VDSS Sodba Pdp 161/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bila odreditev opravljanja dela v deljenem delovnem času julija 2010 del sistematičnega ravnanja tožene stranke (oziroma zlasti tožnici neposredno nadrejenih), prav tako ni bilo ugotovljeno, da bi se taki dogodki ponavljali v naslednjih mesecih do odhoda tožnice v bolniški stalež. Pritožbeno sodišče dodaja, da ni mogoče govoriti niti o diskriminaciji oziroma nadlegovanju tožnice. Pri tem velja, da je trditveno breme glede obstoja diskriminacije na delavcu. Ta mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, pač pa tudi, da je bila razlog neenake obravnave ena od v zakonu naštetih okoliščin. Trditve morajo biti dovolj verjetne, da upravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije. Ko delavec postavi ustrezne trditve, pa je delodajalec tisti, ki mora na podlagi obrnjenega dokaznega bremena dokazati, da do kršitve prepovedi diskriminacije ni prišlo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice stranke za plačilo 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.141,25 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je bila po ponovni vrnitvi na delo na podlagi pravnomočne sodbe izpostavljena sistematičnemu in ponavljajočemu se nadlegovanju ter trpinčenju. Zatrjuje, da je bila neenako obravnavana, ker je edina opravljala delo v juliju 2010 v deljenem delovnem času in bila predvidena za izmensko delo še v avgustu 2010. Tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremenu enake obravnave vseh delavk v C. poslovalnici. Meni, da izvedba dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke ne more nadomestiti trditvenega bremena, zato je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 7. členom ZPP. Sicer pa po stališču tožnice glede na enako število strank v dopoldanskem in popoldanskem času ni bilo nobene potrebe za uvedbo izmenskega dela v juliju 2010 in bi se takšno delo moralo nadaljevati tudi v avgustu 2010. Tožnica je bila tudi edina delavka, ki je morala izpolnjevati tabelo prisotnosti na delu. Tožena stranka ni izrecno ugovarjala niti dokazala, da sta se v tabelo prisotnosti vpisovali tudi sodelavki A.A. in B.B.. Poleg tega je iz samega načina in oblike vodenja evidenc prisotnosti na delu razvidno, da jih je pisala ena oseba ter da so bili podatki vpisovani istočasno. Tožena stranka ni dokazala, da je bila tožnica enakopravno obravnavana v primerjavi z navedenima dvema delavkama. Dalje tožnica navaja, da je bilo odobravanje letnega dopusta v drugi polovici avgusta v preteklih letih običajna praksa pri toženi stranki. Tožnica trdi, da se v preteklosti ni dogajalo, da bi tožena stranka zavrnila izrabo letnega dopusta na predlog poslovodje. Glede na vsebino elektronskega sporočila poslovodje z dne 26. 7. 2010 je očitno, da potrebe delovnega procesa niso bile razlog za zavrnitev prošnje tožnice za odobritev dopusta. V času predvidene izrabe letnega dopusta so v C. poslovalnici delale 4 osebe, zato bi bilo mogoče tudi drugače organizirati delovni proces. Tožnica zatrjuje, da je bila neenako obravnavana tudi pri izplačilu regresa, saj je plačo za mesec junij 2010 prejela skupaj z ostalimi delavci, ne da bi ji bil hkrati izplačan tudi del regresa. Glede napotitve na delo v D. pa tožnica navaja, da vodstvo tožene stranke ni v zadostni meri pojasnilo razlogov za izbiro tožnice. Dejstvo je, da sta tudi dve od preostalih treh delavk imeli mladoletna otroka, pri čemer ni prepričljiva izpoved vodje maloprodaje, da bi se delavke iz C. poslovalnice menjavale pri nadomeščanju odsotnih delavk v D. poslovalnici. Tožnica trdi, da tožena stranka ni uspela z zadostno mero dokazati enake obravnave v zvezi z očitki tožnice, da edina ni imela garderobne omarice, da je morala v poslovalnici prelagati čevlje, da je morala sporočati odhod na stranišče, idr. Tožnica je glede na navedeno prepričana, da je bila v obdobju od 6. 7. 2010 do 2. 9. 2010 izpostavljena sistematičnemu nadlegovanju in trpinčenju na delovnem mestu z namenom, da poda odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba tožnice je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo tožnici. Stroške odgovora na pritožbo tudi priglaša.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo popolno in pravilno ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. V predmetnem delovnem sporu tožnica od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine v višini 12.000,00 EUR zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Tožnica je zatrjevala kršitve prepovedi trpinčenja in nadlegovanja v obdobju opravljanja dela prodajalke pri toženi stranki od 6. 7. 2010 do 2. 9. 2010, ko je odšla v bolniški stalež, torej v obdobju manj kot dveh mesecev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da protipravnega ravnanja tožene stranke ni bilo in da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

7. Trpinčenje in nadlegovanje na delovnem mestu je v spornem obdobju prepovedoval 6.a člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR). Skladno s prvim odstavkom je nadlegovanje vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Trpinčenje pa je v skladu s četrtim odstavkom tega člena vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

8. Sodišče prve stopnje je natančno analiziralo vse očitke, ki jih je tožnica navajala kot mobing ter izvedlo dokaze, s katerimi je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica v pritožbi vztraja, da tožena stranka ni dokazala, da zatrjevana ravnanja tožničinih nadrejenih in sodelavcev predstavljajo trpinčenje na delovnem mestu. Glede odrejanja izmenskega dela oziroma dela v deljenem delovnem času tožnici v juliju 2010 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je šlo za prilagajanje obsega dela potrebam v poslovnem procesu zaradi izredne okoliščine, nastale po vrnitvi tožnice na delo v majhno trgovino, v kateri so bile takrat zaposlene že tri sodelavke. S takšnim prilagajanjem delovnega časa tožnice v delu dneva, ko je bilo pričakovati več strank, je tožena stranka preprečila nastanek situacije, do katere bi prišlo, če bi bile v poslovalnici prisotne štiri delavke, ki ne bi imele dovolj dela. Te zakonite pravice tožena stranka ni zlorabila za nedopustne cilje. V zvezi s tem tožnica v pritožbi neutemeljeno sodišču prve stopnje očita relativno kršitev določb postopka iz 7. člena ZPP. V skladu s 7. členom ZPP mora delavec v procesni vlogi tožnika navesti dejstva, iz katerih izhaja pravna posledica, ki je zanj ugodna, da se lahko šteje tožbeni zahtevek za pravno sklepčnega na ravni podanih tožbenih trditev. Sodišče prve stopnje zato že pojmovno ni moglo kršiti navedene določbe, ko je svoje ugotovitve oprlo na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke. Sicer pa je presoja, kako bo delodajalec organiziral delovni čas, ob izpolnjevanju zakonskih pogojev v sferi delodajalca, ki lahko to prilagaja konkretnim okoliščinam oziroma spremenjenim pogojem dela. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe tožnice o nepotrebnosti enomesečne uvedbe izmenskega dela, oziroma da bi se moralo izmensko delo nadaljevati še v avgustu 2010. Kljub temu, da je bilo sprva tudi za ta mesec predvideno, da bo tožnica opravljala delo v deljenem delovnem času, ne gre za sistematično ravnanje, usmerjeno zoper tožnico.

9. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bila odreditev opravljanja dela v deljenem delovnem času julija 2010 del sistematičnega ravnanja tožene stranke (oziroma zlasti tožnici neposredno nadrejenih), prav tako pa ni bilo ugotovljeno, da bi se taki dogodki ponavljali v naslednjih mesecih do odhoda tožnice v bolniški stalež. Pritožbeno sodišče pa dodaja, da ni mogoče govoriti niti o diskriminaciji oziroma nadlegovanju tožnice. Pri tem velja, da je trditveno breme glede obstoja diskriminacije na delavcu. Ta mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, pač pa tudi, da je bila razlog neenake obravnave ena od v zakonu naštetih okoliščin. Trditve morajo biti dovolj verjetne, da upravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije. Ko delavec postavi ustrezne trditve, pa je delodajalec tisti, ki mora na podlagi obrnjenega dokaznega bremena dokazati, da do kršitve prepovedi diskriminacije ni prišlo.

10. Tožnica v pritožbi pri posameznih dogodkih sicer zatrjuje neenako obravnavo, ne zatrjuje pa, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu okoliščin iz 6. in 6.a člena ZDR naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo. Zgolj dejstvo, da je bilo le tožnici po njeni vrnitvi na delo k toženi stranki odrejeno izmensko delo, ne pomeni kršitve prepovedi diskriminacije oziroma nadlegovanja. V dokaznem postopku niso bile potrjene niti tožničine navedbe, da je bila edina delavka, ki je morala izpolnjevati tabelo prisotnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo pojasnilo, da so tudi ostale delavke v C. poslovalnici vpisovale svojo prisotnost v evidenčni list, le da se je tožnica po njenem prihodu na delo 6. 7. 2010 vpisovala na drugi list zaradi pomanjkanja prostora na listu prisotnosti za ostale delavke. Na pravilnost te ugotovitve ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka umaknila dokazna predloga z zaslišanjem prič A.A. in B.B., saj je vpisovanje podatkov o opravljenih urah navedenih prič razvidno že iz evidenc prisotnosti za julij - december 2010. Navedbe tožnice v pritožbi, da delavki A.A. in B.B. nista evidentirali svoje prisotnosti, so torej protispisne. Šele v pritožbi je tožnica začela navajati, da je iz samega načina vodenja in oblike evidence prisotnosti razvidno, da je podatke vpisovala ena oseba (domnevno poslovodkinja E.E., prej F.F.) ter da so bili zaradi prilagajanja potrebam postopka vpisane istočasno. Te navedbe pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP, ker tožnica ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

11. V zvezi z očitano zavrnitvijo prošnje za izrabo letnega dopusta v drugi polovici meseca avgusta 2010 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ga je tožnica planirala v terminu, ko se v prodajalni otroških čevljev dopusti ne odobravajo in se vsi dopusti prodajalk zaključijo do 15. avgusta, ko se pričenja obdobje povečane prodaje glede na prihajajoči začetek šolskega leta in vrtca ter prehod na jesensko obutev. Poleg tega je bil tožnici dopust odobren v kasnejšem terminu. Ni šlo torej za to, da tožena stranka tožnici ni odobrila izrabe dopusta brez objektivnih razlogov, povezanih s poslovanjem oziroma naravo dela. Glede na to, da je tožnica pri toženi stranki ponovno nastopila z delom 6. 7. 2010, je bila izraba letnega dopusta vezana na načrtovani dopust ostalih delavk in potrebe delovnega procesa. Z zagotovitvijo izrabe letnega dopusta tožnice v kasnejšem terminu tožena stranka ni zlorabila vodstvene pravice z namenom, da tožnico izolira, poniža, izključi, degradira ali drugače trpinči. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

12. Tudi pritožbene navedbe v zvezi z izplačilom regresa niso utemeljene. Na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pd 1098/2008 z dne 10. 11. 2009, potrjene s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 134/2010 z dne 3. 6. 2010, je bila tožena stranka dolžna tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 11. 2008. Iz tako oblikovanega opisnega izreka pravnomočne sodbe ne izhaja, da je bila tožena stranka dolžna že takoj ob ponovnem nastopu dela 6. 7. 2010 tožnici izplačati regres za tekoče koledarsko leto v točno določenem znesku. Tožena stranka je ostalim zaposlenim delavkam izplačala regres za letni dopust skupaj z izplačilom plače za opravljeno delo v mesecu juniju 2010, tj. za čas, ko se tožnica še ni vrnila na delo. Glede na navedeno tožnica pri izplačilu regresa za letni dopust v mesecu decembru 2010, ko je bil ostalim delavkam izplačan preostali del regresa, ni bila neenako obravnavana v povezavi z eno od osebnih okoliščin iz 6. člena ZDR. Kljub skopi trditveni podlagi je tožena stranka z izpovedbami prič in zakonitega zastopnika tožene stranke, ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo kot jasne in prepričljive, tudi dokazala, da ni kršila prepovedi neenake obravnave.

13. Dalje tožnica v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni bila enako obravnavana, ker jo je v drugi polovici meseca avgusta vodstvo tožene stranke določilo za nadomeščanje dveh odsotnih delavk v D. poslovalnici. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica za razliko od ostalih delavk ni imela majhnih otrok, imela pa je največ delovnih izkušenj. V takšnih okoliščinah napotitev tožnice na delo v drug kraj, ki je trajala nekaj več kot teden dni, ni pomenilo zlorabe vodstvene pravice tožene stranke oziroma graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja.

14. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da so ji bile odrejene nesmiselne naloge, npr. odnašanje čevljev iz skladišča. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zlaganje in prenašanje čevljev sodilo med njene delovne naloge. Glede na to, da je bila trgovina majhna in je bilo treba racionalno izkoristiti vsak kotiček, je bilo čevlje treba prestavljati. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene. Pavšalne pa so pritožbene navedbe, da tožnica ni imela garderobne omarice in da je morala povedati za vsak odhod na stranišče, saj jih tožnica ni konkretizirala.

15. Glede na navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke, zaradi česar tudi niso podani pogoji za odškodnino, ki jo uveljavlja tožnica. Takšen zaključek dodatno potrjuje tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča v pravnomočni sodbi opr. št. Pd 165/2011 z dne 26. 6. 2012, ki jo je pritožbeno sodišče potrdilo s sodbo opr. št. Pdp 107/2013 z dne 4. 4. 2013, da je bila tožnica tista, ki je v spornem obdobju trpinčila sodelavke v C. prodajalni.

16. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo 154. člena v povezavi z določbo 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, zato ni bil potreben za ta postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 402/2020
• VDSS Sodba Pdp 864/2017
• VDSS Sodba Pdp 613/2017