VDSS Sodba Pdp 115/2018

Jedro

Kot določa ZPIZ-2 v 79. členu je zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, dolžan zagotoviti poklicno rehabilitacijo delodajalec, pri katerem je bil zaposlen v času nastanka invalidnosti, drugim zavarovancem pa zavod. V konkretnem primeru je bil tožnik ves čas poklicne rehabilitacije v spornem obdobju zaposlen pri toženi stranki, pri čemer je z ZPIZ podpisal pogodbo o poklicni rehabilitaciji. Za predmetni spor ni pravno relevantno, da je tožena stranka šele naknadno s podpisom aneksa soglašala s sklenitvijo pogodbe o poklicni rehabilitaciji, bistveno je, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki. Pogodba o poklicni rehabilitaciji ureja le pravice in obveznosti strank v zvezi s poklicno rehabilitacijo, ne pa tudi delovnopravnih pravic in obveznosti, ki so sicer urejene s pogodbo o zaposlitvi, ki v času poklicne rehabilitacije še vedno velja. Tako tožniku pripadajo regresi za letni dopust za sporno obdobje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2012, 2013, 2014, 2015 in za leto 2016 v višini 748,10 EUR bruto ter mu po odvodu akontacije dohodnine izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. za posamezno leto, dalje do plačila. Prav tako je odločilo, da je tožena stranka dolžna obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2017 v višini 187,02 EUR bruto ter mu po odvodu akontacije dohodnine izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2017 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (I. točka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za izplačilo razlike med zahtevanimi bruto ter priznanimi neto zneski regresa za letni dopust z zahtevanimi zamudnimi obrestmi za 1. 7. v letu 2012, 2013, 2014, 2015 in 2016 (II. točka). Prav tako je zavrnilo predlog tožnika z dne 21. 6. 2017 za izdajo dopolnilne sodbe k delni sodbi na podlagi pripoznave I Pd 904/2017 z dne 15. 6. 2017 (III. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 571,18 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (IV. točka).

2. V nadaljevanju je tožnik podal predlog za dopolnitev sodbe dne 3. 11. 2017. Sodišče je izdalo dopolnilni sklep z dne 8. 11. 2017, s katerim je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 150,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti kot neutemeljen zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V konkretnem primeru ne gre za klasično tožbo tožnika (delavca) zoper toženo stranko (delodajalca) iz naslova pravic iz delovnega razmerja, ampak za specifično dejansko stanje, katerega je potrebno nujno reševati specifično. Tožnik v tem obdobju ni opravljal dela pri toženi stranki, temveč je bil na poklicni rehabilitaciji - tožena stranka se je z načinom reševanja zadeve strinjala izključno zaradi tega, ker je smatrala, da ne bo imela nobenih stroškov. Tožnik je bil v letih 2012, 2013, 2014, 2015 in 2016 le formalno zaposlen pri toženi stranki, vendar ni opravljal delo niti enega dne. Tožnik je vedel oziroma se je zavedal, da zanj dela v okviru delovne zmožnosti tožena stranka nima. Tožena stranka je tudi jasno poudarila, da ni strokovnjak za pravna vprašanja in je verjela uradnim stališčem ZPIZ. Nepravilen in nezakonit je zaključek sodišča, da tožniku pripadajo vse pravice iz delovnega razmerja zato, ker naj bi z ZPIZ podpisal pogodbo o poklicni rehabilitaciji, kjer so določene le pravice strank v zvezi s poklicno rehabilitacijo in ne delovnopravne pravice. Tožena stranka se sprašuje, zakaj ZPIZ ni prevzel za tožnika tudi obveznost do dopusta in plačila regresa. Veljati bi mogla logika, da tožniku pripada nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije ter regres pri ZPIZ. Tožena stranka in tožnik nista v razmerju, kot to velja sicer za druge delavce. Sodišče spregleda, da obveznosti glede plačila regresa za čas poklicne rehabilitacije ni izhajala iz nobene pogodbe, prav tako pa take obveznosti ni niti na temelju zakona ali drugega predpisa. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 5. 9. 2007 za nedoločen čas in sicer se je zaposlil na delovnem mestu zastopnik - komercialist, posledično pa je imel pravico do izplačila regresa. Tožnik je bil na poklicni rehabilitaciji zaradi posledic bolezni, ki je bila razlog, da je ZPIZ tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti. Skladno z določbami 79. člena ZPIZ-2 oziroma 88. člena ZPIZ-1 zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v RS je dolžan zagotoviti poklicno rehabilitacijo delodajalec, pri katerem je bil zavarovanec zaposlen v času nastanka invalidnosti. Tožnik poudarja, da ZPIZ ni stranka predmetnega postopka. Priglaša pritožbene stroške postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena v povezavi s 365. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) ter tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi in aneksa z dne 5. 9. 2007, pri tem pa je bil v obdobju od 12. 10. 2011 do 31. 3. 2014 na poklicni rehabilitaciji, v nadaljevanju pa mu je tožena stranka 31. 3. 2017 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

8. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj. - ZDR) ter Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) urejata regres za letni dopust v 131. členu, pri čemer je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, pri tem pa je dolžan regres za letni dopust izplačati najkasneje do 1. 7. tekočega leta. Če ima delavec pravico do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa. Ob navedenem 161. člen ZDR-1 ureja sorazmerni del letnega dopusta in določa, da delavec, ki sklene delovno razmerje ali mu preneha delovno razmerje med koledarskim letom in ima v posameznem koledarskem letu obdobje zaposlitve krajše od enega leta, ima pravico do ene dvanajstine letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve.

9. V predmetni zadevi je bilo sporno vprašanje, ali je tožena stranka (delodajalec) dolžna tožniku (delavcu) v času poklicne rehabilitacije izplačati regres za letni dopust. Kot določa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 in nadalj. - ZPIZ-2) v 79. členu je zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, dolžan zagotoviti poklicno rehabilitacijo delodajalec, pri katerem je bil zaposlen v času nastanka invalidnosti, drugim zavarovancem pa zavod. V konkretnem primeru je bil tožnik ves čas poklicne rehabilitacije v obdobju od 12. 10. 2011 do 31. 3. 2017 zaposlen pri toženi stranki, pri čemer je z ZPIZ podpisal pogodbo o poklicni rehabilitaciji. Kot je že pravilno navedlo sodišče prve stopnje, za predmetni spor ni pravno relevantno, da je tožena stranka šele naknadno s podpisom aneksa z dne 20. 9. 2016 soglašala s sklenitvijo pogodbe o poklicni rehabilitaciji, bistveno je, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki. Pogodba o poklicni rehabilitaciji ureja le pravice in obveznosti strank v zvezi s poklicno rehabilitacijo, ne pa tudi delovnopravnih pravic in obveznosti, ki so sicer urejene s pogodbo o zaposlitvi, ki v času poklicne rehabilitacije še vedno velja. Tako tožniku pripadajo regresi za letni dopust za leto 2012, 2013, 2014, 2015 in 2016 v vtoževani višini 748,10 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. dalje v posameznem letu dalje, do plačila. Glede na dejstvo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje dne 26. 5. 2017, je upravičen do sorazmernega dela letnega dopusta, ker ga je uveljavljal v višini tri dvanajstine celotnega regresa, mu je sodišče priznalo 187,02 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.5.2017 dalje, do plačila.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem delu). Odločitev temelji na določilih 353. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa iz razloga, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s154. členom in 155. členom ZPP.

Datum zadnje spremembe:

04.06.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 258/2010
• VDSS sodba Psp 290/2011
• Sodba VIII Ips 561/2007