VDSS Sodba Pdp 25/2018

Jedro

Glede na to, da je tožena stranka dokazala, da njena ravnanja niso bila protipravna (očitana je bila zaničevalna in poniževalna elektronska komunikacija, neprimerna osebna komunikacija, namerni izbris podatkov na tožnikovem službenem računalniku ter postopno izločanje tožnika iz delovnega okolja), je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova mobinga, saj ni bil podan temelj odškodninske odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Prav tako je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka v roku 15 dni dolžna plačati vse stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico.

Tožnik v pritožbi vztraja, da v delovnem okolju ni šlo zgolj za nesoglasja glede strokovnih rešitev, saj je v kratkem roku po dogodkih izgubil službo, čeprav je bilo njegovo delo zelo dobro ocenjeno in je ustrezalo naročnikom. Meni, da je bilo ravnanje njegovih sodelavcev diskriminatorno, dolgotrajno in načrtno z namenom trpinčiti ga do te mere, da bi sam zapustil delo pri toženi stranki. A.A. v e-pošti ne zaničuje izvedbe projekta, pač pa njega samega in se izrecno postavlja nadenj. Njegovi izjavi, da je raje naredil novo verzijo projekta B.,¹ kot pa uporabil tožnikovo ter da projekt C., ki ga je izdelal tožnik, ni primeren za nobenega kupca, dokazujeta diskriminacijo do tožnika in njegovega dela. A.A. je namreč že dva meseca in pol pred odhodom v Afriko odobril s strani tožnika narejeno izvedbo projekta, nato pa je manj kot 24 ur pred odhodom na pot, z namenom diskvalifikacije, tožniku poslal novo zahtevo, da je ta ne bi mogel rešiti. Izjava A.A., da tožnik njegove e-pošte sploh ni razumel in da je povsem pomešal stvari med seboj, tako, da ne vidi smisla komentirati, po mnenju tožnika kaže na diskriminacijo. Njegova razlaga, da je samo sreča, ker tožnik ni šel v Afriko, saj če bi šel zraven, projekt ne bi bil dokončan v tako kratkem času, ponovno kaže na diskriminacijo tožnika. Tožnik meni, da ravnanje A.A. dokazuje namen podjetja, da ga izloči iz službe. Tožnik v pritožbi očita prvostopnemu sodišču, da v sodbi hujših e-sporočil ne navaja, pač pa s strani tožene stranke povzete izjave. Tožnik nadalje meni, da je točka 12 izpodbijane sodbe kontroverzna, pri čemer sodišču očita pristranskost in nelogičnost. Meni, da če bi res prišlo le do nesoglasja glede strokovnih rešitev, ne bi bil ravno po projektu B. premeščen na kratkotrajnejši termin izvajanja drugih del in potem kmalu odpuščen. Meni, da tožena stranka po nepotrebnem poudarja, da je prišlo do spremembe tehnologije in pojasnjuje, da je prevzel novo tehnologijo po želji novih sodelavcev in vodilnih ljudi. Prvostopnemu sodišču očita, da je šele v obrazložitvi sodbe in torej po opravljenih štirih narokih, povedalo, da pisni izjavi tožnikovih prič nista ustrezni, s tem ko jima nista predloženi osebni izkaznici. Meni, da to na sama dejstva ne more vplivati. Sodišču hkrati očita, da priči tožene stranke F.F. ni bilo treba priti na sodišče, čeprav občasno pride v službo, v pisni izjavi pa niti ni odgovoril na vsa zastavljena vprašanja. Tožnik navaja, da mu je G.G. dejal, da bodo od njihovega prihoda naprej delali tako, kot odgovarja njim in ne kot odgovarja naročnikom. Ker mu je G.G. povedal, da za nekajkrat večji projekt A.A. C. del projekta naredi v štirih urah, tožnik meni, da A.A. ni govoril resnice, ko je izjavil, da štiri noči ni spal, ko je prilagajal projekt B.. Tožnik trdi, da so njegove izvedbe projektov popolnoma ustrezale dogovorom in da to dokazuje izjava tožnikove priče ter e-sporočilo, v katerem se tožnik z vodjo objekta MHE H.² direktno dogovarja. Nadaljuje, da so vsi potrjevali kvaliteto njegovega dela, tudi lastnik ene od hidroelektrarn. Navaja, da ga A.A. ponižuje glede izvedbe projektov, ki jih niti ne pozna, hkrati pa naredi vse po svoje ter vsiljuje svoje ideje stranki, ki je pred tem že odobrila tožnikovo izvedbo. Da A.A. ni želel upoštevati zahtev naročnikov, dokazuje tudi tožnikova priča. Njegovi poskusi vsiljevanja so razvidni iz njegovih e-sporočil samih. Iz e-sporočila, poslanega dne 19. 1. 2015, direktno sledi, da se A.A. šele uvaja v izvajanje projektov na MHE. I. mu je dodelil posebno kodo, da najde strokovnejše razlage in pomoč preko interneta. Tožnik navaja, da je njegova priča potrdila lastnosti A.A. in pojasnila njegove hude konflikte na terenu ter dodaja, da je prišlo s strani eventualnih naročnikov zaradi A.A. celo do odpovedi projektov. Tožnik vztraja, da je A.A. vpričo njega izbrisal vsebino projekta iz računalnika in da namenski izbris sledi iz navedb v e-sporočilu z dne 19. 1. 2015, kjer je A.A. odgovoril tožniku, da je njegov problem, če dela napake ter da če ni upošteval njegovega softvera, naj si inštalira svojega. Tožnik meni, da so bila navodila A.A. nejasna, v vsakem primeru pa je programska oprema (softver) od podjetja in ne privat. G.G. je povedal tožnikovi priči, da so mu "skinuli" C. programsko opremo. Tožnik navaja še, da mu je prejšnji vodja projekta C. po dogovoru z naročnikom na internem sestanku dne 26. 9. 2014 v točki 4 dodelil konkretno odločitev glede vizualnega načina izvedbe projekta. A.A. je odločitev stalno izpodbijal, posledično pa je prihajalo do težav. Sodišče je tako v sodbi neupravičeno napisalo, da je bila tožnikova različica C. označena za neustrezno. Tožnik navaja še, da je G.G. ignoriral pogovor glede projekta, na sodišču je tudi sam pojasnil, da to ni bil kaj preveč pomemben projekt in zanj ni imel časa, priča F.F. lažno omenja, da si je želel srečanja med njimi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

5. V predmetni zadevi je tožnik vložil tožbo zaradi mobinga pri toženi stranki, kjer je bil na delovnem mestu projektant zaposlen od 3. 1. 2001 do 28. 10. 2015, ko mu je delovno razmerje prenehalo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 4. 9. 2015. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi mobinga, pri čemer je obrazložilo, da posamezna zatrjevana ravnanja tožnikovih sodelavcev A.A. in G.G. (očitana je bila zaničevalna in poniževalna elektronska komunikacija, neprimerna osebna komunikacija, namerni izbris podatkov na tožnikovem službenem računalniku ter postopno izločanje tožnika iz delovnega okolja), niti vsa ravnanja skupaj, ne predstavljajo trpinčenja na delovnem mestu. Ugotovilo je, da je šlo za kritiko tožnikovega dela in opozarjanje na strokovne napake ter da ni šlo za graje vredno, očitno negativno in žaljivo dalj časa trajajoče ravnanje, uperjeno zoper tožnikovo osebnost. Pri tem je sodišče prve stopnje kot pravno podlago pravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.- ZDR-1) o prepovedi trpinčenja na delovnem mestu in 47. člen ZDR-1, ki določa, da je delodajalec dolžan sprejeti ustrezne ukrepe in zagotoviti takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Pravilno je uporabilo tudi določbo 8. člena ZDR-1 o odškodninski odgovornosti delodajalca v primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu v povezavi s splošnimi pravili civilnega prava o povrnitvi škode iz Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. - OZ). Ugotovilo je, da tožena stranka ni ravnala protipravno, zato je tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu utemeljeno zavrnilo.

6. Tožnik v pritožbi očita "kontroverzno", torej nasprotujočo si obrazložitev ter pristranske in nelogične zaključke sodišča prve stopnje v točki 12 obrazložitve sodbe, s čimer smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz pritožbenih navedb pa je razvidno, da tožnik s tem dejansko uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede očitanega šikaniranja tožnika z namenom izključitve iz delovnega okolja (340. člen ZPP). V zvezi s navedenim je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da tožnik z navedbami, da je bil namenoma izključen iz njegovega dotedanjega dela (s tem ko ni šel na teren v Afriko, s tem ko je A.A. sam na novo pripravil verzijo projekta B. ter s tem ko je bil razporejen na drugo delo) in po nekaj mesecih tudi iz podjetja, smiselno zatrjuje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Pri tem je na podlagi tožnikove izpovedbe ugotovilo, da tožnik ni nikoli izpodbijal nezakonitosti te odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter da je tožena stranka hkrati z njim pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga odpovedala še drugim štirim delavcem, zato je nebistveno pavšalno pritožbeno zatrjevanje tožnika, da je bilo ravnanje tožnikovih sodelavcev diskriminatorno, dolgotrajno in načrtno z namenom tožnika trpinčiti do te mere, da bi sam zapustil delo pri toženi stranki. Tožnik navaja, da je službo izgubil v zelo kratkem času, čeprav je bilo njegovo delo zelo dobro ocenjeno in je naročnikom ustrezalo. Prvostopno sodišče je v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno pojasnilo, da ne dvomi, da je tožnik svoje delo dobro opravljal, vendar pa ocena njegovega dela ni predmet tega spora, zato tudi ni odločilnega pomena dejstvo, da je njegov projekt B. naročnik že odobril, kasneje pa je A.A. izdelal novo verzijo.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da pisni izjavi J.J. in K.K., ki jih je priložil tožbi (priloga A2), nista veljavni zaradi nepriložene kopije osebne izkaznice, s katerim uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V skladu s prvim odstavkom 236.a člena ZPP lahko stranka predloži sodišču pisne in podpisane izjave predlaganih prič o dejstvih, o katerih bi priča lahko izpovedala na naroku, na poziv ali s soglasjem sodišča. Ker pisni izjavi J.J. in K.K. nista bili dani na poziv ali s soglasjem sodišča, ne moreta biti dokazno enakovredni izjavi, ki jo določa omenjeni člen (v konkretnem postopku pisni izjavi priče F.F., dani na poziv sodišča; list. št. 81 - 84), niti izjavam ob priliki neposrednega zaslišanja (v konkretnem primeru izpovedbam prič L.L., M.M., A.A., G.G. in tožnika). To pa ne pomeni, da prvostopno sodišče pri svoji dokazni oceni teh listinskih dokazov ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je v točki 12 in 13 obrazložitve izpodbijane sodbe dokazno ocenilo obe izjavi in pravilno zaključilo, da njuni izjavi ne moreta pripeljati do drugačnega zaključka. Ob tem je treba poudariti, da tožnik zaslišanja oseb, ki sta podali izjavo, niti ni predlagal. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ker ni zaslišalo s strani tožene stranke predlagane priče F.F.. Ker se slednji zaslišanja zaradi zdravstvenih razlogov ni mogel udeležiti (kar je izkazal z zdravstveno dokumentacijo na list. št. 58 - 62, 67 - 69), ga je prvostopno sodišče ob soglasju obeh strank v skladu s 236.a člena ZPP pozvalo, da predloži pisno izjavo in v njej odgovori na pisna vprašanja tožnika (tožena stranka vprašanj ni postavila). Pisno izjavo je F.F. predložil skladno z določbo prvega odstavka 236.a člena ZPP, ob tem pa je sodišče prve stopnje obe stranki z dopisom z dne 25. 9. 2017 dodatno pozvalo, da v osmih dneh sporočita, ali zahtevata tudi neposredno zaslišanje. Tožnik je preko zastopnika z dopisom z dne 11. 10. 2017 sodišču prve stopnje sporočil, da neposrednega zaslišanja priče F.F. ne zahteva, enako pa je pred tem dne 27. 9. 2017 odgovorila že tožena stranka (list. št. 86 - 89). Ker torej nobena od strank ni zahtevala zaslišanja, je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko ni izvedlo zaslišanja navedene priče.

8. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da izjave A.A. v elektronski korespondenci (A3, A5), ki jih je tožnik izpostavil kot ponižujoče in diskriminatorne, ne vsebujejo žaljive, graje vredne in očitno negativne vsebine v smislu trpinčenja. Izjava A.A. v e-sporočilu z dne 2. 10. 2014 (A3, A5), da dokument po njegovem mnenju ni narejen v skladu z minimalnimi standardi ter da je raje naredil novo verzijo, ki jo bo brez problema pokazal naročniku, ne predstavlja graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja. Kritika se namreč nanaša na tožnikov izdelek tj. izrecno na dokument, ne pa na njegovo osebnost. Nadalje tudi izjava A.A., da je želel C. spremeniti že na začetku, ne kažeta na diskriminacijo do tožnika in njegovega dela, saj je šlo v kritičnem obdobju za spreminjanje tehničnih rešitev v podjetju, kar so potrdile tudi priče M.M., L.L. in A.A.. To dejstvo pa potrjuje tudi okoliščina, da je tožena stranka ob tem sistemsko prilagodila tudi računalniške programe (softver). K očitku, da je A.A. že dva meseca in pol pred odhodom v Afriko odobril s strani tožnika narejeno izvedbo projekta, nato pa tožniku tik pred realizacijo poslal novo zahtevo, je priča A.A. pojasnila, da je spremembe na projektu zahtevala stranka oziroma da se je šele kasneje in na terenu izkazalo, da prejšnja tehnična rešitev ni bila najboljša, zato je njegovi izpovedi prvostopno sodišče upravičeno sledilo. Resničnost njegove izpovedi pa potrjuje tudi e-sporočilo z dne 12. 1. 2015 (A3, A5). Izjava A.A., da je tožnik povsem pomešal stvari med seboj, in da ne razume, kako deluje WinCC, prav tako ne izkazuje žaljivega ravnanja do tožnika, ampak kritiko njegovega poznavanja računalniškega programa WinCC. Izjava, da je samo sreča, ker tožnik ni šel v Afriko, saj če bi šel zraven, projekt ne bi bil dokončan v tako kratkem času, izkazuje enkratno kritiko delovne učinkovitosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da kritike tožnikovega dela ni mogoče opredeliti kot trpinčenja. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da v obrazložitev ni vključilo hujših elektronskih sporočil in da je izjave iz e-pošte izvzelo iz konteksta. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče v obrazložitvi izrecno citiralo in se posebej opredelilo do tistih izjav, ki jih tožnik v dokaznih prilogah sam izpostavlja in dojema kot mobing, pri tem pa je v dokazni oceni upoštevalo posamezna elektronska sporočila kot tudi elektronsko komunikacijo med spornimi akterji v celoti, pisno korespondenco pa je primerjalo tudi z izpovedbami prič. Pri tem je pravilno ugotovilo, da je bila komunikacija povezana s tožnikovim delom na projektu B. in pravilno ocenilo, da zapisani izrazi oziroma fraze predstavljajo opominjanje tožnika in izražajo kritiko ter zahteve v zvezi z njegovim delom in da ne gre za neprimerno, graje vredno, očitno negativno in žaljivo ravnanje v smislu trpinčenja in poniževanja in s tem poseg v osebnost in dostojanstvo tožnika. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še ugotavlja, da gre za korespondenco z večjimi presledki med septembrom 2014 in januarjem 2015, ki je skoncentrirana v obdobju izvedbe projekta B. na terenu v Afriki (e-pošta z dne 12. 1. 2015, 14. 1. 2015, 17. 1. 2015, 18. 1. 2015, 19. 1. 2015; A3 in A5), pri čemer je razumljivo, da ravno v fazi realizacije na terenu lahko pride do trenj med sodelavci glede predhodno in na daljavo računalniško pripravljenih rešitev. Tožnik druge komunikacije iz vtoževanega obdobja mobinga, tj. med letom 2013, ko je prišlo do organizacijskih sprememb pri podjetju in s tem do prihoda novih sodelavcev A.A. in G.G. v kolektiv in oktobrom 2015, ko je odšel iz podjetja, ni predložil, predložena komunikacija in drugi izvedeni dokazi pa ne nudijo opore ugotovitvi, da bi tožena stranka (oziroma njeni delavci) tožnika trpinčila.

9. V zvezi z dejanskim stanjem glede okoliščin izbrisa podatkov s tožnikovega računalnika je pritožbeno sodišče sledilo ugotovitvam prvostopnega sodišča, ki se je oprlo na izpovedbo A.A., katero sta potrdili tudi priči G.G. in F.F.. A.A. je izpovedal, da je do spornega dogodka prišlo nenamerno ob restavriranju sistemskega diska iz razloga, ker tožnik podatkovnih datotek ni imel shranjenih na ustreznih mestih. Tožnik v pritožbi sicer vztraja, da je A.A. vpričo njega namerno izbrisal vsebino projekta iz računalnika, pri čemer navaja da je njegov namen razviden iz elektronskega sporočila z dne 19. 1. 2015 (A3, A5), vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da do izbrisa tožnikovih podatkov iz računalnika ni prišlo namenoma. Pritožbeno sodišče k obrazložitvi prvostopnega sodišča dodaja, da tudi iz e-sporočila, ki ga tožnik izpostavlja, izhaja, da se tožnik ni držal danih navodil delodajalca tj. da pred sistemskim restavriranjem podatkov ni ločeno shranil, posledično pa je zaradi svoje napake te podatke izgubil.

10. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika (da je bil po projektu B. premeščen na kratkotrajnejši termin izvajanja del, da si je A.A. takoj po prihodu v podjetje pripisal funkcijo ocenjevanja tožnikovih del za projekte izvedene v zadnjih 14 letih, da dejstvo, da so njegove izvedbe ustrezale dogovorom dokazuje e-sporočilo, v katerem se z vodjo projekta MHE H. direktno dogovarja za njegov prihod, da je kvaliteto njegovega dela potrdil tudi lastnik ene od hidroelektrarn) ne odgovarja, ker gre za pritožbene novote, ki jih je tožnik prvič navedel v pritožbi, ne da bi izkazal, da teh navedb brez svoje krivde ni mogel podati že v rokih iz 286. člena ZPP.

11. Glede na to, da je tožena stranka dokazala, da njena ravnanja niso bila protipravna, je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova mobinga, saj ni bil podan temelj odškodninske odgovornosti. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišč po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Sistem daljinskega upravljanja za hidroelektrarno na reki D. v E..
² Mala hidroelektrarna na reki H..

Datum zadnje spremembe:

18.06.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 402/2020
• VDSS Sodba Pdp 864/2017
• VDSS Sodba Pdp 613/2017