VDSS Sodba Pdp 395/2017

Jedro

Delodajalec je glede na 166. člen ZDR dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljeni letni dopust, če delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta objektivno ni mogel izvršiti, pri čemer se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Tožnik je bil v bolniškem staležu od 6. 5. 2010 do 7. 10. 2013, zato do konca referenčnega obdobja, ki ga je določal takrat veljavni ZDR (do 30. 6. v naslednjem letu) objektivno ni mogel izkoristiti dopusta za leta 2010, 2011 in 2012. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati nadomestilo za neizrabljen letni dopust v znesku 12.006,40 EUR bruto, od navedenega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2014 do plačila, razliko v znesku 18.970,17 EUR bruto s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti potrebne stroške pravdnega postopka v znesku 289,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa tožniku naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev nepravilno oprlo na razlago 7. člena Direktive o delovnem času s strani Sodišča EU. Ob prenehanju delovnega razmerja dogovor o nadomestilu oziroma odškodnini za neizrabljen letni dopust med strankama ni bil sklenjen po tedaj veljavni določbi 166. člena ZDR. Sodišče je napačno uporabilo določbo 163. člena ZDR, določbo 7. člena Direktive in razlago sodišča EU v zadevi C-214/10 KHS AG proti Winfried Schulte in zaključilo, da tožnikova pravica do plačanega letnega dopusta oziroma pripadajoče nadomestilo zaradi neizkoriščenega letnega dopusta s pretekom prenosnega obdobja ni ugasnila. Skladno z drugim odstavkom 163. člena ZDR je bil delavec do konca tekočega koledarskega leta dolžan izrabiti vsaj dva tedna letnega dopusta, preostanek pa v dogovoru z delodajalcem do 30. 6. naslednjega leta. Pravica do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust je vezana na nezmožnost izrabe letnega dopusta v referenčnem obdobju in obdobju za prenos in ne za vsa leta zaposlitve nazaj. Ko ugasne pravica do letnega dopusta, ugasne tudi pravica do denarnega nadomestila. Iz sodb SES C-350/06 in C-520/06 izhaja, da pravo skupnosti ne nasprotuje ureditvi, ki določa obdobje za prenos, v katerem mora delavec izrabiti pravico do letnega dopusta, sicer ta ugasne. Tožena stranka v pritožbi nadalje navaja, da je pravica do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust vezana na nemožnost izrabe letnega dopusta v referenčnem obdobju oziroma obdobju za prenos zaradi bolniškega staleža, zato delavcu pripada denarno nadomestilo le za neizrabljen letni dopust za zadnje referenčno obdobje. Tega (dopust za leto 2013) pa je tožnik izkoristil. V trenutku vložitve tožbe (19. 8. 2016) je ugasnila pravica do izrabe letnega dopusta za leti 2011 in 2012, zato tožnik ni upravičen do denarnega nadomestila. Tolmačenje sodišča prve stopnje, da s pretekom prenosnega obdobja po tretjem odstavku 163. člen ZDR pravica do plačanega letnega dopusta ne ugasne, je arbitrarno. Nevzdržno je tolmačenje, da ta člen določa le način izrabe letnega dopusta in ne, kaj se s pravico do dopusta zgodi po preteku referenčnega obdobja. Ni pravilna smiselna uporaba 206. člena ZDR, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo za presojo časovne omejitve kopičenja pravice do letnega dopusta. Tožena stranka še navaja, da tožnik niti ni zahteval koriščenja letnega dopusta za leta 2010, 2011 in 2012. Če delavec izrabe dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni ugotovljen in na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, izgubi pravico do letnega dopusta ali nadomestila. Bistveno torej je, ali je imel delavec možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta. Tožnik je bil bolniško odsoten od 6. 5. 2010 dalje do prenehanja delovnega razmerja zaradi upokojitve 7. 10. 2013, v tem času pa je zahteval koriščenje dopusta le v letu 2013 in ga tudi v celoti koristil. Na enak način bi moral zahtevati tudi koriščenje dopusta v letih 2010, 2011 in 2012, česar pa ne zatrjuje. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper prisojeno višino nadomestila. Sodišče je uporabilo napačno metodologijo izračuna osnove nadomestila. Plača v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi je bila določena v višini 3.073,00 EUR bruto, zato je sodišče napačno upoštevalo osnovo 3.687,69 EUR bruto, saj za osnovo ni mogoče upoštevati višjega zneska. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pritožba pa se na ta razlog zgolj pavšalno sklicuje.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. V izogib ponavljanju se nanje le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na sicer neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke.

7. Tožnik je v individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteval izplačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leta od 2008 do 2012. Trdil je, da naj bi se z nekdanjim direktorjem tožene stranke dogovoril, da mu bo tožena stranka najkasneje ob upokojitvi izplačala nadomestilo za ves neizrabljen dopust.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da:

- je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2008, in sicer do 7. 10. 2013, ko se je upokojil;

- je bil tožnik od 6. 5. 2010 do upokojitve dne 7. 10. 2013 v bolniškem staležu;

- je tožnik dopust za leto 2013 izkoristil;

- da stranki ob prenehanju delovnega razmerja nista sklenili posebnega dogovora glede nadomestila za neizrabljen letni dopust.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je glede na čas vložitve tožbe tožnikova terjatev za čas pred 18. 8. 2011 zastarala, in ugotovilo, da tožnik dopusta za leti 2011 in 2012 (v skupnem trajanju 70 dni) ni mogel izkoristiti iz objektivnih razlogov, zato je delno ugodilo njegovemu zahtevku in mu prisodilo denarno nadomestilo za neizkoriščen letni dopust v bruto višini 12.006,40 EUR. Pritožbeno sodišče prve stopnje se z zaključki prvostopenjskega sodišča strinja, glede na pritožbene navedbe pa dodaja:

9. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je veljal v spornem obdobju, je v 166. členu določal, da je izjava, s katero se delavec odpove pravici do letnega dopusta, neveljavna in da je neveljaven tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Na evropski ravni vprašanje nadomestila za neizrabljen letni dopust podobno ureja Direktiva o delovnem času, ki v drugem odstavku 7. člena določa, "da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primerih prenehanja delovnega razmerja". Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je domnevni dogovor med tožnikom in nekdanjim direktorjem tožene stranke iz leta 2010 o tem, da naj bi tožena stranka tožniku najkasneje ob upokojitvi izplačala nadomestilo za ves neizrabljen letni dopust, pravno neupošteven.

10. Delodajalec je glede na 166. člen ZDR dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljeni letni dopust, če delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta objektivno ni mogel izvršiti, pri čemer se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Tožnik je bil v bolniškem staležu od 6. 5. 2010 do 7. 10. 2013, zato do konca referenčnega obdobja, ki ga je določal takrat veljavni ZDR (do 30. 6. v naslednjem letu) objektivno ni mogel izkoristiti dopusta za leta 2010, 2011 in 2012. Za to ni imel priložnosti, ker je bil v bolniškem staležu celotno referenčno obdobje za koriščenje letnega dopusta za navedena leta, tega pa seveda ni mogel predvideti. Sodišče prve stopnje je ob tem utemeljeno upoštevalo ugovor zastaranja in ugotovilo, da je tožnikova terjatev zastarala za čas pred 18. 8. 2011 (in s tem njegova terjatev za izplačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2010, ki je zapadla 1. 7. 2011). Upravičen pa je do nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leti 2011 in 2012, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Tako stališče je zavzelo tudi Sodišče Evropske unije (SEU) v podobni zadevi C-341/15 Hans Maschek proti Magistratsdirektion der Stadt Wien.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je s pretekom posameznega prenosnega obdobja ugasnila pravica do nadomestila za neizkoriščen letni dopust in da bi tožniku eventualno pripadalo le nadomestilo za neizrabljen letni dopust za zadnje referenčno obdobje, vendar pa je tožnik dopust za leto 2013 izkoristil. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ZDR izrecno ni določal, da delavcu pravica do letnega dopusta, ki ga ne izrabi do konca 30. junija naslednjega leta, preneha. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi stališče SEU, da mora obdobje prenosa bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja, za katerega je določeno. ZDR je predvidel prenosno obdobje v trajanju 6 mesecev, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da s pretekom prenosnega obdobja po tretjem odstavku 163. člena ZDR pravica delavca do plačanega letnega dopusta ne more ugasniti.

12. Nebistvene so tudi pritožbene navedbe, da tožnik ni zahteval koriščenja letnega dopusta za leta 2010 - 2012. Kot že navedeno in kot nenazadnje izpostavlja tudi tožena stranka v pritožbi, je bistveno dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Tožnikov bolniški stalež, ki je trajal skoraj tri leta in pol, je nepredvidljiv dogodek, zaradi katerega tožnik letnega dopusta v tem obdobju ni mogel izrabiti. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi tožnik moral zahtevati koriščenje dopusta v letih 2010, 2011 in 2012, kot je to storil v letu 2013. Vrhovno sodišče RS je namreč v podobni zadevi (opr. št. VIII Ips 300/2010) zavzelo stališče, da delavec v obdobju, v katerem je upravičen do odsotnosti z dela v primeru začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, ni dolžan koristiti letnega dopusta.

13. Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje tudi glede višine prisojenega nadomestila, saj je sodišče prve stopnje tega izračunalo pravilno in skladno s 137. členom ZDR ter Uredbo o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 14/2009 in spremembe). 137. člen ZDR je določal, da delavcu, če s tem ali drugim zakonom oziroma na njegovi podlagi izdanim predpisom ni določeno drugače, pripada nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti. Če delavec v obdobju zaposlitve v zadnjih treh mesecih ni delal in je za ves čas prejemal nadomestilo plače, je osnova za nadomestilo enaka osnovi za nadomestilo plače v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti. Če delavec v celotnem obdobju zadnjih treh mesecev ni prejel niti ene mesečne plače, mu pripada nadomestilo plače v višini osnovne plače, določene v pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je bil v bolniškem staležu od 6. 5. 2010 dalje, zato je sodišče prve stopnje kot osnovo utemeljeno štelo povprečno plačo v mesecih februar, marec in april 2010, ki glede na plačilne liste v prilogah A7 - A9 znaša 3.687,69 EUR. Pritožbena navedba, da bi sodišče moralo upoštevati znesek 3.073,00 EUR bruto iz pogodbe o zaposlitvi ni utemeljena, saj nadomestilo v višini osnovne plače, določene v pogodbi o zaposlitvi, skladno s 137. členom ZDR delavcu pripada le v primeru, če v celotnem obdobju zadnjih treh mesecev pred začetkom odsotnosti ni prejel niti ene mesečne plače.

14. Ker niso podani niti v pritožbi navedeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso bistvenega pomena za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Izrek o stroških postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške, tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim k odločitvi ni bistveno pripomogel (155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 555/2018
• VDSS Sodba in sklep Pdp 85/2018
• VDSS Sodba Pdp 499/2020