VDSS Sklep Pdp 45/2018

Jedro

Predlagana začasna odredba se ne nanaša na zavarovanje pravic v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe, ki je predmet obravnavanega delovnega spora in o kateri je bilo z navedeno sodbo že odločeno. Nanaša se na zavarovanje pravic v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 13. 11. 2017. Na podlagi te odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, tožnik pa je vložil novo tožbo, in predlagal tudi izdajo začasne odredbe (s smiselno enako vsebino kot v obravnavani zadevi). Že to dejstvo je zadosten razlog za ugotovitev, da predlog za začasno odredbo ni utemeljen, ker se nanaša na zavarovanje nedenarne terjatve, ki je predmet obravnave v drugem sporu. Po stanju na dan izdaje sodbe v obravnavani zadevi je bil namreč tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi ponujene nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podpisal in sprejel, do prenehanja delovnega razmerja pa je prišlo šele kasneje, na podlagi druge odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podal delodajalec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katerim je zahtevala:

- da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačevati nadomestilo v višini plače z vsemi dodatki in drugimi pravicami iz dela, ter vzpostaviti stanje, kot je bilo to pred odpovedjo delovnega razmerja (I/1. točka izreka);

- da odloči, da začasna odredba velja do pravnomočnosti odločitve (o glavni stvari) (I/2. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V pritožbi navaja, da je bila tožniku z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) z dne 6. 5. 2015 priznana invalidnost III. kategorije, s pravico do dela na delovnem mestu vodja službe inženiring (za krajši delovni čas).

Dne 1. 12. 2017 mu je bila s strani toženke vročena odpoved delovnega razmerja z dne 13. 11. 2017, s katero mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi št. ... (brez datuma) za delo na delovnem mestu samostojni nosilec projekta v tehnični službi za konstrukcije in gradbene elemente. Tožnik takšne pogodbe o zaposlitvi niti ni mogel skleniti, glede na dokončno odločbo ZPIZ z dne 6. 5. 2015 in omejitve, ki iz nje izhajajo. Takšna pogodba o zaposlitvi je v nasprotju s prisilnimi predpisi (ZZRZI, ZPIZ-1 in drugimi), Ustavo RS in moralnimi načeli. Pogodba o zaposlitvi, ki je nična, ni mogla biti odpovedana.

ZPIZ-2 v tretjem odstavku 82. člena določa, da zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v RS, zagotavlja pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko, delodajalec. Toženka je bila dolžna realizirati pravice iz naslova invalidskega zavarovanja z izvršitvijo dokončne odločbe ZPIZ z dne 6. 5. 2015. Tožnikova terjatev, ki se nanaša na njegovo pravico, da opravlja dela, kot mu to nalaga dokončna odločba ZPIZ z dne 6. 5. 2015, je verjetno oziroma z gotovostjo izkazana. Tožnik je v zmoti podpisal novo pogodbo o zaposlitvi. Dopolnilno mnenje, ki je bilo izdano na osnovi internega pravilnika v internem postopku ZPIZ, je bilo podano po njegovem podpisu pogodbe o zaposlitvi, ki je bil dosežen z zvijačo, to je s kaznivim dejanjem. Delodajalec, ki je tožniku odpovedal individualno pogodbo o zaposlitvi, ni predložil dopolnilnega mnenja, niti ni mnenja sodišče pridobilo samo. Zato vprašanje, ali je bilo dopolnilno mnenje izdano po postavljenem 15-dnevnem roku za podpis nove pogodbe o zaposlitvi in ali je bilo podano na podlagi v zmoti podpisane nove pogodbe, ni bilo raziskano. Na to je tožnik opozoril tudi v pritožbi (zoper sodbo, izdano v tej zadevi) z dne 11. 12. 2017. Glede na navedeno tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da samo izda začasno odredbo oziroma zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.

3. Tožena stranka pravočasno podaja odgovor na pritožbo ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pavšalnih očitkov tožnika glede bistvenih kršitev določb postopka pritožbeno sodišče v okviru pritožbenega preizkusa ni mogoče obravnavati, ker domnevne kršitve niso konkretizirane.

6. Vsa odločilna dejstva so bila pravilno in popolno ugotovljena, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena v zvezi s 366. členom ZPP pojasnjuje naslednje:

7. Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami - ZDSS-1), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (1. odstavek), ter da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (4. odstavek istega člena) ter 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami - ZIZ), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Po 1. odstavku 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, določenih v 2. odstavku istega člena.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da v tej fazi postopka terjatev ni verjetno izkazana, ker je bilo v tem individualnem delovnem sporu že odločeno s sodbo z dne 22. 11. 2017, s katero je bil tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe v celoti zavrnjen. Zato niti ni bilo dolžno preverjati obstoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe po citiranih določbah ZDSS-1 oz. ZIZ. Ker že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe ni podan, je bil predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnjen.

9. Bistveno pa je, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da se predlagana začasna odredba ne nanaša na zavarovanje pravic v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe, ki je predmet obravnavanega delovnega spora in o kateri je bilo z navedeno sodbo že odločeno. Nanaša se na zavarovanje pravic v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 13. 11. 2017. Na podlagi te odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, tožnik pa je vložil novo tožbo (ki se vodi pred sodiščem prve stopnje pod opr. št. I Pd 1987/2017), in predlagal tudi izdajo začasne odredbe (s smiselno enako vsebino kot v obravnavani zadevi). Že to dejstvo je, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, zadosten razlog za ugotovitev, da predlog za začasno odredbo ni utemeljen, ker se nanaša na zavarovanje nedenarne terjatve, ki je predmet obravnave v drugem sporu. Po stanju na dan izdaje sodbe v obravnavani zadevi (opr. št. I Pd 1000/2017 z dne 22. 11. 2017) je bil namreč tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi ponujene nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podpisal in sprejel, do prenehanja delovnega razmerja pa je prišlo šele kasneje, na podlagi druge odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podal delodajalec.

10. Za odločitev o pritožbi niso odločilne preostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obveznosti delodajalca po dokončni odločbi ZPIZ o priznanju pravic iz naslova invalidnosti, oziroma na dopolnilno mnenje ZPIZ, ki je bilo po ukinitvi delovnega mesta vodje službe inženiringa (med drugim) podlaga za ponudbo (nove) pogodbe o zaposlitvi tožniku za delovno mesto samostojni nosilec projekta v TS za konstrukcije in gradbene elemente II s skrajšanim delovnim časom 5 ur dnevno. Zato jih pritožbeno sodišče, ki mora v obrazložitvi sklepa presoditi le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti, ni presojalo.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.

Datum zadnje spremembe:

19.03.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Psp 199/2010
• VDSS Sklep Pdp 67/2020
• VSC sklep Cp 203/2015