VDSS Sodba Pdp 166/2017

Jedro

Tožnik je tožencu še pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi omogočil ustrezno izobraževanje za pridobitev licence, kar pomeni, da ni šlo za izobraževanje v smislu drugega odstavka 170. člena ZDR-1, po katerem je delodajalec dolžan zagotoviti izobraževanje delavcu, če tako zahtevajo potrebe delovnega procesa ali da se s tem izogne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga. Le v takem primeru na podlagi četrtega odstavka 170. člena ZDR-1 nosi stroške izobraževanja delodajalec. Zato je bil toženec dolžan vrniti tožniku stroške izobraževanja, ne glede na obstoj dogovora, da mu stroškov ne bo potrebno vrniti, če bo ostal v delovnem razmerju vsaj eno leto, saj je tožencu na lastno željo delovno razmerje prenehalo že po dveh mesecih in pol po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani delno vzdrži v veljavi tako, da je toženec v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe dolžan tožniku plačati 611,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2015 dalje do plačila. V presežku za znesek 1.329,80 EUR s pp je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe tožencu povrniti stroške postopka 96,19 EUR s pp (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 339. člena ZPP pritožuje toženec. Navaja, da je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku, pri tem pa izhajalo iz ocene, da sta se stranki ustno dogovorili glede vračila stroškov za usposabljanje za voznika za prevoz nevarnega blaga v primeru trajanja delovnega razmerja manj kot leto dni. Za takšno odločitev je sodišče sledilo le neresnični in za potrebe postopka prilagojeni izpovedi direktorja tožnika A.A., ki pa ni potrjena z nobenim drugim dokazom in sodišče te izpovedi ni v zadostni meri dokazno ocenilo z ostalimi izvedenimi dokazi. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno ter zmotno uporabljeno materialno pravo.

Prvostopno sodišče je izpoved direktorja tožnika ocenilo kot prepričljivo, čeprav je neresnična. Sam je izpovedal, da je razgovor potekal istočasno še z dvema delavcema in je eden ustni dogovor priznal in plačal izobraževanje in pridobitev ADR izkaznice. Zato pri tožniku ni bilo nobenih ovir, da bi svoje trditve o sklenitvi ustnega dogovora podkrepil še z zaslišanjem tega delavca, pa tega dokaza sploh ni predlagal, kar jasno kaže na neresničnost izpovedbe. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila pogodba o zaposlitvi podpisana po izvedenem izobraževanju za pridobitev licence ADR in zato ni bilo nobene ovire, da bi stranki zatrjevani dogovor o obveznosti vračila stroškov izobraževanja zapisali v tej pogodbi. Pogodba je bila sklenjena za delovno mesto voznika težkega tovornega vozila za prevoz naftnih derivatov, za kar je bil pogoj tudi izvedeno izobraževanje za pridobitev ADR certifikata. To izobraževanje je bilo predpogoj za zasedbo delovnega mesta in tožnik je bil seznanjen, da toženec ni imel ADR certifikata, pa se je kljub temu odločil z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi. Zato je bil tožnik tisti, ki je bil dolžan na svoje stroške priskrbeti ADR certifikat. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnik trdil, da je bil dogovor o povrnitvi stroškov izobraževanj sklenjen ob prenehanju delovnega razmerja, kasneje pa je svoje trditve spremenil, češ da je bil tak dogovor sklenjen na razgovoru za službo, torej pred sklenitvijo delovnega razmerja.

Neutemeljeno ni bila upoštevana okoliščina, ko je tožnik trdil, da bi toženec moral vrniti stroške za pridobitev ADR certifikata, v kolikor bo pri tožniku zaposlen leto dni ali manj, medtem ko je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena le za 6 mesecev, kar pomeni, da bi takšen dogovor pomenil, da mora toženec v vsakem primeru povrniti stroške. Takšen dogovor pa je v nasprotju s prisilnimi predpisi in torej ničen, o čemer se sodišče ni nič opredelilo.

Toženec tudi meni, da je sodišče obstoj dogovora neutemeljeno presojalo po splošnih pravilih civilnega prava, s čimer je zmotno uporabilo materialno pravo. Pridobitev licence ADR je namreč bila predpogoj za sklenitev delovnega razmerja in tožnik je toženca zaposlil kljub temu, da te licence ni imel predhodno pridobljene. Licenca je bila naknadno pridobljena za in v zvezi z delovnim razmerjem, namenjena zagotovitvi varnosti in zdravja ter usposobljenosti za ravnanje z nevarnimi stvarmi, torej zaradi zagotavljanja pogojev za opravljanje konkretnega dela, kar vse napotuje na uporabo specialnih določb delovnega prava.

Prvostopno sodišče je neenakopravno obravnavalo pravdni stranki glede povračila stroškov postopka. Tako je tožniku priznalo strošek za odsotnost iz pisarne v času potovanja in kilometrino za pristop odvetnika na narok. Po drugi strani pa je odločilo, da navedeni stroški tožencu ne pripadajo, češ da je takšna ustaljena sodna praksa, da odvetniku stroški prevoza ne pripadajo, če ima sedež izven kraja bivališča ali sedeža stranke oziroma sodišča. Takšna odločitev pomeni za toženca kršitev enakosti v postopku, saj so bili tožniku priznani vsi stroški, pa čeprav je imel tudi njegov odvetnik sedež izven kraja sodišča.

Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo prvostopnega sodišča spremeni tako, da zavrne nadaljnji zahtevek tožnika. Podrejeno naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo meni, da je prvostopno sodišče v celoti pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Zato so pritožbene navedbe neutemeljene. Pravilna je ugotovitev, kar je bilo med strankama nesporno, da je zakonski pogoj za opravljanje dela voznika nevarnih snovi, kar je dejavnost tožnika, ADR licenca. Tožnik ob prijavi na delovno mesto ni imel te licence. Stranki sta se dogovorili, da toženec opravi usposabljanje za ADR licenco, stroške tega usposabljanja pa je plačal tožnik. Na zahtevo toženca mu je delovno razmerje prenehalo že po dveh mesecih in pol. Toženec je svoje zavračanje zahtevka ves čas gradil na stališču, da je usposabljanje toženca za ADR licenco po samem zakonu strošek, ki bremeni delodajalca, kar pa je sodišče pravilno zavrnilo. Tožnik je opisal okoliščine sklenitve dogovora (ustne pogodbe), in sicer da sta se stranki na razgovoru za službo dogovorili, da bo toženec stroške ADR usposabljanja povrnil tožniku po tem, ko se zaposli pri tožniku, v kolikor pa bo zaposlen več kot leto dni pa bo ta strošek nosil tožnik. Opis sklenitve dogovora ter način plačila stroškov usposabljanja je prepričljivo opisal direktor tožnika, sodišče pa se je opredelilo do vseh izvedenih dokazov in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Toženec je pooblastil odvetnika, ki ima podružnico v istem kraju kot je kraj sodišča in mu zato niso mogli nastati opravičljivi in potrebni potni stroški ter stroški urnine.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Toženec se v pritožbi sklicuje na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar takšne kršitve niti določno niti opisno ne opredeljuje. Zato se tudi pritožbeno sodišče o tem ni moglo opredeliti.

7. Toženec se neutemeljeno sklicuje tudi na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter posledično na zmotno uporabo materialnega prava. Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, kar je potrdil tudi toženec na zaslišanju, da v času razgovora za sklenitev delovnega razmerja toženec ni izpolnjeval vseh pogojev za zasedbo delovnega mesta voznika težkega tovornega vozila, na katerem bi lahko prevažal nevarno blago, saj ni imel pridobljene tako imenovane licence ADR. Tožnik je tožencu še pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi omogočil ustrezno izobraževanje za pridobitev licence ADR, kar pomeni, da ni šlo za izobraževanje v smislu drugega odstavka 170. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), po katerem je delodajalec dolžan zagotoviti izobraževanje delavcu, če tako zahtevajo potrebe delovnega procesa ali da se s tem izogne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga. Le v takem primeru na podlagi četrtega odstavka 170. člena ZDR-1 nosi stroške izobraževanja delodajalec. Ker pa toženec še ni bil zaposlen pri tožniku je bil sam in na svoje stroške dolžan poskrbeti za ustrezno strokovno znanje in pridobitev licence ADR, da je sploh izpolnjeval pogoje za zasedbo prostega delovnega mesta. Tožnik je sicer poravnal stroške takega izobraževanja, kar pa ne pomeni, da je bil toženec prost obveznosti, da mu te stroške povrne. Da bi bil toženec prost te obveznosti je bila odločitev o tem na strani tožnika kot delodajalca. Zato je prvostopno sodišče popolnoma utemeljeno verjelo izpovedbi tožnika, da je s tožencem sklenil dogovor, da mu stroškov ne bo potrebno vrniti, v kolikor bo ostal v delovnem razmerju vsaj eno leto, v nasprotnem pa bo moral te stroške vrniti. Pri tem je nerelevantno, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena le za čas šestih mesecev, pri čemer je tožnik povedal, da je bila takšna pri njih praksa, da so kasneje po izteku tega časa z delavcem sklenili delovno razmerje za nedoločen čas, če je bilo pred tem vse v redu.

8. Na podlagi navedenega je bil torej toženec dolžan vrniti tožniku stroške izobraževanja, ne glede na obstoj dogovora, da mu stroškov ne bo potrebno vrniti, če bo ostal v delovnem razmerju vsaj eno leto, saj je tožencu na lastno željo delovno razmerje prenehalo že po dveh mesecih in pol po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Posledično je odločitev prvostopnega sodišča tudi mateiralnopravno pravilna.

9. Neutemeljena je pritožba tudi zoper izrek o stroških. Toženec se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki mu ni priznalo priglašenih stroškov za odsotnost iz pisarne in potnih stroškov (kilometrine), takšne stroške pa je priznalo tožniku, kar kaže na neenakopravno obravnavanje strank.

Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o stroških odvetnika za odsotnost iz pisarne (čl. 6/4 OT - Ur. l. RS, št. 2/15) v času potovanja na sodišče ter o potnih stroških (kilometrine) pravilno oprlo na prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le stroški, ki so bili potrebni za pravdo. Za potrebne stroške pa ne gre, če stranka pooblasti odvetnika, ki ima sedež izven območja sedeža sodišča in tudi izven območja bivališča stranke. Stranka ima sicer pravico do izbire odvetnika v okviru pravice do enakega varstva pravic v postopku, kar pa ne more biti v breme nasprotne stranke, ki naj bi takšne stroške morala povrniti. Ker je bil tožnikov sedež in sedež njegovega odvetnika v istem okraju (Kamnik - Ljubljana), mu je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo obravnavane stroške. To pa ne velja za toženca z bivališčem v Šempetru v Savinjski dolini in njegovega odvetnika s sedežem v Brežicah, obravnava pa je potekala v Celju, kjer je dovolj odvetnikov, ki bi ga lahko substituirali. Nenazadnje pa ni mogoče spregledati pripombe tožnika, da ima odvetnik toženca svojo podružnico v Celju na B., kar je navedeno tudi na njegovem stroškovniku. Tudi zaradi tega je bila priglasitev potnih stroškov za relacijo Brežice - Celje - Brežice in za izgubljen čas potovanja povsem neutemeljena.

10. O ostalih pritožbenih navedbah se pritožbeno sodišče ni izjasnilo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

12. Izrek o stroških temelji na členu 154/1, čl. 155/1 in čl. 165/1 ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe, zato tudi tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

20.10.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 511/2021-28
• Sodba VIII Ips 133/2005
• VDSS sodba Pdp 1168/2010