VDSS Sklep Pdp 775/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je mogoče z začasno odredbo zadržati učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi tudi v primeru, če je ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe delovno razmerje že prenehalo, če so podane okoliščine iz 113. člena ZDR-1 (ali tudi drugi odstavek 215. člena ZDR-1). V tem sporu pa je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje že prenehalo. Glede na dejstvo, da tožniku na dan vložitve predloga za izdajo začasne odredbe delovno razmerje še ni prenehalo, bi bilo mogoče izdati predlagano začasno odredbo tudi le na podlagi pogojev iz 272. člena ZIZ.

Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožnik v tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe izrecno navajal, da je izvoljeni sindikalni zaupnik in da je sindikat podal negativno mnenje v zvezi s podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, o obeh teh dejstvih pa je predložil tudi listinska dokazila, kar pomeni, da tožnik uživa posebno varstvo pred odpovedjo tudi kot predstavnik delavcev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe z dne 11. 9. 2017 (I. točka izreka) in odločilo, da tožnik sam nosi stroške v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je tožnik pritožil iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Navedel je, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo njegov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal zadržanje učinkovanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker naj ne bi navajal, da bi bil predstavnik delavcev, ki uživa posebno varstvo po 113. členu ZDR-1 in ker ni navajal, da bi inšpektor za delo zadržal učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi drugega odstavka 215. člena ZDR-1. Po stališču sodišča učinkovanje prenehanja pogodbe ni bilo zadržano po 28. 8. 2017 in je bil zato predlog za izdajo začasne odredbe vložen po tem, ko mu je delovno razmerje že prenehalo.

Tožnik je v nasprotju z ugotovitvami sodišča v predlogu navajal, da je predstavnik delavcev, ki uživa posebno varstvo in je predložil tudi obvestilo o izvolitvi sindikalnih zaupnikov ter dokazilo, da je sindikat podal negativno mnenje v zvezi z redno odpovedjo iz krivdnega razloga. V kolikor bi sodišče pravilno uporabilo 113. člen ZDR-1, bi lahko ugotovilo, da so podani pogoji za zadržanje učinkovanja odpovedi. Prav zaradi izpodbijane odločitve sodišča je toženka 13. 9. 2017 tožnika s tem dnem odjavila iz obveznih zavarovanj. V trenutku vložitve tožbe je bil namreč tožnik še vedno v delovnem razmerju, kar sploh ni bilo sporno dejstvo. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 214. členom ZPP.

Ker je sodišče napačno zaključilo, da je tožnik vložil predlog za izdajo začasne odredbe v trenutku, ko mu je delovno razmerje že prenehalo, je posledično nepravilno zavrnilo tožnikov predlog, poleg tega pa tudi ni presojalo pogojev iz 272. člena ZIZ, s čimer je storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Je pa zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila storjena zato, ker sodišče prve stopnje sploh ni presojalo pogojev iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.), ni podana. S pritožbenimi navedbami, s katerimi tožnik uveljavlja to bistveno kršitev določb postopka, dejansko očita sodišču prve stopnje zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Sicer pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev ustrezno obrazložilo in jo je mogoče preizkusiti.

6. Neutemeljen je tudi očitek, da je bila storjena relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 214. členom ZPP. Takšna kršitev naj bi bila po pritožbenih navedbah storjena zato, ker naj bi ugotavljalo dejstvo, ki med strankama ni bilo sporno (da je bil tožnik v trenutku vložitve tožbe še vedno v delovnem razmerju), kar pa ni res. Sodišče prve stopnje je sicer res zmotno ugotovilo dejansko stanje o tem dejstvu, ni pa res, da to dejstvo ni bilo sporno, saj jih stranka ni priznala in tudi ni mogoče trditi, da jih ni prerekala. Tožnik namreč tega dejstva sploh ni nikjer zatrjeval, toženka pa na navedbe v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe (še) ni izjasnila.

7. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik v tem sporu predlagal izdajo začasne odredbe za zavarovanje njegove nedenarne terjatve. Pogoje za izdajo takšne začasne odredbe določa 272. člen ZIZ. Upnik mora verjetno izkazati, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ. Glede na vsebino predlagane začasne odredbe in glede na spisovno dokumentacijo pa je potrebno utemeljenost predloga presojati tudi z vidika prvega in tretjega odstavka 113. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.).

8. Tožnik je 11. 9. 2017 vložil tožbo zaradi ugotovitve, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 10. 8. 2017 nezakonita in da mu delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in še traja. Postavil je tudi reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek. Istočasno z vloženo tožbo je predlagal tudi izdajo začasne odredbe in predlagal zadržanje učinkovanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tej sporni zadevi. Posledično je tudi predlagal, da ga toženka v 3 dneh pozove nazaj na delo, ga prijavi v socialna zavarovanja in plača plačo v višini 890,00 EUR bruto ter prizna vse pravice iz delovnega razmerja za ves čas zadržanja učinkovanja odpovedi oziroma do pravnomočne odločitve v tem delovnem sporu in pod pretnjo denarne kazni, če toženka te začasne odredbe ne bi spoštovala.

9. Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrnilo iz naslednjih razlogov:

- da je možno predlagati začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi le dotlej, dokler pogodba o zaposlitvi še ni prenehala veljati, vendar je tožniku delovno razmerje že prenehalo 28. 8. 2017 (z iztekom 15-dnevnega odpovednega roka, šteto od 13. 8. 2017, ko mu je bila odpoved vročena);

- da je sicer mogoče zadržati učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi tudi po tem, ko je delovno razmerje že prenehalo, če so podani pogoji po 113. členu ali drugem odstavku 215. člena ZDR-1, vendar pa tožnik ni navajal, da bi bil predstavnik delavcev, ki uživa posebno varstvo po 113. členu ZDR-1, niti da bi inšpektorat za delo zadržal učinkovanje prenehanja njegove pogodbe o zaposlitvi.

10. Prvi odstavek 113. člena ZDR-1 določa, da če sindikat, svet delavcev ali delavci, ki so izvolili predstavnika delavcev, podajo negativno mnenje v zvezi z izredno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga ali z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in predstavnik delavcev pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje 30 dni od vročitve odpovedi oziroma do poteka roka za mediacijo ali arbitražo oziroma za sodno varstvo. Tretji odstavek 113. člena ZDR-1 pa določa, da če predstavnik delavcev v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primerih iz prvega odstavka tega člena in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe, se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je mogoče z začasno odredbo zadržati učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi tudi v primeru, če je ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe delovno razmerje že prenehalo, če so podane okoliščine iz 113. člena ZDR-1 (ali tudi drugi odstavek 215. člena ZDR-1). V tem sporu pa je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje že prenehalo 28.8. 2017, saj je tožnik pritožbi priložil dokazilo, da mu je bilo delovno razmerje zaključeno šele s 13. 9. 2017. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje o datumu prenehanja delovnega razmerja naredilo zaključke glede na navedbe tožnika in listinske dokaze, tožnik pa niti v tožbi niti v predlogu ni navajal, da mu delovno razmerje še traja. Celo obratno, v tožbenem zahtevku je predlagal ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo. Ker je v tožbi sam navedel, da mu je bila odpoved vročena 13. 8. 2017, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da mu je delovno razmerje prenehalo z iztekom 15-dnevnega odpovednega roka, kot je navedeno v odpovedi. Res pa je, da bi sodišče prve stopnje prišlo do drugačnih zaključkov, v kolikor bi predlog za izdajo začasne odredbe poslalo toženki v odgovor, preden je o predlogu odločilo, še zlasti, ker je toženka 13. 9. 2017 naredila na sodišču poizvedbe prav zaradi nameravane odjave tožnika iz zavarovanja. Glede na dejstvo, da tožniku na dan vložitve predloga za izdajo začasne odredbe delovno razmerje še ni prenehalo, bi bilo mogoče izdati predlagano začasno odredbo tudi le na podlagi pogojev iz 272. člena ZIZ.

12. Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje popolnoma spregledalo, da je tožnik v tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe izrecno navajal, da je izvoljeni sindikalni zaupnik in da je sindikat podal negativno mnenje v zvezi s podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, o obeh teh dejstvih pa je predložil tudi listinska dokazila (A3, A10), kar pomeni, da tožnik uživa posebno varstvo pred odpovedjo tudi kot predstavnik delavcev.

13. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek, za kar je imelo pravno podlago v 3. točki 365. člena ZPP. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pravilno uporabiti določila 113. člena ZDR-1 in izdati začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja odpovedi do odločitve sodišča o predlagani začasni odredbi. Preizkusiti pa bo moralo tudi v predlogu zatrjevane pogoje za izdajo začasne odredbe skladno z 272. členom ZIZ, česar do sedaj sploh ni storilo, in nato ponovno odločiti o predlogu, kot ga je tožnik dejansko podal.

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

Datum zadnje spremembe:

15.12.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 692/2018
• VDSS sklep Pdp 786/2010
• VDSS sklep Pdp 1016/2011