VDSS Sodba Pdp 534/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bilo zakonitega razloga. Pravilno je upoštevalo podlago iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1, ki kot eno od izjem, ko se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, določa pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano, ter podlago iz 17. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije, ki določa, da se za projektno delo šteje (le tisti) delovni proces, v katerem se izvajajo naloge oziroma programi z določenim ciljem, ki niso del trajnega opravljanja dejavnosti. Na podlagi ugotovitev, da je tožena stranka tožnico zaposlila z namenom povečati prodajo določenih izdelkov za 40 %, prodaja in trženje teh izdelkov pa sodita v okvir redne dejavnosti tožene stranke, je sodišče prve stopnje naredilo pravilen zaključek, da tožnica pri toženi stranki ni izvajala projektno organiziranega dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica s toženo stranko sklenila delovno razmerje in s tem pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto A. Prodajni predstavnik za nedoločen čas od 23. 3. 2016 dalje, ter da je pogodba o zaposlitvi z dne 17. 3. 2016 v delu, ki določa, da je sklenjena za določen čas od 23. 3. 2016 do 23. 6. 2016, nezakonita. Nadalje je ugotovilo, da je izredna odpoved z dne 17. 5. 2016 nezakonita in se razveljavi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožnici za čas od 18. 5. 2016 do 27. 3. 2017 priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 3. 2016. Zavrnilo je zahtevek za poziv nazaj na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 3. 2016 za čas od 28. 3. 2017 dalje. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožnico v roku 8 dni prijaviti v invalidsko in pokojninsko zavarovanje za čas od 18. 5. 2016 do 27. 3. 2017 ter ji za ta čas obračunati mesečne plače v znesku 1.921,70 EUR bruto, odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati pripadajoče neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v koledarskem mesecu za pretekli mesec. V presežku, tj. za obračun 39,51 EUR višje bruto plače v obdobju od 18. 5. 2017 do 27. 3. 2017 ter reparacijski zahtevek za obdobje od 28. 3. 2017 dalje, je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo. Nadalje je toženi stranki še naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni obračunati dodatek za skupno delovno dobo za april 2016 v znesku 111,01 EUR, od bruto zneska odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2016 do plačila, ter še obračunati denarno povračilo v znesku 3.843,40 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto znesek. Višji zahtevek iz naslova denarnega povračila je zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožena stranka v roku 8 dni od vročitve sodbe tožnici povrniti stroške postopka 1.571,90 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Meni, da je dokazala, da je tožnica opravljala delovne naloge, ki niso stalne. Tožena stranka je tožnico v okviru projekta zaposlila zato, ker ji je predstavništvo A. prihodnje poslovno sodelovanje pogojevalo s tem, da mora v preizkusnem obdobju šestih mesecev povečati prodajo njenih izdelkov za 40 %. Tožnici so bile v okviru projekta dodeljene zelo specifične delovne naloge (povečati število teh izdelkov v lekarnah, v lekarnah doseči, da bodo te izdelke čim bolje promovirali, povečati število različnih izdelkov na policah, izboljšati pozicijo polic itd.). Cilj projekta je bil, da se v zelo kratkem času intenzivno pospeši prodajo izdelkov A.. Sodišče je nekritično sledilo izpovedi tožnice, da ni vedela, da mora do 1. 7. 2016 povečati prodajo izdelkov A. za 40 %. Tožnica je sodelovala izključno z lekarnami, prodajni predstavniki tožene stranke pa prodajo izdelkov A. pospešujejo v razmerju med lekarnami in končnimi kupci. To, da že vsaj pet let trži in prodaja izdelke A., ne pomeni, da ni šlo za časovno omejen projekt. Tožnica je namreč izdelke v okviru projekta tržila na povsem drugačen način kot pred in po projektu. Tožena stranka opozarja na izpoved tožnice, da so bili A. izdelki v času, ko je pričela z delom za toženo stranko, slabo prepoznavni, da je imela pri delu stik le z lekarnami, ne tudi s končnimi kupci, ter da promocij na prodajnih mestih ni izvajala. Dejstvo, da je bila zastopanost izdelkov A. v lekarnah nizka, čeprav jih je pred tem promovirala že nekaj let, dokazuje njene navedbe, da je v času projekta A. izdelke promovirala na povsem drugačen način. Da je tožnica opravljala specifične naloge, potrjuje tudi to, da je njeno delo po prenehanju delovnega razmerja dokončala direktorica in ne drugi delavci tožene stranke, ki sicer opravljajo delo prodajnih predstavnikov. Tožena stranka v pogodbo o zaposlitvi ni bila dolžna navesti, da med delovne naloge tožnice sodi dvig prodaje A. izdelkov za 40 %. Sodišče je odločitev glede transformacije pogodbe o zaposlitvi neutemeljeno oprlo na ugotovitev, da sta B.B. in C.C. opravljali enako delo kot tožnica, saj sta tudi oni dve opravljali delo v okviru projekta A.. Tožena stranka uveljavlja protispisnost ugotovitve, da je za nedoločen čas zaposlila osebo, ki opravlja enaka dela, kot jih je opravljala tožnica. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je izpodbijana odpoved nezakonita, saj tožnici zagovora ni bila dolžna omogočiti. Od tožničinih bivših delodajalcev je izvedela, da je tožnica, ko so ji v postopkih izrednih odpovedi vročili vabila na zagovor, nastopila bolniški stalež in s tem preprečila vročitev odpovedi. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje direktorja družbe D. d. o. o., ki bi lahko potrdil, da je tožnica bolniški stalež nastopila le zato, da bi se izognila vročitvi odpovedi. Da je želela tožnica tako storiti tudi v obravnavani zadevi, dokazuje telefonsko sporočilo z dne 18. 5. 2016, ki ga je poslala prokuristu tožene stranke. Tožena stranka nasprotuje zaključku sodišča, da odpoved ni bila ustrezno obrazložena - to da kršitve niso bile časovno opredeljene, ne more vplivati na zakonitost odpovedi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne, oziroma da razpiše pritožbeno obravnavo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

5. Pritožba sodišču prve stopnje glede ugotovitve, da je tožena stranka za nedoločen čas zaposlila osebo, ki opravlja enaka dela, kot jih je opravljala tožnica, neutemeljeno očita protispisnost (kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). S to navedbo izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, in sicer neutemeljeno, kot je razvidno iz nadaljnje obrazložitve.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 5. 2016 nezakonita, ker tožena stranka tožnici v postopku odpovedi ni omogočila zagovora, kot ji nalaga drugi odstavek 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Pritožba neutemeljeno vztraja, da so bile v obravnavani zadevi podane takšne okoliščine, zaradi katerih bi bilo od nje kot delodajalke neupravičeno pričakovati, da tožnici zagovor omogoči. Četudi bi bilo ugotovljeno, da je tožnica pri drugih delodajalcih po prejemu vabil na zagovor pred odpovedjo odšla v bolniški stalež, da ji je bilo oteženo vročanje, to ne predstavlja utemeljenega razloga, zaradi katerega ji tožena stranka ne bi bila dolžna omogočiti zagovora. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje zakonitih zastopnikov družb, da bi potrdili navedbe tožene stranke v navedeni smeri. Ker je izpodbijana izredna odpoved že iz navedenega razloga nezakonita, niti ni odločilno stališče sodišča prve stopnje, katerega pa pritožba prav tako neutemeljeno izpodbija, da je odpoved nezakonita tudi zaradi neobrazloženosti.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta stranki 17. 3. 2016 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto A. prodajni predstavnik za čas od 23. 3. 2016 do 23. 6. 2016, iz razloga dela na projektih A.. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bilo zakonitega razloga. V zvezi s tem je pravilno upoštevalo podlago iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1, ki kot eno od izjem, ko se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, določa pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano, ter podlago iz 17. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 24/2014 in nasl.), ki določa, da se za projektno delo šteje (le tisti) delovni proces, v katerem se izvajajo naloge oziroma programi z določenim ciljem, ki niso del trajnega opravljanja dejavnosti.

8. Na podlagi ugotovitev, da je tožena stranka tožnico zaposlila z namenom povečati prodajo izdelkov A. za 40 %, prodaja in trženje teh izdelkov pa sodita v okvir redne dejavnosti tožene stranke (tem ugotovitvam pritožba ne nasprotuje), je sodišče prve stopnje naredilo povsem pravilen zaključek, da tožnica pri toženi stranki ni izvajala projektno organiziranega dela. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je tožnica opravljala zelo specifične delovne naloge, kar naj bi kazalo na projektno delo, saj je ne nazadnje po ugotovitvi sodišča prve stopnje opravljala večino nalog, ki so skladne z opisom vsebine delovnega mesta A. prodajni predstavnik, za katero je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Te naloge so v pogodbi o zaposlitvi tudi naštete. To, da tožnica dejansko ni opravljala vseh nalog, ampak le del nalog tega delovnega mesta, ne pomeni, da je šlo za projektno delo.

9. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je tožnico v okviru projekta zaposlila zato, ker je morala v preizkusnem obdobju šestih mesecev povečati prodajo A. izdelkov za 40 %. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da to v pogodbi o zaposlitvi ni bilo navedeno, da torej tožnica ni vedela, da mora v okviru svojih delovnih nalog povečati prodajo teh izdelkov v navedenem odstotku. Bistveno pa je, da tudi, če bi tožnica bila seznanjena s takšnimi cilji tožene stranke, to ne bi moglo privesti do zaključka, da je šlo za projektno delo. To, da si je tožena stranka v strahu pred izgubo poslovnega partnerja v prvi polovici leta 2016 intenzivneje kot običajno prizadevala povečati prodajo A. izdelkov, namreč ne kaže na to, da bi šlo pri tožničinem delu za pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano. Prav tako tudi ne okoliščina, da naj bi si omenjene cilje prizadevala doseči z drugačno poslovno strategijo (z izboljšanjem založenosti lekarn z A. izdelki, z boljšo pozicijo teh izdelkov na prodajnih policah, s prizadevanjem za boljšo promocijo teh izdelkov s strani lekarn itd.) kot v obdobju pred in po tem, ko so si prodajni predstavniki prizadevali za pospeševanje prodaje le v razmerju do končnega kupca.

10. Pomembna je okoliščina, da tožena stranka izdelke A. na območju Republike Slovenije trži že vse od 1. 1. 2013 dalje. Tožnica je izvajala naloge, ki sodijo v okvir trajnega opravljanja dejavnosti tožene stranke in nalog prodajnih predstavnikov. Pri tem ni odločilna pritožbena navedba, da je tožničino delo po prenehanju njenega delovnega razmerja opravila direktorica tožene stranke, ne pa ostali prodajni zastopniki, saj tudi navedeno ne dokazuje, da je šlo v tožničinem primeru za delo v zvezi s posebnim projektom, ki bi utemeljeval sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka kot delodajalec v tovrstnih sporih sama krije svoje stroške, ne glede na izid spora (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).

Datum zadnje spremembe:

13.12.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 330/2017
• VSRS Sodba VIII Ips 275/2016
• VDSS sodba Pdp 754/2015