VDSS Sodba Pdp 482/2017

Jedro

Z vidika zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je ključna ugotovitev, da je bilo tožnikovo delo dejansko prerazporejeno na druge zaposlene.

Tožena stranka, na kateri je dokazno breme v tem sporu, je morala za dokaz utemeljenosti odpovednega poslovnega razloga dokazati, da je dela, ki jih je tožnik opravljal na delovnem mestu vodja oddelkov, v resnici prerazporedila na drugi dve vodji. Glede na navedeno ni bistveno, ali potreba po teh delih pri toženi stranki še vedno obstoji, jih pa opravljajo drugi zaposleni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek: za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 24. 2. 2015; za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 24. 2. 2015, temveč je trajalo do odločitve sodišča prve stopnje z vsemi pravicami, ki bi tožniku šle, če do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne bi prišlo; da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 24. 2. 2015 do odločitve sodišča prve stopnje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, tj. ga prijaviti v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja in v druga ustrezna zavarovanja, mu priznati delovno dobo in mu obračunati in plačati nadomestilo plače v višini, kot če bi delal, mu plačati prispevke in davke ter mu nato izplačati zapadle mesečne plače v neto višini skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in plačati denarno povračilo v znesku 60.578,28 EUR bruto; ter da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in plačati regres za letni dopust za leto 2015 v znesku 591,48 EUR bruto (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izpodbijana sodba arbitrarna, da je sodišče prve stopnje na podlagi razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča zgolj formalno izvedlo zaslišanje prič A.A. in B.B., v preostalem delu pa prepisalo v prvotnem sojenju razveljavljeno sodbo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravnih stališč in napotkov pritožbenega sodišča. S tem je kršilo 22. in 23. člen Ustave RS ter 6. člen EKČP. Sodišče prve stopnje ni opravilo celovite pravne presoje spornega primera. V ponovljenem postopku bi moralo ponovno odločati o argumentih tožnika in se do njih opredeliti. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, ker ne drži, da naj bi tožena stranka z namenom racionalizacije in optimizacije poslovanja in s ciljem povečati učinkovitost procesov sprejela odločitev o razdelitvi pozicije vodenja treh oddelkov PE C. med drugi dve vodji PE D.. Tožnik je s primerjavo delovnih zadolžitev dokazoval potrebo po opravljanju njegovega dela in da njegovega dela ni mogoče opravljati na način, kot trdi tožena stranka. Glede na to, da je dolžnost vodje oddelka, da posebno pozornost posveča poslovnim kazalnikom, v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je tožena stranka tožniku očitala, da PE C. posluje z negativnim rezultatom, bi tožena stranka lahko odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podala le iz razloga nesposobnosti. Tega pa ni storila in tudi ni izvedla postopka, ki ga pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga mora. Ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi bi moral obstajati na ravni delodajalca in ne le na ravni poslovne enote, česar pa tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zatrjevala, sodišče prve stopnje pa se do tega argumenta tožnika tudi ni opredelilo. Zato je podana kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Sodišče prve stopnje ni preverilo, ali so razlogi iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi resnični ali pa zgolj navidezni. Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje so se za neresnične izkazale navedbe tožene stranke v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da se naj bi delo tožnika razdelilo na dve vodji iz PE D.. Glede na to, da delodajalec v sodnem postopku ne more razširjati dejansko opredeljenih razlogov iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se tožena stranka ne more utemeljeno sklicevati na to, da je tožnikovo delo v resnici prenesla na vodjo iz PE E., saj tega v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedla. Delovno mesto tožnika je bilo sicer res ukinjeno, vendar so delovne naloge, ki izhajajo iz delovnega mesta, ostale še naprej nespremenjene in v istem obsegu ter jih ni bilo mogoče opravljati zgolj občasno s prerazporeditvijo. Tožena stranka ni uspela dokazati, da bi bile vse delovne naloge tožnika, kot so prikazane v preglednici, razporejene na vodjo iz PE E. oziroma iz PE D., kar pomeni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. A.A. in B.B. sta izpovedala, da sta opravljala dela in naloge, ki jih je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi opravljal tožnik, zgolj odgovornost je prešla na novi vodji. Sodišče prve stopnje je izpovedi prič tožene stranke napačno in brez argumentacije ocenilo za verodostojne. Sodišče prve stopnje ni opravilo proste presoje dokazov, kot mu nalaga 8. člen ZPP, saj sodišče prve stopnje izpovedi prič ni dokazno ocenilo, ampak jim je kljub neskladnosti v celoti sledilo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da niso podane niti s pritožbo uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku 24. 2. 2015, o denarnem povračilu v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in o regresu za letni dopust za leto 2015.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločilo drugič. V prvotnem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. I Pd 355/2015 z dne 14. 4. 2016 tožbeni zahtevek prav tako v celoti zavrnilo, vendar je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 571/2016 z dne 17. 11. 2016 na pritožbo tožnika prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Iz izpodbijane sodbe izhaja jasna in razumljiva dokazna ocena izvedenih dokazov, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. člen ZPP in storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da je sodišče prve stopnje izpovedim prič, predlaganih s strani tožene stranke, sledilo, čeprav izpovedi med seboj niso skladne in čeprav so priče neverodostojne. Pri tem pa tožnik ne navede nobene konkretne okoliščine, ki bi lahko ustvarila dvom v njihovo verodostojnost. Hkrati tudi ne navede, v čem konkretno naj bi bile izpovedi neskladne, pri tem pa tudi pritožbeno sodišče samo neskladnosti v bistvenih delih izpovedi ni ugotovilo.

8. Poslovni razlog je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik delal na delovnem mestu vodja oddelkov v PE C., pri čemer je vodil tri oddelke: F., G. in oddelek H.. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A1) je tožena stranka po ugotovitvi sodišča prve stopnje navedla, da je 23. 2. 2015 sprejela sklep o reorganizaciji, s katerim je zmanjšala število izvajalcev na delovnem mestu vodja oddelka tako, da je ukinila enotno pozicijo vodje oddelka F., G. in H. v PE C., ki ga je zasedal tožnik. Navedla je, da je bila reorganizacija nujno potrebna zaradi negativnih poslovnih rezultatov te enote, ki je v primerjavi z ostalimi enotami dosegla najslabše poslovne rezultate. Vodenje oddelkov sta prevzeli vodji PE D. na način, da občasno opravljata delo vodje v enoti v C.. Vodja oddelka G. iz PE D. je prevzel vodenje oddelka G. v PE C., vodja oddelka F. in H. iz PE D. pa je prevzel vodenje oddelka F. in oddelka H. v PE C..

9. V pritožbi tožnik neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje v novem sojenju ni upoštevalo napotil pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu. V skladu z napotilom je sodišče prve stopnje pravilno zaslišalo priči B.B., namestnico vodje oddelka F. in H. I.I., in A.A., namestnika vodje oddelka G. J.J.. Njuni izpovedi je sodišče prve stopnje tudi ustrezno ocenilo, kot mu to nalaga 8. člen ZPP, in ju v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi tudi upoštevalo pri dejanskih zaključkih v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot je razvidno iz 14. in 15. točke obrazložitve sodbe. Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe, v katerih tožnik sodišču prve stopnje očita kršitve 22. in 23. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP; Ur. l. RS - MP, št. 7/94), iz razloga, ker naj ne bi upoštevalo napotil pritožbenega sodišča in odločilo arbitrarno.

10. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje v tem sporu in v nadaljevanju odgovarja na bistvene, jasne in konkretno uveljavljane pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnikova dela prevzela vodja oddelka F. in H. iz PE D. I.I. in vodja oddelka G. iz PE E. J.J.. Oba sta delo opravljala poleg svojega rednega dela, v okviru rednega delovnega časa in z občasno fizično prisotnostjo v PE C.. Oba sta imela svoja namestnika, in sicer I.I. je imela B.B., J.J. pa je imel A.A.. Navedena namestnika po ugotovitvi sodišča prve stopnje nista prevzela tožnikovega dela, saj sta naloge izvajala po navodilih vodje, določenih nalog vodje nista izvajala, imela pa sta manjšo odgovornost kot vodja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da je imela PE C. negativni poslovni rezultat v letu 2014 in 2015, hkrati pa najslabši od vseh poslovnih enot in da je bil to razlog za sprejem odločitve o reorganizaciji.

12. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni preverjalo razlogov za nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jih je tožnik zatrjeval tekom postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je preverjalo, ali poslovni razlog, kot ga je tožena stranka navedla v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dejansko obstoji ali pa je morda zgolj navidezen. To izhaja iz pretežnega dela obrazložitve izpodbijane sodbe (glej 9. - 20. točka obrazložitve). V okviru tega je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je bilo tožnikovo delo vodje oddelkov F., G. in H. v PE C. dejansko preneseno na dve drugi vodji iz PE D.. Pri tem je sicer ugotovilo, da je bil en vodja v resnici iz PE E., vendar pa to po pravilni presojo sodišča prve stopnje na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva. Z vidika zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je namreč ključna ugotovitev, da je bilo tožnikovo delo dejansko prerazporejeno na druge zaposlene. Kot je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedi K.K., je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi v tem delu napaka, kar potrjuje tudi dejstvo, da je v sklepu o reorganizaciji družbe (B1), ki je bil izdan 23. 2. 2015, tj. pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, izrecno navedeno, da vodenje oddelka G. v PE C. prevzame vodja oddelka G. iz PE E.. Sodišče prve stopnje pa je v okviru presoje utemeljenosti poslovnega razloga tudi ugotavljalo, ali je bilo mogoče delo vodje oddelkov v PE C. dejansko opravljati na način, kot je naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in v okviru rednega delovnega časa (glej 10. točko obrazložitve sodbe). Do teh zaključkov je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov tudi pravilno prišlo.

13. Tožena stranka, na kateri je dokazno breme v tem sporu, je morala za dokaz utemeljenosti odpovednega poslovnega razloga dokazati, da je dela, ki jih je tožnik opravljal na delovnem mestu vodja oddelkov v PE C., v resnici prerazporedila na drugi dve vodji. Glede na navedeno ni bistveno, ali potreba po teh delih pri toženi stranki še vedno obstoji, jih pa opravljajo drugi zaposleni. Iz navedenih materialnopravnih izhodišč je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo in z izvedenimi dokazi pravilno ugotavljalo, kdo je prevzel tožnikova dela. Pritožbene navedbe, v katerih tožnik zavzema drugačna materialnopravna stališča, so tako neutemeljene.

14. Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi tožena stranka tožniku glede na vsebino odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko očitala zgolj razlog nesposobnosti. Razlog nesposobnosti je v 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 opredeljen kot nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, ali neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožniku (A1), naveden razlog ne ustreza zakonski opredelitvi razloga nesposobnosti. Kot razlog je namreč navedeno, da delo tožnika na delovnem mestu vodja oddelkov F., G. in H. v PE C. ni več potrebno, saj se je število izvajalcev na delovnem mestu vodja oddelka zmanjšalo, naloge tožnikovega delovnega mesta pa so bile prerazporejene na drugi dve vodji. Kot razlog za sprejem takšne poslovne odločitve tožene stranke je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi sicer res naveden negativni rezultat PE C., vendar pa to še ne pomeni, da se ta negativni poslovni rezultat očita tožniku in da bi tožniku tožena stranka zato morala podati odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in izvesti postopka, ki ga zakon določa pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga (85. člen ZDR-1).

15. Tožnik neutemeljeno navaja, da bi morala tožena stranka v tem sporu poslovni razlog zatrjevati na ravni celotne tožene stranke in ne zgolj na ravni ene poslovne enote. Tako iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot tudi iz navedb tožene stranke v tem sporu izhaja, da se ugotovitev negativnih poslovnih rezultatov nanaša na PE C., kar je tudi pravno odločilno za ta individualni delovni spor. Delodajalec se namreč lahko glede na potrebe svojega poslovanja prosto odloči, da bo po ugotovljenem poslovnem razlogu v eni izmed svojih poslovalnic le v tej in ne nujno na ravni celotnega podjetja zmanjšal število delavcev na določenih delovnih mestih¹. Ker je tožena stranka v postopku dokazala, da zaradi slabih poslovnih rezultatov v PE C. tožnikovo delo na delovnem mestu vodja oddelkov ni več potrebno, je podan utemeljen poslovni razlog, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do tega argumenta tožnika ni opredelilo in da so zato podane kršitve 22., 23. in 25. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP.

16. Sodišče prve stopnje je v okviru tožnikove trditvene podlage ugotavljalo, ali sta naloge tožnika morda prevzela B.B. in A.A. kot namestnika vodje PE D. I.I. in vodje PE E. J.J.. V pritožbi tožnik neutemeljeno navaja, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi tožnikove naloge prevzeli vodji, in da iz izpovedi prič izhaja, da sta nekatere naloge prevzela tudi namestnika. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno ugotovilo (tudi na podlagi izpovedi A.A. in B.B., ki ju tožnik v pritožbi izrecno izpostavlja), da se naloge vodij oddelkov in njihovih namestnikov bistveno razlikujejo, in sicer predvsem v obsegu odgovornosti (namestnika imata manjše odgovornosti kot vodji) in v samostojnosti opravljanja nalog (namestnika naloge opravljata po navodilih vodij). Najpomembneje naloge (kot so odgovornosti za rezultat prodaje, reševanje večjih reklamacij, odločanje o dopustih zaposlenih, komuniciranje z inšpektorji in druge) sta zato opravljali vodji, vendar pa v nasprotju z njunima namestnika nista bili ves čas prisotni v PE C.. Zato je logično, da nalog, ki jih v pritožbi tožnik izrecno izpostavlja in so vezane na opravljanje dela na sami lokaciji poslovne enote, vodji nista opravljali, ampak sta jih opravljala namestnika, saj sta bila ves čas prisotna v poslovni enoti. Ne glede na to, ali je te naloge tožnik prej opravljal sam (ali pa je to opravljal njegov namestnik), je delna sprememba prenosa nalog z vodje na namestnika posledica delno drugačne organizacije dela in ne vpliva na utemeljenost poslovnega razloga in s tem na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je pravilna odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sta pravilno zavrnjena tudi reparacijski zahtevek in zahtevek za obračun in izplačilo denarnega povračila v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 v višini 60.578,28 EUR bruto.

17. Pritožba navedb, ki bi se nanašale na odločitev, da se zavrne tudi zahtevek za obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leto 2015, nima, zato je pritožbeno sodišče to odločitev preizkusilo le po uradni dolžnosti in ugotovilo, da tudi v tem delu niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in da je odločitev skladna z materialnim pravom.

18. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

19. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tako tudi pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 778/2015 z dne 14. 1. 2016.

Datum zadnje spremembe:

15.12.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 603/2017
• VDSS Sodba Pdp 364/2017
• VDS sodba Pdp 1050/2006