VDSS Sodba Pdp 263/2017

Jedro

Invalidnina je ena izmed okoliščin iz prvega odstavka 179. člena OZ, ki vplivajo na višino odškodnine. Namen invalidnine je omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare, z ustreznim zadoščenjem omiliti prizadetost oškodovančeve osebne sfere. Ker ima invalidnina podoben namen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, lahko v določeni meri zmanjšuje prizadetost oškodovanca, zato mu gre zaradi tega ustrezno nižja odškodnina. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča RS se upošteva kot ena izmed okoliščin primera iz 179. člena OZ pri odmeri pravične denarne odškodnine.

Ker je invalidnina le ena izmed več okoliščin primera, ki vplivajo na prisojo pravične denarne odškodnine, se pri oceni, ali in koliko invalidnina vpliva na odmero pravične denarne odškodnine, poleg individualnih značilnosti oškodovanca, njegove prizadetosti in višine mesečne invalidnine, uporabi pravilo o prostem preudarku, ne pa matematični ali aktuarski izračun.

V sodni praksi je zavzeto stališče, da je škoda zaradi izgube zaslužka, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka iz katerega izvira, bodoča škoda. Odškodnina zanjo zato pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem stanju stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Zato se o povrnitvi te škode - ker je bodoča škoda - odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive škodnega dogodka. S te perspektive dejstva, da bi škoda res nastala in v kakšni višini bi nastala, ni mogoče dokazati z gotovostjo, o tem je mogoče le sklepati z večjo ali manjšo verjetnostjo.

Izrek

I. Pritožbi toženih strank se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje:

- v I. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek, ki sta ga toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki zniža na 3.076,06 EUR (namesto 4.871,06 EUR).

- v VI. točki izreka tako, da se na novo glasi:

"Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 186,70 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila."

II. V preostalem se pritožbi toženih strank in pritožba tožeče stranke zavrnejo in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, prvotoženi stranki pa je dolžna povrniti 367,29 EUR pritožbenih stroškov in drugotoženi stranki 126,03 EUR pritožbenih stroškov, vse v 15 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo (pravilno: sodbo in sklepom), popravljeno s popravnim sklepom z dne 14. 2. 2017, toženima strankama naložilo, da sta dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati še 4.571,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2013 do plačila, v roku 15 dni. Kar je tožeča stranka zahtevala več (razliko do zahtevanih 12.127,73 EUR), je zavrnilo (točka I izreka). Nadalje je toženima strankama naložilo, da sta dolžni tožeči stranki nerazdelno plačevati mesečno rento od 1. 1. 2016 v znesku 59,49 EUR bruto, ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati tožeči stranki neto znesek, in sicer do pravnomočnosti te sodbe zapadle zneske v 15 dneh, za naprej pa do vsakega 15. dne v tekočem mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni. Kar je tožeča stranka zahtevala več (plačilo mesečne rente od 1. 6. 2013 do 31. 12. 2015), je zavrnilo (točka II izreka). Sodišče je toženima strankama naložilo še nerazdelno plačilo premoženjske škode v znesku 184,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2013 dalje do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več (razliko do zahtevanih 1.549,50 EUR in zakonske zamudne obresti od februarja 2012 do 30. 5. 2013) je zavrnilo (točka III izreka). Sodišče je toženima strankama naložilo plačilo zneska kapitaliziranih zamudnih obresti, ki sta ga dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki v višini 966,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2013 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (točka IV izreka). Sodišče je ustavilo postopek zoper prvotoženo stranko iz naslova premoženjske škode v višini zavarovalne odbitne franšize v znesku 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2012 do plačila (točka V izreka). Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 165,57 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka VI izreka).

2. Zoper sodbo (smiselno zoper zavrnilni del v I. točki izreka) in sklep o stroških postopka (VI. točka izreka) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Ne strinja se s prisojeno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za duševne bolečine zaradi skaženosti. Navaja, da je tožnik konkretno in neprerekano zatrjeval dolgotrajne telesne bolečine in številne nevšečnosti zdravljenja in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter skaženosti, zaradi katerih je oviran pri poklicnih aktivnostih, delu doma in rekreativnih aktivnostih. Bolečine in zmanjšanje življenjskih aktivnosti je objektivno potrdil tudi izvedenec medicinske stroke v izvedenskem mnenju. Sodišče se ni opredelilo do trditev tožnika glede skaženosti, niti v tem delu ni korektno povzelo mnenja izvedenca, zato je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Poudarja, da je sodišče mnenje izvedenca sicer vzelo v podlago sodbe, vendar je pri prisoji odškodnine bistveno podcenilo nesporne strokovne ugotovitve izvedenca medicinske stroke. Poudarja, da je prisojna odškodnina prenizka glede na sodno prakso v podobnih primerih (npr. odločitve VSRS opr. št. II Ips 506/2003, opr. št. II Ips 769/2009, opr. št. II Ips 564/2002, opr. št. II Ips 280/2003, opr. št. II Ips 343/2003 in opr. št. II Ips 46/2002). Ne strinja se z odločitvijo o stroških postopka in navaja, da ima vsak državljan v Republiki Sloveniji pravico do svobodne izbire odvetnika. Tožnik je izbral odvetnika, ki je le 52 km oddaljen od sodišča, kar ni pretirana oddaljenost in zato ne gre za neracionalno izbiro. Zato je odločitev sodišča o zavrnitvi potnih stroškov pooblaščenca tožnika nezakonita in v nasprotju s sodno prakso (sodba Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 27/2013 z dne 14. 7. 2014, ki je bila potrjena s sodbo VDSS opr. št. Pdp 1404/2014 z dne 13. 11. 2014). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje (pravilno: v izpodbijanem delu) in odločitev o stroških spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa pritožbi ugodi in sodbo (pravilno: v izpodbijanem delu) razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper sodbo se pritožuje prvotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da sodišče pri končni odmeri obveznosti toženih strank ni upoštevalo invalidnine za telesno okvaro. Iz odločbe ZPIZ z dne 19. 9. 2012 izhaja, da tožnik prejema invalidnino v višini 37,31 EUR mesečno od 1. 5. 2011 dalje. Sodišče je od odmerjene odškodnine 21.500,00 EUR odštelo le znesek 16.542,57 EUR, ki ga je plačala drugotožena stranka pred pravdo, ni pa upoštevalo plačanega zneska 500,00 EUR odbitne franšize, za kar bi moral biti končni znesek prisojene odškodnine nižji. Pritožuje se tudi zoper odločitev o priznanju mesečne rente v višini 59,49 EUR na mesec, saj meni, da napredovanje tožnika v višji plačni razred ni izkazano z gotovostjo. Skladno s splošnimi internimi akti prvotožene stranke je za napredovanje potreben predlog nadrejenega, ki ga potrdi glavni direktor in zato v sistemu napredovanj ni avtomatizma. Zato ni podana potrebna stopnja verjetnosti, da bi napredoval tudi tožnik. Poleg tega iz predloženih dokazil o plači za plačni razred 2/60, ki znaša v neto znesku 714,56 EUR in za plačni razred 2/70, ki znaša 722,87 EUR neto, izhaja, da razlika v plači ne dosega stopnje pravno priznane škode oziroma je razlika v določenih mesecih minimalna ali pa je ni. Navaja tudi, da ni utemeljene osnove za obrestni zahtevek od kapitaliziranega zneska obresti, saj je dolžna plačati zamudne obresti v posledici zamude pri plačilu odškodnine, ne pa tudi obresti od neplačanih obresti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tožnika stroškovno zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo (pravilno: v izpodbijanem delu) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP se zoper sodbo pritožuje tudi drugotožena stranka in navaja, da je prisojeni znesek odškodnine v višini 21.500,00 EUR po sodni praksi še v mejah primerljivih poškodb, ne strinja pa se s končnim zneskom obveznosti toženih strank. Navaja, da sodišče ni upoštevalo invalidnine za telesno okvaro, ki jo prejema tožnik. Prav tako sodišče ni upoštevalo s strani prvotožene stranke plačanega zneska 500,00 EUR odbitne franšize, za kar bi moral biti končni znesek prisojene odškodnine nižji. Pritožuje se tudi zoper odločitev o priznanju mesečne rente v višini 59,49 EUR na mesec, saj meni, da napredovanje tožnika v višji plačni razred ni izkazano z gotovostjo. Iz predloženih dokazil o plači za plačni razred 2/60 in za plačni razred 2/70 izhaja, da razlika v plači ne dosega stopnje pravno priznane škode oziroma je razlika v določenih mesecih minimalna ali pa je ni. Navaja tudi, da ni utemeljene osnove za obrestni zahtevek od kapitaliziranega zneska obresti, saj je dolžna plačati zamudne obresti v posledici zamude pri plačilu odškodnine, ne pa tudi obresti od neplačanih obresti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tožnika stroškovno zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo (pravilno: v izpodbijanem delu) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbi toženih strank prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi toženih strank zavrne ter toženima strankama naloži v plačilo pravdne stroške tožnika. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi toženih strank sta delno utemeljeni, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede upoštevanja odbitne franšize in upoštevanja invalidnine pri določitvi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

8. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz dejanskih ugotovitev, da se je tožnik poškodoval 14. 1. 2011, pri opravljanju dela pri prvotoženi stranki na delovnem mestu "ravnalec I". Spornega dne se je tožniku pri ravnanju valjancev na ravnalnem stroju zataknila delovna rokavica. Ko se je tožnik želel osvoboditi rokavice, mu je zaradi močnega sunka valjanca skupaj z rokavico odtrgalo palec leve roke. Tožnik je torej v škodnem dogodku utrpel amputacijo palca na levi roki, ki jo je sodni izvedenec medicinske stroke, specialist travmatologije A.A., dr. med., opredelil kot srednje hudo telesno poškodbo po Fischerjevi kategorizaciji telesnih poškodb.

9. Temelj zahtevka med strankami ni bil sporen. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtevku za plačilo nepremoženjske škode delno ugodilo in mu je za telesne bolečine in prestane nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 5.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 12.950,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 2.250,00 EUR in za strah 1.300,00 EUR, kar skupno znaša 21.500,00 EUR. Ob ugotovitvi, da znaša s strani drugotožene stranke (zavarovalnice), pri kateri ima prvotožena stranka zavarovano odgovornost, 30. 5. 2013 plačani revalorizirani znesek 16.628,94 EUR, je sodišče zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine še v višini 4.871,06 EUR, ki sta ga toženi stranki dolžni tožniku plačati nerazdelno. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tudi zahtevku za plačilo mesečne rente, in sicer v višini 59,49 bruto mesečno od 1. 1. 2016 dalje in zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 184,79 EUR. Ker zoper slednjega (plačilo odškodnine za premoženjsko škodo) ni pritožbe, je odločitev sodišča v tem delu postala pravnomočna. Sodišče pa je v celoti ugodilo zahtevku za plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti, ki jih je tožniku priznalo v znesku 966,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2013 dalje. Zaradi umike tožbe v delu, v katerem je tožnik od prvotožene stranke uveljavljal plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode v višini zavarovalne odbitne franšize v znesku 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2012, pa je sodišče v tem delu postopek ustavilo. Ker zoper ta del ni pritožbe, je tudi v tem delu odločitev sodišča postala pravnomočna.

10. Pravična denarna odškodnina je pravni standard, v 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) pa so določena izhodišča za uporabo tega standarda. Upoštevati je treba okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, pri čemer odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj vsak človek specifično doživlja svoje telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Glede drugega načela pa je treba pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine upoštevati okvire sodne prakse v podobnih primerih.

11. Sodišče prve stopnje je prisojeno odškodnino utemeljilo predvsem na ugotovitvah sodnega izvedenca travmatologije in izpovedi tožnika. Pravilno je upoštevalo telesne bolečine glede na intenzivnost in trajanje ter tudi vse druge težave, ki jih je tožnik utrpel med zdravljenjem, in sicer hude telesne bolečine neposredno po nezgodi in do tri dni po nezgodi, srednje hude telesne bolečine kot trajne do tri dni po nezgodi in v pojemajoči intenziteti nadaljnjih šest tednov in lažje telesne bolečine kot trajne do dva tedna po nezgodi, kot občasne pa pogosteje prva dva tedna po nezgodi, zatem pa redkeje in v pojemajoči intenziteti in trajanju nadaljnjih šest tednov. Sodišče je upoštevalo tudi, da se ob večjih fizičnih obremenitvah leve roke občasne lažje telesne bolečine lahko pojavljajo še danes in da je predvidevati, da bodo ostale prisotne tudi v bodoče in trajno. Med zdravljenjem je tožnik opravil štiri ambulantne preglede pri kirurgu in šest pregledov pri pristojnem splošnem zdravniku, enkrat je bil RTG slikan, tri dni je bil hospitaliziran, enkrat je bil operiran v splošni anesteziji, enkrat je bil cepljen proti tetanusu, opravil je več prevezov rane, v času hospitalizacije je tri dni prejemal antibiotike, analgetike in tekočine v obliki injekcij, v času ambulantnega zdravljenja pa je do deset dni prejemal antibiotike v obliki tablet in dva meseca protibolečinske tablete. V bolniškem staležu je bil od 17. 1. 2011 do 10. 6. 2012. Upoštevajoč trajanje in obsežnost bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem je prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 5.000,00 EUR primerna, pritožbeno zavzemanje tožnika za njeno zvišanje pa je neutemeljeno.

12. Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oziroma trajnih posledic je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo mnenje izvedenca, da izguba funkcije palca leve roke pri tožniku predstavlja funkcionalne trajne posledice. Po amputaciji palca je namreč zelo prizadeta funkcija oprijema, npr. držanje orodja v roki in njegova uporaba, ni več možen pincetni prijem, to je prijem med palcem in kazalcem oz. palcem in drugimi prsti. Tožnikove splošne življenjske aktivnosti so zmanjšane pri vseh aktivnostih, ki zahtevajo čvrst oprijem predmetov (držanje in uporaba orodja), ki pa je pri tožniku z levo roko le v manjši meri izvedljiv. Pri tožniku je leva roka po amputaciji palca in hkratni predhodni amputaciji kazalca primerna le kot pomoč desni roki pri delu. Izvedenec je ocenil, da je moč prijema s prsti pri tožniku zmanjšana vsaj za 4/5. S preostalimi tremi prsti lahko tožnik drži lažje predmete, pri katerih je zadosten kavljast prijem, potiskanje lažjih predmetov. Ovirana je tudi funkcija otipa, saj tožnik s tremi prsti z otipom težje določi kvaliteto in obliko predmetov. Tožnik je oviran pri težjih fizičnih opravilih, ki zahtevajo čvrst prijem obeh rok, saj mu je leva roka lahko le v omejeno pomoč. Zaradi izgube palca je tožnik oviran tudi pri rekreativnih aktivnostih, npr. igrah z žogo, kolesarjenju, igranju harmonike. Sodišče prve stopnje je sledilo tudi tožnikovi izpovedi, da je pred nezgodo na kmetiji delal vse, sedaj pa ne more opravljati nobenih del in da pomaga mami pri gospodinjskih opravilih. Pred nezgodo je veliko kolesaril, igral košarko in rokomet, sedaj pa tega ne zmore več. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju izvedenčeve ocene, da so tožnikove splošne življenjske in delovne aktivnosti zaradi prizadetosti leve roke zmanjšane za 2 5% do 30 %, in sicer ? zaradi predhodne poškodbe kazalca, ostale ? pa zaradi predmetne poškodbe palca, iz tega naslova pravilno prisodilo odškodnino v višini 12.950,00 EUR. Pritožbeno zavzemanje tožnika za prisojo višje odškodnine iz tega naslova je neutemeljeno.

13. Utemeljeno pa toženi stranki v pritožbi opozarjata, da sodišče prve stopnje pri presoji pravične odškodnine za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni upoštevalo invalidnine, ki jo prejema tožnik po odločbi ZPIZ z dne 19. 9. 2012 v znesku 37,31 EUR in jo bo prejemal tudi v bodoče. Invalidnina je ena izmed okoliščin iz prvega odstavka 179. člena OZ, ki vplivajo na višino odškodnine. Namen invalidnine je omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare, z ustreznim zadoščenjem omiliti prizadetost oškodovančeve osebne sfere. Ker ima invalidnina podoben namen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, lahko v določeni meri zmanjšuje prizadetost oškodovanca, zato mu gre zaradi tega ustrezno nižja odškodnina. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča RS se upošteva kot ena izmed okoliščin primera iz 179. člena OZ pri odmeri pravične denarne odškodnine (II Ips 91/2003, II Ips 549/2000, II Ips 267/99, II Ips 413/99, II Ips 397/96), zato se tožnik v odgovoru na pritožbo toženih strank neutemeljeno sklicuje na odločitev VSL opr. št. II Cp 1811/2013, v kateri je sicer sprejeto drugačno stališče glede upoštevanja invalidnine. Ker je invalidnina le ena izmed več okoliščin primera, ki vplivajo na prisojo pravične denarne odškodnine, se pri oceni, ali in koliko invalidnina vpliva na odmero pravične denarne odškodnine, poleg individualnih značilnosti oškodovanca, njegove prizadetosti in višine mesečne invalidnine, uporabi pravilo o prostem preudarku, ne pa matematični ali aktuarski izračun (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 466/2002 z dne 16. 10. 2003).

14. Ob upoštevanju, da tožnik v skladu z odločbo ZPIZ z dne 19. 9. 2012 prejema invalidnino v znesku 37,31 EUR in da iz navedene odločbe ZPIZ izhaja, da je na nastanek telesne okvare, za katero je bila tožniku odmerjena invalidnina, poškodba pri delu (amputacija palca leve roke) vplivala v višini 75 %, v preostalih 25 % pa poškodba izven dela, po oceni pritožbenega sodišča razmerje prejete satisfakcije iz naslova invalidnine do ugotovljene škode v višini 10 % predstavlja pravično razmerje glede na korist, ki jo bo oškodovanec imel od prejemanja invalidnine (primerjaj odločbi Vrhovnega Sodišča opr. št. II Ips 549/2000 in opr. št. II Ips 64/2012). Glede na navedeno znaša primerna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zmanjšana za 10 %, 11.655,00 EUR.

15. Ne držijo pritožbene navedbe tožnika, da sodišče pri presoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti ni upoštevalo tožnikovih navedb o skaženosti in ni korektno povzelo mnenja izvedenca. Glede tožnikove skaženosti je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da pri tožniku obstaja skaženost leve roke zaradi amputacije palca in kazalca, da je skaženost vidna iz razdalje 6 - 10 metrov in je ni mogoče učinkovito zakriti, pri čemer skažena roka vzbuja interes okolice. Izvedenec je skaženost ocenil na srednje hudo stopnjo, ki tožnika ovira v socialnih stikih, zaradi česar tožnik duševno trpi. Skaženost pa je v 75 % posledica amputacije palca in 25 % posledica amputacije kazalca, ki je obstajala že pred predmetno nezgodo. Sodišče je upoštevalo tudi tožnikovo izpoved, da ima roko vedno v žepu, ker ga je sram in da ga ljudje sprašujejo, kaj se mu je zgodilo. Ob upoštevanju, da je po oceni izvedenca 25 % skaženosti posledica poškodbe kazalca, je prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 2.250,00 EUR primerna, pritožbeno zavzemanje tožnika za zvišanje odmerjene odškodnine iz tega naslova pa neutemeljeno.

16. Skupna odškodnina iz vseh navedenih naslovov (s prisojenim zneskom odškodnine za strah 1.300,00 EUR) v višini 20.205,00 EUR ustreza višini 19,80 povprečnih neto plač na zaposlenega na dan odločitve sodišča prve stopnje, kar je še vedno v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine, saj ne odstopa od sodne prakse v primerljivih primerih (odločitve VS RS, opr. št. II Ips 89/2008, opr. št. II Ips 170/2005, itd.), česar tožnik s sklicevanjem na primere, v katerih je bila prisojena višja odškodnina, ne more izpodbiti. Odločitve VS RS, opr. št. II Ips 564/2002, opr. št. II Ips 343/2003, opr. št. II Ips 506/2003 in opr. št. II Ips 280/2003, ki jih tožnik izpostavlja v pritožbi, niso primerljive z obravnavanim, saj je odškodnina za nepremoženjsko škodo v navedenih primerih prisojena za poškodbo, ki je po Fischerju opredeljena kot hud primer. Tožnikova poškodba pa je ocenjena kot srednje huda. Prav tako nista primerljivi odločitvi VS RS opr. št. II Ips 769/2009, v kateri gre za poškodbi dveh prstov (v tožnikovem primeru je šlo za poškodbo enega prsta) in opr. št. II Ips 46/2002, v kateri je oškodovanka sedem letna deklica.

17. Pritožba drugotožene stranke je utemeljena v delu, ki se nanaša na upoštevanje lastne udeležbe oziroma odbitne franšize v višini 500,00 EUR. Sodišče prve stopnje namreč pri prisoji odškodnine odbitne franšize zmotno ni upoštevalo. Drugotožena stranka je že v odgovoru na tožbo navajala, da je med njo in prvotoženo stranko dogovorjena odbitna franšiza v višini 500,00 EUR in zato v tej višini ni njenega zavarovalnega kritja. Dogovor o odbitni franšizi je dogovor o lastni udeležbi prvotožene stranke kot zavarovanca zavarovalne pogodbe, sklenjene med prvo in drugotoženo stranko. Iz police za zavarovanje odgovornosti in dodatka k tej polici izhaja, da znaša pri vsakem škodnem dogodku odbitna franšiza 500,00 EUR v absolutnem znesku. Upoštevaje dne 30. 5. 2013 plačani revalorizirani znesek 16.542,57 EUR, znaša obveznost drugotožene stranke 3.076,06 EUR (20.205,00 EUR - 16.542,57 EUR - 500,00 EUR). Ker pa je tožnik s posebnim zahtevkom od prvotožene stranke uveljavljal odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v višini odbitne franšize 500,00 EUR, kasneje pa je tožbo v tem delu umaknil in je sodišče prve stopnje zato v tem delu postopek ustavilo (zoper ta del ni pritožbe in je odločitev postala pravnomočna), znaša tudi obveznost prvotožene stranke 3.076,06 EUR, kar utemeljeno uveljavlja prvo tožena stranka v pritožbi. Solidarna obveznost toženih strank tako znaša 3.076,06 EUR in ne 4.871,06 EUR, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje.

18. Toženi stranki v pritožbi neutemeljeno izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje o plačilu mesečne rente, ki sta jo dolžni nerazdelno plačevati tožniku od 1. 1. 2016 v znesku 59,49 EUR bruto. Tožnik je od toženih strank vtoževal povrnitev premoženjske škode zaradi prikrajšanja pri plači, ker na drugem ustreznem delovnem mestu "rezalec I", na katerega je bil premeščen skladno z odločbo ZPIZ z dne 25. 4. 2012 (s katero je bil zaradi obravnavane nezgode spoznan za invalida III. kategorije in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom) ni napredoval v višji plačni razred, kot bi to na prejšnjem delovnem mestu "ravnalec I". Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki je podana v 2. odstavku 174. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001, in nadalj.), v katerem je določeno, da v primeru, če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo. V 168. členu OZ je določeno, ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička (1. odstavek). Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (3. odstavek).

19. Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenih dokazih, predvsem v izpovedi B.B., dovolj podlage za zaključek, da je bil tožnik zaradi posledic obravnavane nezgode pri delu, zaradi katere mu je bila priznana invalidnost III. kategorije, premeščen na delovno mesto ("rezalec I"), na katerem ne more napredovati, na prejšnjem delovnem mestu ("ravnalec I") pa bi po normalnem teku stvari napredoval najkasneje 1. 1. 2016 v višji plačni razred. B.B. je namreč izpovedal, da bi predlog za tožnikovo napredovanje podal najkasneje v decembru 2015, in sicer za en plačni razred, saj je bil tožnik kot ravnalec nadpovprečno dober in je bil sposoben opraviti dvakrat več dela kot ostali delavci. Pojasnil je še, da imajo delavci na delovnem mestu "ravnalec I" možnost napredovati za en plačni razred, na delovnem mestu "rezalec I" pa napredovanj ni. Glede na navedeno in upoštevaje izpoved B.B., da so mu odobrili vsa doslej predlagana napredovanja, s tem, da se napredovanje pri toženi stranki izvede s 1. 1. v naslednjem koledarskem letu, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ti tožnik po normalnem teku stvari napredoval najkasneje 1. 1. 2016 v višji plačni razred, v višjem plačnem razredu pa bi prejemal tudi višjo plačo.

20. Pritožbeno naziranje toženih strank, da bi moralo biti tožnikovo napredovanje v višji plačni razred izkazano z gotovostjo, kar v konkretnem primeru ni, ker je odvisno od odobritve direktorja tožene stranke, je zmotno. V sodni praksi je zavzeto stališče, da je škoda zaradi izgube zaslužka, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka iz katerega izvira, bodoča škoda. Odškodnina zanjo zato pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem stanju stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Zato se o povrnitvi te škode - ker je bodoča škoda - odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive škodnega dogodka. S te perspektive pač dejstva, da bi škoda res nastala in v kakšni višini bi nastala, ni mogoče dokazati z gotovostjo; o tem je mogoče le sklepati z večjo ali manjšo verjetnostjo (prim. VSRS opr. št. II Ips 100/2011, opr. št. II 1161/2008, idr.). V konkretnem primeru je tako sodišče prve stopnje z zadostno stopnjo verjetnosti ugotovilo, da bi tožnik, če njegove delovne zmožnosti zaradi škodnega dogodka ne bi bile zmanjšane in posledično ne bi bil premeščen na drugo delovno mesto, na prejšnjem delovnem mestu upravičen do višjega dohodka zaradi napredovanja v višji plačni razred. Na podlagi primerjave med dejansko izplačano plačo tožnika po plačnem razredu 2/60 in plačo, kakršno bi imel tožnik pri plačnem razredu 2/70, ki ga je pripravila prvotožena stranka (priloga BI/10), pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da znaša povprečno prikrajšanje v obdobju od 1. 1. 2016, ko bi tožnik napredoval v višji plačni razred, do dneva izračuna, to je do junija 2016,59,55 EUR bruto. Zato so pritožbene navedbe toženih strank, da gre mesečno zgolj za minimalno prikrajšanje pri plači, neutemeljene.

21. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženih strank, da je sodišče prve stopnje nepravilno prisodilo zamudne obresti od zneska prisojenih kapitaliziranih obresti. Ob pravilni ugotovitvi, da je tožnik upravičen do povračila vtoževanega zneska kapitaliziranih obresti v višini 966,18 EUR, ker je drugotožena stranka del odškodnine plačala po izteku roka za izpolnitev, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zneska kapitaliziranih obresti utemeljen od dneva vložitve tožbe, to je od 31. 5. 2013 dalje. Zamudne obresti od neplačanih obresti (procesne obresti) je v skladu s 381. členom OZ mogoče zahtevati samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Gre za posebno vrsto zamudnih obresti, ki tečejo šele po zapadlosti denarne terjatve, od splošne vrste zamudnih obresti pa se razlikujejo po tem, da tečejo od zapadlih in neplačanih (zamudnih ali pogodbenih) obresti, in sicer od vložitve zahtevka za plačilo procesnih obresti dalje.

22. Zaradi spremenjene odločitve o višini odškodnine se je spremenil uspeh strank v postopku (154. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (165. člen ZPP). Prvotožena stranka ne izpodbija obrazložitve posameznih stroškovnih postavk po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl.), na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znašajo njeni stroški postopka 1.143,75 EUR. Drugotožena stranka stroškov postopka ni priglasila. Pravilno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znašajo stroški postopka tožnika 1.253,13 EUR, pri čemer tožniku utemeljeno ni priznalo priglašenih potnih stroškov pooblaščenca tožnika za pristop na narok. Kot potrebni stroški za pravdo se namreč po ustaljeni sodni praksi ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža stranke oziroma sodišča (v tem delovnem sporu ima sodišče sedež v C., tožnik živi v D., pooblaščenec pa ima sedež v E.). Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave Republike Slovenije res izhaja tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar pa to še ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbire odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca in mu je tudi dolžna povrniti potne stroške po ZOdvT, vendar to niso potrebni stroški za pravdo po 155. členu ZPP. Zato tožnikovo zavzemanje v pritožbi za sprejem drugačnega stališča glede povračila potnih stroškov pooblaščenca za pristop na narok ni utemeljeno. Ker je zaradi spremenjene odločitve s strani pritožbenega sodišča tožnikov uspeh znižan na 25,36 %, se tudi njegovi stroški postopka znižajo na 313,23 EUR s pp. Uspeh prvotožene stranke pa je zvišan na 74,64 %, zato se njeni stroški postopka zvišajo na 853,70 EUR. Ob upoštevanju, da je tožnik v skladu s prvim odstavkom 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS; št. 2/04 in nadalj.) upravičen tudi do povrnitve stroškov za izvedensko mnenje v znesku 354,20 EUR, je po medsebojnem pobotanju tožnik dolžan prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 186,70 EUR.

23. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede upoštevanja invalidnine in odbitne franšize je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, kot je razvidno iz izreka sodbe. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbi toženih strank in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno s 154. členom ZPP sam krije svoje pritožbene stroške, toženima strankama, ki pa sta s pritožbo uspeli v višini 36,85 %, pa je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer prvotoženi stranki v višini 367,29 EUR (545,60 EUR nagrade za pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT, povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT ter 342,00 EUR takse za pritožbo) in drugotoženi stranki v višini 126,03 EUR (342,00 EUR takse za pritožbo), v roku 15 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila. Drugotožena stranka je sicer uveljavljala tudi povračilo materialnih stroškov v pavšalnem znesku 30,00 EUR, ki pa jih pritožbeno sodišče ni priznalo. Ker drugotožena stranka ni bila zastopana po odvetniku, se za povračilo njenih materialnih stroškov uporabljajo splošna pravila ZPP in bi morala zato nastanek in obseg takšnih stroškov izkazati z ustreznimi dokazili. Ker navedenega ni storila, se ji priznajo le stroški sodne takse. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k rešitvi spora (154., 155, 156. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 739/2014
• VDSS Sodba in sklep Pdp 741/2017
• VDSS Sodba in sklep Pdp 306/2017