VDSS Sodba Psp 484/2017

Jedro

V zvezi z vprašanjem, ali sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno interpretiralo odločbo Ustavnega sodišča RS in posledično v zvezi z vprašanjem, ali so zavarovanci v primeru, ko niso vložili zahteve za novo odmero in imajo pravnomočno odločbo o odmeri pokojnine, upravičeni do ponovne odmere, vse od upokojitve dalje, je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v večih drugih identičnih zadevah. Zavzelo je stališče, da ni podane pravne podlage, da bi višji znesek pripadal vse od datuma, ko je bila zavarovancu priznana pravica do pokojnine s pravnomočno odločbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št.... z dne 13. 9. 2016 in št. ... z dne 21. 3. 2016 ter da ji je toženec dolžan odmeriti in povrniti razliko med že izplačanimi zneski invalidske pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike od dneva zapadlosti posameznega zneska mesečne pokojnine do plačila, začenši z dnem 31. 12. 1999 v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe. Obenem je sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvenih kršitev določil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da interpretacija 5. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015, ni pravilna. Ustavno sodišče RS s svojo odločitvijo ni izključilo možnosti uveljavitve zahtevkov na izplačilo razlike med nedvomno izkazano razliko med odmero invalidske pokojnine po odločbi toženca v letu 2000 in novo odmero, opravljeno po uradni dolžnosti v letu 2015. Njena pravica temelji na temeljnih načelih pokojninskega in invalidskega prava, zlasti s pogojenostjo pravice do pokojnine s predhodnim plačilom prispevkov iz obveznega zavarovanja, saj bi se sicer ohranjala kršitev ustavno varovane in zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom, pravice do socialne varnosti in lastninske pravice, ohranjen pa bi bil tudi nedopusten poseg v načelo pravne in socialne države ter v načelu zaupanja v pravo, ki je bistveni sestavni del pravne države. Pravica iz pokojninskega zavarovanja je v skladu z zakonom materialna pravica, ki ne zastara in ki je ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti in o kateri je moč kadarkoli ponovno odločiti in sicer, če se pokaže, da pri izračunu pokojninske osnove in odmeri pokojnine niso bile upoštevane vse plače oziroma vse zavarovalne osnove, od katerih so bili obračunani prispevki. Pravnomočna odločba iz leta 2000 tako ni ovira za ponovno odmero invalidske pokojnine od dela plače, ki ni bil upoštevan, pa bi moral biti, tudi za nazaj. Poleg tega je bilo dejstvo, da določen del dohodkov pri izračunu pokojninske osnove ni bil upoštevan, tožnici ob izdaji odločbe z dne 20. 1. 2000 prikrito, saj iz same odločbe to dejstvo ne izhaja. Tožnica ob prejemu odločbe v letu 2000 ni bila seznanjena z neupoštevanjem dela plače, ki je bil namenjen za notranji odkup pri izračunu pokojninske osnove. To pa je vplivalo na njeno pravico do višine pokojnine, kar izhaja tudi iz prilog odločbe iz leta 2015, iz katere je razvidno, da je tožnica upravičena do višje pokojnine, izračunane od višje pokojninske osnove, v katero se upoštevajo tudi deli plač, ki so bili namenjeni za notranji odkup, vse od upokojitve dne 31. 12. 1999 dalje. Tožnica nadalje opozarja na določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), po kateri mora odločba biti obrazložena. Opozarja tudi na 7. člen ZUP-a. Pred izdajo odločbe je tožena stranka dolžna omogočiti zavarovancem, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. To pa pomeni, da bi morala tožena stranka pri odmeri invalidske pokojnine odločati ob upoštevanju največje koristi stranke in ji torej upoštevati vse plače, od katerih je tožnica plačala prispevke. Tako pa dela plač tožena stranka ni upoštevala, niti tožnici, ki je na to dejstvo ni opozorila. Bremena protiustavnega in očitno nezakonitega ravnanja tožene stranke pa ni mogoče naložiti tožnici, ki je zaupala v pravno in socialno državo. Sodišče prve stopnje je V. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča RS tolmačilo strogo formalistično, nepravilno in v izrazito škodo zavarovanca. Opisana situacija je nedopustna, saj posega v ustavno varovano varstvo pravice do pokojnine. Dejstvo je, da pokojnina tožnice ni bila odmerjenega na podlagi vplačanih prispevkov in prejetih plač. Prvostopno sodišče, ki je kot pravno podlago navedlo odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 in 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) je zavzelo stališče, da je bilo o pokojnini že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 20. 1. 2000. Meni, da neupoštevanje dela plač pri odmeri pokojnine z odločbo z dne 20. 1. 2000 pomeni, da o tem delu dohodkov, ki sodijo v pokojninsko osnovo za obdobje od 31. 12. 1999 do 30. 6. 2015, še ni bilo odločeno. Zato ni ovire za izdajo nove odločbe in ponovno odmero invalidske pokojnine od dela plače, ki ni bil upoštevan, tudi za nazaj. V nasprotnem primeru je tožnici kršena tudi pravica do učinkovitega pravnega varstva iz 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zvezi z 8. in 14. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 1. členom protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožnici pa je bila kršena tudi ustavna pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Določbo 183. člena ZPIZ-2 bi bilo pravilno interpretirati in uporabiti le v povezavi z določbo 4. člena ZPIZ-2. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja tožnica.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 13. 9. 2016, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopno odločbo opr. št. ... z dne 21. 3. 2016. S slednjo odločbo je toženec zavrnil tožničino zahtevo za ponovno odmero invalidske pokojnine v višjem znesku od 31. 12. 1999 dalje.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 20. 1. 2000 priznana pravica do invalidske pokojnine v znesku 192.656,51 tedanjih SIT na mesec od 31. 12. 1999 dalje. Pri izračunu pokojninske osnove ni bil upoštevan del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup v letih 1990, 1991 in 1992. Upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS je toženec s pravnomočno odločbo št. ... z dne 18. 6. 2015 po uradni dolžnosti tožnici invalidsko pokojnino za čas od 1. 7. 2015 dalje ponovno odmeril in ji pokojnino priznal v višjem znesku. Tožnica je dne 15. 1. 2016 podala predlog za izdajo odločbe, s katero bi se ji priznala višja pokojnina tudi za obdobje od 31. 12. 1999 pa do leta 2015. Sporno v tej zadevi je torej vprašanje, ali ima tožnica pravico do ponovne odmere in pravico do višjega zneska invalidske pokojnine vse od 31. 12. 1999 dalje.

7. V zvezi z vprašanjem ponovne odmere pokojnine, je stališče zavzelo Ustavno sodišče RS v že citirani odločbi z dne 26. 3. 2015. Odločilo je, da je bil Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) v neskladju z Ustavo RS, tožencu pa je naložilo, da mora v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnin, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. Zavarovanci oziroma uživalci pokojnin, pri katerih revizija ni bila opravljena, pa lahko v roku, določenem v 2. točki izreka odločbe zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje bo izdal odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom, razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe po prvem odstavku 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (I. - IV. točke izreka). Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz IV. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva. Za zavarovance oziroma uživalce pokojnin, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zahtevali ponovno odmero, pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi (V. točka izreka).

8. Med strankama ni sporno, da tožnica pred odločitvijo toženca o novi odmeri pokojnine z odločbo z dne 18. 6. 2015 ni vložila zahteve za ponovno odmero invalidske pokojnine in da je toženec po uradni dolžnosti začel postopek ponovne odmere invalidske pokojnine. V postopku je ugotovil, da je tožnica prejela tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. Upoštevaje omenjeno dejstvo je toženec tožnici ponovno odmeril invalidsko pokojnino z odločbo z dne 18. 6. 2015 in jo priznal od 1. 7. 2015 dalje.

9. Ker je bilo o pokojnini in tudi o sami višini pokojnine z odločbo z dne 20. 1. 2000 že pravnomočno odločeno, je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le z izrednim pravnim sredstvom po določbah ZUP-a, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji oziroma kot to ugotavlja Ustavno sodišče RS, je bilo ponovno odmero pokojnine možno doseči v postopku s posebnim izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe, kot je bil urejen v 270. členu ZPIZ/92. Taka možnost je podana tudi v 183. členu ZPIZ-2. Ker ZPIZ-1 take določbe ni vseboval, je Ustavno sodišče RS presojalo, ali je različna obravnava zavarovancev skladna s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. V 11. točki odločbe posebej poudarja, da se mu je zastavilo vprašanje, ali je zakonodajalec zavarovance oziroma uživalce pokojnin v času veljavnosti ZPIZ-1 protiustavno neenako obravnaval in je bil zato ZPIZ-1, ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, ki bi omogočal ponovno odmero pokojnine za naprej (tudi) v primerih, kot je obravnavani, v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. ZPIZ/92 je namreč določal, da se dokončna odločba lahko na zahtevo zavarovanca ali po uradni dolžnosti razveljavi ali spremeni z učinkom za naprej. Enako izhaja tudi iz drugega odstavka 183. člena ZPIZ-2, saj nova odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa učinkuje od prvega naslednjega meseca po izdaji odločbe. Vse navedeno pomeni, da je ključnega pomena za samo odločitev v obravnavanem primeru dejstvo, da je odločba toženca z dne 20. 1. 2000 o odmeri invalidske pokojnine od 31. 12. 1999, že pravnomočna, drugačno stališče pritožbe pa je pravno zmotno.

10. V zvezi z vprašanjem, ali sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno interpretiralo odločbo Ustavnega sodišča RS in posledično v zvezi z vprašanjem, ali so zavarovanci v primeru, ko niso vložili zahteve za novo odmero in imajo pravnomočno odločbo o odmeri pokojnine, upravičeni do ponovne odmere, vse od upokojitve dalje, je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v večih drugih identičnih zadevah. Zavzelo je stališče, da ni podane pravne podlage, da bi višji znesek pripadal vse od datuma, ko je bila zavarovancu priznana pravica do pokojnine s pravnomočno odločbo. V konkretnem primeru je to vse od 31. 12. 1999, to je od dneva, ko je bila tožnici priznana pravica do invalidske pokojnine. Pravna podlaga za ponovno odmero invalidske pokojnine je edino 183. člen ZPIZ-2, kjer je v tretjem odstavku določeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. V konkretnem primeru to pomeni, da nova izdana odločba, s katero je priznan višji znesek pokojnine, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, saj je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. Glede na zakonsko ureditev in upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS, tožnici v nobenem primeru ni mogoče priznati več pravic, kot ji gredo po določbi 183. člena ZPIZ-2. Ker zakon ne omogoča priznanja višjega zneska za nazaj, so s tem v zvezi neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na uveljavljanje pravice do višje invalidske pokojnine vse od upokojitve dalje, to je od 31. 12. 1999 dalje. Glede na jasno zakonsko določbo in tudi glede na samo obrazložitev Ustavnega sodišča RS, pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena zakonska ureditev ni ustavno sporna, s tem pa tudi niso podane ostale očitane kršitve, kot je poseg v lastninsko pravico, načelo varstva zaupanja v pravo in načelo pravičnosti, neutemeljene pa so tudi vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na neupoštevanje načela enakosti pred zakonom. Sodišče je tudi določbo 183. člena ZPIZ-2 pravilno interpretiralo. Navedena določba ni v neskladju z Ustavo RS, saj gre za izredno pravno sredstvo in v takem primeru je zakonodajalcu prepuščeno, da odloči, od kdaj naprej učinkuje nova odločba. Take odločitve Ustavno sodišče RS zagotovo ne bi sprejelo, če bi štelo, da je omenjeno izredno pravno sredstvo v neskladju z Ustavo RS. V vsebino določbe 183. člena ZPIZ-2 je Ustavno sodišče RS poseglo le v toliko, da ni odločilen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine, saj je v drugem odstavku 183. člena ZPIZ-2 določen rok 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta in da torej v tem roku po tej določbi lahko uveljavlja razveljavitev ali spremembo odločbe. Ravno ta poseg v zvezi z 10-letnim rokom velja za tožnico in predstavlja zanjo pozitivni odstop od siceršnje možnosti uveljavljanja razveljavitve odločbe po 183. členu ZPIZ-2 glede na to, da gre za odločbo z dne 20. 1. 2000 in da je 10-letni rok nedvomno že potekel.

11. Glede na vse obrazloženo, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

09.03.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 424/2017
• VDSS Sklep Psp 370/2017
• VDSS Sodba Psp 109/2018