VDSS Sodba Psp 480/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje je v izvedenih dokazih, zlasti v mnenju izvedenskega organa v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa in specialistke psihiatrinje, enako pa tudi v obeh mnenjih invalidskih komisij, podanih v predsodnem postopku, imelo dovolj prepričljive podlage za zaključek, da je pri tožnici podano stanje po 3. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Po tej določbi se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 24. 6. 2016 v zvezi z odločbo št. ... z dne 26. 1. 2016 in da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in prizna pravica do invalidske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je uveljavljala I. kategorijo invalidnosti, saj drugega dejansko ni sposobna. Sodišče ni pravilno prepoznalo njenega zdravstvenega stanja in je tožbeni zahtevek zavrnilo. Nepravilno ugotovljenem in interpretiranem izvedenskem mnenju je ugovarjala, saj je v nasprotju s posameznimi deli, sodišče pa je nanj oprlo svojo odločitev. Vztraja, da gre pri njej za bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja, saj je iz dokumentacije iz pred nekaj let razvidno, da takšnih psihičnih težav ni imela. Težave se pri njej stopnjujejo, pojavljajo se nove bolezni in stanja kot je kronična obstruktivna pljučna bolezen, stanje v levem skočnem sklepu. Izvedensko mnenje se nikjer ni dotaknilo pomembnega vidika, da je izredno obremenjena s tem, da se zaveda, da nima nobene psihične moči in sposobnosti za delo. Prav tako nikjer ni navedeno, od kdaj se zdravi, oziroma se navaja, da se zdravi od leta 2013, čeprav svoje težave skuša urediti že od leta 2010. Področje psihičnih bolezni in stanj je tako kompleksno, da je potrebno opraviti več kliničnih pregledov, opazovanj in diagnostike po posebnih metodah, česar pa izvedenci niso opravili. Za delo ni sposobna, saj ne premore niti najosnovnejše komunikacije s sorodniki, komuniciranje v drugem okolju pa zanjo predstavlja stres. Ob upoštevanju njene starosti na podlagi takšnega zdravstvenega stanja ni mogoče pričakovati izboljšanja. V dokaz temu se sklicuje na novejše izvida psihiatra.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2010 in 4/2010, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 24. 6. 2016, s katero je zavrnil tožničino pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo opr. št. ... z dne 26. 1. 2016. S slednjo je toženec tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto: fizično lažje delo, psihično nezahtevno, s čimmanj socialnimi kontakti s polnim delovnim časom od 10. 11. 2015 dalje. Hkrati je tožnici naložil, da se je dolžna najkasneje v 30 dneh po dokončnosti te odločbe prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje ter odločil, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. V tej zadevi je sporno, ali je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti.

6. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Ta v 1. alineji drugega odstavka 63. člena določa, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

7. Takšnega stanja pa pri tožnici tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče ugotoviti in je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. V izvedenih dokazih, zlasti v mnenju izvedenskega organa v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa in specialistke psihiatrinje, enako pa tudi v obeh mnenjih invalidskih komisij, podanih v predsodnem postopku, je imelo dovolj prepričljive podlage za zaključek, da je pri tožnici podano stanje po 3. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Po tej določbi se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

8. Že v predsodnem postopku sta bili obe invalidski komisiji potem, ko sta proučili medicinsko in delovno dokumentacijo in tožnico še osebno pregledali, mnenja, da tožnica ni zmožna za delo na delovnem mestu, na katerem dela, to je čistilka. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, pa je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma na drugem delovnem mestu, to je fizično lažjem delu, psihično nezahtevnem, s čimmanj socialnim kontaktom. Smiselno enakega mnenja pa je bil tudi izvedenski organ v sodnem postopku. Torej so pri tožnici enotno ugotovili preostalo delovno zmožnost, ne pa popolne izgube delovne zmožnosti oziroma nezmožnosti za pridobitno delo.

9. Takšno mnenje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami posameznih specialistov, skladno pa je tudi z ugotovitvami na osebnih pregledih. Na teh je bila ugotovljena rahla omejena gibljivost v vratni in LS hrbtenici brez pomembnih nevroloških izpadov na zgornjih in spodnjih okončinah in tudi brez draženja živčnih struktur. V psihičnem funkcioniranju pa so ugotovili prisotno blago znižano razpoloženje, energetsko slabšo opremljenost in znižano motivacijo, ob že primarni slabši inteligentnostni opremljenosti.

Iz dokumentacije pa izhaja, da je tožnica pod redno kontrolo psihiatra zaradi kronificirane depresivne simptomatike, ki je slabše kompenzirana. Iz izvidov izhaja, da je v septembru 2015 psiholog ugotavljal blago kognitivno motnjo ter hud depresivni sindrom, medtem ko je psihiater novembra 2015 ob kontroli ugotavljal sicer zmanjšano kognitivno učinkovitost in v ospredju čustveno inhibirnost, sicer pa nespremenjeno stanje.

10. Glede na to, da je mnenje skladno z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami specialistov v posameznih izvidih tako, da temelji na objektivnih dokazih in izrecnem mnenju, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je sodišče prve stopnje mnenje izvedenskega organa utemeljeno sprejelo dodatno, ker je neposredno specialistko psihiatrinjo na glavni obravnavi tudi zaslišalo in se na ta način prepričalo, kakšno stanje je pri tožnico podano na psihičnem področju. Z dodatnim zaslišanjem neposredno na glavni obravnavi specialistke psihiatrinje, je sodišče razčistilo sporna vprašanja, ki jih je tožnica izpostavila v pripombah na podano mnenje. Predvsem je poudarila, da se v zvezi s sporočilom kliničnega psihologa, primarno slabših tožničinih kognitivnih funkcij ne more šteti kot kognitivni upad in da tožničino relevantno zdravstveno stanje ne utemeljuje razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti in da je tožnica glede na ugotovljeno zdravstveno stanje zmožna opravljati lažja, psihično nezahtevna fizična dela, s čimmanj socialnimi kontakti.

11. Pritožba neutemeljeno vztraja, da bi izvedenci morali opraviti več kliničnih pregledov, opazovanj in druge diagnostike ob posebnih metodah. Naloga izvedencev je namreč, da skladno s sklepom sodišča na podlagi že opravljenih preiskav, potrjenih diagnoz in kvečjemu še na podlagi izvida osebnega pregleda, če mu tako naroči sodišče, ocenijo delazmožnost, ne pa da opravljajo dodatne preiskave, ki so sicer stvar specialistov. Takšna dokumentacija nudi izvedencem podlago za oceno delazmožnosti in objektivne dokaze o zdravstvenem stanju posameznika. Za pridobivanje teh pa niso pristojni izvedenci.

12. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta izpodbijani odločbi toženca z dne 24. 6. 2016 in z dne 26. 1. 2016 pravilni in zakoniti in da ni nobene podlage za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti in posledično za priznanje pravice do invalidske pokojnine, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Psp 514/2015
• VDSS Sodba Psp 241/2020
• VDSS Sodba Psp 104/2019