<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 180/2017

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.180.2017
Evidenčna številka:VDS00004398
Datum odločbe:01.06.2017
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Marko Hafner
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:regres za letni dopust

Jedro

Pravdni stranki sta sklenili sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, s katerim sta se dogovorili, da se pogodba o zaposlitvi prekine z določenim dnem. V sporazumu se nista ničesar dogovorili glede plačila regresa za letni dopust. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se stranki nista ne pisno ne ustno dogovorili, da se tožnik odpoveduje pravici do regresa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna obračunati regres za letni dopust za leto 2013 v bruto znesku 783,66 EUR, odvesti davek, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 do plačila; obračunati regres za letni dopust za leto 2014 v bruto znesku 789,15 EUR, odvesti davek, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje. Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več (I. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožena stranka v 8 dneh, od vročitve sodbe, povrniti tožniku njegove stroške postopka v znesku 712,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku in sicer zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v postopek ponovnega sojenja. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Glede na to, da zakoniti zastopnik ni mogel priti zaradi bolezni na narok za glavno obravnavo dne 6. 1. 2017 in tako ni mogel pojasniti okoliščin konkretnega primera, kot tudi ne načina poplačila zahtevanih denarnih terjatev tožnika in dogovorom obeh pravdnih strank glede plačila. Zaradi izostanka zastopnika/direktorja tožene stranke na naroku je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke, ki je namenjena izključno zavlačevanju postopka in izmikanju plačila tožniku. Pritožbene navedbe so smešne, glede na pisno priznanje dolga s strani tožene stranke. Obravnava je bila opravljena tudi v prisotnosti odvetnika tožene stranke, ki pa niti ni predlagal zaslišanje tožene stranke. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki jo je predložil tožnik in zaslišalo na glavni obravnavi tudi tožnika. Iz izvedenih dokazov izhaja, da sta stranki sklenili sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, s katerim sta se dogovorili, da se pogodba o zaposlitvi prekine z dnem 22. 2. 2015. Stranki se v sporazumu nista ničesar dogovorili glede plačila regresa za letni dopust. Tako je sodišče pravilno štelo, da se stranki nista ne pisno ne ustno dogovorili, da se tožnik odpoveduje pravici do regresa.

7. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, ZDR-1) v 131. členu določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, pri čemer mora delodajalec regres izplačati najkasneje do 1. julija tekočega leta. Sodišče je tožniku tako pravilno priznalo obračun regresa za letni dopust za leto 2013 v bruto znesku 783,66 EUR z odvodom davka in izplačila neto zneska od 2. 7. 2013 dalje do plačila ter obračuna regresa za letni dopust za leto 2014 v bruto znesku 789,15 EUR z odvodom davka ter izplačila neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje.

8. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodba sodišča prve stopnje nezakonita iz razloga, ker tožena stranka - direktor ni mogel pojasniti okoliščin konkretnega primera. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče direktorja tožene stranke pravilno in pravočasno vabilo na glavno obravnavo, pri čemer je pooblaščenec tožene stranke na obravnavi pojasnil, da ima direktor zdravstvene težave in na narok ne more pristopiti. Sodišče je ob tem njegov izostanek pravilno štelo za neupravičen, saj direktor ni predložil zdravstvenega potrdila o opravičeni odsotnosti iz naroka glavne obravnave in sicer na obrazcu, ki ga določa Pravilnik o obrazcu zdravniškega potrdila o upravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem (Ur. l. RS, št. 118/2008).

9. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče navaja, da iz dopisa tožene stranke z dne 18. 5. 2015 izhaja, da se tožena stranka zaveda svojega dolga, ki ga ni nikoli zanikala in je tudi obljubila, da ga bo izplačala, ko bo imela sredstva. Njihovo podjetje je v zadnjih letih slabše poslovalo zaradi splošne krize ter da se je tožena stranka pripravljena pogoditi izven sodišča in bi dolg plačala v treh mesečnih obrokih (maj, junij in julij 2015), seveda če se tožnik s tem strinja. Tožnik je tudi v dopisih z dne 21. 5. 2015, 4. 6. 2015 ter 11. 8. 2015 pristal na izplačilo po obrokih, vendar tožena stranka nikoli ni realizirala svoje obveznosti.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora (155. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih prvega odstavka 165. člena ZPP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 131.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.10.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEyMDE3