (vzrok invalidnosti) in da je posledično o tem mogoče še vedno odločati. Temu pa pritrjuje tudi stališče Vrhovnega sodišča RS. Tožnik namreč v tem postopku zahteva priznanje pravice v večjem obsegu. Ne gre torej za uveljavljanje novih pravic, temveč že obstoječo pravico v večjem obsegu, kar dopušča tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS. V kolikor bi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, bi nedvomno ugotovilo, da je vzrok tožnikove invalidnosti poklicna bolezen in bi upoštevaje načelo individualizacije tožniku moralo priznati pravico v večjem obsegu. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo in zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka, s tem ko je štelo, da je bila odločitev tožene stranke o zavrženju tožnikove vloge skladno s 129. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)¹, pravilna. Sodišče se do na novo predložene medicinske dokumentacije ni opredelilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Zaradi neugotavljanja zatrjevanega dejstva - vzroka nastanka invalidnosti (poklicna bolezen), je dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno, posledično pa tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Dejansko stanje tudi ni bilo ustrezno razčiščeno, saj sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov. Sodba tudi ne vsebuje obrazložitve, zakaj je sodišče dokazne predloge zavrnilo. Zgolj pavšalna trditev, da je bilo stanje dovolj razčiščeno, je nedopustna in je s tem v zvezi podana bistvena kršitev določb postopka. V zvezi z neustrezno obrazložitvijo tožnik opozarja na sodno prakso, kot je razvidna iz sodnih odločb: opr. št. VIII Ips 144/2013 z dne 10. 12. 2013, II Ips 720/2003 z dne 13. 4. 2005 in opr. št. I Cp 1791/2016 z dne 1. 2. 2017. Zaradi neobrazložitve in zavrnitve dokaznih predlogov je bila tožniku kršena pravica do izjave, ki izhaja iz 22. člena Ustave RS. S tem je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)². Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, ki jih v pritožbi navaja tožnik.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 27. 9. 2016, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, izpodbijani prvostopenjski sklep št. ... z dne 19. 4. 2013, s katerim je bil zavržen predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja pa je bil odpravljen. Tožena stranka je odločila, da je tožnik še nadalje delovni invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima pravico do invalidske pokojnine od 18. 11. 1997 dalje.

6. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in pa iz dokumentacije v spisu izhaja, da je bil tožnik z odločbo št. ... z dne 30. 12. 1997 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 18. 12. 1997. Priznana mu je bila pravica do invalidske pokojnine od 1. 1. 1998 dalje. Odločba je postala pravnomočna. 30. 1. 2013 pa je tožnikov osebni zdravnik podal nov predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja zaradi spremembe vzroka nastanka invalidnosti. Tožena stranka v predsodnem postopku ugotavlja, da je bilo o vzroku nastanka invalidnosti že pravnomočno odločeno, pri čemer je prvostopenjski organ zahtevo zavrgel po določbi 129. člena ZUP, medtem ko je drugostopenjski organ glede na to, da je bilo že podano mnenje invalidske komisije prve stopnje, omenjeno odločitev odpravil ter tožnikovo zahtevo za spremembo vzroka za nastanek invalidnosti kot neutemeljeno zavrnil.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik s tožbo ne uveljavlja novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožniku je bila namreč že priznana pravica do invalidske pokojnine ob ugotovitvi, da je pri njemu podana I. kategorija invalidnosti, v katero se skladno s 1. alinejo drugega odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2)³ oziroma kot je bilo to določeno v 1. alineji drugega odstavka 60. člena prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1)⁴ razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. Tožniku bi lahko šle nove pravice (in bi se tudi ugotavljal nov vzrok invalidnosti) le v primeru, če bi se mu zdravstveno stanje izboljšalo, torej da bi uveljavljal, da ni več invalid I. kategorije invalidnosti in da tudi ni več pogojev za prejemanje invalidske pokojnine. Tega pa tožnik v postopku ni zatrjeval.

8. Iz tožnikovih navedb izhaja, da se tožnik ne strinja z ugotovljenim vzrokom invalidnosti, kot je bil le-ta ugotovljen v odločbi št. ... z dne 30. 12. 1997. Tožnik meni, da je bila njegova invalidnost posledica poklicne bolezni, ne pa posledica bolezni, kot je to v navedeni pravnomočni zadevi odločila tožena stranka. Tožnik meni, da bi v primeru, če bi bil kot vzrok invalidnosti ugotovljena poklicna bolezen, to vplivalo na višino njegove invalidske pokojnine.

9. Kot je to poudarilo tudi Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi⁵, materialno pravnomočna postane odločba, s katero so stranki naložene kake obveznosti, ali s katero je pridobila določene pravice (prvi odstavek 225. člena ZUP), kar pa ne obsega tudi v prejšnji odločbi ugotovljenega vzroka invalidnosti, ki sam po sebi ne pomeni tudi odločitve o pravici, temveč odločitev o dejstvu, ki v nekaterih primerih sploh ni pravno odločilno za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Zato ob uveljavljanju novih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja prejšnja presoja vzroka invalidnosti ne more biti ovira za to, da se vzrok v ponovnem postopku za naprej ne opredeli drugače.

10. Iz navedene sodbe povsem jasno izhaja, da vzrok kot tak ne postane pravnomočen, saj gre za pravno relevantno dejstvo, ki vpliva na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Če se kasneje vodi nov postopek za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, se v takem primeru lahko ugotovi nov vzrok invalidnost, kar pomeni, da organ, ki vodi postopek ni vezan na prej ugotovljeni vzrok invalidnosti. Nikakor pa omenjene odločitve ni mogoče tolmačiti na način, kot to v pritožbi uveljavlja tožnik, torej da bi v novem postopku, v katerem tožnik niti ne uveljavlja novih pravic iz invalidskega zavarovanja, saj ima že priznano pravico do invalidske pokojnine, bilo z novo odločbo odločeno o novem vzroku invalidnosti. Bistveno je namreč, da prejšnja odločba z dne 30. 12. 1997 zajema vsa dejstva, ki so nastala do izdaje navedene upravne odločbe. V primeru, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, v takem primeru z novo odločbo ni mogoče poseči v prej izdano odločbo oziroma ponovno odločiti o pravici, ki je bila tožniku že priznana s pravnomočno odločbo. V pravnomočno odločbo je mogoče poseči le v primeru, če so izpolnjeni pogoji po določbah ZUP za uveljavljanje izrednih pravnih sredstev oziroma pogoj, kot jih v 183. členu ZPIZ-2 določa za spremembo oziroma razveljavitev dokončne odločbe. Tudi iz sodne prakse pritožbenega sodišča⁶ izhaja, da v primeru, ko je bila o razvrstitvi tožnika v I. kategorijo invalidnosti kot tudi o pravici in odmeri invalidske pokojnine, že izdana pravnomočna odločba tožene stranke, ni nobene pravne podlage, da bi tožena stranka v rednem postopku znova odločala o ponovni odmeri pokojnine.

11. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo oziroma da gre za odstop od ustaljene sodne prakse.

12. Ker v zadevi niso bili izpolnjeni pogoji, da bi se vsebinsko presojala zadeva, torej da bi se ugotavljalo, ali je vzrok tožnikove invalidnosti poklicna bolezen, sodišče tudi ni kršilo določbe postopka, kot jih v pritožbi uveljavlja tožnik. Izvajanje predlaganih dokazov namreč ne bi pripeljalo do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.
⁵ Glej sodba VSRS opr. št. VIII Ips 79/2017.
⁶ Glej Psp 410/2017 z dne 18. 1. 2018.

Datum zadnje spremembe:

20.06.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 355/2017
• VDSS sodba Psp 668/2014
• VDSS sodba Psp 597/2009