VDSS Sodba in sklep Pdp 223/2018

Jedro

Delo, ki ga je tožnik opravljal na konfekcijskem stroju ob menjavi kasete, ni nevarna dejavnost. Pri tem opravilu stroj ni bil v hitrem načinu delovanja, temveč je miroval, dokler ga tožnik ni sam pognal oziroma sprožil s pritiskom na nožno stopalko. Zato v takšnih okoliščinah stroj ni predstavljal nevarne stvari. Tožnik je s stopalko sam nadziral, kdaj bo stroj sploh pričel delovati, pa še pri tem je šlo ob zagonu stroja za t. i. počasno vrtenje, ne za hiter način delovanja, tako da tudi s tega vidika ni šlo za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- delno razveljavi v točki I izreka za znesek 19.875,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2013 dalje do plačila;

- delno spremeni v točki II izreka tako, da se znesek 3.842,45 EUR zniža na znesek 3.093,15 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 26.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni (točka I izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.842,45 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je napačen zaključek sodišča v ponovljenem postopku, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Svoje odločitve sodišče prve stopnje ni podrobno obrazložilo. Navedlo je le, da je ugotovilo, da dejavnost na konfekcijskem stroju ni nevarna dejavnost, da stroj pri menjavi kasete niti ni bil v vrtečem delovanju, zato v takšnih okoliščinah ni predstavljal nevarne dejavnosti, čeprav so na njem valji, ki se ob delovanju stroja vrtijo. Sodišče je v prvi sodbi odločilo, da je tožena stranka objektivno odgovorna po 149. členu OZ. Tožnik se zoper zavrnilni del sodbe ni pritožil. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke zoper ugodilni del sodbe. Tožnik meni, da je pri tem vseeno soglašalo s stališčem, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke. V obrazložitvi razveljavitvenega sklepa je navedlo, da naj sodišče prve stopnje v novem sojenju natančneje razišče in obrazloži višino prisojene odškodnine, če bo ugotovilo, da je vsaj deloma podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Stališče in postopanje sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku je protispisno in v nasprotju z ugotovitvami in napotili višjega sodišča. Vztraja, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke, saj gre za stroj, iz katerega izhaja večja škodna nevarnost za okolico. Ob tem je bil tožnik seznanjen le s splošnimi navodili za varno opravljanje dela, nikoli ni prejel natančnih navodil za delo z materialom slabe kvalitete, ki je slabo lepljiv. Tožnik je kritičnega dne opravljal delo na enak način kot prej, z njegovim načinom dela pa so bili seznanjeni tudi nadrejeni. Po tem, ko je zamenjal kaseto, je vklopil ročno delovanje stroja. Ker so plošči nista spojili, je postopek ponovil, plošči pa sta se pri tem ponovno odlepili. Pri tem preizkusu je stal pred strojem, kjer se menja kaseta in ko je v prisilni drži poizkusil ponovno zlepiti eno ploščo na drugo, je pritisnil na nožno pedalo z namenom, da se oba konca plošče zlepita. Ni mogel postopati na drug način tudi iz razloga, ker v ročnem načinu delovanja stroja senzor ne dela, na nožno pedalo pa je moral pritisniti iz razloga, da je stroj povlekel naprej in da se ne bi napaka ponovila. Če tega ne bi storil, bi se plošči odlepili oziroma padli in se ne bi spojili. Sodišče izvedensko mnenje v zvezi s tem napačno sprejema kot verodostojno in strokovno. Zaščitni pokrov bi gotovo preprečil nastanek poškodbe tožnika. Sodišče se ni opredelilo do zatrjevanja tožnika, da je že leta 2007 specialistka medicine dela podala mnenje, da priporoča spremembo tožnikovega delovnega mesta, ker ni zmožen za dela, kjer se zahteva vlečenje ali ročno dvigovanje bremen z levo roko. Zato je tožnik predlagal imenovanje izvedenca za medicino dela, ki bi ugotovil, ali so tožnikove zdravstvene težave vplivale na nastanek poškodbe. Sodišče prve stopnje temu dokaznemu predlogu ni sledilo, zato je kršena njegova ustavna pravica do poštenega sojenja. V obravnavanem primeru je temperatura na delovnem mestu presegala 29 stopinj, tudi to je vplivalo na razpoloženje in usposobljenost izvajanja del. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da ga razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ugotovilo je, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju odločalo tudi o delu zahtevka, o katerem je bilo v prvotnem sojenju že pravnomočno odločeno. V preostalem pa sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede odločitve o stroških postopka, saj ni upoštevalo nižje vrednosti predmeta spora v novem sojenju. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

7. Celotni zahtevek v višini 26.500,00 EUR ne bi smel biti predmet obravnavanja sodišča prve stopnje v ponovljenem sojenju. Prvotna sodba Pd 247/2014 z 21. 12. 2016 je namreč postala pravnomočna v zavrnilnem delu v višini 19.875,00 EUR s pp, ker se tožnik zoper ta del odločitve ni pritožil, temveč se je zoper ugodilni del sodbe pritožila le tožena stranka. Pritožbi je bilo s sklepom pritožbenega sodišča Pdp 327/2017 z 21. 9. 2017 ugodeno, izpodbijani del sodbe je bil razveljavljen in zadeva je bila le v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predmet obravnavanja v novem sojenju je bil le del prvotnega tožbenega zahtevka, in sicer za plačilo odškodnine v višini 6.625,00 EUR s pp. Ker je torej sodišče prve stopnje ponovno odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na znesek 19.875,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2013 dalje do plačila (drugi odstavek 354. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje v prvem sojenju ni ugotovilo krivdne odgovornosti tožene stranke, pač pa objektivno odgovornost po 149. členu Obligacijskega zakonika (OZ. Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Kot rečeno, se tožnik zoper navedeno sodbo ni pritožil. V novem sojenju je sodišče prve stopnje dodatno zaslišalo tožnika ter po tako izvedenem dokaznem postopku zavzelo stališče, da ni podana niti krivdna niti objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke.

9. Pritožba neutemeljeno navaja, da je pritožbeno sodišče že v razveljavitvenem sklepu Pdp 327/2017 zavzelo stališče, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. V sklepu je, glede na pritožbene navedbe tožene stranke, sodišču prve stopnje dalo predvsem napotila, naj natančneje razišče, ali in v kolikšni meri je na nastalo škodo vplivalo tožnikovo ravnanje, če bo ugotovilo, da je vsaj deloma podana odškodninska odgovornost tožene stranke in bo torej ponovno odločalo o zahtevku po višini, bo moralo natančneje raziskati in obrazložiti višino prisojene odškodnine. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotil pritožbenega sodišča.

10. V novem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik pri menjavi kasete naslonil na valje, čeprav to ni dopustno, ter s tem ravnal v nasprotju s pisnimi navodili tožene stranke. Stroj je bil v času menjave kasete v ročnem obratovanju, tožnik pa je bil tisti, ki je s pritiskom na nožno stopalko sprožil vrtenje valjev. Tožnik ne bi smel z rokami posegati v dele stroja, ki se vrtijo.

11. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da bi kršila obveznost iz prvega odstavka 43. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ki je delodajalcu nalagal, da zagotavlja pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Tožena stranka po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ni kršila prvega odstavka 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nasl.), da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in da mora v ta namen izvajati ukrepe potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev vključno s preprečevanjem nesreč pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev z ustrezno organiziranostjo ter materialnimi sredstvi. Svojo odločitev je oprlo tudi na Splošna varnostna navodila tožene stranke, ki v poglavju "Zaščita / Varnostne naprave" določajo postopanje glede posega v nevarno območje stroja, ter na Navodilo za varno delo z delovnimi napravami - konfekcijski stroj KS, ki tudi s slikovno informacijo jasno določajo, da se med likanjem ne sme seči v območje vrtečih delov. Pritožbeno sodišče se torej strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke. Tožnik je segel v območje delovanja vrtečih delov stroja (valjev), zato je za poškodbo odgovoren sam. Bil je usposobljen za varno delo, tožena stranka pa ga ni bila dolžna posebej opozarjati, da ne sme ravnati v nasprotju z navodili, saj je sicer delo na stroju znal varno opravljati.

12. Pritožba se neutemeljeno zavzema za ugotovitev objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke. Dejavnost je lahko nevarna sama po sebi ali pa postane nevarna glede na okoliščine konkretnega primera. Če nastane škoda iz nevarne stvari ali dejavnosti, zanjo po 150. členu OZ odgovarja imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja. Po prvem odstavku 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, prost odgovornosti, če dokaže, da škoda izvira iz kakšnega vzroka, ki je izven stvari in njegovega učinkovanja in ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Pritožbeno sodišče se strinja, da delo, ki ga je tožnik opravljal na konfekcijskem stroju KS ob menjavi kasete, ni nevarna dejavnost. Pri tem opravilu stroj ni bil v hitrem načinu delovanja, temveč je miroval, dokler ga tožnik ni sam pognal oziroma sprožil s pritiskom na nožno stopalko. Zato v takšnih okoliščinah stroj ni predstavljal nevarne stvari. Tožnik je s stopalko sam nadziral, kdaj bo stroj sploh pričel delovati, pa še pri tem je šlo ob zagonu stroja za t. i. počasno vrtenje, ne za hiter način delovanja, tako da tudi s tega vidika ni šlo za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost.

13. Na drugačno odločitev glede temelja odškodninske odgovornosti ne vpliva pritožbena navedba, da naj bi specialistka medicine dela že v letu 2007 priporočila spremembo tožnikovega delovnega mesta, ker naj tožnik ne bi bil zmožen za dela, kjer se zahteva vlečenje ali ročno dvigovanje bremen z levo roko. Kljub temu priporočilu je tožnik bil zmožen za opravljanje dela na delovnem mestu "Konfekcija poltovornih plaščev". Ključna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do poškodbe prišlo zaradi tožnikovega neupoštevanja pravil o varnem delu. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlagani dokaz z imenovanjem izvedenca za medicino dela, ali so tožnikove zdravstvene težave vplivale na nastanek poškodbe. Posledično ni bila kršena ustavna pravica tožnika do poštenega sojenja, saj predlagani dokaz ni relevanten. Tudi sklicevanje na to, da naj bi bila na delovnem mestu temperatura višja od 30 stopinj, dovoljena pa naj bi bila 29, glede na okoliščine konkretnega primera ne vplivajo na odločitev, saj tudi temperatura ni pomenila vzroka za to, da je tožnik ravnal v nasprotju z navodili tožene stranke glede varnega dela na spornem stroju.

14. Ker odškodninska odgovornost tožene stranke že po temelju ni podana, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka v višini 6.625,00 EUR s pp.

15. Pritožba pa utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o višini stroškov postopka. Po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.) je treba upoštevati, da se je tožena stranka s pritožbo zoper prvotno sodbo Pd 247/2013 uspešno pritožila le zoper ugodilni del sodbe, ne zoper celotno sodbo, zato je vrednost izpodbijanega dela v pritožbenem postopku znašala 6.625,00 EUR, ne pa 26.500,00 EUR. Posledično je tožena stranka upravičena do povračila pritožbenih stroškov v znesku 388,80 EUR, ne pa 788,80 EUR, kolikor je toženi stranki priznalo sodišče prve stopnje. Ker je bila v ponovljenem postopku na prvi stopnji relevantna vrednost spora le še 6.625,00 EUR, ne pa 26.500,00 EUR, je tožena stranka upravičena do stroškov za postopek v novem sojenju le v višini 291,60 EUR, ne pa v višini 640,90 EUR. Zato je pritožba v tem delu utemeljena in je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v II. točki izreka sodbe znesek 3.842,45 EUR znižalo na 3.093,15 EUR.

16. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

17. Ker tožnik s pritožbo zoper relevantno odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari ni bil uspešen, ampak le zoper odločitev o stroških postopka, krije sam svoje stroške v zvezi s pritožbo. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, krije tožena stranka sama svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155., 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.06.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1149/2012
• VDSS Sodba Pdp 780/2016
• VDSS Sodba Pdp 663/2017