VDSS Sklep Pdp 546/2017

Jedro

Le v primeru, če med strankama pisna pogodba ne bi bila sklenjena in bi se delo opravljalo brez nje, bi se lahko zahtevalo ugotovitev obstoja delovnega razmerja na drugem delovnem mestu ter v takem primeru tudi izstavitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi.

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica do plačila za opravljanje zahtevnejšega dela ni upravičena že zato, ker ni opravljala del in nalog zahtevnejšega delovnega mesta v celoti. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica opravljala nekatere naloge, ki sodijo v delokrog delovnega mesta "samostojni strokovni sodelavec II", da sicer ni prevzela celoten obsega dela tega delovnega mesta in da je še naprej delno opravljala tudi svoje delo, izhaja, da je tožnica vsaj del delovnega časa opravljala dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta, zaradi česar ji pripada tudi plačilo za takšno delo, in sicer v obsegu dejanskega dela na zahtevnejšem delovnem mestu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica od 1. 7. 2013 dalje zaposlena pri toženki in da dela na delovnem mestu "samostojni strokovni delavec II" z indeksom 3,92 ter da ji pripadajo vse pravice iz tega delovnega mesta. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za obračun razlik bruto zneskov plač (zneskovno opredeljenih v izreku sodbe), plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo ustreznih neto mesečnih zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih neto zneskov do plačila, vse za obdobje od julija 2013 do marca 2017 (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da je toženki dolžna povrniti stroške postopka v znesku 1.854,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je bil tožbeni zahtevek nesprejemljivo in nezakonito zavrnjen in da gre za sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo cele vrste objektivnih in najbolj verodostojnih in prepričljivih izvedenih dokazov, ali pa jih je tolmačilo svojsko in selektivno, zlasti glede zaslišanih prič. Pravilno upoštevanje in vrednotenje dokazov bi jasno pripeljali do zaključka, da je tožnica opravljala delo samostojnega strokovnega sodelavca II od 1. 7. 2013 do junija 2015, ko je nastopila bolniški stalež. V nadaljevanju povzema izpovedbe nekaterih prič in izpostavlja zanjo ključne listinske dokaze, iz katerih naj bi bilo nedvomno mogoče zaključiti, da je opravljala dela, ki jih je pred njo opravljal A.A., sedaj pa B.B., da je torej v spornem obdobju opravljala naloge višje vrednotenega delovnega mesta samostojnega strokovnega sodelavca II. Opozarja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov s strani tožnice, ki so bili predlagani v zvezi z dokazovanjem del in nalog, ki jih je tožnica opravljala od 1. 7. 2013 v svojstvu samostojnega strokovnega sodelavca II. V tej zvezi je podalo le pavšalno obrazložitev, ki se ne da preizkusiti. Napačna je tudi interpretacija 4. odstavka 134. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP), da ta določba za tožnico ne pride v poštev, ker ni bila premeščena na drugo delovno mesto z nižjo plačo. Pritožbi prilaga izjavo priče H.H., ki je bil nad odločitvijo sodišča močno presenečen in v izjavi navaja, da njegove izjave v sodbi bistveno odstopajo od izjave v zapisniku ter je sodišče njegovo izpoved presojalo izven konteksta izjave na sodišču. Tožnica nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in obstoj pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo prvostopnega sodišča. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in posledično nepravilno razsojeno.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da naj bi izpodbijana sodba predstavljala sodbo presenečenja, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ker ni upoštevalo izvedenih dokazov oz. jih je tolmačilo svojsko in selektivno, čeprav iz pravilnega vrednotenja teh dokazov jasno pripelje do zaključka, da je tožnica od 1. 7. 2013 dalje do nastopa bolniškega staleža opravljala delo samostojnega strokovnega sodelavca II. Sodba bi bila za tožnico presenečenje, v kolikor bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistveno (sklep VSRS, opr. št. Up 197/2000 z dne 25. 4. 2002). To pa za obravnavani primer ne velja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka prišlo do zaključka, da tožnica ni upravičena do zahtevane razlike v plači oz. da ni utemeljen zahtevek za ugotovitev, da je bila od 1. 7. 2013 dalje zaposlena na delovnem mestu samostojnega strokovnega sodelavca II in da ji pripadajo pravice iz tega delovnega mesta. Poleg tega v objektivnem smislu ne gre za sodbo presenečenja, če kakšna stranka ne pričakuje takšne odločitve, kot je sprejeta. Za sodbo presenečenja gre le takrat, kadar sodišče brez ustreznega materialnega procesnega vodstva spremeni torišče spora, tako da odloči na pravni podlagi, ki je stranki nista navajali in je nista pričakovali in zato nista mogli navajati dejstev in predlagati dokazov, pomembnih za odločanje sodišča na spremenjeni pravni podlagi, niti svojih pravnih naziranj (jedro sodbe VSRS, opr. št. III Ips 90/2014).

7. S tem, ko pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, smiselno uveljavlja kršitev, ki je varovana v 22. členu Ustave RS in predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pravica do enakega varstva pravic oz. pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oz. če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morajo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oz. neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga. Razloge za zavrnitev predlaganih dokazov je sodišče prve stopnje pojasnilo na zadnjem naroku za glavno obravnavo in v 3. točki obrazložitve sodbe. Pojasnilo je sicer skopo, vendar izraža jasno stališče, da je na podlagi izvedenih dokazov (listinskih ter izpovedb strank in prič) ugotovilo dejansko stanje o vseh odločilnih dejstvih. Tožnica v pritožbi tudi nič ne pojasni, kateri so tisti predlagani in neizvedeni dokazi, ki bi sodišče, v kolikor bi te dokaze izvedlo, pripeljalo do ugotovitve drugačnega dejanskega stanja glede del in nalog, ki jih je tožnica opravljala. Ob tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prečitalo vse listinske dokaze v spisu, zaslišalo tožnico in šest prič, ki so vse izpovedovale prav o odločilnem spornem dejstvu, to je o delih in nalogah, ki jih je oz. jih tožnica ni opravljala. Tožnica oz. njen pooblaščenec sta bila na teh zaslišanjih prisotna in imela pravico postavljati vprašanja in terjati odgovore. Tudi na zadnjem naroku je tožnica ugovarjala procesno kršitev neizvedbe predlaganih dokazov le iz previdnosti, brez konkretnih navedb, katere dokaze bi po njenem mnenju sodišče še moglo izvesti ter zaradi ugotovitve katerih dejstev. Pri tem pa tožnica v pritožbi celo sama navaja, da postavitev izvedenca niti ni bila potrebna, ker toženka tožbenega zahtevka po višini ni prerekala. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

8. Sicer pa pritožba v celotni po vsebini izpodbija sodbo prvostopnega sodišča, ker naj bi napačno ocenilo dokaze. V nasprotju s tem pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje ocenjuje za prepričljivo. Posamezni dokazi so pravilno ovrednoteni, zaključki pa razumni in življenjsko sprejemljivi. Pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka sladno z 8. členom ZPP. V nasprotju s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za vseobsegajočo dokazno oceno, ki je analitično sintetična, racionalno sprejemljiva in preverljiva.

9. V zvezi z zahtevkom tožnice za ugotovitev, da je od 1. 7. 2013 dalje zaposlena pri toženki na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec II, je bistvena ugotovitev prvostopnega sodišča (kar med strankama tudi ni bilo sporno), da je imela tožnica v spornem obdobju s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "strokovni sodelavec II". Že na podlagi take ugotovitve ni mogoče zahtevati ugotovitve, da delovno razmerje obstaja (da je zaposlena) na višje vrednotenem delovnem mestu "samostojni strokovni sodelavec II". Le v primeru, če med strankama pisna pogodba ne bi bila sklenjena in bi se delo opravljalo brez nje, bi se lahko zahtevalo ugotovitev obstoja delovnega razmerja na drugem delovnem mestu ter v takem primeru tudi izstavitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Vendar tožnica ni zahtevala ugotovitve obstoja delovnega razmerja na višje vrednotenem delovnem mestu in tudi ne izstavitve pogodbe o zaposlitvi za takšno delovno mesto. Predlagala je le, da se ugotovi, da je "zaposlena in dela" na tem delovnem mestu od 1. 7. 2013 ter da ji v tem obdobju pripadajo vse pravice iz tega delovnega mesta, zaradi česar je potrebno navedeni zahtevek in odločitev v zvezi z njim šteti kot predhodno vprašanje za nadaljnji zahtevek, da se ji izplača razlike v plači, in sicer po dejanskem delu. Tožnica resda uveljavlja takšno ugotovitev za obdobje od 1. 7. 2013 dalje, kar zagotovo ni utemeljeno, saj že v tožbi sama navaja, da je delo na delovnem mestu "samostojni strokovni sodelavec" opravljala le do 4. 6. 2015, ko je nastopila bolniški stalež. O tem vprašanju sodišče prve stopnje dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo, je pa pomembno za odločitev o nadaljnjem zahtevku za plačilo razlike v plači (o tem v nadaljevanju).

10. Neupoštevno je pritožbeno sklicevanje na izjavo priče H.H.. Skladno z 2. odstavkom 124. člena je ugovor zoper vsebino zapisnika mogoče podati takoj po njegovi sestavi, ne pa šele v pritožbi. Sicer pa tudi ni res, da bi sodišče prve stopnje v sodbi navajalo izpovedbo te priče v nasprotju z izjavo, kot je zapisana v zapisniku. Kot je razvidno iz zapisnika (list. št. 64), je priča na vprašanje pooblaščenca tožnice povedala, da je tožnica prevzela "en del dela od A.A.", na podlagi take izpovedbe pa je sodišče prve stopnje pravilno zapisalo, da "tožnica ni prevzela vseh del", ki jih je opravljal A.A..

11. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na Kolektivno pogodbo za dejavnost železniškega prometa (Ur. l. RS, št. 95/2007 in nasl. - KPDŽP). V tej panožni kolektivni pogodbi je v 134. členu res določeno posebno varstvo starejših delavcev, ki pa velja le za primere, ko delavec zaradi zmanjšanja delovne sposobnosti ne more več opravljati dela na svojem delovnem mestu in je zaradi tega sklenjena druga pogodba o zaposlitvi za delovno mesto z nižjo plačo. V takem primeru delavec obdrži pravico oz. ohrani višino plače s svojega prejšnjega delovnega mesta. V konkretnem primeru pa ne gre za tak primer.

12. Sodišča prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je neutemeljen zahtevek tožnice za ugotovitev, da je v spornem obdobju dejansko opravljala le delo na delovnem mestu "samostojni strokovni sodelavec II". Tožnica je trdila, da je z odhodom njenega šefa A.A. v letu 2012 postala vodja na lokaciji v I. in je prevzela vsa njegova opravila in torej delala na delovnem mestu "samostojni strokovni sodelavec II", vendar je istočasno sama izpovedala, da ni opravljala tistih del, za katere je potreben prometni izpit in ki ga tožnica ni imela, pa se zahteva za to delovno mesto. Pravilna je nadaljnja ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožnica trdila, da je opravljala enaka dela kot sedaj B.B., s katerim je bila v letu 2015 sklenjena pogodba o zaposlitvi za navedeno delovno mesto, nato pa povedala, da B.B. opravlja tudi delo z določenimi pogodbami, česar pa sama ni delala. Poleg tega je iz izpovedbe C.C. razvidno, da sta si s tožnico po odhodu A.A. njegovo delo razdelili. Iz nadaljnjih pravilnih ugotovitev prvostopnega sodišča tudi izhaja, da je A.A. kljub odhodu v J. še nadalje opravljal nekatera svoja opravila iz I., nekatera opravila pa so se porazdelila med druge zaposlene, tudi na tožnico, ki pa je v pomoč dobila C.C., D.D., E.E., F.F. in kasneje G.G.. Šlo je torej za reorganizacijo pri toženki ter razdeljevanje dela med več zaposlenih. Sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključuje, da številna opravila, ki jih je navajala tožnica, dejansko sodijo v opis njenega delovnega mesta, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

13. Napačno pa je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica do plačila za opravljanje zahtevnejšega dela ni upravičena že zato, ker ni opravljala del in nalog zahtevnejšega delovnega mesta v celoti. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v 44. členu določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona, kar je podlaga za plačilo po dejansko opravljenem delu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka tožnici odredila tudi opravljanje dela, ki ni bilo delo njenega delovnega mesta, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Zato ji mora za tako opravljeno delo zagotoviti ustrezno plačilo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica opravljala nekatere naloge, ki sodijo v delokrog delovnega mesta "samostojni strokovni sodelavec II", da sicer ni prevzela celoten obsega dela tega delovnega mesta in da je še naprej delno opravljala tudi svoje delo, izhaja, da je tožnica vsaj del delovnega časa opravljala dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta, zaradi česar ji pripada tudi plačilo za takšno delo, in sicer v obsegu dejanskega dela na zahtevnejšem delovnem mestu. Takšno stališče je v podobnih primerih pritožbeno sodišče že zavzelo v več zadevah (opr. št. Pdp 458/2013, Pdp 478/2014, Pdp 713/2015, Pdp 596/2016).

14. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne pravne presoje ni ugotavljalo, kolikšen del delovnega časa je tožnica dejansko opravljala delovna opravila, ki sodijo v delokrog delovnega mesta "samostojni strokovni sodelavec II". Zaradi tega je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oz. pravno relevantna dejstva obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

15. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju dopolni dokazni postopek in ugotovi, v kolikšnem obsegu je tožnica dejansko opravljala zahtevnejša dela. Zgolj dejstvo, da tožnica posameznih opravil zahtevnejšega delovnega mesta ni opravljala, še ni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo po dejanskem delu, če je tožnica dela zahtevnejšega delovnega mesta dejansko opravljala, pa čeprav ne polni delovni čas, ampak le v določenem manjšem obsegu. Po dopolnitvi dokaznega postopka in ugotovitvi dejstev v nakazani smeri pa naj sodišče ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

13.03.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 665/2017
• VDSS Sodba Pdp 619/2019
• VDSS Sodba Pdp 398/2018