VDSS Sodba Psp 381/2017

Jedro

Tožnica s tožbo uveljavlja, da se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno. Za odločitev v zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje nove pravice iz invalidskega zavarovanja (dodatno časovno razbremenitev s 6 na 4 ure dnevno). Po mnenju sodne izvedenke bi bilo vsako odločanje o skrajševanju sedanjega delovnika izrecno subjektivno in strokovno neutemeljeno. Zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 1. 10. 2015 in št. ... z dne 20. 7. 2015 ter da se tožnici prizna pravica do dela v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. V pritožbi navaja, da ima že več let hude bolečine. V primeru potrebe obišče tudi psihiatra, od katerega pa ne dobi izvidov. Drugi ne razumejo njene stiske. Ugotovitve sodne izvedenke so ponižujoče, saj ne razume, da ne zmore 6 urnega dela. Še 4 ure skupaj bi težko sedela. Tožnica ne verjame, da bi ji bili v pomoč prilagojena miza in stol. Prilaga nov izvid z dne 21. 8. 2017.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)¹ pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 10. 2015, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 20. 7. 2015. Z omenjeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 9. 3. 2011 dalje. Z odločbo št. ... z dne 30. 3. 2011 ji je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu na katero je razporejena, tj. komercialist, s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno od 9. 3. 2011 dalje.

7. Tožnica s tožbo uveljavlja, da se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno. Za odločitev v zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje nove pravice iz invalidskega zavarovanja (dodatno časovno razbremenitev s 6 na 4 ure dnevno).

8. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo med drugim tudi s pridobitvijo pisnega mnenja lečečega ortopeda, nadalje s pridobitvijo dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje in pa s pridobitvijo izvedenskega mnenja, ki ga je podala sodna izvedenka prof. dr. A.A., dr. med., sodna izvedenka za MDPŠ.

9. Kot je bilo ugotovljeno že v predsodnem postopku in kar ugotavlja tudi sodna izvedenka so glavne bolezni, ki vplivajo na tožničino delovno zmožnost bolečina v križu ter stanje po operaciji diskus hernije. Dvakrat je bila operirana, za tretjo operacijo pa se ni odločila. Tudi pri psihiatru se zdravi že več let. Izvedenka omenja izvide psihiatra izdane do junija leta 2015 in ki tožnico opisujejo kot anksiozno, depresivno ter s kognitivnimi motnjami. Za kasnejše obdobje tožnica izvidov psihiatra ni predložila.

10. Izvedenka po proučitvi medicinske dokumentacije v spisu ter po osebnem pregledu tožnice ugotavlja, da je tožnica od 9. 3. 2011 dalje zaradi posledic bolezni sposobna za svoje delo, s časovno razbremenitvijo, tj. 6 ur dnevno. V obrazložitvi navaja, da tožnica opravlja delo "komercialist". Dela vseskozi z računalnikom, ocena tveganja za to delovno mesto ne kaže praktično nobene pomembne obremenitve. Tudi, če gre za sedečo delo, pa po mnenju sodne izvedenke na tem delovnem mestu niso bile izkoriščene vse možnosti razbremenitve ter prilagoditve dela tožničinemu zdravstvenemu stanju. Nikakor ni potrebno, da se opisano delo izvaja le sede. Delo z računalnikom, ki ga tožnica opravlja se namreč lahko izvaja tako sede, stoje, kot tudi polsede. Potrebna pa je ustrezna prilagoditev delovnega mesta in sicer svetuje dvižno pisalno mizo, za katero lahko dela stoje, sede in polsede. Tudi sam stol mora izpolnjevati pravila ergonomskega stola. Tožnica je od leta 2010 veliko časa v bolniškem staležu. Glede na medicinsko dokumentacijo, ter pogostnost iskanja pomoči pri zdravniku in značilnost bolezni izvedenka ne pričakuje, da se bo tožnica vrnila v redno delo. Njene diagnoze pa ne omejujejo tožničine delazmožnosti niti za toliko časa, niti v tako resni obliki (skrajšanje delovnega časa). Kljub dvema operacijama na hrbtenici namreč tožnica nima nikakršnih nevroloških izpadov, EMG izvidi so v mejah normale, 4 urnega dela pa praktično ni prakticirala. Upoštevaje vse navedeno bi bilo po mnenju sodne izvedenke vsako odločanje o skrajševanju sedanjega delovnika izrecno subjektivno in strokovno neutemeljeno.

11. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)² v prvem odstavku 63. člena določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno rehabilitacijo. Skladno s 3. alinejo drugega odstavka istega člena je III. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu na katerem dela.

12. V sporni zadevi je tožena stranka tožnico že razvrstila v III. kategorijo invalidnosti in sicer od 9. 3. 2011 dalje. Tedaj je bilo ugotovljeno, da tožnica lahko dela na delovnem mestu na katero je razporejena, tj. komercialist, vendar s časovno razbremenitvijo po 6 ur dnevno. Odprto je vprašanje, ali to delo lahko opravlja 6 ur dnevno, kot je bilo to že odločeno s prej citirano odločbo, ali pa je potrebna še dodatna časovna razbremenitev. Tudi po stališču pritožbenega sodišča pa iz prepričljivega mnenja sodne izvedenke izhaja, da časovna razbremenitev ni potrebna. Je pa glede na stanje hrbtenice potrebna ustrezna prilagoditev mize in stola tako, da tožnica ne bi ves čas sedela, temveč da bi delo lahko opravljala deloma sede oziroma stoje. Še posebej pri tem je pomembna ugotovitev sodne izvedenke, da kljub dvema operacijama na hrbtenici pri tožnici ni podanih nikakršnih nevroloških izpadov ter da so EMG izvidi v mejah normale. Izvedenka se je opredelila tudi do mnenja lečečega ortopeda, ki sicer svetuje 4 urni delovni čas, to pa zaradi tega, ker tožnica navaja bolečine pri daljšem sedenju. Kot je bilo že pojasnjeno je omejitev sedečega dela mogoče doseči tudi s prilagoditvijo delovnega mesta. Glede na prepričljivo mnenje sodne izvedenke, so neutemeljene pritožbene navedbe, da ji izvedenka ni verjela, da ne zmore 6 urnega dela. Naloga sodne izvedenke je bila ravno v tem, da glede na ugotovljeno zdravstveno stanje tožnice poda mnenje o njeni zmožnosti za delo na katerem dela. Tožnica niti ne konkretizira v čem naj bi bilo mnenje sodne izvedenke pomanjkljivo. V zvezi z izvidom z dne 21. 8. 2017 (ki se nahaja v prilogah sodnega spisa pod A/2) in ki ga je tožnica priložila k pritožbi, pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre v tem primeru za novoto, ki jo pritožbeno sodišče pri presoji sporne zadeve ni smelo upoštevati. Gre za izvid, ki je bil izdan že po izdaji izpodbijane sodbe. Skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP pa sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma od konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Tožnica tudi v zvezi s psihičnim stanjem tekom sodnega postopka ni predložila nobenih izvidov, ki bi izkazovali njeno psihično stanje. Celo več, sama tudi v pritožbi navaja, da psihiatra obiskuje takrat, ko ga potrebuje. Tožnica niti ne navaja, da bi bila zaradi psihičnih težav potrebna dodatna časovna razbremenitev.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

07.12.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 6/2017
• Sodba VIII Ips 42/2000
• VDSS Sodba Psp 282/2017