VDSS Sodba in sklep Pdp 306/2017

Jedro

Pri tožniku je po poškodbi vidna brazgotina na spodnji ustnici desno, ki se širi proti bradi. Od rdečila spodnje ustnice se iz desnega ustnega kota do submentalnega predela nahaja brazgotina, ki še širi iz predela pod brado do spodnje čeljustnice. Na levi goleni ima brazgotino, ki se nahaja na stranskem delu in je dolga skoraj 15 centimetrov. Predvsem spremembe na vratu in spodnji ustnici predstavljajo jasno viden defekt, ki pri opazovanju vsekakor vzbuja pozornost. Čeprav tožnik nosi brado, mu brazgotine ne uspe povsem prikriti, omenjene spremembe pa so trajne in ni mogoče pričakovati, da bi se stanje sčasoma izboljšalo. Glede na povzete ugotovitve in glede na višino dosojenih odškodnin za to postavko v primerljivih zadevah iz sodne prakse, ter še posebej upoštevaje tožnikovo mladost ob škodnem dogodku (25 let), bi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti moralo prisoditi odškodnino v znesku 4.000,00 EUR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati znesek 28.404,24 EUR, vključno s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 27.807,44 EUR od 1. 3. 2014 do plačila, od zneska 596,80 EUR pa od 4. 1. 2017 do plačila. Zaradi umika dela tožbe v delu, ki se je nanašal na plačilo odškodnine za bodočo premoženjsko škodo v znesku 90.000,00 EUR, je s sklepom, ki ni pod pritožbo, postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka sklepa). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 2.973,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper navedeno sodbo in zoper odločitev o stroških postopka v II. točki izreka sklepa se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del odločbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijani del odločbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja, da višina prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo ne predstavlja pravične denarne odškodnine, saj ni primerljiva z zneski odškodnin, ki se sicer prisojajo v primerljivih zadevah. Poleg tega prisojena odškodnina ne zajema vseh individualnih značilnosti obravnavanega primera. Sodišču prve stopnje očita, da se je pri odmeri višine odškodnine napačno osredotočilo le na višino prisojene odškodnine po posameznih postavkah, ne da bi pri tem z drugimi podobnimi primeri primerjalo tudi skupen znesek prisojene odškodnine. Uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z utemeljitvijo, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo višine odmerjene odškodnine po posameznih postavkah. Meni, da mu je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo na primere iz sodne prakse, ki so že na prvi pogled z obravnavano zadevo povsem neprimerljivi. Obširno navaja, kakšne poškodbe je utrpel v obravnavani nesreči in kakšnim nevšečnostim je bil izpostavljen med zdravljenjem. Med drugim navaja, da lahko še danes usta odpre le za dva centimetra, pri tem pa ima bolečine v desnem čeljustnem sklepu. V posledici nesreče je izgubil devet zob, zobe ima zelo občutljive, ustnic ne čuti. Nadalje izpostavlja, da brazgotina na obrazu predstavlja jasno viden defekt, ki pri opazovanju vsekakor vzbuja pozornost, kar je potrdil tudi sodni izvedenec. Uveljavlja zmotnost ugotovljenega dejanskega stanja glede odmere odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti in strahu. Po njegovem mnenju so zaključki sodišča prve stopnje v tem delu v nasprotju z njegovo izpovedjo, izvedenskim mnenjem in medicinsko dokumentacijo v spisu. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo načelo individualizacije, načela objektivne pogojenosti odškodnine pa sploh ni uporabilo. Nadalje nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ni predložil nobene dokumentacije, iz katere bi izhajalo, da se zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti kaže v znižanem samospoštovanju ali v negativni samopodobi. O tem je namreč izpovedal zaslišan kot stranka, dejstvo, da glede tega ni potreboval zdravniške pomoči, pa še ne pomeni, da mu pravno priznana škoda ni nastala. Sodišču prve stopnje očita, da pri odločitvi ni upoštevalo načela proste presoje dokazov ter dejstva, da so dokazi med seboj enakovredni, zato uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedlo, zakaj pri odločitvi ni upoštevalo njegove izpovedi, zato odločbe ni mogoče preizkusiti. Opozarja, da se v podobnih primerih prisojajo odškodnine v znesku med 50.000,00 EUR in 60.000,00 EUR (npr. zadeve z evidenčnimi številkami VS002313, VS000438, VS002544 in VS002614). Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del odločbe sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

5. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedlo jasne razloge za višino prisojene odškodnine po posameznih postavkah, ti med seboj niso v neskladju, niti niso v nasprotju z izrekom sodbe, zato je pritožbeno sodišče odločbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je v okviru obrazložitve višine prisojene odškodnine po posameznih postavkah navedlo tudi jasne in prepričljive razloge, zakaj je pri ugotavljanju nekaterih odločilnih dejstev sledilo ugotovitvam iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja A. fakultete Univerze v B. in ne izpovedi tožnika, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno.

6. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na kršitev 8. člena ZPP, ki določa načelo proste presoje dokazov. Ta določba sodišče zavezuje, da po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. Sodišče prve stopnje je vsebino izvedenih dokazov korektno povzelo in svoje zaključke utemeljilo na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev, tako da je skladno z 8. členom ZPP vestno in skrbno pretehtalo vsak dokaz posebej ter vse dokaze skupaj. V zvezi s tem je neutemeljen tudi očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je predstavil svoje navedbe in dokaze glede višine škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, sodišče prve stopnje, ki tem navedbam ni v celoti sledilo, pa je svojo odločitev utemeljilo z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Sicer pa tožnik s pritožbenimi očitki teh procesnih kršitev dejansko nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Tožnik s pritožbeno navedbo, da so zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z njegovo izpovedjo, izvedenskim mnenjem in medicinsko dokumentacijo v spisu, smiselno uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ni podana. Pritožbeno sodišče namreč na protispisnost ne pazi po uradni dolžnosti, zato bi moral tožnik v pritožbi določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storil in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti ni mogoč.

8. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sicer deloma zmotno uporabilo materialno pravo, vendar je sprejeta odločitev (o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine v znesku 28.404,24 EUR s pripadki), kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, kljub temu materialnopravno pravilna.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v času škodnega dogodka zaposlen pri toženi stranki. Dne 2. 9. 2012 je opravljal delo na delovišču v Nemčiji, ko je padel v globino s kovinske konstrukcije in se pri tem hudo poškodoval. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti odškodninskega tožbenega zahtevka oprlo na pravilno pravno podlago, tj. na določbo 184. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava (po določbah OZ). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

10. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zatrjeval, da mu je v posledici škodnega dogodka nastala škoda v skupnem znesku 156.657,44 EUR (65.000,00 EUR nepremoženjske in 91.657,44 EUR premoženjske škode). Po njegovih navedbah mu je zavarovalnica C. d. d., pri kateri je imela tožena stranka kot delodajalka zavarovano svojo odgovornost, iz tega naslova že nakazala 38.850,00 EUR odškodnine in 883,50 EUR za stroške zastopanja. Izplačano odškodnino je tožnik upošteval pri postavitvi tožbenega zahtevka, tako da je s tožbo od tožene stranke zahteval še plačilo zneska 117.807,44 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega dela glavnice do plačila. V pripravljalni vlogi, ki jo je sodišču prve stopnje predložil na naroku za glavno obravnavo 5. 1. 2017, je umaknil tožbo v delu, ki se je nanašal na plačilo premoženjske škode v znesku 90.000,00 EUR. Tožena stranka je z umikom soglašala, zato je sodišče prve stopnje postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka sklepa, ki ni pod pritožbo).

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da sta podani tako objektivna kot krivdna odgovornost tožene stranke ter da tožnik k nastali škodi ni soprispeval. Za premoženjsko škodo mu je prisodilo skupno 1.217,96 EUR odškodnine (956,16 EUR iz naslova potnih stroškov in 261,80 EUR iz naslova povračila stroškov za tujo pomoč), za nepremoženjsko škodo pa odškodnino v skupnem znesku 25.000,00 EUR. Ob upoštevanju dejstva, da je tožnik od zavarovalnice C. d. d. že prejel odškodnino v višjem znesku od prisojenega, je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožnik se pritožuje le zoper višino odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo, zato ugotovitve glede temelja odgovornosti tožene stranke in glede prisojene odškodnine za premoženjsko škodo niso predmet pritožbenega preizkusa.

12. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo drugega odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, pravilno upoštevalo listine v spisu, izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja A. fakultete Univerze v B. (vključno z dopolnitvijo), in izpoved tožnika.

13. Tožnik je iz naslova duševnih bolečin zaradi pretrpljenega strahu zahteval plačilo zneska 5.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je temu ugodilo do višine 3.000,00 EUR. Tožnik v pritožbi sicer (pavšalno) navaja, da obseg ugotovljenega sekundarnega strahu po svoji intenziteti in trajanju opravičuje odmero odškodnine v višjem znesku, vendar tudi po oceni pritožbenega sodišča prisojena odškodnina, ob upoštevanju sodne prakse na tem področju, ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

14. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti prisodilo 5.000,00 EUR od zahtevanih 25.000,00 EUR. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ima tožnik po odvzemu kosti iz leve goleni težave pri aktivnejši telesni aktivnosti. Izvedeni dokazi potrjujejo tudi ugotovitve sodišča, da so bile tožnikove težave s hranjenjem le začasne narave (trajale so skoraj eno leto po poškodbi oziroma še en mesec zatem, ko so mu vstavili zobne implatante), sedaj pa so prisotne v relativno majhnem obsegu. V posledici škodnega dogodka lahko usta odpre le za dva centimetra, pri tem pa ima bolečine v desnem čeljustnem sklepu. Občasne bolečine se mu bodo pojavljale tudi v bodoče. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je odškodnina iz tega naslova odmerjena v prenizkem znesku, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča navedene ugotovitve opravičujejo odškodnino v znesku, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da se je zmanjšanje življenjskih aktivnosti kazalo v znižanem samospoštovanju ali v negativni samopodobi. Nasprotno pritožbeno uveljavljanje je neutemeljeno.

15. Tožnik je iz naslova nepremoženjske škode zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem vtoževal plačilo zneska 30.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je temu ugodilo do višine 15.000,00 EUR. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik ob padcu z višine padel v nezavest. Takoj po nesreči je bil operiran v D., kjer je bil nadaljnjih 14 dni tudi hospitaliziran. Nezavesten je bil približno en dan. V Nemčiji so mu oskrbeli zlom spodnje čeljusti ter poškodbo mehkih tkiv na bradi. Ker je prišlo do razpada rane, so rano ponovno zašili. V Univerzitetnem kliničnem centru v E. so ponovno oskrbeli razpadlo rano, odstranili kambo zgornje čeljusti in mu izdrli devet zob. Ker se rana zaradi nekroze spodnje čeljustnice ni zacelila, so napravili rekonstrukcijo s prostim kostno kožnim režnjem z leve goleni, na spodnjo čeljustnico pa so mu namestili zobne implantate. Po ugotovitvah sodnega izvedenca, ki jim je sledilo tudi sodišče prve stopnje, je tožnik hude stalne bolečine trpel 6 dni, hude občasne bolečine 10 dni, zmerno hude občasne bolečine 3 tedne, pretežno stalne bolečine mesec dni, lahke občasne bolečine v izzvenevanju pa do 3 mesece. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožnik leto in pol po nesreči ni mogel jesti trde hrane (v tem času je lahko jedel samo mehko in pasirano hrano, pretežno po levi strani). Težave s hranjenjem je imel še v trajanju enega meseca zatem, ko so mu vstavili zobne implantate, v manjši meri ima težave še sedaj. Po operaciji goleni si je moral dva meseca pri hoji pomagati z berglami. Ob upoštevanju povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi tožnika, da je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem upravičen do višje odškodnine, kot mu jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Pravično in primerno denarno odškodnino iz tega naslova, tudi glede na višino prisojenih odškodnin v primerljivih primerih iz sodne prakse¹, namreč predstavlja znesek 20.000,00 EUR (in ne 15.000,00 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje).

16. Utemeljeno je tudi tožnikovo pritožbeno uveljavljanje, da mu je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Sodišče prve stopnje je tožniku iz tega naslova prisodilo 2.000,00 EUR odškodnine, čeprav ugotovljen obseg skaženosti po presoji pritožbenega sodišča daje podlago za prisojo odškodnine v višjem znesku. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pri tožniku po poškodbi vidna brazgotina na spodnji ustnici desno, ki se širi proti bradi. Od rdečila spodnje ustnice se iz desnega ustnega kota do submentalnega predela nahaja brazgotina, ki še širi iz predela pod brado do spodnje čeljustnice. Na levi goleni ima brazgotino, ki se nahaja na stranskem delu in je dolga skoraj 15 centimetrov. Predvsem spremembe na vratu in spodnji ustnici predstavljajo jasno viden defekt, ki pri opazovanju vsekakor vzbuja pozornost. Čeprav tožnik nosi brado, mu brazgotine ne uspe povsem prikriti, omenjene spremembe pa so trajne in ni mogoče pričakovati, da bi se stanje sčasoma izboljšalo. Glede na povzete ugotovitve in glede na višino dosojenih odškodnin za to postavko v primerljivih zadevah iz sodne prakse², ter še posebej upoštevaje tožnikovo mladost ob škodnem dogodku (25 let), bi tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti moralo prisoditi odškodnino v znesku 4.000,00 EUR.

17. Glede na vse navedeno tožniku zaradi obravnavanega škodnega dogodka pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 32.000,00 EUR (in ne v znesku 25.000,00 EUR, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje). Odškodnina v višini približno 30 povprečnih neto plač za mesec januar 2017 po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravično in primerno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik in je tudi primerljiva z višinami odškodnin, ki jih sodišča sicer prisojajo v podobnih primerih. Tožnik v pritožbi sicer navaja, da se v podobnih primerih v sodni praksi prisojajo odškodnine v zneskih med 50.000,00 EUR in 60.000,00 EUR, vendar se v zvezi s tem sklicuje na odločbe, ki z obravnavano zadevo niso primerljive.

18. Ker je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova premoženjske škode prisodilo 1.217,96 EUR odškodnine, skupen znesek odškodnine, do katere je zaradi škodnega dogodka upravičen tožnik, znaša 33.217,96 EUR. Čeprav je, kot že navedeno, sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo, je izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka kljub temu pravilna. Tudi odškodnina v znesku 33.217,96 EUR namreč ne dosega zneska 38.850,00 EUR, ki ga je tožnik zaradi obravnavanega škodnega dogodka že prejel, zato iz tega naslova od tožene stranke ni upravičen terjati dodatne odškodnine. Nasprotno pritožbeno uveljavljanje je neutemeljeno.

19. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker ostali pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.

-------------------------------
¹ Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 322/2009 z dne 6. 6. 2013.
² Glej npr. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1467/2016 z dne 3. 8. 2016 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. II DoR 344/2016 z dne 16. 2. 2017.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 845/2012
• VDSS Sodba Pdp 973/2017
• VDSS sodba in sklep Pdp 1189/2013