VDSS Sodba Pdp 506/2017

Jedro

Za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga mora biti podana krivdna odgovornost delavca, ki jo mora v okviru pravila o obrnjenem dokaznem bremenu (prvi odstavek 84. člena ZDR-1) dokazati delodajalec. Tudi v primeru, če je v pogodbi o zaposlitvi ali internih aktih tožene stranke to določeno, tožnik kot vodja obrata ne more biti objektivno odgovoren za kršitve, do katerih je prišlo v obratih, katerih vodja je bil. Odgovarja lahko le krivdno, če je škoda posledica njegovega naklepnega ali malomarnega ravnanja, kar pa mora zatrjevati in dokazati tožena stranka. Redne odpovedi iz krivdnega razloga ni mogoče zakonito podati delavcu, če njegova krivda ni podana in dokazana v sodnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2015 neutemeljena in nezakonita (I. točka izreka), da delovno razmerje med pravdnima strankama na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 12. 2010 še vedno traja (II. točka izreka) in naložilo toženi stranki, naj tožnika pozove nazaj na delo in mu prizna vse pravice, kot če bi delal, od 3. 2. 2015 dalje, razen za čas od 17. 5. 2015 do 17. 1. 2016, od 1. 4. 2016 do 3. 9. 2016 ter od 18. 9. 2016 do 15. 4. 2017. Naložilo ji je še, naj mu za čas od 3. 2. 2015 dalje obračuna bruto plačo v višini 2.650,00 EUR oziroma razliko v plači v navedenih bruto zneskih, od njih odvede predpisane davke in prispevke ter tožniku plača ustrezne neto zneske (razlik) plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnik zahteval več (priznanje vseh pravic iz dela tudi za ostala obdobja ter obračun in izplačilo plače za čas od 18. 1. 2016 do 31. 3. 2016 brez zmanjšanja za v tem obdobju obračunano in prejeto nadomestilo za brezposelnost v znesku 892,50 EUR bruto mesečno) je zavrnilo (III. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo stimulacije v bruto znesku 800,00 EUR (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2015 v bruto znesku 263,58 EUR in za leto 2016 v bruto znesku 131,79 EUR, od navedenih bruto zneskov odvede davek in tožniku plača ustrezni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek za obračun regresa za razliko do bruto zneska 790,73 EUR in posledično ustreznega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 1.421,80 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: izpodbijani del sodbe) vlaga pritožbo tožena stranka zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjuje, da gre za sodbo presenečenja, saj je v prvotnem postopku isto sodišče (po isti sodnici) razsodilo drugače. Zatrjuje kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev ustavno zajamčenih pravic, saj je sodišče prve stopnje narobe povzelo in presodilo pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 7. 11. 2014, pisnega opozorila z dne 1. 12. 2014 pa sploh ni več presojalo. Trdi, da je dokazala pooblastila in odgovornosti, ki izhajajo iz delovnega mesta vodje gostinskega obrata in so določena s pogodbo o zaposlitvi, zadolžitvijo in pooblastilom z dne 25. 3. 2014, splošnimi akti tožene stranke, poslovnikom kakovosti ter vsakokratnimi navodili organov družbe in generalnega direktorja družbe. Sklicuje se na 1. člen pogodbe o zaposlitvi, v katerem so določene zadolžitve tožnika (npr. organizacija dela v okviru celotnega obrata s ciljem, da se doseže optimalna produktivnost, spremljanje in nadzor dela in ponudbe v restavracijah, spremljanje in nadzor nad delom v obratu, ...). Navaja, da poslovnik kakovosti št. ... določa, da odgovornost za gostinski obrat s podpisom pogodbe o zaposlitvi prevzame odgovorna oseba obrata. Meni, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje obe pisni opozorili utemeljila. V zvezi s pisnim opozorilom pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 7. 11. 2014 navaja, da je 1. 10. 2014 delodajalec prek pooblaščene kontrolorke poslovanja opravil redno in običajno kontrolo popisa določenega dela artiklov iz sprejetih inventurnih listov, ki so bili pripravljeni v obratu A., katerega vodja je bil tožnik in za katerega zakonitost poslovanja je odgovarjal tožnik. Ponovno navaja ugotovljene napake s strani kontrolorke in trdi, da jim tožnik ni oporekal, ko je toženi stranki pojasnil vzroke za ugotovljeno neskladje. Dalje navaja, da je 3. 11. 2014 prek iste kontrolorke tožena stranka ponovno opravila kontrolo popisa določenega dela artiklov iz sprejetih inventurnih listov tožnika in ponavlja tudi te ugotovitve. Trdi, da so te ugotovitve neskladij posledica nevestnega in malomarnega dela tožnika, kar predstavlja kršenje pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, tožnik pa je bil skladno s pogodbo o zaposlitvi odgovoren za nastalo stanje, saj kot vodja gostinskega obrata A. ni opravil oziroma organiziral dela, kot bi ga moral. Trdi, da je zaradi njegove opustitve delovnih nalog prišlo do nezakonitega stanja. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da v postopku tožena stranka ni zatrjevala konkretnih zadolžitev tožnika v zvezi z inventuro oziroma da ni navedla, kako bi tožnik moral organizirati delo oziroma katere delovne naloge je v zvezi z inventuro krši. Navaja, da je bil tožnik kot vodja gostinskega obrata vodilni delavec skladno z določbo prvega odstavka 74. člena ZDR-1 in tako zadolžen za organizacijo dela v okviru celotnega obrata, za spremljavo in nadzor dela ter ponudbe itd. Stališče sodišča prve stopnje, da ni navedla, kako bi tožnik moral organizirati delo, graja kot zmotno in brez življenjske presoje. Zdi se ji logično in splošno znano, da bi moralo biti delo v obratu optimalno organizirano, pripravljeni inventurni listi pa bi morali ustrezati dejanskemu stanju v obratu, to pa je bila naloga tožnika kot vodje, ki mu je bilo naloženo organiziranje dela. Ponavlja očitke iz pisnega opozorila z dne 7. 11. 2014 (da dejansko stanje na inventurnih listih ni ustrezalo popisu tožnika idr.) in s tem nasprotuje ugotovitvi, da ni navedla, kako bi tožnik moral organizirati delo oziroma katere delovne naloge v zvezi z inventuro je kršil. Meni, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je tožnik v svojem odgovoru z dne 18. 11. 2014 in tudi zaslišan kot stranka priznal ugotovitve inventurne komisije. Navaja, da v sodbi sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj bi tožena stranka morala zapisati, da bi sodišče opozorilo štelo za utemeljeno, tako da je že zato podana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da tožnik v razmerju do tožene stranke odgovarja za vsa dela po pogodbi o zaposlitvi in tudi če je del svojih zadolžitev prenesel na podrejenega delavca, se odgovornosti po pogodbi o zaposlitvi ne more ekskulpirati. Pove, da je glede na zadolžitve vodilnega delavca (spremljanje in nadzor nad delom v obratu, ...) primerna njegova plača. Navaja, da za vse kršitve, ki so mu bile očitane s pisnim opozorilom z dne 7. 11. 2014, tožnik upoštevaje pogodbo o zaposlitvi in naravo delovnega mesta odgovarja krivdno. Glede na navedeno meni, da je sodišče prve stopnje to pisno opozorilo presodilo zmotno, nepravilna pa je ugotovitev, da naj bi bilo nekonkretizirano. Meni, da bi glede na navodila iz razveljavitvenega sklepa sodišče prve stopnje moralo pravilno interpretirati izvedene dokaze in dejstva na način, da se ugotavlja subjektivna odgovornost tožnika. V zvezi s pisnim opozorilom z dne 1. 12. 2014 sodišču prve stopnje očita, da je sledilo zmotnemu stališču iz razveljavitvenega sklepa o nekonkretiziranem očitku, ker iz njega ne izhaja, komu tožnik neupravičeno ni zagotovil delovne obleke in sredstev, konkretno katerih in v katerem obdobju. Meni, da je bilo navedeno sprejeto brez ustrezne pravne in dejanske presoje delovnih zadolžitev tožnika. Sklicuje se na trditve v zvezi s sestankom z dne 22. 10. 2014 in na dokument ... glede delovne obleke in drugih pripomočkov poslovnika kakovosti. Navaja, da je bil delovno obleko in obutev ter zaščitna sredstva dolžan priskrbeti vodja gostinskega obrata, zato je bil tožnik zadolžen in pooblaščen za podpisovanje oziroma potrjevanje prejetih računov v zvezi s tem do višine 10.000,00 EUR neto za obrat, ki ga je vodil. Ponavlja, da tožnik kljub njihovim prošnjam podrejenim ni zagotovil obleke in obutve, zaradi česar je ravnal nevestno in malomarno, saj je bil kot vodja gostinskega obrata odgovoren za nastalo stanje. Sklicuje se na izpoved tožnika, da je bil zadolžen za delovno obleko delavcev. Ne razume, zakaj bi morala izrecno izkazati, komu od točno poimenskih delavcev tožnik ni zagotovil delovne obleke in sredstev, konkretno katerih in v katerem obdobju. Trdi, da je obstoj te kršitve izkazan, zahtevo po poimenskem navajanju tožniku podrejenih delavcev pa šteje za dokazno stisko, zaradi katere bi moralo sodišče prve stopnje znižati dokazni standard. Ker tega sodišči nista storili, sta toženi stranki naložili nepremagljivo dokazno breme, zaradi česar zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Meni, da sodišče prve stopnje na stališča pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa ni vezano, v vsakem primeru pa mora svojo odločitev po novem sojenju obrazložiti. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih bistvenih navedb v zvezi z utemeljenostjo oziroma zakonitostjo pisnega opozorila z dne 1. 12. 2014, zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 14. in 22. člena Ustave RS. Dalje se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžna tožniku obračunati bruto plačo v višini 2.650,00 EUR, saj iz pogodbe o zaposlitvi izhaja tožnikova osnovna mesečna bruto plača v višini 1.650,00 EUR. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku poleg osnovne plače priznalo tudi celotno stimulacijo, kar je protispisno in v nasprotju z obrazložitvijo odločitve glede zahtevka za plačilo stimulacije. Meni, da bi šla stimulacija tožniku le, če bi mu jo priznal direktor, priznana pa mu je bila mimo podanih trditev, s čimer je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka ter kršitev iz prvega odstavka 330. člena v povezavi s 7. členom ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo pravočasno odgovarja, prereka navedbe v njej in predlaga njeno zavrnitev skupaj s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje že odločilo s sodbo opr. št. I Pd 121/2015 z dne 24. 5. 2016, s katero je tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reparacijo in reintegracijo ter plačilo stimulacije za mesec november 2014 zavrnilo. Višje delovno in socialno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 685/2016 z dne 9. 2. 2017 pritožbi tožene stranke zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter pridržalo odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da je pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2014 nekonkretizirano, sicer res obrazložilo s sklicevanjem na stališče pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu, vendar je iz obrazložitve kot celote mogoče razbrati, da je to tudi stališče sodišča prve stopnje. Obrazložitev sodbe je v tem delu sicer izredno skopa, a vendarle zadosti standardu obrazloženosti sodbe po ZPP in Ustavi RS, saj je iz navedenih argumentov izpodbijane sodbe mogoče razbrati miselno pot, na podlagi katere je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka o nezadostni konkretiziranosti (obeh) pisnih opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, izdanih na podlagi prvega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz pritožbenih navedb tožene stranke, ki se nanašajo na pisno opozorilo z dne 1. 12. 2014, razvidno, da ji ti razlogi neznani.

8. Neutemeljeno se nadalje uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana takrat, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, niti ji je pritožba ne očita. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje izdelalo dokazno oceno glede utemeljenosti obeh pisnih opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, s katero se tožena stranka ne strinja in jo zato izpodbija s pritožbo, do teh pritožbenih navedb pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

9. V predmetni zadevi tudi ni podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka ter kršitev iz prvega odstavka 330. člena v povezavi s 7. členom ZPP, ki naj bi ju sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da je tožniku priznalo nadomestilo plače v zahtevani višini 2.650,00 EUR mesečno oziroma razliko med prejetim nadomestilom plače med brezposelnostjo ali plačo pri drugem delodajalcu in zneskom 2.650,00 EUR. Tožnik je tak tožbeni zahtevek postavil že v tožbi (tretji odstavek tožbenega zahtevka). V postopku novega sojenja je v pripravljalni vlogi z dne 17. 3. 2017 svoj reparacijski tožbeni zahtevek dodatno specificiral tako, da je s sklicevanjem na povprečno prejeto mesečno plačo pri toženi stranki v obdobju od septembra do decembra 2014 opredelil prikrajšanje pri plači, do katere bi bil upravičen, če bi delal. Tožena stranka tako postavljenemu tožbenemu zahtevku ni oporekala. Sodišče prve stopnje je tako odločalo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, toženi stranki pa ni odvzelo možnosti sodelovanja v postopku v zvezi s tem, saj ji je bila vročena tožba in navedena pripravljalna vloga, tako da je imela možnost odgovoriti na te trditve tožnika oziroma jim nasprotovati. Dejstvo, da zatrjevane višine prikrajšanja pri plači za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnika ni prerekala, in jih tožniku posledično ni bilo treba dokazovati (drugi odstavek 214. člena ZPP), pa ne pomeni zatrjevanih kršitev določb ZPP.

10. Pritožbeno sodišče dalje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb ZPP, ker je isto sodišče prve stopnje po isti sodnici predsednici senata v predmetni zadevi z izpodbijano sodbo sprejelo drugačno odločitev kot v prvem sojenju, v katerem je s sodbo opr. št. I Pd 121/2015 z dne 24. 5. 2016 tožbeni zahtevek zavrnilo. Skladno z določbo prvega odstavka 362. člena ZPP mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu, kar je v predmetni zadevi sodišče prve stopnje tudi storilo. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene. Sodišče prve stopnje v novem sojenju lahko glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi materialnega prava odloči tudi drugače kot v prvem sojenju, to pa samo zase ne pomeni kršitve ZPP. Neutemeljen je tudi očitek, da gre za sodbo presenečenja, ker je sodišče prve stopnje v novem sojenju odločilo drugače, kot v prvem. Za sodbo presenečenja gre, če sodišče brez ustreznega materialnopravnega vodstva spremeni torišče spora tako, da odloči na pravni podlagi, ki je stranki nista pričakovali in zato nista mogli navajati dejstev in predlagati dokazov, pomembnih za odločanje sodišča na spremenjeni pravni podlagi, kakor tudi ne navajati svojih pravnih naziranj.¹ V predmetni zadevi je že v tožbi tožnik zatrjeval, da očitki dolžnega ravnanja s strani tožene stranke v pisnih opozorilih niso časovno opredeljeni in ne konkretizirani s konkretnimi historičnimi dogodki, tako da je bila tožena stranka že od samega začetka seznanjena s tem, da je to sporno, zato je imela možnost v postopku navajati dejstva in dokaze, s katerimi bi lahko temu nasprotovala. Najkasneje po sprejemu razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča, v katerem se je to izrecno opredelilo tudi do potrebe po konkretizaciji očitkov glede tožnikovih kršitev, je postalo jasno, da so to odločilna dejstva v predmetni zadevi ter kakšno je materialnopravno stališče sodišča v zvezi z njimi, zato še dodatno materialnopravno vodstvo glede tega ni bilo potrebno.

11. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju tožbenemu zahtevku tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi iz krivdnega razloga za dne 14. 1. 2015 ugodilo na podlagi ugotovitve, da tožena stranka ni izpolnila pogoja iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1, saj nobeno izmed obeh podanih pisnih opozoril ni utemeljeno. Pri svoji odločitvi je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo stališča in navodila pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialnopravne predpise. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, in se nanje v celoti sklicuje. V odgovor na pritožbene navedbe pa je treba dodati, da je delavcu mogoče podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, če krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga mora biti podana krivdna odgovornost delavca, ki jo mora v okviru pravila o obrnjenem dokaznem bremenu (prvi odstavek 84. člena ZDR-1) dokazati delodajalec, torej v predmetni zadevi tožena stranka. Tudi če je v pogodbi o zaposlitvi ali internih aktih tožene stranke to določeno, tožnik kot vodja obrata ne more biti objektivno odgovoren za kršitve, do katerih je prišlo v obratih, katerih vodja je bil, pač pa lahko odgovarja le krivdno, če je škoda posledica njegovega naklepnega ali malomarnega ravnanja, kar pa mora zatrjevati in dokazati tožena stranka. Redne odpovedi iz krivdnega razloga ni mogoče zakonito podati delavcu, če njegova krivda ni podana in dokazana v sodnem postopku.

12. Tožena stranka zmotno meni, da je tožnik zagrešil v pisnem opozorilu z dne 7. 11. 2014 očitane kršitve, ker je bil kot vodja obrata odgovoren, da ne bo prišlo do napačnega ravnanja njegovih podrejenih.² V zvezi s kršitvami, ki se mu očitajo v tem pisnem opozorilu, bi morala tožena stranka zatrjevati in dokazati, kakšno je bilo tožnikovo dolžno ravnanje v zvezi z inventurnim popisom in na kakšen način je to dolžno ravnanje tožnik kršil oziroma opustil. Tožena stranka v pritožbi s sklicevanjem na določbe v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi in na dejstvo, da naj bi imel tožnik kot vodilni delavec pooblastilo, da samostojno organizira delo v obratu, ki ga je vodil, ponavlja, da je do napak pri inventurnih popisih prišlo zaradi tožnikovega malomarnega dela. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka šele v pritožbi prvič poda trditve, da je bil tožnik vodilni delavec v smislu 74. člena ZDR-1, kar je nedovoljena pritožbena novota, ki je pri odločanju ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožena stranka je v tem pisnem opozorilu tožniku očitala, da je 30. 9. in 30. 10. 2014 naredil napačen inventurni popis, v dokaznem postopku pa se je izkazalo, da ta očitek ni utemeljen, saj tožnik sploh ni bil tisti, ki je inventurna popisa napravil. Tožnik tako ne more biti krivdno odgovoren za neskladja v inventurnih popisih, če ju sploh osebno ni napravil. Če je tožena stranka menila, da je tožnik v zvezi z inventurnima popisoma kršil kakšne svoje obveznosti, denimo, da bi ju moral napraviti sam, pa tega ni storil, da je slabo poučil podrejenega, kako mora napraviti inventurni popis, da ni preveril njegove pravilnosti ipd., pa bi morala to konkretno navesti. Trditve, da je prišlo do neskladij v inventurnih popisih (posledica) in da tožnik kot vodja obrata ni organiziral dela tako, kot bi glede na svojo vlogo vodje moral, so presplošne, saj iz nje ne izhaja, kako bi moral delo organizirati (v zvezi z inventurnima popisoma ni jasno, kakšne so bile njegove naloge) in kje je zagrešil napako ter ali je ta napaka posledica njegove malomarnosti. Tožena stranka zmotno meni, da zadostuje splošno navajanje dolžnosti, ki bi jih moral tožnik po pogodbi o zaposlitvi izvajati, pa naj jih ne bi, zaradi česar naj bi prišlo do prepovedane posledice. Na to ne more vplivati pritožbena navedba, da ni sama organizirala dela v obratu, saj je to zaupala tožniku, zaradi česar naj ne bi mogla bolj konkretno opredeliti tožnikovega dolžnostnega ravnanja in opustitev tožnika v zvezi z njim. Dejstvo, da je tožnik v okviru vodenja obrata določene naloge zaupal podrejenim, ne pomeni, da je podana tožnikova krivda za prepovedane posledice, če so te posledice (neskrbnega) ravnanja ali opustitev njegovih podrejenih. Tožnik, čeprav je bil vodja obrata, ki delo odreja svojim podrejenim, ne more biti objektivno odgovoren za njihove kršitve oziroma opustitve, pač pa je treba za njegovo krivdno odgovornost zatrjevati, kakšno bi moralo biti njegovo konkretno dolžnostno ravnanje v zvezi z opravljanjem ali odrejanjem dela in v čem ga je opustil oziroma kršil. Tega pa tožena stranka s pavšalnimi trditvami o tem, da je bil tožnik odgovoren za organizacijo dela v obratu oziroma stanje v njem, ni storila.

13. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je zatrjevala krivdno odgovornost tožnika za ugotovljene nepravilnosti iz obeh pisnih opozoril, saj iz njiju jasno izhaja, da tožnikovo odgovornost zatrjuje zaradi nastanka prepovedanih posledic (neskladja inventurnih popisov z dejanskim stanjem ...). Zgolj dejstvo, da je prišlo do nedovoljenega stanja, ne more biti dokaz, da je tožnik opustil svoje dolžno ravnanje (ni mogoče utemeljevati kršitve zaradi zatrjevanih opustitev tožnika z njihovo domnevno posledico).³

14. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je tožnik kršitvi, ki se mu očitata v pisnem opozorilu z dne 7. 11. 2014, priznal. Tožnik je ves čas postopka zatrjeval, da inventurnih popisov ni delal on osebno, da ni mogel vplivati na njuno pravilnost in na samo kontrolo ter da pri tej ni mogel sodelovati, zaradi česar mu ni mogoče očitati kršitev delovnih obveznosti. Tožnikovih pojasnil glede tega, kako je po seznanitvi z napakami te pomagal odpravljati oziroma pojasnila o tem, da je šlo za manjše napake, pa ni mogoče šteti za priznanje kršitve delovnih obveznosti. Tudi zaslišan kot stranka je tožnik vse navedeno potrdil in izpovedal, da si je osebno prizadeval, da do takih napak ne bi prihajalo, da je pripravil interno obvestilo o tem za vse zaposlene in izpostavil primere, na katere morajo biti še posebej pozorni. Glede na splošno besedilo očitkov v tem pisnem opozorilu od tožnika ni mogoče zahtevati bolj konkretnega zanikanja njihove utemeljenosti.

15. Pritožba zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi dokazne stiske tožene stranke znižati dokazni standard. Stranka mora dovolj konkretno podati svoje trditve (trditveno breme). Tožena stranka je tako v pisnem opozorilu z dne 1. 12. 2014 kot tudi v kasnejšem sodnem postopku, v katerem se je presojala njegova utemeljenost, zgolj pavšalno zatrjevala, da bi tožnik podrejenim moral zagotavljati ustrezno delovno obleko, obutev in zaščitna sredstva, pa tega ni storil. Da bi tožnik vedel, katero njegovo ravnanje ali opustitev šteje tožena stranka za kršitev, bi ta morala opredeliti konkretne historične dogodke, ki jih šteje za kršitev, česar pa ni storila. Presplošno je zatrjevanje, da so ga podrejeni večkrat prosili za delovna oblačila, pa jim jih tožnik ni zagotovil, čeprav je bila to nesporno njegova delovna naloga. Pritožba neutemeljeno meni, da je v predmetni zadevi ta kršitev tožnika dokazana, saj iz samega pisnega opozorila sploh ni mogoče razbrati, kaj se tožniku sploh očita, tako da dokazovanje takih pavšalnih očitkov sploh ni mogoče. Iz pritožbe ni mogoče razbrati, zakaj tožena stranka vsaj v sodnem postopku ni navedla imen delavcev, ki jim tožnik neutemeljeno ni zagotovil ustreznih delovnih oblačil, prav tako tudi ne, zakaj bi to predstavljalo zanjo objektivno težavo pri zbiranju dokazov oziroma nepremagljivo dokazno breme. Pritožbeni očitek o kršitvi pravice tožene stranke do sodnega varstva iz 23. člena Ustave je tako neutemeljen. Tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tudi očitek iz pisnega opozorila z dne 1. 12. 2014 nekonkretiziran, saj iz njega ne izhaja, komu naj tožnik neupravičeno ne bi zagotovil delovne obleke in drugih delovnih oziroma zaščitnih sredstev, konkretno katerih in v katerem obdobju. Zoper tako splošno zapisani očitek se ni mogoče učinkovito braniti, ravno zagotovitev možnosti obrambe oziroma sodnega varstva pa je razlog za potrebno navajanje konkretnih očitkov oziroma kršitev. Tožena stranka je kot podlago za očitano kršitev iz pisnega opozorila z dne 1. 12. 2014 navajala omisivno (opustitveno) dejanje - opustitev dolžnega ravnanja zagotavljanja osebne varovalne opreme delavcem (delovnih oblek in obutve ter zaščitnih sredstev). Vendar pa pravno relevantna opustitev ne pomeni "ničesar" storiti, temveč "nečesa" ne storiti (enako velja za očitke iz prvega pisnega opozorila v zvezi z inventurnima popisoma). Tudi pri kršitvah z opustitvijo mora zato delodajalec navesti, katera dolžna ravnanja je delavec opustil. Tožena stranka tako nosi dokazno breme, kaj je tisto, kar bi moral tožnik storiti. Če je ta trditev presplošna, potem se tožnik lahko znajde v položaju, da bi moral navajati "1001 razlog", česa vsega ni opustil, kar bi lahko pripeljalo do tega, da bi se moral ekskulpirati za nekaj, kar mu niti ni očitano in česar mu morda sploh ni mogoče očitati.⁴

16. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so kršitve, opisane v pisnih opozorilih, premalo konkretizirane, ju ni mogoče upoštevati kot pisnih opozoril v skladu z določbo prvega odstavka 85. člena ZDR-1, tako da je že zato izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in je bilo tožbenemu zahtevku za reintegracijo ter reparacijo pravilno ugodeno.

17. Do pritožbenih navedb, s katerimi tožena stranka pojasnjuje, zakaj tožniku ne pripada nadomestilo plače v bruto višini 2.650,00 EUR mesečno, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožena stranka jih namreč prvič podaja šele v pritožbi (v postopku pred sodiščem prve stopnje nikoli ni prerekala trditve, da bi tožniku, če bi delal, pripadala mesečna bruto plača v višini 2.650,00 EUR), pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

18. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

19. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. - ZDSS-1) in na podlagi prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

21. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. III Ips 90/2014 z dne 21. 6. 2016.
² Primerjaj z odločbami Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1053/2008 z dne 22. 1. 2009, Pdp 174/2016 z dne 18. 8. 2016 in Pdp 25/2009 z dne 10. 9. 2009.
³ Prim. s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 840/2013 z dne 12. 12. 2013.
⁴ Prim. z odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. III Ips 75/2008 z dne 21. 12. 2010.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1045/2008
• VDSS sodba in sklep Pdp 1054/2010
• VDSS sodba Pdp 730/2013