<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Psp 477/2017

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2018:PSP.477.2017
Evidenčna številka:VDS00009443
Datum odločbe:18.01.2018
Senat:Jože Cepec (preds.), Elizabeta Šajn Dolenc (poroč.), Edo Škrabec
Področje:INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
Institut:I. kategorija invalidnosti

Jedro

Takšnega stanja, da bi prišlo pri tožniku do zmanjšanja delovne zmožnosti in bi lahko opravljal določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno ali da bi prišlo pri tožniku celo do popolne izgube delovne zmožnosti, torej, da ne bi bil zmožen za nikakršno pridobitno delo, pa pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ni mogoče ugotoviti. V izvedenih dokazih, zlasti v mnenju sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa, je sodišče prve stopnje imelo dovolj prepričljive strokovno medicinske podlage za zaključek, da je tožnik še vedno zmožen za drugo delo z omejitvami s polnim delovnim časom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (IV. in V. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 2. 11. 2016 in št. ... z dne 23. 6. 2016 in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delu z omejitvami: grobega prijema in prenašanja bremen, težjih od 5 kg, brez ponavljajočih se gibov v hitrem tempu in ritmu dela, brez dela na lestvi oziroma višini, brez dela, kjer se zahteva izrazita soročnost, s polnim delovnim časom od 20. 6. 2016 dalje (I. in II. točka izreka). Hkrati je odločilo, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno odločbo (III. točka izreka). S IV. točko izreka pa je tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine oziroma, da se mu prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 20. 6. 2016, zavrnilo ter s V. točko izreka sklenilo, da je dolžan toženec tožniku povrniti stroške postopka v višini 217,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev.

2. Zoper IV. in zavrnilni del V. točke sodbe je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da pri njemu ni podlage za priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega in sicer štiri ure dnevno od 20. 6. 2016 oziroma, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine. Navaja, da je popolnoma nesprejemljivo, da je sodišče oprlo svojo odločitev na mnenje dr. A.A.. Tožnik je izpostavil dvom v pravilnost mnenja tega izvedenca, saj je predlog po postavitvi izvedenca travmatologije in ortopedije utemeljen. Tožnik je podal konkretne pripombe na mnenje dr. A.A., ki sploh ni upošteval vseh potrebnih dejavnikov v tožnikovem zdravstvenem stanju pri podaji mnenja. Tudi sodišče nesprejemljivo navaja, da ne bi mogla izvedenca travmatologije in ortopedije podati drugačnega mnenja glede delazmožnosti tožnika, pri čemer pa v tej zvezi nima prav ničesar oprijemljivega. Izvedenec dr. A.A. je sicer v mnenju navedel, da so potrebne še določene dodatne omejitve, kot jih je ugotovila tožena stranka v upravnem postopku, vendar pa, da naj bi tožnik bil zmožen delo opravljati 8 ur na dan in da ni utemeljen zahtevek po delu s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 20. 6. 2016. Poudarja, da je imel dne 11. 10. 2014 hude delovno nesrečo, ko je padel z višine treh metrov. Utrpel je hudo travmo zgornjih okončin, in sicer zlom obeh zapestij in desnega komolca. Stanje rok je popolnoma spremenjeno, zdravljenje pa je po navedbah zdravnikov zaključeno. Bolečine so še vedno prisotne v levem zapestju, kjer je še vedno tudi omejena gibljivost, groba moč stiska dlani je v levi roki izrazito slabša od desne, pritisk na zapestne kosti je boleč, kot tudi vsi skrajni gibi. Navaja, da opravlja težja fizična dela, za kar je tudi edino usposobljen. Pri svojem delu je uporabljal obe roki, potrebna je bila popolna fizična moč obeh rok, kot tudi popolna gibljivost obeh rok. Tožnik obeh rok pri težjem fizičnem delu ne more uporabljati, kot tudi nima več popolne gibljivosti obeh rok oziroma tudi ne polne fizične moči. Tožnik torej za delo, ki ga je opravljal, ni zmožen, pri čemer dejansko ni zmožen opravljanja del v svojem poklicu. Ima stalne bolečine v rokah, kar je glede na samo travmo, ki jo je utrpel in glede na posledice, ki so mu ostale, nekaj povsem normalno in ne gre zgolj za subjektivno dojemanje bolečine. Tožnikove težave z rokami so tako hude, da ne more dlje časa držati stvari v rokah, in ne more prenašati težjih stvari, jih prestavljati, dvigovati nad višino rok, saj mu to same poškodbe zapestij in bolečine onemogočajo, kot tudi ne more opravljati enakih del dlje časa, saj se že pri krajšem delu bolečine stopnjujejo in ne more več delati. Glede na same prisotne bolečine, omejeno gibljivost, kot tudi zmanjšano moč v rokah, je po prepričanju tožnika edini logičen zaključek, da svojega dela, kolikor ga pač lahko, ne zmore opravljati po 8 ur na dan, tudi če se upoštevajo omejitve, kot jih je sicer določilo sodišče. Prepričan je, da je odločitev sodišča glede zavrnilnega dela napačna, saj ne ustreza dejanskemu stanju. Ne strinja pa se tudi z odmerjenimi stroški, ker sodišče ni priznalo posameznih priglašenih stroškov oziroma jih ni priznalo v priglašeni višini. Ne strinja se, da sodišče prve stopnje ni priznalo stroškov za pripravljalno vlogo, saj je z njo odgovoril na navedbe toženca v odgovoru na tožbo in meni, da je bila takšna vloga potrebna, podana pa je bila tudi do konca prve glavne obravnave. Ne strinja se tudi, da je sodišče pooblaščencu priznalo za pristop na narok dne 10. 4. 2017 v B. le 8,88 EUR, saj je upoštevalo razdaljo 24 kilometrov, namesto 30 kilometrov, glede na sedež odvetnikove pisarne in sedež sodišča. Napačna in nesprejemljiva pa je tudi odločitev sodišča, da je v postopku uspel le s 30 %. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno v zvezi s pritožbenimi navedbami poudarja naslednje.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 2. 11. 2016, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo iste opr. št. z dne 23. 6. 2016. S slednjo je tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu priznal pravico do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delu z omejitvami grobega prijema in prenašanja bremen težjih od 5 kg, brez ponavljajočih se gibov v hitrem tempu in ritmu dela s polnim delovnim časom od 20. 6. 2016 dalje. V obravnavanem primeru je sporno, ali je pri tožniku prišlo do takšnega zmanjšanja delovne zmožnosti, da je za drugo delo zmožen s skrajšanim delovnim časom od polnega oziroma ali je pri njem prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti.

6. Pravna podlaga za odločitev je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2). Ta v prvem odstavku 63. člena določa definicijo invalidnosti ter v drugem odstavku pogoje za razvrstitev zavarovancev v posamezno kategorijo invalidnosti. Tako je v 1. alineji citirane določbe določeno, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti ter v 3. alineji, da se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

7. Takšnega stanja, da bi prišlo pri tožniku do zmanjšanja delovne zmožnosti in bi lahko opravljal določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno ali da bi prišlo pri tožniku celo do popolne izgube delovne zmožnosti, torej, da ne bi bil zmožen za nikakršno pridobitno delo, pa pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ni mogoče ugotoviti. V izvedenih dokazih, zlasti v mnenju sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa, je sodišče prve stopnje imelo dovolj prepričljive strokovno medicinske podlage za zaključek, da je tožnik še vedno zmožen za drugo delo z omejitvami s polnim delovnim časom.

8. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, je tožnik dne 11. 10. 2014 pri padcu z višine utrpel zlom obeh zapestij in desnega komolca. Na desnem komolcu in levem zapestju je bil operativno zdravljen, desno zapestje pa so zdravili konservativno. Ostale so bolečine in omejena gibljivost v levem zapestju in desnem komolcu, spomladi 2016 pa je bila opravljena odstranitev OSM, denervacija levega zapestja zaradi persistentnih bolečin in osteolize desnega komolca. Stanje v desnem komolcu se je sicer izboljšalo ob zaostali slabi gibljivosti, stanje levega zapestja, kar zadeva bolečin, pa ni boljše. Sicer je gibljivost praktično popolna, nekoliko je zmanjšana še groba mišična moč. Ob osebnem pregledu je izvedenec ugotovil omejeno gibljivost v desnem komolcu in v levem zapestju, stisk pesti še vedno zaostaja za desnico. Na podlagi takšnega zdravstvenega stanja je izvedenec menil, da je pri tožniku zaradi posledic poškodbe pri delu od 20. 6. 2016 podana III. kategorija invalidnosti, ker ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, to je pomožni ključavničar. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, pa je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvijo grobega prijema in prenašanja bremen težjih od 5 kg, brez ponavljajočih se gibov v hitrem tempu in ritmu dela. Z istim datumom nastanka pa je dodal še dodatno omejitev, da tožnik ni zmožen za delo na lestvi oziroma višini, prav tako pa ni zmožen za delo, kjer se zahteva izrazita soročnost.

9. Pri takšnem mnenju je sodni izvedenec vztrajal tudi na zaslišanju. Poudaril je, da je pri oceni tožnikove delazmožnosti upošteval mnenje travmatologa in fiziatra, ki v celoti ustrezata njegovim ugotovitvam na osebnem pregledu in sicer, da gre za rahlo omejeno gibljivost desnega komolca in ohranjeno moč desne roke, z rahlo zavrto skrajno torzalno implantarno fleksijo levega zapestja in pa ulnarno in radialno deviacijo dlani ter slabšo grobo moč stiska leve roke, skrajni gibi pa so boleči. Hkrati je izvedenec na zaslišanju izpostavil, da je pri tožniku ohranjen prijem palca z vsemi prsti, ki je močan, prav tako tudi stisk pesti, ki je popolnoma normalen. Ni ugotovil nikakršnih atrofij mišičja prizadete roke, niti ni elektrofiziološko potrjen spremenjen občutek, ki ga navaja tožnik. Po mnenju izvedenca je tožnik ob doslednem upoštevanju omejitev, ki sta jih ugotovili invalidski komisiji v predsodnem postopku in dodatnih omejitev, zmožen za delo s polnim delovnim časom in ni strokovno utemeljenih razlogov za skrajšan delovni čas in torej tudi ne razlogov za invalidnost I. kategorije.

10. Takšno mnenje je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo, saj je skladno z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami posameznih specialistov (travmatolog, fiziater) in z izvidi osebnega pregleda, ki ga je izvedenec pri tožniku opravil in se na ta način prepričal o njegovem statusu. Izvedenec je pri oceni tožnikove delazmožnosti upošteval tako težo poškodbe kot posledice, ki so po poškodbi ostale, prav tako pa je upošteval tudi delo, ki ga je tožnik opravljal in je zanj usposobljen. Izvedenec se je opredelil tudi do bolečin, ki jih je tožnik izpostavljal in jih ponovno izpostavlja v pritožbi. Sicer pa pritožba zgolj pavšalno navaja, da izvedenec ni upošteval vseh dejavnikov in ne navede, kateri so ti (neupoštevani) dejavniki. Sodišče prve stopnje tudi ni imelo nobene podlage za postavitev drugega izvedenca specialista travmatologa in ortopeda ne samo zato, ker je zaslišan izvedenec specialist medicine dela, prometa in športa vztrajal pri svojem mnenju in menil, da angažiranje izvedenca travmatologa in ortopeda ne more spremeniti njegovega mnenja, ampak predvsem zato, ker je postavljeni izvedenec ustrezno odgovoril na vsa vprašanja sodišča postavljena v sklepu opr. št. IV Ps 2024/2016 z dne 10. 4. 2017 in na vse tožnikove pripombe, ki jih je podal na izvedensko mnenje tako, da ni ostalo nobene odprto vprašanje in tudi ni bilo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno. V konkretnem primeru tudi ni podan dejanski stan po določbi 254. člena ZPP, torej, da bi obstajala nasprotja ali pomanjkljivosti ali utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem in da bi obstajali razlogi za postavitev drugega oziroma drugih sodnih izvedencev.

11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno štelo, da je tožnik v postopku uspel 30 % in z upoštevanjem takšnega uspeha, pravilno odmerilo tudi stroške postopka, vključno s kilometrino, ob upoštevanju razdalje med C. in B. po uradnih podatkih. Nasprotno pa tožnik o zatrjevani daljši razdalji med tema dvema krajema oziroma sedežem pooblaščenca in sodišča, ni priložil nobenih dokazov. Sodišče je ustrezno obrazložilo razloge, zaradi katerih ni upoštevalo posameznih priglašenih stroškov. Tako tudi razloge, zakaj ni upoštevalo in tožniku priznalo stroškov za prvo pripravljalno vlogo.

12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 63, 63/1, 63/2-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2MzUz