VDSS Sodba Pdp 603/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zaradi ekonomskih razlogov (nedoseganje načrtovanih poslovnih rezultatov) reorganizirala svoje delo, del reorganizacije pa je bilo tudi zmanjšanje števila izvajalk na delovnem mestu sobarica-čistilka. Za odpoved iz poslovnih razlogov zadostuje, da je dejansko podan le en zakonski razlog za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (da ta ni navidezen). Tožena stranka je izkazala dejanski obstoj organizacijskega razloga, ki med strankama niti ni sporen.

Med strankama ni sporno, da je tožena stranka na delovno mesto, ki ga je poprej opravljala tožnica, začela zaposlovati 1. 4. 2016, torej skoraj pol leta po podani odpovedi tožnici (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nosi datum 12. 10. 2015). Upoštevati je treba stanje pri delodajalcu ob odpovedi (in ne ob izteku odpovednega roka oziroma prenehanju delovnega razmerja), redna odpoved iz poslovnega razloga pa ni nezakonita, če so se kasneje, več mesecev po dani odpovedi, pri toženi stranki ponovno pojavile potrebe po zaposlitvi dodatnih delavcev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev o trajanju pogodbe o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko do odločitve sodišča prve stopnje, za razvezo pogodbe o zaposlitvi ter za reparacijo in obračun v znesku 14.341,14 EUR bruto, odvod davkov ter plačilo neto zneska nadomestila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (njen izpodbijani del) pravočasno vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Navaja, da sodišče prve stopnje izvedenih dokazov ni ocenilo tako, kot mu veleva zakon. Navaja, da je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto sobarica-čistilka, enako formalno pogodbo je imelo tudi ostalih 20 ali več delavk. Trdi, da je po izvedbi dokazov ugotovljeno, da se je delo posameznih delavk na tem delovnem mestu razlikovalo, tako so določene delavke opravljale delo sobarice, druge (med njimi tožnica) pa delo čistilke. Ponavlja, da je opravljala delo v hotelu A. in le včasih skočila na pomoč v kakšnem drugem hotelu ali v sobah, kar pa narave njenega dela ne more spremeniti. Navaja, da je imela tožena stranka v drugih hotelih zaposlene druge čistilke. Sklicuje se na izvedene dokaze (zaslišanje direktorja in prič B.B., C.C. in D.D. ter na urnike in razporede dela). Ponavlja, da ni opravljala dela sobarice. Dalje navaja, da je tožena stranka kot enega od razlogov, da je prenehala potreba po njenem delu, navajala zaprtje hotela E. zaradi renovacije. Ker tožnica ni bila čistilka v hotelu E., potreba po njenem delu ni prenehala, ampak je prenehala potreba po delu čistilke, ki je delala v tem hotelu, pa so jo premestili na tožničino delovno mesto in zdaj opravlja to delo. Po njenem mnenju ne drži, da bi drugi delavci opravljali tožničino delo v okviru ostalih delovnih nalog. Sklicuje se na izpoved priče F.F., da ni opravljala dela sobarice temveč delo čistilke. V zvezi z obstojem odpovednega razloga je po njenem mnenju sodišče prve stopnje le sledilo navedbam tožene stranke in presodilo dokaze le v tej luči. Meni, da navedbe tožene stranke in z njene strani sestavljene razpredelnice ne dokazujejo ničesar, in trdi, da tožena stranka ni dokazala obstoja poslovnega razloga, saj ni predložila izkazov poslovnega izida za leta pred letom 2015. Navaja tudi, da tožena stranka v ničemer ni obrazložila ali dokazala, zakaj je odpoved podala ravno tožnici, njej neposredno nadrejene priče pa so izpovedale, da jim razlog ni znan, oziroma da jih nihče ni spraševal o tožničinem delu. Trdi, da je bila ta odločitev arbitrarna in ima razloge za utemeljen sum, da je pri tem igralo vlogo njeno poreklo. Meni, da bi morala tožena stranka dokazati, da to ne drži. Nasprotuje ugotovitvam v zvezi s tabelo nočitev. Meni, da je bila sezona 2015 uspešnejša od sezone 2014 ter da so trditve o pričakovanih poslovnih rezultatih pretveza za posege v pravice zaposlenih. Nasprotuje izpovedi direktorja tožene stranke glede poslovnih rezultatov hotela A.. Meni, da se je trend poslovanja tega hotela zviševal in da je treba presojati razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v času podane odpovedi. Meni, da pri presoji odpovednega razloga ni bistveno skupno število gostov v vseh hotelih, ki jih ima družba G. v tej skupini, saj je opravljala delo predvsem v hotelu A.. Meni, da bi tožena stranka lahko odpustila nekoga, ki je delo opravljal v hotelu, ki je imel manj nočitev v primerjavi z letom prej, ali pa je bil celo določeno obdobje zaprt. Nasprotuje obrazložitvi sodišča prve stopnje glede novih zaposlitev na delovnem mestu, ki ga je opravljala tožnica, saj je ob tem spregledalo, da je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici izrecno navedeno, da delodajalec za opravljanje del in nalog, ki jih je predhodno opravljala, ne bo zaposloval novih delavcev. Navaja, da je splošno znano, da so določeni hoteli v H. vsako leto bolj zasedeni v avgustu kot v novembru in do tega ni prvič prišlo leta 2015. Pove, da je bila v istem hotelu zaposlena skoraj 30 let in ni dobila odpovedi iz poslovnega razloga vsakega meseca oktobra. Glede na navedeno trdi, da poslovni razlog ni obstajal, da njegovega obstoja tožena stranka ni dokazala in da novo zaposlovanje na njenem delovnem mestu po treh mesecih po prenehanju delovnega razmerja jasno kaže na neutemeljenost in nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, pritožbenim navedbam tožnice nasprotuje in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1). V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločalo, in sicer je s sodbo z dne 19. 5. 2016 tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Pritožbeno sodišče je s sklepom z dne 19. 1. 2017 pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pa je pridržalo za končno odločbo. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj izvede dokaz z zaslišanjem priče F.F., kar je sodišče prve stopnje tudi storilo in nato izdalo izpodbijano sodbo, s katero je tožbeni zahtevek tožnice ponovno zavrnilo.

7. Sodišče prve stopnje je odločitev, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, sprejelo na podlagi naslednjih pravilno ugotovljenih odločilnih dejstev:

- da je tožnica opravljala delo sobarice-čistilke pri toženi stranki, večinoma v hotelu A., v katerem je pretežno čistila restavracijo, recepcijo, personalne prostore in dvorane, občasno pa je opravljala delo po sobah, kdaj pa kdaj pa je delo opravljala tudi v drugih treh hotelih tožene stranke,

- da so med njena dela sodila dela sobarice in dela čistilke in

- da je v času odpovedi na delovnem mestu sobarica-čistilka pri toženi stranki delo opravljalo 20 delavk.

Zavzelo je pravilno stališče, da je tožnica sicer pretežno opravljala tipična čistilna dela, vendar je imela pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki je zajemalo obe vrsti del, delodajalec pa je bil tisti, ki je lahko delavkam (tudi tožnici) odredil opravljanje vseh del, ki sodijo v okvir delovnega mesta po pogodbi o zaposlitvi, ali pa le nekaterih od teh del. Tako je pravilna ugotovitev, da je tožena stranka ob podaji odpovedi tožnico lahko upoštevala kot eno izmed 20 zaposlenih na delovnem mestu sobarica-čistilka.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, kaj je tožnica dejansko delala, oziroma da je delala kot čistilka v hotelu A.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pri toženi stranki obstaja enotno delovno mesto sobarice-čistilke, ki zajema obe vrsti nalog, in da je glede na pogodbo o zaposlitvi tožena stranka tožnici (in drugim delavkam na tem delovnem mestu) lahko odredila katerokoli delo, ki je opredeljeno kot delo sobarice-čistilke v vseh hotelih, s katerimi upravlja. Tožnica glede na to zmotno meni, da je odločilno, da je izmed del sobarice-čistilke običajno opravljala delo čiščenja, in to večinoma v hotelu A.. Dejstvo, da tožnica ni opravljala vseh del delovnega mesta oziroma, da je pretežno opravljala dela čiščenja, ne pomeni, da je šlo pri toženi stranki za dve delovni mesti (sobarice in čistilke). Tudi to, da je delo večino časa opravljala na isti lokaciji glede na njeno pogodbo o zaposlitvi, ne pomeni, da ji tožena stranka ne bi mogla odrediti dela na katerikoli izmed svojih lokacij, enako tudi njenim sodelavkam. Za odločitev v zadevi je odločilno, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto sobarice-čistilke (kakršne so imele po tožničinih besedah sklenjene vse sobarice in čistilke).

9. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da ni prenehala potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zaradi ekonomskih razlogov (nedoseganje načrtovanih poslovnih rezultatov) reorganizirala svoje delo, del reorganizacije pa je bilo tudi zmanjšanje števila izvajalk na delovnem mestu sobarica-čistilka. Za odpoved iz poslovnih razlogov zadostuje, da je dejansko podan le en zakonski razlog za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (da ta ni navidezen). Tožena stranka je izkazala dejanski obstoj organizacijskega razloga, ki med strankama niti ni sporen. Tožena stranka je ob odpovedi tožnici zmanjšala število izvajalk na delovnem mestu sobarica-čistilka in namesto tožnice na tem delovnem mestu ni zaposlila drugega delavca oziroma delavke. Da je delo čiščenja v hotelu A. začela opravljati delavka, ki je prej delo opravljala v hotelu E., ki je bil zaradi renovacije v tistem času zaprt, ne pomeni, da je bila ta delavka zaposlena namesto tožnice, saj ni šlo za novo zaposlitev oziroma povečanje števila zaposlenih, ampak je tožena stranka v vseh hotelih zmanjšala skupno število delavk na tem delovnem mestu ter nato delo razdelila med sobarice-čistilke, ki jih je še imela zaposlene. Tožnica zatrjuje, da je kmalu po prenehanju njenega delovnega razmerja tožena stranka začela ponovno zaposlovati na njenem delovnem mestu, vendar pa dejstvo, da je to storila nekaj mesecev kasneje, pravilnosti ugotovitve o dejanskem obstoju reorganizacije ne spremeni. Med strankama namreč ni sporno, da je tožena stranka na delovno mesto, ki ga je poprej opravljala tožnica, začela zaposlovati 1. 4. 2016, torej skoraj pol leta po podani odpovedi tožnici (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nosi datum 12. 10. 2015). Upoštevati je treba stanje pri delodajalcu ob odpovedi (in ne ob izteku odpovednega roka oziroma prenehanju delovnega razmerja), redna odpoved iz poslovnega razloga pa ni nezakonita, če so se kasneje, več mesecev po dani odpovedi, pri toženi stranki ponovno pojavile potrebe po zaposlitvi dodatnih delavcev (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 438/2006 z dne 24. 4. 2007).

10. Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da bi morala odpoved pogodbe o zaposlitvi dobiti delavka na delovnem mestu sobarica-čistilka, ki je svoje delo pred tem opravljala v hotelu E.. Glede na to, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bilo zaprtje hotela E., pač pa zmanjšanje števila izvajalk na delovnem mestu sobarica-čistilka pri toženi stranki kot celoti, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je med seboj primerjala oziroma izbrala presežne delavke izmed vseh delavk, ki so opravljale delo na tem delovnem mestu v vseh njenih hotelih.

11. V pritožbi tožnica nasprotuje tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje o obstoju ekonomskih poslovnih razlogov in trdi, da izvedenih dokazov ni ustrezno presodilo. Ta očitek ni utemeljen. Sodišče v delovnem sporu glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (razen izjemoma) ne presoja in ocenjuje poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca. Presoja lahko le, ali odpovedni razlog ni morda navidezen (sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. VIII Ips 239/2016 z dne 21. 2. 2017). V predmetni zadevi to ni bilo dokazano. Sodišče prve stopnje je sprejelo ustrezno dokazno oceno vseh izvedenih dokazov in na podlagi tega ugotovilo, da je tožena stranka izkazala tudi ekonomski poslovni razlog. Na navedene razloge v izpodbijani sodbi se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje in jih sprejema kot svoje. Dodati je treba, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved zaslišanih prič in zakonitega zastopnika tožene stranke, ustrezno pa je dokazno ocenilo tudi izpoved s strani tožnice predlagane priče F.F. in predloženih listinskih dokazov. Pritožbeno zavzemanje, da ekonomski razlog pri toženi stranki ni bil podan, ker je hotel A. dobro posloval oziroma ker naj bi v njem število nočitev celo raslo, ni utemeljeno, saj je tožena stranka lahko presojala obstoj tega razloga v povezavi s svojim celotnim poslovanjem in ne zgolj glede poslovanja enega hotela. Tožnica ni sklenila pogodbe o zaposlitvi le zaradi dela v hotelu A., pač pa je delala pri toženi stranki, ki ji je v okviru njene pogodbe o zaposlitvi, v kateri je kot kraj dela opredeljen sedež delodajalca in vse njegove poslovne in organizacijske enote, lahko odrejala delo v katerikoli izmed njih (3. točka pogodbe o zaposlitvi, A 1). Prav tako ne drži, da bi tožena stranka morala za dokaz ekonomskega poslovnega razloga predložiti tudi izkaze poslovnega izida za leta pred letom 2015. Ker v ZPP ni dokaznih pravil, je tožena stranka lahko z vsemi razpoložljivimi dokazi dokazovala slabše poslovanje (listine, priče). Če je tožnica menila, da bi izkazi poslovnega izida za pretekla leta potrdili njeno trditev, da ekonomski poslovni razlog ni podan, bi jih lahko predlagala kot dokaz, česar pa ni storila.

12. Ne držijo niti tožničine pritožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi z izbiro tožnice kot delavke, ki ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnica v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izkazala objektivne razloge za izbiro tožnice kot tiste delavke, ki ji je prenehala pogodba o zaposlitvi. V zvezi z njenim dvomom, ali je bila odpuščena prav zaradi svojega porekla, pa pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevati konkretna dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s prepovedjo diskriminacije (VIII Ips 24/2016 z dne 30. 8. 2016), kar pomeni, da bi morala tožnica konkretno opredeliti (vsaj) okoliščino, ki naj bi bila razlog za diskriminacijo. Namigovanje na njeno poreklo ne zadostuje, tožnica pa v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi sploh ni navedla, kakšno je njeno poreklo in v čem naj bi to vplivalo na izbiro. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile ostale odpuščene delavke tožene stranke različnih narodnosti in različnega porekla, enako tudi delavke, ki so še vedno zaposlene pri toženi stranki (tudi temu tožnica v pritožbi ne nasprotuje). Do pritožbene navedbe, da je razlog za izbiro tožnice njena starost, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker gre za nedopustno pritožbeno novoto. Tožnica jo namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da je brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 364/2017
• VDS sodba Pdp 1050/2006
• VDS sodba Pdp 514/2006