VDSS Sodba Pdp 766/2017

Jedro

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je pri odmeri denarnega povračila dalo preveliko težo tožničini starosti ter težki zaposljivosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tožnica težko zaposljiva glede na starost (56 let) in izobrazbo (trgovka). Prav tako pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica ni izkazala dovolj truda in volje, da bi našla drugo zaposlitev. Sodišče prve stopnje je torej pri presoji zaposljivosti ustrezno upoštevalo okoliščino, da tožnica že sodi v kategorijo varovanih delavcev pred odpovedjo, kar je bil nenazadnje tudi razlog za ugotovitev nezakonitosti odpovedi v predmetni zadevi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova denarnega povračila v višini 16.677,22 EUR neto z obračunom in plačilom davkov in prispevkov na ta znesek (I. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova vračila odpravnine v višini 12.232,07 EUR neto (II. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati znesek 4.445,51 EUR neto ter na ta znesek obračunati in plačati davke in prispevke ter tudi na znesek 12.232,07 EUR neto obračunati in plačati davke in prispevke, v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe, po tem roku pa izplačati tudi zakonske zamudne obresti od zneska 4.445,15 EUR dalje do plačila (III. točka izreka). Zavrnilo je preostali tožbeni zahtevek iz naslova trajanja in vzpostavitve delovnega razmerja ter tudi višji zahtevek iz naslova denarnega povračila (IV. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 384,19 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper I., III. in V. točko izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče napačno ocenilo, da je tožnica težko zaposljiva glede na starost in izobrazbo (trgovka). Preveliko težo je dalo tožničini starosti in majhni verjetnosti, da bi našla redno zaposlitev. Tožnica ni izkazala dovolj truda, da bi našla drugo zaposlitev. V roku enega leta od datuma prenehanja delovnega razmerja se je prijavila samo na tri razpise, torej ni izkazala volje najti si zaposlitev. Tožnica je v tem letu dopolnila 56 let, a je izjemno vitalna. Zato je odločitev sodišča pretirana in neobjektivna. Treba bi upoštevati, da je imela tožnica glede na zahtevnost delovnih zadolžitev (enostavna administrativna dela) neobičajno visoko plačo, kar sedanjemu vodstvu tožene stranke tudi ni razumljivo. Visoka plača je zaradi stroškovne nevzdržnosti privedla do ukinitve delovnega mesta. Tožena stranka je mikro podjetje, sodišče ji je naložilo preveliko finančno breme, zaradi katerega lahko zaide v likvidnostne težave. Ni jasno, zakaj je treba plačati davke in prispevke. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Pritožbeno sodišče v tem primeru odloča drugič. Prvič je presojalo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi in posledično zavrnilo tudi zahtevke v zvezi z reparacijo in reintegracijo, posledično pa ni odločalo o predlogu obeh strank za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Ker je bila tožnica kot starejša delavka po 114. členu ZDR-1 varovana pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je bilo pritožbi ugodeno tako, da je bila izpodbijana odločitev delno spremenjena, delno pa razveljavljena. In sicer je pritožbeno sodišče ugodilo zahtevku na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 2. 5. 2016, pač pa ji je trajalo do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (2. 11. 2016) z vsemi pravicami iz naslova delovnega razmerja. V preostalem delu pa je bila sodba razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki je odločilo kot je razvidno iz uvoda te sodbe.

7. Predmet ponovljenega postopka na pritožbeni stopnji je le še prisojeno denarno povračilo v posledici sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Višino denarnega povračila, ki lahko znaša največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, določi sodišče glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti za novo zaposlitev, okoliščine, ki so privedle do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (drugi odstavek 118. člena ZDR-1).

8. Tožnica je uveljavljala denarno povračilo v višini 18 plač (osnova za izračun denarnega povračila je znašala 1.834,81 EUR bruto), sodišče ji je priznalo denarno povračilo v višini 14 plač. Pri tem je sledilo pobotnemu ugovoru tožene stranke na vračilo odpravnine v višini 12.232,07 EUR, ki jo je tožnici izplačala v posledici redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi ta pravna podlaga za izplačilo odpravnine odpadla (190. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Upoštevaje pobot je toženi stranki iz naslova denarnega povračila naložilo še 4.445,15 EUR neto, skupaj z obveznostjo obračuna davkov in prispevkov. Takšno obveznost ji je naložilo tudi v zvezi z že izplačanim zneskom 12.232,07 EUR. Pri tem je pojasnilo, da gre v primeru denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 za terjatev iz delovnega razmerja, glede katere se plačujejo davki in prispevki, kar je tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso.

9. Pritožba neutemeljeno navaja, da je priznano denarno povračilo previsoko. Sodišče prve stopnje je v zvezi z odmero upoštevalo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 1. 3. 1996 do 1. 5. 2016, torej več kot 20 let, ter da je bila od prenehanja delovnega razmerja prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje s priznano pravico do denarnega nadomestila za brezposelnost za čas 25 mesecev. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je pri odmeri denarnega povračila dalo preveliko težo tožničini starosti ter težki zaposljivosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tožnica težko zaposljiva glede na starost (56 let) in izobrazbo (trgovka). Prav tako pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica ni izkazala dovolj truda in volje, da bi našla drugo zaposlitev. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnica iskala zaposlitev in bila na več razgovorih, vendar so ji pri tem, ko jim je povedala, koliko je stara in koliko ima do upokojitve, odgovorili, da je varovana kategorija in zato nezaželena. Sodišče prve stopnje je torej pri presoji zaposljivosti ustrezno upoštevalo okoliščino, da tožnica že sodi v kategorijo varovanih delavcev pred odpovedjo, kar je bil nenazadnje tudi razlog za ugotovitev nezakonitosti odpovedi v predmetni zadevi. Neupoštevne so pritožbene navedbe, da naj bi imela tožnica po oceni novega vodstva tožene stranke glede na zahtevnost dela (enostavna administrativna dela) neobičajno visoko plačo, ter da lahko naloženo plačilo toženo stranko pahne v likvidnostne težave. Kot obrazloženo, je sodišče prve stopnje ustrezno presodilo relevantne okoliščine iz 118. člena ZDR-1 in denarno povračilo odmerilo v povsem pravilni višini.

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, pa tudi če bi uspela, ne bi bila upravičena do povračila pritožbenih stroškov, saj kot delodajalec v tovrstnih sporih sama krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). Tudi tožnica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bil potreben za odločitev o pritožbi (155. in 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

13.12.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 191/2017
• VDSS Sodba Pdp 1043/2016
• VDSS Sodba Pdp 990/2016