VDSS Sodba Psp 376/2017

Jedro

Zatrjevano protiustavno oblikovanje pokojninske osnove od plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke po povprečni stopnji davkov in prispevkov v RS, in s tem v zvezi tudi sklicevanje na Ustavno odločbo št. U-I-57/00-51, ni utemeljeno. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-281/2009 z dne 22. 11. 2011 v zvezi z neustavnostjo 4. odstavka 39. člena ZPIZ-1, ki je vsebinsko enak kot 2. odstavek 30. člena ZPIZ-2, že presojalo z vidika 2. člena Ustave RS, torej pravne in socialne države. Izreklo je, da takšna ureditev ni v nasprotju z ustavo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca, št. ... z dne 22. 10. 2015 in št. ... z dne 16. 3. 2016 ter odreditev tožencu izdajo nove odmerne odločbe o starostni pokojnini. Sklenilo je, da tožnik krije svoje stroške postopka sam.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Ne izpodbija pravilnosti sporočenih podatkov o plačah, vendar so bili ti podatki nepravilno upoštevani. Pri preračunavanju se je plača zmanjšala za več, kot so bili dejansko plačani davki in prispevki od dejanske bruto plače. Upoštevana neto plača v posameznem letu je zato nižja od dejanske. Takšna ureditev je krivična in krši ustavna načela enakosti pred zakonom, enake vrednosti dajatev, socialne države in pravičnosti. Zavarovancem z višjo bruto plačo, kot je povprečna plača v Sloveniji, se upošteva še višja osnova od dejanske, zavarovancem z nižjo plačo pa nižja. To ni pravično. Sporna je uporaba povprečne letne stopnje davkov in prispevkov, ki jih izda minister za finance, saj za to ni pravne podlage. ZPIZ-2 za to pooblašča statistični urad. Gre za neustaven podzakonski akt, ki ga sodišče ne bi smelo uporabiti. Za leto 2014 je prejel 11.296,66 EUR bruto plače, kar preračunano s povprečno stopnjo davkov in prispevkov 1,53186 znaša neto le 7.356,84 EUR. Iz obrazca M/4 pa izhaja, da dejanska neto plača znaša 8.525,57 EUR. Enako velja za vsa leta od 1. 1. 1992 dalje. Sporni so tudi valorizacijski količniki za preračun plač na leto 2014. Določeni so s podzakonskim aktom, ki ga po 155. členu URS ni mogoče uporabiti za nazaj, pred objavo, zato ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Pravilno bi se dejansko izplačane neto plače od 1976 dalje morale preračunati mesečno po tedaj veljavnem dejanskem tečaju dinar - tolar oziroma marka, od leta 2007 pa tolar - evro. Uradni tečaj je bil v letih 1991 in 1992 fiktiven. Preračun bi moral opraviti izvedenec, vendar je bil dokazni predlog zavrnjen. Tudi odmera 57,25 % od dejanske pokojninske osnove za 40 let zavarovalne dobe pomeni retroaktivno veljavo ZPIZ-2, saj bi bilo 1. odstavek 37. člena ZPIZ-2 mogoče uporabljati šele od njegove uveljavitve dalje. Tudi sicer ZPIZ-2 ni mogoče uporabiti za vsebinsko odločanje za 40 let nazaj, ko sploh še ni veljal. Davki in prispevki so bili plačani po tedaj veljavnih predpisih. Uporabiti bi bilo potrebno predpise, ki so veljali v obdobju, ko so bili prispevki plačani, oziroma tisti materialni predpis, ki je veljal v času nastanka obligacijskega razmerja. Iz vseh navedenih razlogov so bila kršena temeljna ustavna načela, kot so varovanje pridobljenih pravic in pravna ter socialna država, zato je sodišču prve stopnje predlagal prekinitev postopka zaradi ustavne presoje materialnega prava, čemur pa ni sledilo. Opozarja na ustavno odločbo U-I-57/00-51. Priglaša stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹ pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih.

Izpodbijana zavrnilna sodba je izdana na podlagi pravilnih in temeljito obrazloženih pravnih in dejanskih razlogov, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša in jih v izogib ponavljanju ne navaja znova. Glede na pritožbene navedbe pa je potrebno poudariti predvsem naslednje.

5. Zaradi zavrnitve dokaznega predloga, da se postavi sodnega izvedenca finančne stroke, v obravnavanem primeru ni prišlo do kršitve določb postopka in posledično ne do nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Naveden dokazni predlog je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj je imelo za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Sodišče namreč ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva.

Sodišče prve stopnje je dokazni predlog, da se pridobi izvedensko mnenje utemeljeno zavrnilo kot nepotreben, kar je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo². Utemeljilo je, da gre pri vprašanjih določitve pokojninske osnove z upoštevanjem plač, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšanih za davke in prispevke po povprečni stopnji davkov in prispevkov v RS, valorizacijskih količnikov in uradnih menjalnih tečajev za uporabo materialnega prava. Po 243. členu ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Materialno pravo mora sodišče poznati in ga seveda tudi uporabiti po uradni dolžnosti.

6. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti odločb o priznanju pravice do starostne pokojnine v znesku 479,66 EUR mesečno od 1. 10. 2015 dalje. Do dneva uveljavitve pravice je tožnik dopolnil 59 let in 3 mesece starosti ter 40 let, 1 mesec in 2 dneva pokojninske dobe (brez dokupa). Pokojnina je bila odmerjena v višini 57,25 % pokojninske osnove, izračunane na podlagi najugodnejšega 21-letnega povprečja plač od leta 1975 do 1996. Sporna je odmera starostne pokojnine, oziroma zlasti izračun pokojninske osnove.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pokojninska osnova izračunana pravilno in zakonito, je pravilen. Pri določitvi pokojninske osnove so bile povsem pravilno upoštevane plače, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke po povprečni stopnji davkov in prispevkov v RS, valorizirane na leto 2014 in preračunane po uradnem menjalnem tečaju.

7. Pravna podlaga za priznanje pravice do starostne pokojnine in njeno odmero ter seveda tudi za pritožbeno rešitev zadeve je podana izključno v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)³, ki določa pogoje za priznanje in način odmere te pokojninske dajatve. Pogoji za uveljavitev posamezne pravice se ob vložitvi zahteve ugotavljajo na podlagi veljavnega predpisa. Zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine je bila vložena dne 27. 5. 2015, pravica je bila priznana od l. 10. 2015 dalje z izpolnitvijo pogojev. ZPIZ-2 velja od 1. 1. 2013 dalje.⁴ Z dnem njegove uveljavitve je prenehal veljati ZPIZ-1.⁵ Po 390. členu ZPIZ-2 se predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, uporabljajo le v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja ali za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona. V 389. členu je urejeno varstvo pravic, pridobljenih po prejšnjih predpisih. Varstvo pričakovanih pravic je urejeno posebej, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Za priznanje pravice do starostne pokojnine po predpisih oziroma pod pogoji, ki so veljali v času, ko je tožnik plačeval prispevke, ni nobene podlage, zato pritožbene navedbe v tej smeri, tudi glede retroaktivne uporabe ZPIZ-2, niso utemeljene. Pojasniti pa je potrebno, da obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni pogodbeno razmerje, temveč se zavarovanec vanj vključi ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje.⁶

Odstotek za odmero starostne pokojnine od pokojninske osnove je določen v 27. členu in ob dopolnjenih 40 letih pokojninske dobe za moškega zavarovanca znaša 57,25 %. Čeprav se višina minimalnih odstotkov za odmero starostne pokojnine razlikuje od vrednosti, ki jih je določal ZPIZ-1, je bilo to potrebno zaradi učinkov drugačnega načina določanja valorizacijskih količnikov, zagotavljanja relativne enakosti pogojev pri odmeri starostne pokojnine v primerjavi s prejšnjimi predpisi, zagotavljanja varstva pričakovanih pravic ter zaustavitev zmanjševanja na novo uveljavljenih pokojnin. Če bi še naprej veljali predhodno določeni minimalni odstotki za odmero in nespremenjen način vrednotenja dopolnjene pokojninske dobe, bi višina na novo uveljavljenih pokojnin, odmerjenih od bistveno višjih pokojninskih osnov, izračunanih po ZPIZ-2, znatno odstopala od že uveljavljenih pokojnin po ZPIZ-1 ter pred njim veljavnih predpisih.⁷

8. Po 1. odstavku 30. člena ZPIZ-2 se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove, ki jo tvorijo mesečno povprečje osnov zavarovanca za posamezno leto zavarovanja, od katerih so bili plačani prispevki. V 2. odstavku 30. člena ZPIZ-2 pa je določeno, da se za izračun pokojninske osnove upoštevajo osnove iz 1. člena, zmanjšane za davke in prispevke, ki se plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Te stopnje določi in objavi minister, pristojen za finance. Kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, se pri izračunu pokojninske osnove ne upošteva zneskov dejansko prejetih neto plač, ampak plače, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Tako preračunane plače oziroma osnove pa se, kot pravilno ugotavlja tudi pritožnik, lahko razlikujejo od dejansko prejetih neto plač. Sodišče prve stopnje je sicer natančno pojasnilo tudi, da ZPIZ-2 ohranja že z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ)⁸ uveljavljen preračun bruto osnov v neto vrednost.⁹ Pritožbeno sodišče le še dodaja, da je v 400. členu ZPIZ-2 izrecno določeno, da se pri izračunu pokojninske osnove za obdobja do uveljavitve tega zakona upoštevajo plače in osnove, od katerih so bili plačani prispevki, po predpisih veljavnih do uveljavitve tega zakona.

Zatrjevano protiustavno oblikovanje pokojninske osnove od plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke po povprečni stopnji davkov in prispevkov v RS, in s tem v zvezi tudi sklicevanje na Ustavno odločbo št. U-I-57/00-51, ni utemeljeno. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-281/2009 z dne 22. 11. 2011 v zvezi z neustavnostjo 4. odstavka 39. člena ZPIZ-1,¹⁰ ki je vsebinsko enak kot 2. odstavek 30. člena ZPIZ-2, že presojalo z vidika 2. člena Ustave RS, torej pravne in socialne države. Izreklo je, da takšna ureditev ni v nasprotju z ustavo. Po stališču pritožbenega sodišča pa ni kršeno niti načelo enakega obravnavanja zavarovancev iz 14. člena Ustave RS. Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje namreč temelji na načelih solidarnosti in vzajemnosti. Neustaven ni niti podzakonski akt, sprejet na podlagi ZPIZ-2, s katerim so določene povprečne letne stopnje davkov in prispevkov, ki se plačujejo od plač v Republiki Sloveniji. Te povprečne stopnje oziroma iz njih preračunani količniki za preračun bruto osnove v neto vrednost so objavljeni v Uradnem listu RS. Povprečno mesečno neto osnovo za posamezno koledarsko leto se izračuna tako, da se povprečno mesečno bruto osnovo tega leta deli s količnikom, ki izraža višino povprečne stopnje davkov in prispevkov. Iz navedenih razlogov seveda ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje prekinilo postopek in zahtevalo presojo ustavnosti 2. odstavka 30. člena ZPIZ-2.

9. Enako velja tudi za 35. člen ZPIZ-2. Po stališču pritožbenega sodišča namreč niso neustavne niti določbe ZPIZ-2 o valorizaciji osnov iz prejšnjih let zavarovanja, niti podzakonski akt, ki te količnike določa. Gre za medsebojno primerljivost osnov, ki se upoštevajo za izračun pokojninske osnove zaradi časovne oddaljenosti. Valorizacija je potrebna zaradi ohranjanja vrednosti plač oziroma osnov. Po 35. členu ZPIZ-2 se pri izračunu pokojninske osnove osnove iz prejšnjih let zavarovanja, upoštevane po 30. in 32. členu tega zakona, preračunajo z valorizacijskimi količniki. Po formuli za izračun količnika, določeni v 35. členu ZPIZ-2, je količnik za zadnje koledarsko leto pred letom, v katerem sicer veljajo vsakokratni količniki, vedno 1,00. Povprečna plača na zaposleno osebo, izplačana za posamezno koledarsko leto od leta 1991 naprej, se izračuna tako, da se povprečna bruto plača na zaposleno osebo, ugotovljena po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije, preračuna s povprečno stopnjo davkov in prispevkov. (3. odstavek 35. člena ZPIZ-2). Razlika v načinu izračunavanja valorizacijskih količnikov glede na ZPIZ-1¹¹ pomembno vpliva na raven pokojninskih osnov, ki so bistveno višje.¹²

Valorizacijske količnike po 4. odstavku 35. člena ZPIZ-2 vsako leto objavi minister, pristojen za delo, v soglasju z ministrom, pristojnim za finance. Ker se je tožnik upokojil leta 2015, se po 35. členu ZPIZ-2 plače valorizirajo glede na koledarsko leto pred uveljavitvijo pravice, torej leto 2014. Podzakonski akt, ki je določil valorizacijski količnik za preračun osnov iz prejšnjih let zavarovanja na raven povprečne plače na zaposleno osebo, izplačane za leto 2015, je bil objavljen 8. 5. 2015¹³. Pritožbene navedbe v smeri retroaktivnosti tega podzakonskega akta zato niso utemeljene.

10. Utemeljene pa niso niti pritožbene navedbe v smeri preračuna plače po drugačnem tečaju, kot uradnem. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bilo menjalno razmerje med jugoslovanskim dinarjem in slovenskim tolarjem 1:1 določeno z Zakonom o uporabi denarne enote Republike Slovenije¹⁴. Tečaj zamenjave tolarja z evrom (1 EUR je 239,640 SIT) pa je začel veljati z uvedbo evra, to je 1. 1. 2007. Določen je bil z Uredbo Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. julija 2006 o spremembi Uredbe (ES) št. 2866/98 o menjalnih razmerjih med evrom in valutami držav članic, ki sprejmejo evro. Pred tem je bil evro tuja valuta in zato predmet prodaje in nakupa, ne pa zamenjave. Obstajali so le nakupni in prodajni tečaji, ki pa so bili stvar poslovne politike banke.

11. Na podlagi vsega predhodno navedenega je pritožbeno sodišče na temelju 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Ob takšnem pritožbenem izidu je bilo na temelju temelju 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP potrebno odločiti še, da tožnik stroške pritožbe krije sam.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
² 4. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
⁴ 431. člen ZPIZ-2.
⁵ 1. točka 1. odstavka 429. člena ZPIZ-2.
⁶ 2. odstavek 6. člena ZPIZ-2.
⁷ Marjan Papež in ostali avtorji, Novi veliki komentar Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Založba reforma, 2014, komentar k 37. členu ZPIZ-2.
⁸ Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami.
⁹ 14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁰ Za izračun pokojninske osnove po 4. odstavku 39. člena ZPIZ-1 se vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji.
¹¹ Po ZPIZ-1 so se upoštevali tudi podatki o uskladitvah pokojnin.
¹² Marjan Papež in ostali avtorji, Novi veliki komentar Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Založba reforma, 2014, komentar k 35. členu ZPIZ-2.
¹³ Ur. l. RS, št. 32/2015.
¹⁴ Ur. l. RS, št. 17/91.

Datum zadnje spremembe:

19.03.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 452/2018
• VDSS sodba Psp 287/2014
• VDSS sodba Psp 35/99