VDSS Sodba Pdp 621/2017

Jedro

Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek iz I. točke izreka, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna v korist tožnika obračunati bruto znesek odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka za čas od 24. 9. 2012 do 22. 3. 2013 na neto osnovo 4.246,88 EUR ter od bruto zneska odškodnine odvesti pripadajoče davke in prispevke."

II. Tožnik je dolžan toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 175,57 EUR v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v korist tožnika obračunati bruto znesek odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka za čas od 24. 9. 2012 do 22. 3. 2013 na neto osnovo 4.246,88 EUR ter od bruto zneska odškodnine odvesti pripadajoče davke in prispevke (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku plača 5.283,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka). Povrniti mu je dolžna tudi stroške postopka v višini 921,94 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper I. točko sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava vlaga pritožbo tožena stranka. Predlaga spremembo odločitve v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov in davkov, oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe v tem delu ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, s stroškovno posledico. Glede davkov se sklicuje na določbe Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, po kateri plača v Republiki Sloveniji služi kot podlaga za obračun prispevkov, davkov in drugih dajatev ter obveznosti, ki bremenijo plačo pripadnika v času opravljanja vojaške službe zunaj države. Dalje se sklicuje na prvi odstavek 42. člena Zakona o dohodnini. Trdi, da v nobenem primeru ne vzdrži, da je treba na neto znesek plače pripadnika z misije obračunati bruto znesek in nato od bruto zneska plačati predpisane davke in prispevke. Glede prispevkov se sklicuje na Zakon o prispevkih za socialno varnost, in navaja, da med dohodki, od katerih se plačujejo prispevki, ni navedena odškodnina, zato sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno dosodilo plačilo prispevkov. Sklicuje se tudi na 144. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki določa osnovo za plačilo prispevkov ter vrste dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki, pri čemer tudi ne omenja odškodnine, zaradi česar zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Dalje se sklicuje na 3. člen ZPSV, po katerem zavezanci, ki so v delovnem razmerju pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji in so bili poslani na delo v tujino, plačujejo prispevke za socialno varnost od plače, za enaka dela v Republiki Sloveniji, če ni z mednarodnimi pogodbami drugače določeno. To po njenem mnenju pomeni, da so bili prispevki od t. i. slovenske plače že plačani, saj so se mesečno plačevali ob vsaki pripadnikovi plači, ki jo je prejel za delo v tujini. Trdi, da bi v tem primeru šlo za dvakratno plačilo prispevkov za isti dohodek. Dalje navaja, da v odločbi o plači določeni znesek predstavlja znesek plače, izplačan na račun delavca, davki in prispevki pa se obračunajo od plače v Republiki Sloveniji. Upoštevaje navedeno znesek odškodnine, računa na podlagi tujinske plače, po mnenju tožene stranke ne more biti upošteven pri določanju višine prispevkov in davkov, saj se ti obračunajo od plače v domovini. Ponavlja, da so bili tožniku prispevki za celotno obdobje že enkrat plačani, ob ponovnem plačilu pa bi bil tožnik nagrajen z dodatnim plačilom prispevkov za isti dan. Trdi, da je odločitev v sodbi, da se plačajo davki in prispevki nad izračunano odškodnino, pravni unikum, saj se od odškodnin prispevki ne plačujejo, dohodnina pa se plača, vendar od dosojenega zneska in ne nad njim. Trdi, da ne obstaja računovodski program, ki bi lahko podal tožnikov bruto znesek glede na dosojeno neto odškodnino. Meni, da če tožnik želi plačilo davkov in prispevkov, je to mogoče zgolj na način, da se zahtevani znesek odškodnine šteje za bruto znesek, davki in prispevki pa od njega odštejejo (in posledično zmanjšajo znesek izplačila odškodnine na račun tožnika). Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o nadomestilu za neizrabljen tedenski počitek. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je bil tožnik kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske napoten na opravljanje nalog v tujini v času od 24. 9. 2012 do 22. 3. 2013. Ugotovilo je, da v tem času tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka v trajanju 24 ur, do katerega je tožnik upravičen na podlagi Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini, s katerim je tožena stranka konkretizirala vsebinsko odprt pojem "potrebnega počitka" iz drugega odstavka 53. člena Zakona o slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.), zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

7. Tožena stranka se utemeljeno pritožuje zoper odločitev v I. točki izreka izpodbijane sodbe, da je dolžna v korist tožnika obračunati bruto znesek odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka na neto osnovo 4.246,88 EUR ter od bruto zneska odškodnine odvesti pripadajoče davke in prispevke. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka¹.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

9. Tožena stranka je s pritožbo uspela v celoti, zato ji je dolžan tožnik povrniti potrebne stroške postopka: 375 točk za pritožbo (3. alineja točke b) 1 v povezavi s točko 4 tar. št. 15 Odvetniške tarife – OT) in 2-odstotne materialne stroške v višini 7,5 točke, skupaj 385,50 točk oziroma 175,57 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT. V primeru zamude tožnik dolguje tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

10. Skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v pritožbenem postopku ni uspel.

-------------------------------
¹ Primerjaj tudi odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 313/2015 in VIII Ips 11/2018.

Datum zadnje spremembe:

04.06.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 482/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 323/2020
• VDSS Sodba in sklep Pdp 90/2020