VDSS Sklep Psp 308/2017

Jedro

V konkretnem primeru dejanski izdatki niso izkazani, zato je mogoče stroške priznati v pavšalnem znesku. Višina teh pa je odvisna od vrednosti storitev. Pri vrednosti storitev 830 točk, ki jih je določilo sodišče prve stopnje in te vrednosti pritožba ne izpodbija, tako materialni stroški skladno z 11. členom OT znašajo 7,62 EUR in ne 20,00 EUR, kolikor je sodišče prve stopnje zmotno priznalo materialnih stroškov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se stroškovni sklep (točka V) spremeni tako, da se znesek 791,10 EUR zniža na znesek 775,99 EUR.

II. V ostalem se pritožba glede potnih stroškov, zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 28. 9. 2015 in št. ... z dne 7. 7. 2015 in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delo v okviru poklica oziroma na drugo delovno mesto, ki je psihofizično nezahtevno, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 15 kg, delno sede, delno stoje, brez dvigovanja nad višino ramen, brez dela na višini, brez nočnega dela, brez dela v hrupu, ki presega 70 dBa in brez dela, kjer se zahteva optimalna komunikacija s pravico do nadomestila za invalidnost s polnim delovnim časom od 17. 3. 2015 dalje ter odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno odločbo (I., II. in III. točka izreka). Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je zavrnilo (IV. točka izreka) ter s V. točko izreka odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati stroške postopka v višini 791,10 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sklep o stroških postopka je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se s priznanjem 20,00 EUR za materialne stroške, ker meni, da zato ni pravne podlage. Citira drugi in tretji odstavek 11. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015, v nadaljevanju: OT) in poudarja, da lahko materialne stroške odvetnik obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1000 točk pa še 1 % od presežka nad 1000 točk. Navaja, da dejanski izdatki v konkretnem primeru niso izkazani in da je mogoče priznati pavšalni znesek v višini 2 % od priznane vrednosti storitev. Ker je sodišče prve stopnje priznalo 830 točk nagrade, bi lahko tožniku priznalo 7,62 EUR in ne 20,00 EUR. Glede tega je tudi nepravilen seštevek priznane nagrade in izdatkov, nepravilno je obračunan znesek DDV, posledično pa je nepravilen tudi znesek skupnih stroškov zastopanja tožnika. Nadalje pritožba v zvezi s priznanjem potnih stroškov tožnika za prihod na sodišče za dva naroka, uveljavlja kršitev nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb Pravilnika in pravil postopka iz 14. točke tretjega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da tožnik navedenih stroškov ni priglasil na naroku za glavno obravnavo in njegova izjava o tem ni vpisana v zapisnik, kot to določa Pravilnik (3. člen). Poleg tega je sodišče tožniku priznalo povračilo potnih stroškov v višini kilometrine, ne da bi obrazložilo razloge za to, kar bi upoštevajoč določbe pravilnika, moralo. Sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja potrebnega za tako odločitev oziroma to ni razvidno iz obrazložitve sklepa. Zato se sklepa o stroških v tem delu tudi ne da preizkusiti. Sklicuje se na 6. in 9. člen Pravilnika in poudarja, da se potni stroški povrnejo za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom, za prevožene kilometre pa se povrnejo stroški samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo. Stroški za prevožene kilometre se povrnejo tudi, če javno prevozno sredstvo ne vozi ob primernem času, ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu s drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

5. V obravnavanem primeru je sporna višina priznanih materialnih stroškov in stroški tožnika za prihod na sodišče.

6. Pravno podlago za odločanje o stroških postopka predstavlja ZPP, OT in Pravilnik o povrnitvi stroškov postopka v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003 s spremembami, v nadaljevanju: Pravilnik).

7. Po 11. členu OT odvetnik lahko povračilo izdatkov za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacije in podobne izdatke obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 % skupne vrednosti storitve do 1000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1000 točk, pa še 1 % od presežka nad 1000 točk.

8. Kot pravilno navaja pritožba, v konkretnem primeru dejanski izdatki niso izkazani, kar pomeni, da je mogoče stroške priznati v pavšalnem znesku. Višina teh pa je odvisna od vrednosti storitev. Pri vrednosti storitev 830 točk, ki jih je določilo sodišče prve stopnje in te vrednosti pritožba ne izpodbija, tako materialni stroški skladno z 11. členom OT znašajo 7,62 EUR in ne 20,00 EUR, kolikor je sodišče prve stopnje zmotno priznalo materialnih stroškov. V tem delu je pritožba utemeljena.

9. Potni stroški obsegajo stroške za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi oziroma stroške za prevožene kilometre z lastnim prevoznim sredstvom. Stroški obsegajo izdatke za potovanje od stalnega ali začasnega prebivališča do kraja, kjer naj bo opravljeno posamezno procesno dejanje in za vrnitev (prvi in drugi odstavek 5. člena Pravilnika). Potni stroški se povrnejo za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom (6. člen Pravilnika). Skladno z 9. členom Pravilnika pa se stroški za prevožene kilometre povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo in ne vozi ob primernem času, ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom.

10. Po podatkih v spisu je tožnikovo stalno oziroma začasno prebivališče na naslovu A. ulica, B., v Avstriji. Sodišče prve stopnje je tožniku na podlagi njegove zahteve, predložene na glavni obravnavi, priznalo potne stroške za prihod na sodišče za dva naroka, štirikrat po 143 km, torej za eno pot in nazaj dvakrat po 143 km. V obrazložitvi posebej res ni navedlo razlogov za priznanje kilometrine, vendar tudi pritožba ne zatrjuje, da pogoji na strani tožnika za priznanje kilometrine niso izpolnjeni. Tako ne zatrjuje, da na razdalji od tožnikovega prebivališča do razpisane obravnave javno prevozno sredstvo vozi in da vozi ob primernem času glede na razpisane naroke za glavno obravnavo.

11. Ob izostanku takšnih pritožbenih navedb in ob dejstvu, da je tožnik potne stroške priglasil na glavni obravnavi, pritožba glede priznanja kilometrine, ni utemeljena.

12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP stroškovni sklep v V. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 791,10 EUR znižalo na znesek 775,99 EUR. Ta znesek predstavlja 830 točk, kar pri vrednosti točke 0,459 EUR znaša 380,97 EUR, 7,62 EUR materialnih stroškov, potni stroški odvetnika 74,00 EUR, kar skupaj znaša 462,59 EUR, skupaj z 22 % DDV 101,76 EUR, 564,35 EUR ter potni stroški tožnika 211,64 EUR, skupaj torej 775,99 EUR.

Datum zadnje spremembe:

13.12.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Psp 382/2014
• VDSS Sklep Psp 283/2017
• VDSS Sklep Psp 166/2018