VDSS Sodba Pdp 936/2017

Jedro

Ob dejstvu, da tožena stranka s strani tožnika (pravočasno) zatrjevanega obračuna plače na podlagi urne postavke (na podlagi katere je bil tožnik upravičen do višje plače, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi), ni prerekala, je že iz tega razloga po temelju utemeljen tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo razlike v plači, nadomestila plače za čas izrabe letnega dopusta in prostih dni ter plačila za nadurno delo. Poleg tega pa je bistveno, da je tožena stranka tožniku plačo dejansko obračunavala in izplačevala ob upoštevanju ustne postavke, kar predstavlja, s konkludentnimi ravnanji izjavljeno voljo tožene stranke za sklenitev dogovora o višji plači od tiste, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo obstoj naslednjih terjatev tožnika do tožene stranke:

- davki in prispevki iz naslova zmanjšanja plače in neto zneski plač iz naslova uspešnosti, vse obračunano od bruto zneskov za mesece januar, februar, julij, september, oktober in december 2009, junij 2010 ter marec in maj 2011, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot navedeno v izreku sodbe (točka I/a izreka);

- davki in prispevki iz naslova nadomestila plače za dopust in dela proste dni ter neto zneski nadomestil plače, vse obračunano od bruto zneskov za mesece september, oktober in december 2008, januar, april, maj, julij, avgust, september, november in december 2009, januar, februar, april, junij, julij, avgust, september, november in december 2010 ter februar in maj 2011, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot navedeno v izreku sodbe (točka II/a izreka);

- davki in prispevki iz naslova nadur in neto zneski plač iz naslova nadur, vse obračunano od bruto zneskov za mesece september, oktober, november in december 2008, januar, februar, april, maj, julij, avgust, september, oktober, november in december 2009, januar, februar, april, maj, avgust, september, oktober, november in december 2010 ter januar, februar, marec, maj, junij in julij 2011, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot navedeno v izreku sodbe (točka III/a izreka);

- davki in prispevki iz naslova regresa za neto znesek regresa, vse obračunano od bruto zneska 374,05 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 dalje do plačila (točka IV/a izreka).

Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev obstoja terjatev tožnika do tožene stranke:

- iz naslova zmanjšanja plače za mesec avgust 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/b izreka);

- iz naslova nadomestila plače za dopust in dela proste dni za mesece september 2008, junij 2010 in avgust 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II/b izreka);

- iz naslova nadur za mesece oktober in december 2008, januar, februar, april, maj, julij, september, oktober in december 2009, januar, februar, april, november in december 2010 ter februar, maj in avgust 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III/b izreka);

- iz naslova regresa (točka IV/b izreka);

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.193,13 EUR, po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi v izpodbijanem delu in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je upoštevalo prepozno podane navedbe tožnika in ker je trditveno podlago nadomeščalo z izpovedjo priče. Sodba sodišča prve stopnje pa je tudi sama s seboj v nasprotju, nerazumljiva in neustrezno obrazložena, zato je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve sodbe navedlo, da tožnik v tem sporu uveljavlja prikrajšanje pri plači, ker mu tožena stranka ni priznala 100 % učinka, v 12. točki obrazložitve sodbe pa je sodišče prve stopnje nerazumljivo preskočilo in ugotavljalo obstoj dogovora o višji urni postavki in s tem dogovorjeni višji plači. Tega pa tožnik ni pravočasno zatrjeval, saj je navedbe podal po prvem naroku za glavno obravnavo brez navedbe razlogov za to in jih zato sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Sodišče prve stopnje se do ugovora nepravočasnosti navedb tožene stranke ni opredelilo. Na naroku je tožnik navedel, da naj bi bilo višje plačilo dogovorjeno s konkludentnimi ravnanji, v izpovedi pa je povedal, da je sklenil ustni dogovor z A.A., kar pomeni, da dokazni postopek ni potrdil njegovih navedb. Za stališče sodišča prve stopnje, da zaradi dejanskega izplačevanja po višji urni postavki ni potreben niti ustni dogovor o višini plače, ni materialne podlage v zakonu. Povsem neobrazložena je odločitev sodišča prve stopnje glede višine prisojenih zneskov, zato je ni mogoče preizkusiti. Tožnik utemeljenosti svojega zahtevka po višini ni izkazal. V svojih navedbah tožnik niti ni trdil, da je bil sklenjen dogovor za višjo plačo in da naj bi jo prejemal v gotovini, prav tako ni navedel, kakšna naj bi bila ustno dogovorjena plača oziroma koliko ur naj bi oddelal po višji postavki in s kom naj bi se dogovoril za takšno plačo. Sodišče prve stopnje se prav tako ni opredelilo do ugovora tožene stranke v zvezi s pravočasnostjo odgovora na pritožbo tožene stranke v pritožbenem postopku Pdp 903/2013. Povzemanje izpovedi B.B. je nerelevantno, saj ta priča ni bila predlagana v zvezi z dejstvi, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo in upoštevalo v sodbi, pomanjkljive trditvene podlage pa ni mogoče nadomeščati z izpovedjo prič. Sodišče prve stopnje je tožniku nepravilno priznalo tudi regres, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil ta tožniku že plačan. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu, v katerem tožnik zahteva obračun in plačilo razlike v plači, nadomestila plače za čas izrabe letnega dopusta in dela prostih dni, dodatka za nadurno delo in regresa za letni dopust, odločalo drugič. Prvič je s sodbo opr. št. Pd 149/2013 z dne 23. 6. 2016 tožbene zahtevke v celoti zavrnilo, vendar je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 903/2016 z dne 13. 7. 2017 sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vsa materialnopravna stališča in napotke pritožbenega sodišča in sprejelo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pravilno in zakonito odločitev.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od leta 2008 do 3. 7. 2011, s tožbo pa uveljavlja denarne terjatve (z izjemo nekaterih mesecev) za obdobje od septembra 2008 do avgusta 2011 in regres za letni dopust za leto 2011. Pravno podlago za odločitev v tem sporu predstavljalo določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), in sicer 42. člen, ki določa splošno obveznost delodajalca plačila delavcu, 126., 127. in 128. člen, ki se nanašajo na plačo, 131. člen, ki ureja regres za letni dopust, in 137. člen, ki ureja nadomestilo plače.

7. Ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, v smislu nejasne ali nerazumljive obrazložitve. Sodišče prve stopnje je razumljivo obrazložilo, zakaj je tožnik upravičen do plače na podlagi urne postavke in zakaj bi tožena stranka tožniku morala priznati "100 % učinek". Sodišče prve stopnje sicer res v 11. točki najprej omeni nepriznanje 100 % učinka s strani tožene stranke, nato pa v 12. točki obrazložitve najprej nadaljuje z ugotavljanjem, ali je bila med strankama dogovorjena višja urna postavka. Vendar v zadnjem odstavku 12. točke obrazložitve sodbe nato v zadostni meri in jasno obrazloži svojo odločitev o prikrajšanju pri plači zaradi neupravičeno nepriznanega 100 % učinka. Navedena kršitev prav tako ni podana iz razloga, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do ugovorov prekluzije tožene stranke. Do teh ugovorov se je namreč opredelilo posredno, z upoštevanjem tožnikovih navedb. Zgolj zaradi odsotnosti izrecne opredelitve, pa še ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Prav tako ni neobrazložena odločitev o višini prisojenih zneskov, saj se sodišče prve stopnje izrecno sklicuje na izvedensko mnenje, to pa zadostuje za preizkus izpodbijane sodbe in toženi stranki tudi omogoča uveljavljanje konkretnih pritožbenih ugovorov v tej smeri.

8. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je upoštevalo prepozno podano trditveno podlago tožnika o obstoju dogovora o plači na podlagi urne postavke. Tožnik je namreč že v tožbi (glej list. št. 3, 5 in 6) v razpredelnicah za vsak posamezni mesec navedel višino urne postavke, v skladu s katero se mu je obračunala plača, in navedel, koliko ur del mesečno je opravil. Prav tako je navedel, da je urne postavke izračunal iz plačilnih list za posamezni mesec, te (t.i. neformalne) plačilne liste pa tudi priložil k tožbi (A6). Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotavljalo, ali je bila tožniku plača obračunana po urni postavki in s tem tudi ali je obstajal tak dogovor med pravdnima strankama. Način, kako je bila tožniku izplačevana plača, tj. v gotovini oziroma na drug način, pa ne predstavlja relevantnega dejstva v tem sporu, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje upoštevalo prepozno podano tožnikovo navedbo o izplačevanju plače v gotovini. Glede na navedeno ni podana smiselno uveljavljana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP.

9. Ob dejstvu, da tožena stranka s strani tožnika (pravočasno) zatrjevanega obračuna plače na podlagi urne postavke (na podlagi katere je bil tožnik upravičen do višje plače, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi), ni prerekala (čemur v pritožbi ne nasprotuje, ampak navaja le, da teh navedb tožnik ni podal pravočasno), je že iz tega razloga po temelju utemeljen tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo razlike v plači, nadomestila plače za čas izrabe letnega dopusta in prostih dni ter plačila za nadurno delo. Poleg tega pa je bistveno, da je tožena stranka tožniku plačo dejansko obračunavala in izplačevala ob upoštevanju ustne postavke, kar predstavlja, kot je pritožbeno sodišče opozorilo že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 903/2016, s konkludentnimi ravnanji izjavljeno voljo tožene stranke za sklenitev dogovora o višji plači od tiste, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi. Materialnopravno podlago za takšno stališče sodne prakse predstavlja prvi odstavek 18. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), na uporabo katerega napotuje prvi odstavek 11. člena ZDR. Glede na navedeno niti ni bistveno, ali je tožnik sklenil tudi ustni dogovor s toženo stranko o višji plači po urni postavki in s kom konkretno naj bi bil tak ustni dogovor sklenil.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik ni utemeljil svojih zahtevkov po višini. Obseg utemeljenosti zahtevkov namreč izhaja iz ugotovitev izvedenca finančne stroke in t.i. neformalnih plačilnih list, na kar se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo.

11. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo regres za letni dopust za leto 2011 in v tem delu pravilno ni sledilo ugotovitvi izvedenca finančne stroke, da je bil regres plačan v okviru plače, obračunane po višji urni postavki. Kot je pritožbeno sodišče opozorilo že v razveljavitvenem sklepu, namreč plačilo regresa za letni dopust delavcu ne more iti na račun znižanja njegove plače za redno delo.

12. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora tožene stranke o pravočasnosti njenega odgovora na pritožbo v pritožbenem postopku opr. št. Pdp 903/2016. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo, da tožena stranka, ki je v tem sporu uspela v zanemarljivem delu, sama nosi svoje stroške postopka, zato ta ugovor niti ni pravno pomemben.

13. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

18.06.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 234/2012
• VDSS Sodba Pdp 659/2019
• VDSS sodba in sklep Pdp 223/2011