VDSS Sklep Pdp 47/2018

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstoji verjetnost terjatve (zahtevek za ugotovitev razveljavitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, in da ostane v veljavi prejšnje delovno razmerje), zato ni bilo potrebno ugotavljati nadaljnje predpostavke za izdajo začasne odredbe. Ugotovilo je, da je tožena stranka zadostila obveznostim iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1 in tožnika primerno seznanila z razlogi za postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ter mu omogočila zagovor. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa izhaja, da je tožena stranka podrobno obrazložila odpovedni razlog in pravno podlago, na katero je uprla odpoved ter v odpovedi ustrezno navedla kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (3. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da bo na vprašanja, kot so npr. ali je tožnik huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja in ali je na strani tožnika bil podan upravičen razlog za neizpolnjevanje obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, možno odgovoriti šele po izvedenem dokaznem postopku, ne pa že v fazi postopka odločanja o predlagani začasni odredbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijan sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem je tožena stranka dolžna tožniku plačevati nadomestilo v višini plače z vsemi dodatki in drugimi pravicami iz dela ter vzpostaviti stanje, kot je bilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in da začasna odredba velja do pravnomočnosti odločitve.

2. Zoper naveden sklep se pravočasno pritožuje tožnik zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, napak v postopku in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izda predlagano začasno odredbo oziroma sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločitev sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje dne 6. 5. 2015 izdal odločbo, s katero mu je bila priznana invalidnost III. kategorije in pravica do dela na delovnem mestu "vodja službe inženiring". Dne 27. 8. 2015 je odločba ZPIZ postala dokončna in izvršljiva. Tožena stranka pa je tožniku dne 1. 12. 2017 vročila odpoved delovnega razmerja z datumom 13. 11. 2017. Odpovedala mu je pogodbo o zaposlitvi brez datuma, na delovnem mestu "samostojni nosilec projekta v tehnični službi za konstrukcije in gradbene elemente". Odpovedane pogodbe o zaposlitvi tožnik nikoli ni podpisal, saj bi bila takšna pogodba sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi (ZZRZI, ZPIZ-1 in drugimi), Ustavo RS in moralnimi načeli, zato bi bila takšna pogodba nična. Tožena stranka je bila dolžna izvršiti dokončno odločbo ZPIZ z dne 6. 5. 2015 in ker tega ni storila je po mnenju tožnika njegova terjatev, ki se nanaša na pravico in dolžnost, da opravlja delo kot ga nalaga dokončna odločba ZPIZ z dne 6. 5. 2015, verjetna oziroma z gotovostjo izkazana. O obstoju terjatve je namreč že odločeno z dokončno upravno odločbo in o njej ni mogoče ponovno odločati v pravdi. Ker gre za realizacijo pravic iz dokončne upravne odločbe ZPIZ z dne 6. 5. 2015, v postopku ni mogoče dokazovati že dokazanih dejstev v zvezi z dolžnostjo izvršitve odločbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe in navaja, da se tožnik v pritožbi sklicuje predvsem na odločbo ZPIZ z dne 6. 5. 2015, s katero mu je bila priznana invalidnost III. kategorije in pravica do dela na delovnem mestu "vodja službe inženiringa". Vendar se terjatev, ki jo tožnik uveljavlja v konkretnem delovnem sporu ne nanaša na opravljanje del po dokončni odločbi ZPIZ, temveč na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik v pritožbi ne obrazloži ali pojasni napak, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje v postopku in v posledici nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, temveč tožnik navaja dejstva in okoliščine, ki sploh niso predmet konkretnega delovnega spora. Glede na navedeno tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. in 273. člen ZIZ). Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve. ZIZ v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarnih terjatev in sicer, da mora upnik izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora izkazati tudi eno izmed predpostavk:

- nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena;

- da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode;

- da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožbenih navedb in predloženih listinskih dokazov tožnika ugotovilo, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, da je tožniku dne 7. 11. 2017 sporočila pisno seznanitev z očitanimi kršitvami in vabilo na zagovor dne 13. 11. 2017, katerega se tožnik ni udeležil, ampak je podal pisni zagovor. Tožena stranka je tožniku nato 1. 12. 2017 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, zoper katero je tožnik pri toženi stranki dne 4. 12. 2017 vložil ugovor.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstoji verjetnost terjatve (zahtevek za ugotovitev razveljavitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 13. 11. 2017 in da ostane v veljavi prejšnje delovno razmerje), zato ni bilo potrebno ugotavljati nadaljnje predpostavke za izdajo začasne odredbe. Ugotovilo je, da je tožena stranka zadostila obveznostim iz drugega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami) in tožnika primerno seznanila z razlogi za postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ter mu omogočila zagovor. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa izhaja, da je tožena stranka podrobno obrazložila odpovedni razlog in pravno podlago, na katero je uprla odpoved ter v odpovedi ustrezno navedla kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (3. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da bo na vprašanja, kot so npr. ali je tožnik huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja in ali je na strani tožnika bil podan upravičen razlog za neizpolnjevanje obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, možno odgovoriti šele po izvedenem dokaznem postopku, ne pa že v fazi postopka odločanja o predlagani začasni odredbi.

9. Sodišču prve stopnje ni bilo potrebno presojati ostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. člen ZIZ potem, ko je ugotovilo, da verjetnost terjatve ni izkazana. Kljub temu pa je pravilno ugotovilo, da tožnik ni izkazal predpostavke po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Izguba zaposlitve sama po sebi še ne predstavlja nenadomestljive škode, tožnik pa svojih trditev, da zanj in njegovo družino nastaja težko nadomestljiva škoda, ni konkretiziral.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 2. točki 365. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

19.03.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 525/2018
• VDSS Sklep Pdp 562/2018
• VDSS sklep Pdp 148/2016