<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 810/2017

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.810.2017
Evidenčna številka:VDS00011943
Datum odločbe:18.04.2018
Senat:mag. Aleksandra Hočevar Vinski (preds.), Marko Hafner (poroč.), Ruža Križnar Jager
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:delovno mesto - prevedba - zdravnik - dodatek za izpostavljenost pri delu v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja - dodatki za manj ugodne pogoje dela

Jedro

Glede vprašanja, ali je bilo tožnikovo delo v območju ionizirajočega sevanja (IOS) ob prevedbi upoštevano in vključeno v osnovno plačo tožnikovega delovnega mesta, se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na ZSPJS, in sicer na člen 49 b), nepravilno oz. nepopolno pa je sklicevanje na KPZZ, konkretno na 1., 2. in 3. člen Aneksa h KPZZ in na 70. člen te KPZZ, saj ta določila ne obravnavajo dodatka za delo v manj ugodnih delovnih pogojih, konkretno dodatka zaradi izpostavljenosti IOS. Je pa v 49.b členu ZSPJ določeno, da se za določitev osnovnih plač, ki so podlaga za prevedbo, upoštevajo dodatki, in sicer v plačni skupini E (delovna mesta na področju zdravstva) konkretno dodatki, predpisani v KPDZS, med njimi tudi dodatek za ionizirajoče sevanje iz 79. člena te kolektivne pogodbe. To pa nadalje pomeni, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil vtoževani dodatek za manj ugodne delovne pogoje z Aneksom k pogodbi o zaposlitvi upoštevan pri določitvi tožnikove osnovne plače in da do dodatnega plačila iz tega naslova ni upravičen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.286,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo stroškov postopka (točka I/1,2 izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v znesku 234,85 EUR z obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v celoti se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Tožnik v pritožbi navaja, da je s tožbo vtoževal razliko v plači iz naslova dodatka za delo v ionizirajočem sevanju za obdobje od 10. 9. 2008 do vložitve tožbe. Pri toženi stranki je zaposlen na delovnem mestu „zdravnik specialist kirurg - ...“ in v okviru svojega dela občasno opravlja delo v območju kontroliranega ionizirajočega sevanja (IOS). Na podlagi evidence tožene stranke o delu v pogojih IOS ter skladno z 38. členom Kolektivne pogodbe za javni sektor v zvezi s 17. členom Posebnega tarifnega dela kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike je zahteval plačilo navedenega dodatka v znesku 1,00 EUR za vsako začeto uro del v teh pogojih oz. v znesku 2,00 EUR od 24. 1. 2012 dalje. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da je bil dodatek za manj ugodne delovne pogoje pri prevedbi plač po ZSPJS s 1. 8. 2008 vključen v določitev plačnega razreda tožnika. Tožnikovo delovno mesto naj bi bilo uvrščeno v delovna mesta z oznako PPD1. Na podlagi 5. odstavka 17. člena Posebnega tarifnega dela Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike sporni dodatek ne pripada zdravniku, v kolikor naj bi bili manj ugodni delovni pogoji že upoštevani v okviru vrednotenja osnovne plače delovnega mesta. S takšnim razlogovanjem sodišča pa se tožnik ne strinja. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Tožnik je v spis predložil obračunske liste za obdobje februar 2008 do julij 2008 (plače pred prevedbo), iz katerih je razvidno, da je dodatek za delo v IOS mesečno znašal različno, kar je tudi razumljivo, saj števila ur dela v IOS ni mogoče vnaprej predvideti. Sodba ne pojasnjuje bistvenega vprašanja, ali in kako je bil sporni dodatek upoštevan in vključen v osnovno plačo ob prevedbi in v kolikšni višini. Zato obrazložitev sodbe nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz obračunov plač pred prevedbo je razvidno, da je tožnik prejemal še druge dodatke. Ob prevedbi je bilo upoštevanih 378,30 EUR dodatkov, ki so veljali do začetka izplačila plač po ZSPJS. Sodišče ni pojasnilo, kateri dotedanji dodatki so bili v navedenem znesku upoštevani in v kolikšni višini. Po razumevanju tožnika so bili lahko upoštevani le tisti dodatki, ki se po začetku izplačevanja plač po ZSPJS niso več izplačevali. Toda v novi pravni ureditvi sta ostala dodatek za delo v območju IOS in dodatek za delo s citostatiki, ostali dodatki pa so bili ukinjeni. Navedena dodatka se nanašata na pogoje dela, ki ne obstajajo redoma oz. je v določenem obdobju možno, da sploh ne obstajata. Zato ni nobene logike, da bi bil sporni dodatek upoštevan pri prevedbi osnovne plače oz. določitvi plačnega razreda. Če se ne ve, kateri dodatek je bil pri prevedbi upoštevan, ni mogoče uporabiti 5. odstavka 38. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor in je tako sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sklicevanje sodišča, da je bil dodatek za delo v območju IOS vključen v osnovno plačo glede na uvrstitev tožnikovega delovnega mesta v PPD1 je neupravičeno. V Posebnem tarifnem delu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike, kjer so opisani posebni pogoji dela za uvrstitev delovnega mesta z oznako PDD1, ni nikjer razvidno, da je tam upoštevano tudi delo v območju IOS. Za razliko od tega je pri PPD2 izrecno omenjeno, da se v to skupino razvrstijo zdravniki, ki pretežni del delovnega časa delajo na oddelku radiologije, radioterapije ali nuklearne medicine. Iz tega je logičen zaključek, da se delovna mesta zdravnikov, ki delajo v območju IOS nad polovico delovnega časa, uvrstijo v PPD2, in je ta neugodni delovni pogoj vključen oz. upoštevan pri določitvi osnovne plače. Tožnik je prepričan, da niso v istem položaju uslužbenci, ki so sevanju izpostavljeni v različnem trajanju. Zato se advekatna obravnava tega pogoja dela doseže le z dodatkom po 38. členu KPJS, zlati tam, kjer izpostavljenost ni stalna in ni vnaprej predvidljiva, kar velja tudi za tožnika. Tožnik priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje vsem pritožbenim navedbam. Poudarja, da je bil zaradi realizacije ZSPJS sprejet posebni tarifni del KP za zdravnike in zobozdravnike, ki v 6. členu določa delovna mesta z oznakami PPD1, PPD2 in PPD3. Na delovno mesto z oznako PPD2 se razvrstijo zdravniki, ki pretežni del delovnega časa delajo na oddelku radiologije, radioterapije in nuklearne medicine. Ker je bil tožnik razvrščen na delovno mesto z oznako PPD1, to pomeni, da je izpostavljenost IOS že vrednotena v osnovni plači. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno in materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno (čeprav ne v celoti, kar pa ne vpliva na končno odločitev).

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila storjena zato, ker ne pojasnjuje bistvenega vprašanja, ali je bil sporni dodatek ob prevedbi vključen v osnovno plačo in v kolikšni višini, zaradi česar sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. V nasprotju s takšno trditvijo je v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jasno odgovorjeno na zastavljeno vprašanje. V kolikšni višini je bil dodatek upoštevan, za rešitev tega spora ni pomembno, niti se tega tožnik v času trajanja postopka pred prvostopnim sodiščem ni spraševal. Ni uveljavljal, da bi to moralo biti ugotovljeno, zaradi česar je te pritožbene navedbe potrebno šteti kot pritožbeno novoto in se v pritožbenem postopku ne upoštevajo (1. odstavek 337. člena ZPP).

7. Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženki, nazadnje po pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 2. 2008, na delovnem mestu „zdravnik specialist kirurg - ...“. Stranki sta na prvem naroku potrdili, da med njima ni sporno, da je tožnik na svojem delovnem mestu opravljal delo v območju IOS. To dejstvo pa izhaja tudi iz seznama ter evidence opravljenega dela tožnika v takem območju. Zaradi tega je tožnik do vključno julija 2008 prejemal „dodatek za IOS“, kot izhaja iz plačilnih list za obdobje februar - julij 2008.

8. Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem dodatkom ugotovilo, da je tožniku pripadal skladno z 12. členom omenjene pogodbe o zaposlitvi, v kateri je bil določeno (14. člen), da delodajalca zavezuje tudi Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (KPDZS) ter Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike (KPZZ). Gre za dodatek za manj ugodne delovne pogoje, ki je bil tožniku do julija 2008 izplačevan na podlagi 79. člena KPDZS (Ur. l. RS, št. 15/1994 in nasl.) ter skladno z Dogovorom o realizaciji 79. člena KPDZS (Ur. l. RS, št. 56/1998) v višini 0,30 količnika glede na najnižjo izhodiščno plačo.

9. S prehodom na nov plačni sistem po določilih Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 95/2007 in nasl.) sta stranki sklenili Aneks k pogodbi o zaposlitvi (A2), s katerim je prišlo do prevedbe osnovne plače, tožnik pa je bil uvrščen na delovno mesto „zdravnik specialist ...“. Aneks se je prvič upošteval pri plači za avgust 2008 in iz obračuna plače za ta mesec je razvidno, da tožniku dodatek za IOS ni bil več obračunan. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilen zaključek, da je bil dodatek za IOS upoštevan pri določitvi osnovne plače ob prevedbi po novem plačnem sistemu skladno z določili ZSPJS, vendar pa je pri obrazložitvi takega zaključka deloma zmotno navajalo materialnopravno podlago.

10. Zaradi uvedbe novega plačnega sistema je bil sklenjen Posebni tarifni del Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v RS zaradi realizacije ZSPJS (Poseben tarifni del/08, Ur. l. RS, št. 60/2008), ki je določil pravila za uvrstitev zdravnikov in zobozdravnikov (plačna skupina E1) v plačne razrede glede na kriterije, določene v 2. členu. Eden od teh kriterijev so tudi posebni pogoji dela, v katerih zdravniki delajo, na podlagi katerih so v 6. členu zdravniki uvrščeni na delovna mesta z oznako PPD1, PPD2 in PPD3. Navedenim oznakam so določeni tudi najnižji (osnovni brez napredovanja) in najvišji (z napredovanjem) plačni razredi v razponih 35 - 53 (najnižji PR) do 45 - 57 (najvišji PR). Kot izhaja iz Aneksa k pogodbi o zaposlitvi je bil tožnik razvrščen na delovno mesto z oznako PPD1 (najvišje rangirano delovno mesto). Zakaj je bil tožnik razvrščen na delovno mesto z oznako PPD1, niti ni znano (tako se sprašuje tudi ZDRZZ z dne 17. 11. 2014 - B2), zagotovo pa ne iz razlogov tožnikovega dela v območju IOS, kot to trdi toženka in deloma pritrjuje tudi prvostopno sodišče. Zato drži pritožbena navedba, da pri naštevanju posebnih pogojev dela v 1. odstavku 6. člena Posebnega tarifnega dela/08 za uvrstitev v PPD1 sploh ni navedeno delo v območju IOS. Tak pogoj dela (pretežni del dela v delovnem času na oddelku radiologije, radioterapije ali nuklearne medicine) bi bil kvečjemu razlog za uvrstitev na delovno mesto z oznako PPD2.

11. Pritožbeno sodišče poudarja, da se nenormalni delovni pogoji delijo na težje delovne pogoje in manj ugodne delovne pogoje. Kot je že zgoraj navedeno, je KPDZS delo v območju IOS uvrstila med manj ugodne delovne pogoje. Posebej za javne uslužbence je delo v območju IOS kot manj ugoden delovni pogoj predpisala šele Kolektivna pogodba za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl.), ki je začela veljati v času uvedbe enotnega plačnega sistema po ZSPJS. KPJS je v 38. členu določila, da javnemu uslužbencu, ki občasno opravlja delo v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja, pripada dodatek za izpostavljenost pri delu v območju IOS, in sicer v višini 1,00 EUR za vsako začeto uro dela v takem območju. V 5. odstavku 38. člena KPJS pa je tudi določeno, da dodatek javnemu uslužbencu ne pripada, v kolikor so manj ugodni delovni pogoji že upoštevani v okviru vrednotenja osnovne plače delovnega mesta. Šteje se, da so manj ugodni delovni pogoji že upoštevani, če je bil pri prevedbi osnovne plače delovnega mesta v prevedbo vključen dodatek za manj godne delovne pogoje. KPZZ (Ur. l. RS, št. 14/94 in nasl.) dodatka za delo v območju IOS kot dodatka za delo v manj ugodnih delovnih pogojih ni predpisovala vse do leta 2012. Dotlej je v 70. členu poznala (med drugim) le primeroma navedene dodatke za občasne težje delovne pogoje. Šele v Posebnem tarifnem delu KPZZ v RS (Poseben tarifni del/12, Ur. l. RS, št. 5/2012) je v 17. členu predpisala dodatka za manj ugodne delovne pogoje (izpostavljenost IOS in izpostavljenost pri delu s citostatiki). V navedenem členu je bila v 1. odstavku določena višina dodatka zaradi izpostavljenost IOS, in sicer 2,00 EUR za vsako začeto uro dela v kontroliranem območju IOS. V 5. odstavku istega člena je ponovljena vsebina določbe iz KPJS, da ta dodatek javnemu uslužbencu ne pripada, v kolikor so manj ugodni delovni pogoji že upoštevani v okviru vrednotenja osnovne plače delovnega mesta. Šteje se, da so manj ugodni delovni pogoji že upoštevani, če je bil pri prevedbi osnovne plače delovnega mesta v prevedbo vključen dodatek za manj ugodne delovne pogoje.

12. Na podlagi navedenih določil, predvsem na podlagi 38. člena KPJS ter 17. člena Posebnega tarifnega dela/12, je zaključiti, da ni utemeljena pritožbena navedba, da dodatek za delo v območju IOS ne more biti upoštevan v osnovni plači delovnega mesta, ker delo v obravnavanih manj ugodnih delovnih pogojih ni redno oziroma ga ni mogoče vnaprej predvideti. Oba navedena predpisa namreč predvidevata plačilo za dejansko opravljeno število ur v takih pogojih, kar pa je izključeno, v kolikor je „plačilo“ že zajeto v vrednotenju delovnega mesta.

13. Glede vprašanja, ali je bilo tožnikovo delo v območju IOS ob prevedbi upoštevano in vključeno v osnovno plačo tožnikovega delovnega mesta, se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na ZSPJS, in sicer na člen 49 b) (pomotoma je navedeno 49.c člen), nepravilno oz. nepopolno pa je sklicevanje na KPZZ, konkretno na 1., 2. in 3. člen Aneksa h KPZZ in na 70. člen te KPZZ, saj ta določila ne obravnavajo dodatka za delo v manj ugodnih delovnih pogojih, konkretno dodatka zaradi izpostavljenosti IOS. Je pa v 49.b členu ZSPJ določeno, da se za določitev osnovnih plač, ki so podlaga za prevedbo, upoštevajo dodatki, in sicer v plačni skupini E (delovna mesta na področju zdravstva) konkretno dodatki, predpisani v KPDZS, med njimi tudi dodatek za ionizirajoče sevanje iz 79. člena te kolektivne pogodbe. To pa nadalje pomeni, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil vtoževani dodatek za manj ugodne delovne pogoje z Aneksom k pogodbi o zaposlitvi upoštevan pri določitvi tožnikove osnovne plače in da do dodatnega plačila iz tega naslova ni upravičen. Posledično je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

14. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k njeni rešitvi in je bila s tem nepotrebna, je sodišče druge stopnje odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena, 1. odstavek 155. člena, 1. odstavek 165. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kolektivna pogodba za javni sektor (2008) - KPJS - člen 38, 38/5.
Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (2002) - ZSPJS - člen 49b.
Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) - člen 79.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
01.06.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE4NzQ4