VDSS Sodba Pdp 185/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da se je obsežna sodna praksa postavila na stališče, da je delavec do plačila za nadurno delo upravičen, čeprav mu nadurno delo ni bilo pisno odrejeno, je pa delodajalec vedel, da mora delavec zaradi zahtevane naloge opravljati delo preko polnega delovnega časa.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da ni ovir, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti, da se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki vsebuje tudi dodatek za delovno dobo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku obračunati nadure 693,05 EUR bruto, poravnati davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2013 dalje do plačila. V presežku do zahtevanih 1.820,54 EUR bruto je zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za obračun dodatka za delovno dobo v znesku 1.944,00 EUR bruto ter po plačilu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki v 8 dneh od vročitve sodbe povrne stroške postopka v znesku 245,52 EUR s pp (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (pravilno: le zoper njen zavrnilni del) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno da se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške in zahteva njihovo povrnitev.

V zvezi z zahtevkom za plačilo nadur je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožnik v času od 16. 9. 2010 do 7. 11. 2011 ni imel dovoljenja delodajalca za opravo dela preko polnega delovnega časa oziroma da je delo opravil mimo sistema elektronskih dovolilnic. Napačen je tudi zaključek, da ni znal odgovoriti na vprašanje, ali vtožuje tudi plačilo za neodobrene nadure. Bistveno pri tem vprašanju je, da je toženka predložila tabele, katerih verodostojnosti ni bilo mogoče zanesljivo preveriti. Priča A.A. je izpovedala, da je delala popravke v tabele, ki jih je bilo mogoče naknadno spreminjati, po drugi strani pa za obdobje pred 8. 11. 2010 ni zanesljivih podatkov iz elektronskega sistema dovolilnic. Tako je tabela 2 izdelek, narejen za potrebe pravde. Po izpovedbi te priče naj program obdobja od 16. 9. 2010 do 8. 11. 2010 sam ne bi izpisal, čemur je sodišče nekritično sledilo. Izpis ur je izkazoval preko 242 ur viška in dejansko je šlo za opravljene in odrejene oziroma odobrene ure. Priči A.A. in B.B. sta povedali, da sta vedeli za višek tožnikovih ur, C.C. pa je izpovedal nasprotno. Napačen je zaključek prvostopnega sodišča, da tožnik v času 16. 9. 2010 do 7. 11. 2010 ni imel dovoljenja za opravo dela preko polnega delovnega časa in da je delal mimo dovolilnic samovoljno, saj je zaslišan prokurist izpovedal, da je dovolilnice za nadure zahteval šele od začetka novembra 2010 dalje. Enako izhaja tudi iz tabele 1, da je toženka evidenco vodila šele od tedaj dalje. Zato tabela 1 ne more biti ključen dokaz, na katerega je sodišče oprlo svojo sodbo. Nepravilno je sodišče tudi sledilo prokuristu, češ da tožnik pred 8. 11. 2010 ni zahteval nobene odobritve podaljšanja delovnega časa. Osnova za tožnikov zahtevek je bilo število ur, ki jih je toženka zanj vodila v evidenci delovnega časa kot višek ur in glede katerih je bil vsak mesec opravljen prenos viška ur v naslednji mesec. A.A. je izpovedala, da gre za neodobrene ure, ki jih je sicer mesečno kontrolirala in tožnika večkrat opozorila, naj gre po službi domov. Če je res šlo za neodobrene ure, prav gotovo ne bi prišlo do prenosa teh ur iz meseca v mesec. Sodba o tem vidiku nima logičnih razlogov. Glede na to, da listine toženke izkazujejo 242 ur presežka, obenem pa ne izkazujejo navedb toženke, da za obdobje pred 8. 11. 2010 tožnik ni imel odobritve, bi bil bolj pravilen in bolj logičen zaključek, da bi sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Tožnik se ne strinja tudi z odločitvijo glede dodatka za delovno dobo. Toženka je ta dodatek sama obračunavala s 5,5 % in nato 6,5 % in zato absolutna dolžina delovne dobe sploh ni pomembna. Poleg tega sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, da v kolikor je bila dogovorjena fiksna plača, dodatek za delovno dobo pa se vsako leto zviša, bi to pomenilo, da je plača vsako leto nižja ali pa bi se morala zviševati.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Glede neverodostojnosti tabel toženke slednja poudarja, da tožnik v postopku vsebini tabele 1 ni nikdar nasprotoval in je celo potrdil vsebino glede odobrenih in neodobrenih ur, zaradi česar je s temi pritožbenimi navedbami prekludiran. Toženka ni nikdar skrivala števila zabeleženih ur v elektronskem sistemu, kar pa ne pomeni, da je tožnik upravičen do plačila za vse ure, ki jih je sistem zabeležil, saj vse preprosto niso bile opravljene za potrebe in z vednostjo toženke. Poleg tega je tožnik na naroku 22. 11. 2016 izrecno izjavil, da ne zahteva plačila za opravljene ure, ki jih je opravil brez dovoljenja toženke. Tožniku je bil sistem dovolilnic dobro poznan in ga je tudi sam uporabljal. Toženka je v zvezi s številom zabeleženih ur predložila vso verodostojno evidenco, v zvezi s katero je prvostopno sodišče pravilno potrdilo zatrjevanje toženke, da je tožnik brez ustreznih dovolilnic v začetnem obdobju zaposlitve od 16. 9. 2010 do 7. 11. 2011 zabeležil glavnino vtoževanih nadur in jih ni priznalo.

V zvezi z dodatkom za delovno dobo je bilo pravilno ugotovljeno, da je bil ta dodatek na podlagi dogovora med strankama vključen v znesek osnovne plače. Tožnik pri plači ni bil prikrajšan, saj je prejemal osnovno plačo, ki je bila bistveno višja od tiste, določene v panožni kolektivni pogodbi.

Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba.

6. V spornem obdobju je veljal Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), ki je v drugem odstavku 143. člena določal, da mora delodajalec delavcu nadurno delo odrediti v pisni obliki, praviloma pred pričetkom dela, ustno pa le, če pisna odreditev ni mogoča zaradi narave dela ali nujnosti opravljanja nadurnega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da se je obsežna sodna praksa postavila na stališče, da je delavec do plačila za nadurno delo upravičen, čeprav mu nadurno delo ni bilo pisno odrejeno, je pa delodajalec vedel, da mora delavec zaradi zahtevane naloge opravljati delo preko polnega delovnega časa.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je imela toženka vzpostavljen sistem elektronsko vodenega delovnega časa. Tožnik je k tožbi predložil takšno evidenco, ki je na dan 3. 12. 2012 izkazovala, da je imel za celotno sporno obdobje na ta dan izkazanih 242:43 ur v dobro, zaradi česar je zahteval, da se mu 243 ur izplača kot nadure. Toženka je temu nasprotovala in trdila, da evidenca ur o prisotnosti na delu ne izkazuje tudi opravljanje nadur, saj je tožnik na delovnem mestu ostajal preko rednega delovnega časa, čeprav mu to ni bilo potrebno. Priče so potrdile, da ko se je iz evidence ugotovilo, da ima tožnik izkazane viške ur, so mu večkrat povedali, naj ne ostaja na delu oziroma da naj gre domov, ker njegovo delo ni potrebno, saj ga lahko opravijo drugi zaposleni. Iz nadaljnjih ugotovitev prvostopnega sodišča tudi izhaja, da je imela toženka vzpostavljen sistem elektronskih dovolilnic. Tožnik je na zaslišanju tudi sam potrdil, da je od začetka njegove zaposlitve pri toženki veljal sistem, da je po elektronskem sistemu upravi toženke posredoval zahtevo, da se mu njegovo delo podaljša z navedbo razloga in časa podaljšanega dela, obratno pa je dobil potrjene dovolilnice za podaljšano delo. Glede na navedeno je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je tožnik moral dobiti vnaprejšnjo odobritev dela preko polnega delovnega časa, kar pomeni, da je toženka za nadurno delo vedela in se z njim tudi strinjala. Iz navedenega torej izhaja, da tožnik ni upravičen do nadur na podlagi evidence, ki izkazuje višek ur, ampak le, če mu je bilo nadurno delo izrecno in vnaprej odobreno z elektronskimi dovolilnicami.

Tožnik je na zaslišanju izjavil, da plačilo nadur zahteva le za delo na podlagi dovolilnic, da je iz "sistema" razvidno, da mu je toženka dovolila opravljanje nadur, nekajkrat pa tega dovoljenja ni dala. Zato sodišče prve stopnje pri odločanju obravnavanega zahtevka ni moglo upoštevati kartice prisotnosti (A2), ki jo je v spis predložil tožnik, saj v njej ni podatkov o elektronskih dovolilnicah. Pravilno je upoštevalo listinsko dokumentacijo toženke, izpis delovnega časa (B2), tabeli 1 in 2 (B6, B7), na podlagi podatkov v tej dokumentaciji pa tožniku priznalo 67 nadur. Kako je prišlo do tega števila je natančno pojasnjeno v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja in k temu nima kaj dodati.

7. Neutemeljena je pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo. V zvezi s tem je tožnik trdil, da sta se stranki ob sklepanju pogodb o zaposlitvi dogovorili za plačo v višini 1.200,00 EUR, k temu pa še malica, prevoz in dodatki. V nasprotju s tem sta prokurist toženke in priča B.B. izpovedala, da je bilo dogovorjeno za fiksno plačo 800,00 EUR neto oziroma približno 1.200,00 EUR bruto. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo izpovedbama prokurista in priče, saj je v 4. členu predloženih pogodb o zaposlitvi (A1, B1) določeno, da osnovni mesečni dohodek za dogovorjeni delovni čas, predvidene delovne rezultate in normalne delovne pogoje ter za minulo delo znaša najmanj v bruto znesku za V. tarifni razred + kosilo. Iz obračunskih listov plač (B5) izhaja, da je bila tožniku v spornem obdobju ves čas obračunavana plača 1.200,00 EUR bruto, izplačevan pa je bil tudi prevoz na delo. V obdobju 1. 1. 2010 do 28. 2. 2013 je po Kolektivni pogodbi za dejavnost elektroindustrije Slovenije (KP, Ur. l. RS, št. 108/2005 in nasl.) najnižja osnovna plača za V. tarifni razred znašala med 694,26 in 715,14 EUR bruto. V pogodbah o zaposlitvi je bila namreč določena uporaba te panožne KP. Tožniku je torej ves čas bila obračunavana bistveno višja plača, kot bi mu šla po KP za V. tarifni razred vključno z dodatkom za delovno dobo. Ob vsem tem je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da ni ovir, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti, da se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki vsebuje tudi dodatek za delovno dobo. Takšno razlago je sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 10/2013, kjer je zapisalo:

"Upoštevaje določbe 30. in 129. člena ZDR se stranki pogodbe o zaposlitvi ne moreta veljavno dogovoriti na primer, da delavcu pravica do dodatka za delovno dobo sploh ne pripada ali pa, da mu ta pripada v nižji višini, kot je določeno v kolektivni pogodbi. Vendar pa to ne pomeni, da med strankama pogodbe o zaposlitvi, že zlasti ko gre za vodilne delavce, v zvezi s tem sploh ni možen noben dogovor. Po presoji revizijskega sodišča ni ovir za to, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti na primer, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje posebej na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki pa poleg pripadajoče osnovne plače vsebuje tudi dodatek za delovno dobo. Seveda ob predpostavki, da je delavcu zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah. V takšnem primeru namreč ne gre za odpoved z zakonom določeni pravici (konkretno pravici do dodatka za delovno dobo), temveč zgolj za drugačno obliko realizacije te pravice."

Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

8. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi, prav tako ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP je pritožbeno sodišče odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvenega pomena.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Glede na to, da odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k njeni rešitvi, tudi toženka sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

17.11.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 373/2016
• VDSS Sodba Pdp 403/2018
• VDSS Sodba Pdp 992/2018