VDSS Sodba Pdp 710/2017

Jedro

V obravnavani zadevi je šlo torej za premestitev zaradi delovnih potreb po 2. in 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila reorganizacija pri toženi stranki v resnici izvedena, in da je imela tožena stranka za spremembo izobrazbenega pogoja na delovnem mestu vodja oddelka B. utemeljene, objektivne razloge. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o premestitvi utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o premestitvi Občine A. št. ... z dne 19. 10. 2015 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 2. 12. 2015 (I/1. točka izreka sodbe). Nadalje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku tudi od 27. 10. 2015 dalje priznati delovno razmerje in vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 7. 2008, ga v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe imenovati v ustrezen naziv ter mu zagotoviti delo na delovnem mestu "vodja Oddelka B. - podsekretar" (I/2. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati ustrezne bruto plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 7. 2008, od teh zneskov odvesti davke in prispevke, tožniku pa za obdobje do ponovnega nastopa dela na delovnem mestu vodja Oddelka B. izplačati neto razlike med plačo, ki jo je tožnik prejemal od 27. 10. 2015 dalje in plačo, ki bi jo moral prejemati, če nezakonit sklep o premestitvi ne bi bil izdan, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne razlike v plači v plačilo do plačila (I/3. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka pred Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS in stroške tega individualnega delovnega spora, oboje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (I/4. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je nekritično sledilo pričam, katerih zaslišanje je predlagala tožena stranka, njegovo izpoved in izpoved priče C.C. pa je brez utemeljenih razlogov ocenilo kot neverodostojni in neprepričljivi. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, kot tudi se ni opredelilo do njegovih navedb v zvezi s tem, da je tožena stranka s spremembo sistemizacije ukinila njegovo staro delovno mesto in na novo oblikovala identično delovno mesto. Spremenila je le naziv delovnega mesta in kot pogoj določila gradbeno smer izobrazbe. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjevala, še manj pa dokazala, zakaj je bila sprememba zahtevane izobrazbe potrebna in kakšen namen je s tem zasledovala, posledično pa je bil razlog za izpodbijano premestitev le navidezen.

Meni, da je sodišče prve stopnje izpovedi prič D.D. in E.E. neutemeljeno ocenilo kot verodostojni, saj sta priči še vedno zaposleni pri toženi stranki in imata zato interes za njen uspeh v tem individualnem delovnem sporu. Poleg tega je v izpovedih omenjenih prič več diametralno nasprotnih trditev. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločitvi upoštevati, da priči nista znali odgovoriti na vprašanje, zakaj bi moral imeti vodja Oddelka B. gradbeno izobrazbo. Izpostavlja izpoved priče E.E., da tožnikovega dela ne pozna in da glede njegovega dela nikoli ni imela nobenih pripomb. Priči E.E. in D.D. sta z naučenimi stavki skladno zatrjevali, da se na oddelku B. izvaja 70 % vseh investicij pri toženi stranki s področja gradbenih del, nobena od njiju pa ni znala pojasniti, katerih del tožnik, ki je po poklicu kemijski inženir, ne bi mogel opravljati. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo dejstva, da mora delodajalec pri odločitvi o tem, kakšne zahteve bo postavil za zasedbo določenega delovnega mesta, zasledovati resničen in zakonit namen. Tožena stranka je z izpodbijano premestitvijo po njegovem mnenju zasledovala izključno kaznovalni namen, saj ga je želela odstraniti z dobro ovrednotenega delovnega mesta. V postopku na prvi stopnji je natančno pojasnil, da je pretežen del nalog vodje Oddelka B. povezan z vodenjem oddelka in ne s strokovnim delom.

Sklicuje se na izpoved upokojenega gradbenika C.C., da je imel tožnik za gradbeništvo dober posluh in da je delo vodje Oddelka B. 15 let opravljal izjemno uspešno. Sodišče prve stopnje je izpoved te priče neutemeljeno ocenilo kot neverodostojno. Ne drži, da je tožnik zaslišan kot stranka izpovedal, da bi moral C.C. namesto F.F. po sporni premestitvi zasesti položaj vodje Oddelka B., saj je C.C. omenil le kot kandidata za sodelovanje pri projektu izgradnje obvoznice. Izpostavlja izpoved priče D.D., da so bile v finančni perspektivi v letih od 2007 do 2015 ugotovljene pomanjkljivosti, ki so jih želeli z reorganizacijo odpraviti in da naj bi se v preteklosti kot pomanjkljivost izkazala okoliščina, da vodja Oddelka B. ni gradbinec. V zvezi s tem opozarja, da priča ni znala pojasniti, kakšne pomanjkljivosti je imela v mislih in na katerih delih je bilo delo pomanjkljivo opravljeno. Tudi priča E.E. je nasprotujoče lastnim trditvam, da tožniku nihče ni očital slabega dela, smiselno izpovedala, da tožnik vsebine dela vodje Oddelka B. po 15 letih odličnih rezultatov ni poznal.

Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s sporno premestitvijo zasledovala smotrnejšo organizacijo delovnega procesa, saj ni dokazala, da je bila sprememba izobrazbenega pogoja potrebna in da je bilo njeno delovanje v posledici sporne sistemizacije učinkovitejše. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1575/2008 z dne 15. 10. 2009. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njegovih trditev, da tožena stranka za spremembo izobrazbenega pogoja ni imela upravičenega razloga. Oddelek B. je pod njegovim vodstvom uspešno posloval, kar dokazujejo poslovni izkazi za toženo stranko v letih 2014 - 2016. Priča D.D. je sicer slabe poslovne izide po sporni premestitvi opravičevala z rebalansom in manjšim planom v letu 2016, vendar to ne spremeni dejstva, da je bilo v letu 2014 realiziranih 15,5 milijonov EUR, v letu 2016 pa polovico manj, kar je predstavljalo za 40 % nižjo realizacijo glede na plan. Da je izpoved priče D.D. neverodostojna, potrjuje tudi dejstvo, da je na eni strani izpovedala, da je bila finančna perspektivna v letu 2016 že zaključena, na drugi strani pa, da je bila sprememba izobrazbenega pogoja potrebna zaradi več predvidenih investicij in večjega obsega dela v letu 2016.

Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni specificiral vzgibov tožene stranke za njegovo premestitev na nižje vrednoteno delovno mesto. V pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2017 je zatrjeval, da je bila sporna premestitev posledica nesoglasij in maščevanja tožene stranke, ker se kot vodja Oddelka B. ni strinjal z odstranitvijo skrbnice za redno vzdrževanje cest, parkov in zelenic iz tega oddelka, poleg tega pa je njemu nadrejeno delavko D.D. motila njegova plača, ki je bila zaradi davčnih olajšav višja od ostalih sodelavcev. Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni opredelilo. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo resničnih razlogov za njegovo premestitev, čeprav je bila sprememba izobrazbenega pogoja neupravičena, nepotrebna in neutemeljena. V zvezi s tem se sklicuje na zadeve pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 618/2015 z dne 8. 10. 2015, opr. št. Pdp 1065/2013 z dne 20. 2. 2014 in opr. št. Pdp 295/2015 z dne 29. 10. 2015.

Uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni pravilno povzelo in interpretiralo njegove izpovedi in izpovedi zaslišanih prič. Poleg tega neutemeljeno ni zaslišalo priče G.G., ki bi lahko izpovedala o tem, kakšna sta bila obseg in vsebina tožnikovega dela na delovnem mestu vodja Oddelka B., kakšne sposobnosti in znanja je imel ter na kakšen način je opravljal svoje delo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka njegove pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih izrecno uveljavlja pritožba. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik s pritožbeno navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi njegovemu dokaznemu predlogu za zaslišanje priče G.G., smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitana kršitev ni podana, saj je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da izvedba tega dokaza ni bila potrebna. Tožnik je namreč z zaslišanjem G.G. želel dokazovati, kakšne so bile njegove naloge in pristojnosti na delovnem mestu vodja Oddelka B., s katerega je bil po njegovem mnenju nezakonito premeščen, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pa to pa za odločitev v zadevi ni pomembno.

7. Tudi pritožbeni očitek protispisnosti ni utemeljen. Tožnik namreč s pavšalno pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni pravilno povzelo in interpretiralo njegove izpovedi in izpovedi zaslišanih prič, po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje, do tega pa se bo pritožbeno sodišče prav tako opredelilo v nadaljevanju.

8. Predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu je zakonitost sklepa tožene stranke z dne 19. 10. 2015, s katerim je bil tožnik zaradi delovnih potreb z delovnega mesta "vodja Oddelka B" z dnem 27. 10. 2015 trajno premeščen na delovno mesto višji svetovalec H. v Oddelku I. (v nadaljevanju: sklep o premestitvi), ter sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 2. 12. 2015, s katerim je bila tožnikova pritožba zoper sklep o premestitvi zavrnjena. Iz obrazložitve sklepa o premestitvi izhaja, da je bil pri toženi stranki zaradi izvedene reorganizacije 26. 8. 2015 sprejet Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest v občinski upravi Občine A., v skladu s katerim tožnik ne izpolnjuje več pogojev za zasedbo uradniškega delovnega mesta na položaju vodja Oddelka B. ter da tožniku ni mogoče zagotoviti poklicne rehabilitacije, na podlagi katere bi se usposobil za to delovno mesto. V obravnavani zadevi je šlo torej za premestitev zaradi delovnih potreb po 2. in 3. točki prvega odstavka 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je napravilo celovito dokazno oceno vseh izvedenih dokazov in na njeni podlagi zaključilo, da je bila reorganizacija pri toženi stranki v resnici izvedena in da je imela tožena stranka za spremembo izobrazbenega pogoja na delovnem mestu vodja Oddelka B. utemeljene, objektivne razloge. Tožbeni zahtevek je zato zavrnilo.

9. Za presojo zakonitosti sporne premestitve ni pomembno, ali je tožnik delo vodje Oddelka B. opravljal uspešno, saj ni bil premeščen zato, ker dela ne bi opravljal dobro. V zvezi s tem je zato neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na izpoved priče C.C., da je imel tožnik dober posluh za gradbeništvo in da je to delo 15 let opravljal izjemno uspešno. Sodišče prve stopnje je tožnikove navedbe v tej smeri izrecno zavrnilo v 6. točki obrazložitve sodbe, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno.

10. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikovih navedb v zvezi s tem, da je novoustanovljeno delovno mesto zelo podobno ukinjenemu delovnemu mestu in da je tožena stranka spremenila le naziv in zahtevano smer izobrazbe za zasedbo tega delovnega mesta. V 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč ugotovilo, da je tožena stranka v okviru reorganizacije za podobno delovno mesto, na katerem je pred premestitvijo delo opravljal tožnik, določila podobne naloge, spremenila pa je pogoj zahtevane smeri izobrazbe (po novem je za delovno mesto vodja Oddelka B. zahtevana gradbena smer izobrazbe, tožnik pa je kemijski inženir).

11. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjevala niti dokazala, zakaj je bila sprememba izobrazbenega pogoja potrebna in kakšen je bil namen te spremembe. V prvi pripravljalni vlogi je namreč navedla, da se je izobrazbeni pogoj na delovnem mestu vodja Oddelka B. spremenil zato, ker zaradi izvajanja večjih in zahtevnih investicijskih (gradbenih) projektov ter opravljanja nalog s področja investicij in gospodarskih javnih služb na tem delovnem mestu potrebuje vodjo z znanjem s področja gradbene stroke. Le oseba z zahtevano gradbeno izobrazbo namreč ve, kako gradbeništvo deluje in lahko zazna vse prave in za toženo stranko ustrezne izračune, posledično pa bolj optimalno izpelje zadane investicije. Tožena stranka je v potrditev teh navedb predlagala zaslišanje direktorice občinske uprave D.D. in vodje službe J. E.E., katerih izpovedi sta po oceni sodišča prve stopnje potrdili zgoraj povzete navedbe tožene stranke, da je imela za spremembo izobrazbenega pogoja na delovnem mestu vodje Oddelka B. utemeljene razloge. Na pravilnost te presoje ne vplivajo tožnikove pritožbene navedbe, da je pretežen del nalog delovnega mesta, s katerega je bil premeščen, povezan z vodenjem oddelka. Bistveno je, kar v pritožbi posredno priznava tudi tožnik, da določen (četudi morda manjši) del nalog tega delovnega mesta predstavljajo strokovne, gradbene naloge, tožena stranka pa je s spremembo izobrazbenega pogoja zasledovala ravno učinkovitejše opravljanje teh nalog.

12. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do tožnikovih navedb iz pripravljalne vloge z dne 14. 3. 2017, da je bila sporna premestitev posledica maščevanja tožene stranke. Te navedbe je zavrnilo v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je pravilno ugotovilo, da jih tožnik niti v svoji izpovedi ni potrdil. Na vprašanje sodišča prve stopnje, zakaj je bil po njegovem mnenju premeščen, je namreč odgovoril z "...ne vem, lahko samo sumim, da gre za politiko ali morda nesporazume, ki nastanejo pri delu. Ne vem.". Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikove navedbe glede obstoja subjektivnih razlogov za sporno premestitev niso dokazane, tožnik pa zato v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da ga je tožena stranka (kazensko) premestila zato, ker ga je želela "odstraniti" z dobro ovrednotenega delovnega mesta. Da reorganizacija (in posledično sporna premestitev) ni bila izvedena zgolj z namenom sankcioniranja tožnika, potrjuje tudi dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo v okviru reorganizacije na druga delovna mesta premeščenih 10 delavcev, pri čemer se je število zaposlenih, z izjemo C.C., ki se je v času reorganizacije upokojil, ni spremenilo.

13. Pritožba neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede verodostojnosti izpovedi prič E.E. in D.D.. Sicer drži, da sta priči zaposleni pri toženi stranki, vendar le na podlagi te okoliščine ni mogoče zaključiti, da njuni izpovedi nimata dokazne vrednosti. Priče so pred sodiščem dolžne govoriti resnico (drugi odstavek 238. člen ZPP), sodišče prve stopnje pa se je o verodostojnosti izpovedi zaslišanih prič in strank lahko prepričalo na glavni obravnavi. Ker je v obrazložitvi izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj je glede odločilnih dejstev verjelo (skladnim) izpovedim delavk tožene stranke in ne tožniku in priči C.C. pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi, ker za to ni utemeljenega razloga. Pritožba izpostavlja, da so posamezni deli izpovedi prič D.D. in E.E. med seboj v nasprotju, vendar zatrjevana nasprotja niso takšne narave, da bi vzbujala dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.

14. Ne drži, da priči D.D. in E.E. nista znali pojasniti, zakaj mora imeti vodja Oddelka B. gradbeno izobrazbo. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je priča D.D. glede potrebe po spremembi reorganizacije (ki je bila podlaga za premestitev tožnika) izpovedala, da se je v preteklosti izkazala kot pomanjkljivost okoliščina, da vodja Oddelka B. ni gradbenik. Vodja tega oddelka, ki bi imel ustrezno gradbeno izobrazbo, bi namreč investicije lahko spremljal že v fazi projekta, kar pa je ključno glede na to, da so izvajalci vedno dva koraka pred naročnikom. Po izpovedi priče se je v preteklosti občasno dogajalo, da se je obseg dodatnega dela povečal le zato, ker zadeve na začetku niso bile pravilno zastavljene, posledično pa je morala tožena stranka sklepati anekse h gradbenim pogodbam. Tudi priča E.E. je po ugotovitvi sodišča prve stopnje potrdila navedbe tožene stranke o resnični potrebi po spremembi reorganizacije. Izpovedala je, da je tožena stranka z reorganizacijo na vseh oddelkih (in ne le v Oddelku B.) zasledovala cilj, da vodja tudi s strokovnega vidika pozna vsebino dela oddelka, ki ga vodi, ter da je iz tega razloga do spremembe izobrazbenega pogoja prišlo tudi na Oddelku K. (prej se je za vodjo tega oddelka zahtevala pravna izobrazba, po reorganizaciji pa izobrazba s področja informatike). Tudi po presoji pritožbenega sodišča povzeti izpovedi dokazujeta navedbe tožene stranke, da je bila sprememba izobrazbenega pogoja na delovnem mestu vodja Oddelka B. izvedena zaradi resničnih, objektivnih potreb in ne zgolj zato, da bi se "odstranilo tožnika". Na pravilnost tega zaključka ne vpliva izpoved priče E.E., da tožnikovega dela ne pozna in da glede njegovega dela ni nikoli imela nobenih pripomb, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

15. Ker je sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo jasne in prepričljive razloge za to, zakaj izpoved tožnika ocenjuje kot neverodostojno in neprepričljivo (ker so bili posamezni deli njegove izpovedi med seboj v nasprotju in ker v izpovedi ni potrdil svojih navedb glede zatrjevanega subjektivnega razloga za sporno premestitev), pritožbeno sodišče o pravilnosti te presoje nima pomislekov. Kot pravilno pritožbeno sodišče sprejema tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sta tožnik in priča C.C. izpovedovala drug drugemu v korist. Sicer drži, da tožnik ni izpovedal, da bi moral delovno mesto vodja Oddelka B. po sporni premestitvi zasesti C.C., saj je v resnici izpovedal, da bi moral biti po njegovem mnenju C.C. imenovan za predstavnika Občine pri projektu izgradnje obvoznice, vendar pa ta očitna napaka v povzemanju izpovedi priče ne vzbuja dvoma v pravilnost ocene sodišča prve stopnje, da je priča C.C. naklonjena tožniku in zato neverodostojna.

16. Sodišče prve stopnje je stališče, da je tožena stranka zahtevano smer izobrazbe spremenila iz objektivnih razlogov, utemeljilo tudi s sklicevanjem na izpoved priče D.D., da so se pozitivne spremembe izvedene reorganizacije že pokazale, saj ni več "prelaganja" iz enega oddelka v drugega, da so vsa javna naročila sedaj enotna in da se problemi v zvezi z njimi rešujejo "skupaj". Tožnik svoje stališče, da je bila sporna premestitev nezakonita, v pritožbi zmotno utemeljuje z dejstvom, da je bila v letu 2016 za 40 % nižja realizacija glede na plan. Sodišče prve stopnje je verjelo priči D.D., da je bil v letu 2016 rebalans sprejet že v mesecu aprilu (in ne v decembru), posledično pa je bil odstotek realizacije v letu 2016 nižji (če se rebalans sprejema konec leta, je namreč stopnja realizacije vedno večja). Pritožbeno sodišče o pravilnosti te dokazne ocene nima pomislekov. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da je bilo v letu 2016 (torej po sporni premestitvi) glede na prejšnje obdobje realiziranih za polovico manj milijonov EUR investicij. Četudi bi to držalo, iz tega razloga sporna premestitev sama po sebi ne bi bila nezakonita. Tožena stranka je namreč kot poglavitni razlog za spremembo izobrazbenega pogoja navedla željo po učinkovitejši izvedbi investicij in ne željo po povečanem obsegu investicij. Sicer pa je priča D.D. po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pojasnila, da je do manjšega obsega investicij v letu 2016 prišlo zgolj zato, ker je bila v letu 2016 (po z investicijskega vidika zelo aktivnih letih 2013 in 2014) finančna perspektiva že zaključena. Tožnik v pritožbi sicer zatrjuje obstoj nasprotja med izpovedjo priče D.D., da je bila finančna perspektiva v letu 2016 že zaključena in njeno izpovedjo, da je bila sprememba izobrazbenega pogoja potrebna zaradi več predvidenih investicij v letu 2016, vendar priča slednjega ni izpovedala.

17. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločbi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 618/2015 z dne 8. 10. 2015 in opr. št. Pdp 1065/2013 z dne 20. 2. 2014. Ker je bila premestitev v teh zadevah izvedena iz subjektivnih razlogov na strani tožnika, ne gre za primerljivi zadevi. Tudi v zadevah opr. št. Pdp 295/2015 z dne 29.10.2015 in opr. št. Pdp 1575/2008 z dne 15.10.2009 je šlo za bistveno drugačno situacijo. Toženi stranki namreč v teh sporih (v nasprotju s toženo stranko v tem individualnem delovnem sporu) nista dokazali, da sta pri premestitvi zasledovali namen smotrnejše organizacije delovnega procesa.

18. Glede na navedeno, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z določbo 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

14.03.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 316/2019
• sodba I U 262/2011
• VDSS Sodba Pdp 582/2019