VDSS Sklep Pdp 761/2017

Jedro

Tožniku je dejansko nastala škoda zaradi nesreče pri delu, vendar pa za to škodo ne odgovarja avtomatično delodajalec. Tudi če bi tožnik vložil tožbo zoper delodajalca in izvajalca gradbenih del, bi moralo sodišče za vsako izmed strank (sospornikov) posebej ugotavljati odškodninsko odgovornost za škodo, ki je tožniku zaradi nesreče pri delu nastala. Takšno je stališče sodne prakse.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bila oba stroja na delovišču, kjer je delal tožnik, bager in tudi rovokopač, ki je povzročil nesrečo, v lasti in upravljanju stranskega intervenienta, ter da se je z nevarno dejavnostjo (ureditev delovišča je bila v domeni stranskega intervenienta) ukvarjal ta, toženi stranki ni mogoče pripisati objektivne odgovornosti za škodo, ki je tožniku nastala v posledici nesreče pri delu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 33.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2015 dalje do plačila v roku 15 dni (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek za znesek odškodnine 39.500,00 EUR je zavrnilo (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni tožniku povrne stroške postopka v znesku 53,31 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačil in plačniku BPP za tožnika Delovnemu sodišču v Kopru na račun št. 01100 6370501320 povrne stroške v znesku 953,38 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, oziroma so si v njej navedeni razlogi sami s sabo v nasprotju, oziroma je izrek sodbe v nasprotju z razlogi. Nesporno je bil tožnik poškodovan v delovni nezgodi na delovišču A. 17. 5. 2012. Z enim in ne z dvema sodelavcema, kot zmotno navaja sodišče, se je nahajal v jarku in s pomočjo bagra polagal cevi v jarek, pri tem pa ga je ali zadela nihajoča cev ali pa rovokopač, ki je mimo vozil beton, tako da je tožnik padel v jarek. Ker nobena od zaslišanih prič ni točno videla, kaj se je zgodilo, je sodišče povsem nekritično verjelo tožniku, da naj bi ga zadel rovokopač in da cev ni zanihala, spregledalo pa je izjavo voznika rovokopača, da je cev zanihala. Tako je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker razlog, zaradi katerega je tožnik padel v jarek, ni ugotovljen. Tožnik je bil zaradi padca poškodovan, ni pa zaradi tega zbolel. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da je toženka, pri kateri je bil tožnik v času delovne nezgode zaposlen oziroma je zanjo opravljal dela po pogodbi o zaposlitvi, v obravnavanem primeru bila tožnikov delodajalec in objektivno odgovorna za tožniku povzročeno škodo. Tožnik je bil namreč napoten na delovišče v A., kjer je glavni izvajalec (stranski intervenient v tem sporu) izvajal projekt ureditve ceste skozi A. II, ki je tudi organiziral delo. Dva pri njem zaposlena delavca B.B. in C.C. sta bila delovodji na tem gradbišču, ki sta tako svojim kot tudi delavcem toženke in tako tudi tožniku odrejala delo. Tudi oba strojnika D.D., bagerist, in E.E., upravljalec rovokopača, sta bila zaposlena pri stranskem intervenientu in upravljala s stroji v njegovi lasti. Toženka je le posredovala delavce glavnemu naročniku in ni imela vpliva niti na delo na gradbišču, niti na organizacijo dela in tudi ne na okoliščine, zaradi katerih je prišlo do škodnega dogodka. Tako je s sodbo prišlo do absurdne situacije, da za nastalo škodo odgovarja nekdo, ki na delovišču ni imel in tudi ni smel imeti nobenega vpliva. Ta odločitev je v nasprotju s sodno prakso, da je v primeru delovišč potrebno ugotavljati dejanskega delodajalca, kadar delavec opravlja nekonkretizirana dela na podlagi atipične pogodbe o delu, pri kateri predmet izpolnitvenega ravnanja ni bila vnaprej dogovorjena izdelava stvari, ampak le gola storitev, zaradi česar ima takšno razmerje zunanje znake delovnega razmerja, v katerem je nosilec dejavnosti naročnik del in ne dejanski izvajalec posla ter gre za naročnike del, ki so organizirali delovni proces na skupnem gradbišču in odgovarjali za nadzor glede varnosti pri delu tudi v razmerju do svojih podizvajalcev. Ob upoštevanju predpisov o varstvu pri delu, je dejanski delodajalec stranski intervenient in ne tožena stranka (glej sodbo VS RS opr. št. II Ips 659/2007). Tako pritožba opozarja, da tožnikov odškodninski zahtevek zoper toženo stranko ni utemeljen že po temelju, prereka pa ga tudi po višini. Na podlagi dveh izvedenskih mnenj, pa tudi odločb Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je sodišče prve stopnje napravilo napačno dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem dosodilo previsok znesek v višini 5.000,00 EUR, saj iz izvedenskega mnenja travmatologa ne izhaja, da bi trpel kakšne velike bolečine, saj si je poškodoval le levo dlan, katere zdravljenje pa ni bilo zahtevno. Pri tem je neutemeljeno spregledalo navedbe izvedenca travmatologa, da gre pri tožniku za rentno psihozo, kar je potrdil tudi izvedenec psihiater. Previsoka je tudi odškodnina za strah v višini 3.000,00 EUR, pri čemer je sodišče napačno upoštevalo, da naj bi tožnik v posledici delovne nesreče utrpel tudi psihične posledice, te pa so nastale zaradi vseh neugodnih okoliščin v njegovem življenju, osebnostne strukture in inteligenčnih kapacitet. Prav tako je previsoka in povsem v nasprotju s sodno prakso iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja telesnih aktivnosti prisojena odškodnina v višini 25.000,00 EUR, saj iz izvedenskega mnenja travmatologa izhaja, da je minimalno zmanjšana le gibljivost leve roke, in sicer je okrnjen le fin prijem ter je minimalno zmanjšana moč te roke, pri čemer je potrebno upoštevati, da je tožnik desničar in aktivnosti, za katere bi potreboval fin prijem z levico, ni zatrjeval. Napačen je tudi zaključek, da naj bi bila tožena stranka odškodninsko odgovorna za vso škodo na področju tožnikovih psihičnih težav. Sodni izvedenec je pri svojem zaslišanju sicer navedel, da je bil travmatski dogodek, torej nesreča pri delu, vzrok za razvoj posttravmatskega sindroma, potem pa so na njegovo stanje vplivali tudi drugi dejavniki. Tako je posttravmatski sindrom le eden izmed dejavnikov, ki je lahko vplival na razvoj depresivne motnje. Tožnik je res z odločbo ZPIZ z dne 28. 10. 2014 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto brez dela na višini in kjer se ne zahteva moč in spretnost leve zgornje okončine, s polnim delovnim časom, vendar pa ni mogoče reči, da je tožnik postal invalid III. kategorije izključno v posledici tega škodnega dogodka z dne 17. 5. 2012. V odločbi ZPIZ z dne 9. 9. 2016, ki še ni pravnomočna, je ugotovljeno, da tožnikova nezmožnost za delo ni le posledica poškodbe pri delu, ampak je vsaj 50 % posledica bolezni, za katero pa tožena stranka ne more biti odgovorna. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter o zadevi samo odloči tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo tudi vse stroške tega postopka na strani tožene stranke vključno s pritožbenimi stroški, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pritožba pa se nanje le pavšalno sklicuje. Zaradi napačne uporabe materialnega prava pa je o zadevi najmanj preuranjeno odločilo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bil v času nezgode tožnik zaposlen pri toženi stranki kot zidar in da je bil na podlagi kooperantske pogodbe s stranskim intervenientom napoten na delovišče A.. Na tem delovišču je bil stranski intervenient F. d. d., glavni izvajalec del, ki je delo na delovišču organiziral in ga odrejal tako svojim kot tudi delavcem tožene stranke. Ugovorom tožene stranke, da za nezgodo tožnika dne 17. 5. 2012 ni odškodninsko odgovorna, ker je bil stranski intervenient zadolžen za organiziranje dela na gradbišču in v tem okviru tudi za izvajanje ustreznih ukrepov varstva pri delu, sodišče prve stopnje ni sledilo zaradi stališča, da odškodninska odgovornost delodajalca za povzročeno škodo svojim delavcem izhaja že iz 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je bil v veljavi v času nesreče pri delu. V sodni praksi je sicer uveljavljeno stališče o solidarni odškodninski odgovornosti glavnega izvajalca del in tudi delodajalca, vendar tožnik v tem sporu solidarne odgovornosti glavnega izvajalca ni uveljavljal. Tožnik se je dne 17. 5. 2012 poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti pri stranskem intervenientu. Sodeloval je namreč pri polaganju velikih (dolžine 6 metrov) in težkih (posamezna cev 100 kg) vodovodnih cevi. Stal je ob bagru v lasti stranskega intervenitenta, ki ga je upravljal njegov delavec. Bager je držal vodovodno cev, cca 30 cm stran od roba jarka globokega med enim ali 1,60 m. Delovišče je bilo organizirano le na polovici cestišča, mimo je pripeljal rovokopač, ki je bil prav tako v lasti stranskega intervenienta in v upravljanju njegovega delavca, dolžine 7 metrov, ki ni oddajal signala, zato ga tožnik, tudi zaradi obratovanja bagra, ni slišal in se ni umaknil, in ga je rovokopač porinil v jarek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik opravljal delo s povečano nevarnostjo, poleg tega pa je obratujoči rovokopač, ki je tožnika potisnil v jarek, nevarna stvar. Na podlagi navedenega je ugotovilo, da je tožena stranka za nezgodo pri delu objektivno odgovorna in krivdne odgovornosti sploh ni ugotavljalo.

6. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da je bil stranski intervenient glavni izvajalec in organizator del na tem delovišču, da so s težkimi stroji, ki so bili v njegovi lasti, upravljali njegovi delavci in da so fizična dela na tem delovišču opravljali delavci tožene stranke kot kooperanta.

7. Sodišče prve stopnje je napačno zgolj na podlagi določbe 184. člena ZDR ugotovilo, da je za nezgodo objektivno odgovorna tožena stranka kot tožnikov delodajalec. Po tej določbi ZDR, mora delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. 1. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, po 2. odstavku istega člena pa se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost na okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti se po 149. členu OZ šteje, da škoda izvira iz te stvari oz. te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (domneva vzročnosti). Za škodo od nevarne stvari skladno s 150. členom OZ odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Tožniku je dejansko nastala škoda zaradi nesreče pri delu, vendar pa za to škodo ne odgovarja avtomatično delodajalec. Tudi če bi tožnik vložil tožbo zoper delodajalca in izvajalca gradbenih del, bi moralo sodišče za vsako izmed strank (sospornikov) posebej ugotavljati odškodninsko odgovornost za škodo, ki je tožniku zaradi nesreče pri delu nastala. Takšno je stališče sodne prakse (npr. VS RS sodba opr. št. VIII Ips 13/2011 z dne 22. 5. 2012, sodba opr. št. II Ipd 861/2007 z dne 9. 9. 2010, II Ips 659/2007 z dne 2. 12. 2010 in višjih sodišč npr. VDSS sodba opr. št. Pdp 353/2013z dne 23. 5. 2013 ter sklep VSL opr. št. II Cp 709/2017).

8. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bila oba stroja na delovišču, kjer je delal tožnik, bager in tudi rovokopač, ki je povzročil nesrečo, v lasti in upravljanju stranskega intervenienta, ter da se je z nevarno dejavnostjo (ureditev delovišča je bila v domeni stranskega intervenienta) ukvarjal ta, toženi stranki ni mogoče pripisati objektivne odgovornosti za škodo, ki je tožniku nastala v posledici nesreče pri delu.

9. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo subjektivne, torej krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke, in sicer iz razloga ekonomičnosti postopka. Ker je tožnik zoper toženo stranko uveljavljal tudi njeno krivdno odgovornost za škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu, bi moralo sodišče ugotoviti ali so za obstoj toženkine odgovornosti kumulativno izpolnjeni vsi elementi odškodninskega delikta t.j. nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim in škodo ter odgovornost. Tega pa sodišče prve stopnje ni storilo, saj je zmotno štelo, da obstaja toženkina objektivna odgovornost.

10. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožene stranke utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo, saj glede na materialnopravno zmotni zaključek, da je tožena stranka za škodo, ki je zaradi nesreče pri delu nastala tožniku, objektivno odgovorna, ni ugotavljalo njene krivdne odgovornosti. Ker dokaznega postopka v tej smeri sploh ni izvajalo, pritožbeno sodišče samo ne more izvesti celotnega dokaznega postopka v zvezi z ugotavljanjem krivdne odgovornosti tožene stranke. Zato je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo na podlagi določbe 355. člena ZPP vrnilo v novo sojenje, v katerem naj sodišče izvede dokazni postopek v zvezi z morebitno krivdno odgovornostjo tožene stranke. Pri tem pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da se sodišče prve stopnje glede višine odškodnine za nematerialno škodo, ki je nastala tožniku, sklicuje na sodno prakso, ki je ne navede, prav tako pa tudi ne navede osnove, na podlagi katere je tožniku odmerilo odškodnino, vse to pa je potrebno za ugotavljanje primerne in pravične odškodnine.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

14.03.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 645/2019
• VDSS sodba Pdp 706/2013
• VDSS sklep Pdp 709/2014