VDSS Sodba Psp 238/2017

Jedro

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje in pred tem toženec, vso materialno pravno podlago, da je pri tožniku ugotovilo lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 dalje. Tožnik je ob uveljavitvi ZPIZ-2 imel dvojni status, in sicer uživalca pokojnine in osebe, ki opravlja pridobitno dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik, pa do 31. 1. 2016 ni uskladil svojega statusa. Zato je toženec na podlagi drugega odstavka 37. člena ZPIZ-2 B po uradni dolžnosti pravilno odločil, da ima tožnik od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca za manj kot polni delovni čas oziroma 10 ur na teden.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 16. 5. 2016 in št. ... z dne 3. 3. 2016 ter odloči, da od 1. 1. 2016 nima lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po določbi 15. člena ZPIZ-2 za 10 ur na teden.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršitve načela pravne države, kršitev ustavne pravice do lastnine, enakosti pred zakonom, pravice do socialne varnosti in pravice do svobodne gospodarske pobude. Povzema posamezne odločbe Ustavnega sodišča RS in navaja, da od 1. 10. 1999 opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik. S pravnomočno odločbo toženca z dne 26. 1. 2006 mu je bila priznana pravica do starostne pokojnine od 31. 12. 2005 in jo tako uživa že več kot 10 let. Da se je lahko upokojil po tedanjih predpisih in ob tem ohranil svoje podjetje, je moral izpolniti pogoje, ki so bili strožji od splošnih upokojitvenih, kljub temu, da je invalid II. kategorije invalidnosti in da je moral delati in plačevati prispevke dlje, da je dosegel minimalno zahtevano starost in imeti zaposlenega vsaj enega delavca, ki ga ima zaposlenega še danes. Z izpodbijanima odločbama mu je toženec delno odvzel lastnost uživalca pokojnine, na podlagi česar mu je posledično prenehal izplačevati eno četrtino pokojnine in mu naložil še plačevanje prispevkov za socialno varnost. Meni, da je argument sodišča prve stopnje naveden v 8. točki obrazložitve očitno napačen. Samostojni podjetnik posameznik je lahko uveljavljal izvzem iz zavarovanja oziroma dvojni status že po prej veljavnem zakonu pod pogojem, da je dosegel predpisano starost in opravljal dejavnosti z osebnim delom in je imel zaposlenega vsaj enega delavca za opravljanje te dejavnosti. Na tej podlagi se je tudi upokojil. Ne le, da je po sedaj veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) odvzeta vsakršna možnost, da bi se samostojni podjetnik posameznik lahko v prihodnje upokojil in uveljavil celotno pokojnino ter ob tem še naprej obdržal svoj s. p., zakon posega v že pridobljeno pravico upokojenih samostojnih podjetnikov posameznikov do celotne pokojnine. Navaja, da je med načela pravne države treba šteti tudi načelo zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo arbitrarno, torej brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšala. V konkretnem primeru se je odločil, da bo delal dlje in tudi dlje plačeval prispevke, ker se je zanašal, da bo tako lahko obdržal svoje podjetje in prejemal polno starostno pokojnino. Z izpodbijano odločbo se je njegov položaj bistveno poslabšal, saj je izgubil četrtino pokojnine, poleg tega pa je prisiljen plačevati še prispevke. Očita kršitev pravice do lastnine in pravice do socialne varnosti in poudarja, da je bistvo pravice do pokojnine pravica posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov pokojninskega zavarovanja in ob izpolnjenih drugih razumno določenih pogojih, pridobi in uživa pokojnino, ki mu zagotavlja socialno varnost. Z izpodbijano odločitvijo tožniku pravica do uživanja pokojnine ni bila zgolj zmanjšana, ampak mu je bila pravica do uživanja pokojnine za nedoločen čas delno odvzeta, njegov premoženjski položaj pa se je še dodatno poslabšal zaradi plačevanja prispevkov za socialno varnost. Izpodbijana odločba tako posega v pravico do zasebne lastnine in pokojnine, takšen poseg pa je nedopusten. Nadalje očita kršitev enakosti pred zakonom in se enako kot že pred tem sklicuje na konkretne odločbe Ustavnega sodišča RS. Meni, da izpodbijana odločba postavlja tožnika v neenakopraven položaj v primerjavi z uživalci pokojnine, ki opravljajo kmetijsko dejavnost, z uživalci pokojnine, ki prejemajo tudi dohodke iz naslova civilnih pogodb ter z uživalci pokojnine, ki delujejo v enoosebni gospodarski družbi, še zlasti, če ta nima zaposlenih nobenih delavcev. Nadalje očita kršitev pravice do svobodne gospodarske pobude in se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 11. 12. 2008. Navaja, da je pri presoji zakonskih ukrepov, ki urejajo področje podjetništva temeljnega pomena vprašanje, ali je zakonodajalec predpisal način uresničevanja pravice do svobodne gospodarske pobude in ali je pravico do svobodne gospodarske pobude omejil. Navaja, da je glede na izpodbijano odločbo, dodatno obremenjen s 400,00 EUR mesečno. Ta dodatni davek na podjetniško dejavnost ni povezan s poslovanjem podjetja, temveč izključno s statusom fizične osebe, ki je nosilec podjetja in ima status uživalca pokojnine. Takšen zakonski ukrep otežuje opravljanje podjetniške aktivnosti, ki pa ne gre za predpisovanje načina uresničevanja pravice do svobodne gospodarske pobude, temveč prej za njeno omejevanje. Zakonodajalčeva svoboda pri omejevanju te pravice ni absolutna in neomejena, saj ga veže splošno načelo sorazmernosti, ki mu dovoljuje, da ustavno pravico omeji le toliko, kolikor je zaradi varovanja javne koristi dopustno vanjo poseči. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev ustavnih pravic.

5. V tej zadevi se spor nanaša na ugotovitev lastnosti zavarovanca. Gre za presojo pravilnosti in zakonitosti po uradni dolžnosti izdanih posamičnih upravnih aktov po vključitvi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na temelju opravljanja samostojne dejavnosti od 1. 1. 2016 dalje za 10 ur tedensko. Gre za dokončno odločbo toženca št. ... z dne 16. 5. 2016, s katero je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 3. 3. 2016. S slednjo je toženec odločil, da ima tožnik od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po določbi 15. člena ZPIZ-2 za 10 ur na teden.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v ZPIZ-2 in v Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami, v nadaljevanju: ZMEPIZ-1). Po prvem odstavku 116. člena ZPIZ-2 uživalec starostne, predčasne, vdovske in družinske pokojnine, ki na območju Republike Slovenije začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost, znova pridobi lastnost zavarovanca iz 14., 15. in 17. člena tega zakona in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. Po tretjem odstavku 116. člena ZPIZ-2 pa je dovoljen sočasen status uživalca pokojnine in zavarovanca, če zavarovanec dela oziroma opravlja dejavnost v sorazmernem delu polnega delovnega oziroma zavarovalnega časa. Po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-2 se obvezno zavarujejo osebe, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravljajo pridobitno ali drugo dovoljeno dejavnost.

7. Uskladitev lastnosti zavarovanca je urejena v prehodni določbi 406. člena ZPIZ-2. Ta ureja t. i. dvojne statuse, ko gre za uživalce pokojnine, ki opravljajo delo oziroma dejavnost, na podlagi katere bi morali biti zavarovani. Takšen dvojni status je namreč v nasprotju s tem, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine tudi prenehanje obveznega zavarovanja, kot je določena v prvem odstavku 108. člena ZPIZ-2 (pred tem pa je bilo enako urejeno v prvem odstavku 156. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnem do 31. 12. 2012). Po četrtem odstavku 406. člena ZPIZ-2 uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi tega zakona opravlja delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 14., 15. in 16. člena tega zakona, najpozneje v roku enega leta od uveljavitve tega zakona uskladi svoj status z določbami 116. člena tega zakona. Ponovno lastnost zavarovanca pridobi z dnem vložitve prijave v zavarovanje. Uživalcu pokojnine, ki v roku iz četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-2 ne uskladi svojega statusa, se od prvega dne naslednjega meseca po preteku roka preneha izplačevati pokojnina, zavod pa na način, določen v tretjem odstavku 406. člena ZPIZ-2, po uradni dolžnosti ugotovi lastnost od 1. 1. 2014 naprej (peti odstavek 406. člena ZPIZ-2). Rok iz četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-2 je bil s 115. členom ZMEPIZ-1 spremenjen tako, da je bil prehodno podaljšan in uskladitev statusa zahtevana do 31. 12. 2014 ter določena dolžnost zavoda, da po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2015 naprej. Kasneje je bil ta rok s 7. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 97/2014, v nadaljevanju: ZMEPIZ-1 A) podaljšan do 31. 12. 2015, zavodu pa dana pristojnost ugotovitve lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti in prenehanje izplačevanja pokojnine od 1. 1. 2016 naprej. Še kasneje pa je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 102/2015, v nadaljevanju ZPIZ-2 B), ki je začel veljati 1. 1. 2016, v prvem odstavku 37. člena določil, da z delom ali dejavnostjo lahko nadaljujejo tudi uživalci pokojnin iz četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-2 pod pogojem, da v roku 30 dni po uveljavitvi tega zakona ponovno vstopijo v obvezno zavarovanje skladno s spremenjenim tretjim odstavkom 116. člena zakona za najmanj 2 uri dnevno ali za 10 ur tedensko, od uveljavitve tega zakona dalje.

8. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnik uživalec starostne pokojnine od 31. 12. 2005. Kot je razvidno iz izpisa poslovnega registra Slovenije je bil tožnik v vsem tem obdobju vpisan v tem registru kot samostojni podjetnik posameznik s firmo A.A. s. p. in kar sam potrjuje, to dejavnost še vedno izvaja. Toženec je po uradni dolžnosti 3. 3. 2016 izdal odločbo, da ima tožnik uživalec pokojnine od 1. 1. 2016 lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti, po določbi 15. člena ZPIZ-2 za 10 ur na teden. Takšno odločitev je toženec potrdil z dokončno odločbo z dne 16. 5. 2016 z obrazložitvijo, da tožnik do 31. 1. 2016 ni uskladil svojega statusa z določbami 116. člena ZPIZ-2, zaradi česar je bila po uradni dolžnosti od uveljavitve ZPIZ-2 B dalje ugotovljena lastnost zavarovanca po 15. členu ZPIZ-2.

9. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje in pred tem toženec, vso materialno pravno podlago, da je pri tožniku ugotovilo lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 dalje. Tožnik je ob uveljavitvi ZPIZ-2 imel dvojni status in sicer uživalca pokojnine in osebe, ki opravlja pridobitno dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik, pa do 31. 1. 2016 ni uskladil svojega statusa. Zato je toženec na podlagi drugega odstavka 37. člena ZPIZ-2 B po uradni dolžnosti pravilno odločil, da ima tožnik od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca za manj kot polni delovni čas oziroma 10 ur na teden.

10. V obravnavani zadevi, ne samo, da sodišče prve stopnje in pred tem toženec z izpodbijanima odločbama ni posegel v pravico do starostne pokojnine, tudi ni odločilno za rešitev pritožbene zadeve, kakšne posledice ima ta odločitev na pravico do starostne pokojnine. Dejstvo, v kakšni višini se tožniku izplačuje sorazmerni del starostne pokojnine, je bilo odločeno s posebno odločbo z dne 17. 10. 2016, ki ni predmet tega postopka. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbi, da gre v obravnavani zadevi za kršitev načela enakosti pred zakonom. ZPIZ-2 je ravno z namenom, da so vsi samozaposleni enako obravnavani, določil prehodno obdobje, v katerem so morali tudi upokojenci, ki so ohranjali samostojno dejavnost v hkratnem prejemanju celotne pokojnine priznane na podlagi določb prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), uskladiti svoj status z novo zakonodajo. S tem je ZPIZ-2 le enako uredil enake oziroma primerljive položaje. Načelo enakosti pred zakonom tudi sicer ne preprečuje, da zakonodajalec v okviru svoje pristojnosti določi kriterije oziroma pogoje za razlikovanje podobnih dejanskih stanj, na katere veže različne pravne posledice. Bistvo pri tem je, da za to obstaja razumen razlog in da zakonodajalec zasleduje dopustne cilje. Za primere, kakršen je tožnikov, nedvomno gre za takšne dopustne cilje in da za to obstaja tudi razumen razlog.

11. Pritožbeno sodišče prav tako ni sledilo pritožbenim navedbam v zvezi z načelom zaupanja v pravo, kršitve pravice do lastnine in pravice do socialne varnosti. Spremembe v ZPIZ-2, ki je začel veljati 1. 1. 2013, ne samo, da so bile določene postopoma, ampak je bil rok upokojencem, ki so prejemali pokojnino in imeli hkrati status samozaposlene osebe, za ureditev svojega statusa, določen do 30. 1. 2016 in dana možnost za prostovoljno ureditev svojega statusa. Do tega dne je bila dana možnost prostovoljne ureditve obsega zavarovanja. Šele po tem datumu oziroma izteku roka pa dano pooblastilo tožencu, da se status uredi po uradni dolžnosti, če posameznik ne uredi statusa sam. Ravno s takšnim postopanjem je bilo zadoščeno načelu zaupanja v pravo. Tudi sicer zakonodaja sledi načelu, da morajo biti oblike dela enako ovrednotene in da mora biti vsak, ki opravlja kakšno delo oziroma zanj prejema dohodek, zavarovan in plačevati prispevke. Z načinom uskladitve statusa zavarovanca ni bilo prekomerno poseženo v lastnino in je bila tudi zagotovljena socialna varnost posameznika. Določba 50. člena Ustave RS namreč zagotavlja pravico do pokojnine pod pogoji, ki jih določa zakon. Skladno z drugim odstavkom citirane določbe Ustave RS je zakonodajalec pooblaščen, da v okviru sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja določi pogoje za pridobitev in način uresničevanja posameznih pravil v obsegu, ki zagotavlja socialno varnost.

12. Pritožba neutemeljeno vztraja, da ni podlage za takšen poseg in da niso navedeni razlogi. Eden izmed ciljev pokojninske reforme je bil predvsem zagotoviti finančno vzdržnost pokojninskega sistema kot celote, torej vseh vključenih v ta sistem in ne samo tistih upokojencev, ki imajo hkrati še status s. p. Tudi sicer za spreminjanje pogojev oziroma določenih pravic in njihovo uveljavljanje z učinkom za naprej, ob hkratnem spoštovanju načela varstva zaupanja v pravo in pravice do socialne varnosti, Ustava RS ne preprečuje. Z ureditvijo statusa zavarovanca sodišče tudi ni v ničemer kršilo načela pravice do svobodne gospodarske pobude, pri čemer je povsem jasen namen in izkazan javni interes z določitvijo statusa zavarovanca.

13. Iz predhodno utemeljenih dejanskih, materialno in ustavnopravnih razlogov, je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) zavrnilo. Določb ZPIZ-2 iz razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, ni mogoče šteti za protiustavne, posledično pa pritožbeno sodišče tudi ni postopalo po 156. členu Ustave RS, za kar se zavzema pritožba.

14. Glede na vse obrazloženo, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

19.10.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 175/2017
• VDSS sodba Psp 150/2016
• VSRS Sodba VIII Ips 308/2017