VDSS Sodba Pdp 791/2016

Jedro

Neupoštevanje navodil nadrejenega in neprimerno vedenje do zaposlenih, tudi do neposredno nadrejenega, predstavlja kršitev delovnih obveznosti v smislu določil 33. in 34. člena ZDR-1, vendar pa v tožnikovem primeru sporna kršitev ni dovolj jasno in konkretno opredeljena v opozorilu, zato ni mogoč zaključek, da gre za neupoštevanje navodil nadrejenega, če se ne ve konkretno, kakšna naj bi bila.

Predhodno pisno opozorilo delavcu iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 je pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Tožnik naj bi sicer ponovno kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v okviru obdobja 18 mesecev od prejema pisnega opozorila, kot se mu očita v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, vendar je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zato, ker predhodno opozorilo ni bilo zakonito in utemeljeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe (II. točka izreka sodbe) spremeni tako, da se glasi:

"II. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, podana tožeči stranki, z dne 30. 5. 2014, je nezakonita in se razveljavi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 747,50 EUR v osmih dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku tega roka, do plačila, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 856,60 EUR, ki jih je dolžna nakazati v korist državnega proračuna na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru št. ..., sklic ..., odprt pri Uradu za javna plačila A., v osmih dneh od vročitve te sodbe, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku tega roka, do plačila, pod izvršbo."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 326,50 EUR, ki jih je dolžna nakazati v korist državnega proračuna na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru št...., sklic ..., odprt pri Uradu za javna plačila A., v osmih dneh od vročitve te sodbe, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku tega roka, do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je sklenilo, da se umik tožbe v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko vrniti na delo in jo od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v socialno zavarovanje, vzame na znanje in postopek v tem obsegu ustavilo (I. točka izreka sodbe in sklepa). Z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožniku, ter zahtevo za povrnitev stroškov postopka (II. točka izreka sodbe in sklepa). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške (III. točka izreka sodbe in sklepa).

2. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (II. točko izreka sodbe) tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer odpravljalo pomanjkljivosti, za katere je višje sodišče v sklepu z dne 5. 11. 2015 ugotovilo, da predstavljajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pa je ugotavljanje relevantnega dejanskega stanja kršitev ostalo na pomanjkljivem prepisu prvotnih navedb iz opozorila o možnosti odpovedi pogodbe in predhodne prijave nadrejene delavke B.B.. Tožena stranka ni niti v ponovljenem postopku ponudila dejanske podlage za kršitev z dne 6. 11. 2013, kljub dokaznemu bremenu. V ponovnem postopku je ostal nejasen opis kršitve iz predhodnega opozorila, ko naj tožnik ne bi poslušal navodil, ki je ovržen že s samim opisom kršitve - tožnik ne bi imel razloga, da na svoj način razlaga probleme, če ne bi poslušal. Tožnik je tudi navajal, da je šlo za vsebinsko razhajanje zaradi vsebine navodil, ki jih je dajala nadrejena B.B., vendar toženka kljub dokaznemu bremenu tega ni pojasnjevala in vsebine očitka sploh ni izkazala. Nerazumljiv je zaključek sodišča, ki je brez navedbe razlogov le povzelo tekst iz opozorila - neupoštevanje navodil (zapisano je, da tožnik ni poslušal navodil) in neprimerno vedenje. Izpodbijana sodba prav tako ne vsebuje razlogov o pomanjkljivosti opozorila, ki je v tem, da ne vsebuje roka veljavnosti, ki je sicer v 47. členu Kolektivni pogodbi za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti Slovenije (Ur. l. RS, št. 18/14 in nasl. - Kptupod) res določen na 18 mesecev. Sodba nima vsebinskih razlogov, kakšna kršitev naj bi izhajala iz opisa, da je tožnik na svoj način razlagal probleme, ki so nastali ali še bodo nastali pri izdelavi vzorcev in iz katerih določil izhaja, da je različen pogled na delovne naloge (kar je podrobneje navedel v izpovedbi in v lastni pritožbi z dne 10. 12. 2014) že kršitev delovnih obveznosti.

Tožnik kršitve (iz predhodnega opozorila) dne 6. 11. 2013 ni storil. Ni kričal, izrazil je le svoje strokovno mnenje kot dolgoletni delavec in strokovnjak, ko je opozarjal, da lahko zahteve nadrejene B.B. povzročijo probleme v proizvodnji in izdelavi, kar se je pokazalo kasneje kot resnično. V konkretizacijo zahteve pa se toženka ni spuščala niti v predmetnem postopku, zaradi česar se dejstva v tej zvezi niso ugotavljala.

Sodba nima razlogov o zatrjevanju tožnika, da kršitev delavca, ki se mu očita v odpovedi, ni onemogočala nadaljevanja dela. Toženka je tožniku ponudila zaposlitev še naprej na delovnem mestu proizvodni delavec V/11, zato je nerazumljivo stališče toženke, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom nemogoče. Ker je toženka uporabila institut ponudbe sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, bi moral biti upoštevan vsaj postopek po 91. členu ZDR-1.

Očitana kršitev, zaradi katere mu je bila dana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, je prav tako zmotno ugotovljena, predvsem pa ni upoštevana zatrjevana diskriminacija tožnika po 6. členu ZDR, saj je bil tožnik zaradi nerazumljivih razlogov obravnavan neenako in diskriminatorno, čeprav je bil le del proizvodnega tima, v katerem so sodelovali najmanj še štirje delavci. Njihova odgovornost se ni ugotavljala, tožnikovi sodelavci so lahko celo pričali in v razbremenitev lastne vloge in udeležbe v postopku izdelave obutve za francoskega naročnika obremenili tožnika. Dokazni postopek je sicer pokazal, da naj bi prejel C.C., ki naj bi opravil fazo brušenja, opomin, D.D., kontrolor proizvodnje, pa naj bi sam prosil za premestitev, toda za nikogar ni bil uveden postopek ugotavljanja odgovornosti. Postopek zoper tožnika je vodil in izvajal udeleženec v postopku proizvodnje spornega proizvoda E.E., katerega vloga bi lahko bila prav tako sporna. Gre za obračun z nezaželenim ali drugače mislečim delavcem - tožnikom, ki je drugače gledal na zahteve dela. Tožnik je bil edini zaradi tega sankcioniran z najstrožjim ukrepom prenehanja delovnega razmerja.

Dokazni postopek glede izdelave obutve za francoskega kupca je pokazal, da ni nastala velika nepopravljiva škoda, saj je bila napaka v izdelavi odkrita pred odpremo iz F. in naročilo ni bilo ogroženo. Tožnikova stopnja krivde ni v stopnji hude malomarnosti, temveč v blažji obliki, ko se je pri rutinski operaciji brušenja podplata zanesel na druge akterje proizvodnje, najvišji v hierarhiji odgovornosti E.E. pa se je odločil in poiskal krivdo le pri tožniku.

Tožnik je ves čas postopka zatrjeval, da je šlo za namerno zrežiran postopek izločitve nezaželenega delavca, saj je bil sam poslan prav v tistem času na delo drugam. Med 5. in 12. 5. je moral opravljati dela na odpravi napak v drugih delih proizvodnje. Zato je prihajal v proizvodnje in že izdelane čevlje brez pripomb večkrat pokazal E.E., tega pa ne more dokazati, saj je prav vodja proizvodnje uvedel in izvedel postopek zoper njega in je skupaj s sodelavci, ki so mu podrejeni, priča v tem postopku. Že zaradi neenakosti pri obravnavanju ter ugotavljanja odgovornosti le glede tožnika, pri čemer ostali delavci - soudeleženci proizvodnje - nastopajo ne kot soodgovorni temveč kot priče, je kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom in 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščinah. Tožnik je ravnal tako kot običajno. Vzorec čevlja je pokazal delavcema G.G. in C.C.. Potrebno je bilo le bolj pokrtačiti sprednje kapice na artiklu in C.C., zaslišan kot priča, je to štel kot običajen postopek, za katerega ni bilo potrebno posebno usposabljanje. Nato pa bi moral kontrolor D.D. pogledati vsak artikel, šele nato je šel v pakiranje. Tudi E.E. je pregledal vsak petdeseti čevelj oz. vsaj občasno prišel v proizvodnjo ter opravil pregled, čevlje pa je pregledoval tudi tožnik. Vsi čevlji so bili premalo skrtačeni v delu sprednjih kapic, kar pomeni, da je očitno šlo za različno oceno finosti krtačenja in ne za izrecno napako. Odločilna je bila le vizualna ocena vodje proizvodnje E.E.. V skladu z načelom enakosti bi se morala ugotavljati odgovornosti vseh udeležencev ali pa nobenega.

3. V pritožbi, ki jo vlaga tožnik osebno, prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge in kršitve 14., 22. in 23. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Na obravnavi dne 21. 10. 2014 se sodišče prve stopnje do kršitve, ki naj bi jo tožnik storil 6. 11. 2013, sploh ni opredelilo in ni upoštevalo tožnikove izpovedi. Tudi na ponovni obravnavi na prvostopenjskem sodišču dne 26. 4. 2016 in 31. 5. 2016 je tožena stranka dokazovala vse drugo, samo ne tistega, na kar je opozorilo pritožbeno sodišče. Tožena stranka niti v odgovoru na tožbo niti do zadnje obravnave ni predložila nobenega tehtnega pisnega dokaza o njegovi kršitvi dne 6. 11. 2013 oziroma o njegovi napaki v smislu izdelave - kvalitete proizvoda. Priča B.B. navaja vedno neke nove dimenzije dogodkov dne 6. 11. 2013 in omenja kričanje, ki ga ni nihče slišal. Ni res, da je B.B. dala vzorce delati v drug oddelek in da je izdelavo teh vzorcev nadaljeval njegov oddelek, saj se ti vzorci niso delali vse do 14. 5. 2014, njihovo izdelavo pa je prekinil lastnik firme, verjetno zaradi tehnoloških pomanjkljivosti. Na te pomanjkljivosti pa je opozarjal tožnik dne 6. 11. 2013, ko je sam opravljal delo namesto nadrejene in poslušal nadrejeno, sicer ne bi dajal pripomb. Na pomanjkanje polizdelkov pa je opozarjal tudi pripravljalec nalogov, delavec D.D.. Na vprašanje, kdo je organiziral proizvodnjo dne 6. 11. 2013, je nadrejena izjavila, da ona. Prišlo pa je do pomanjkanja polizdelkov ali nepravilnih polizdelkov (iz druge vrste proizvodnje), ki jih je moral tožnik sam popravljati, da so bili ustrezni, podplate pa je kot neustrezne zavrnil sam lastnik. V zvezi s kršitvijo dne 6. 11. 2013 se tožnik sklicuje na izpovedi prič G.G. (ki je izjavil, da o tem dogodku ni slišal nič, ne ve za dogodek, pa tudi od drugih delavcev ni slišal, da bi tožnik nad kom kričal) ter C.C. (ki ni slišal nobenega kričanja tožnika na nadrejeno, in o tem tudi ni slišal od drugih delavcev). Če se primerja pričanje priče B.B. z zapisnikom 21. 10. 2014, je evidentno, da je stvar za 6. 11. 2013 popolnoma izmišljena. Zato pa tudi ne obstaja noben pisni dokaz tožene stranke za ta datum. Glede pričanja priče B.B. je kršen 9. člen ZPP ter 238. člen ZPP.

Na obravnavi 26. 4. 2016 je sodišče kršilo 23. člen URS in 6. člen EKČP. Prvostopenjsko sodišče je kršilo določbo drugega odstavka 123. člena ZPP, ker mora zapisnik vsebovati bistvene podatke, zlasti, ali je bila obravnava javna. Prvostopenjsko sodišče je v sklepu in sodbi z dne 31. 5. 2016 navedlo, da je bil narok za glavno obravnavo javen. Prisotnost tehničnega direktorja E.E. je bila popolnoma nezakonita, ko je pričala priča B.B. - predhodna priča (beležil si je pomembne podatke iz pričanja B.B.), saj narok ni bil javen, E.E. pa na obravnavi ni bil navzoč ne kot predstavnik firme ne kot gledalec ali novinar, ampak kot priča. Tako je kršen 9. in 238. člen ZPP, kajti kot priča zaslišani E.E. je za dan 6. 11. 2013 navajal dejstva, o katerih niti priča B.B. nima pojma. Zmotna je trditev sodišča v sklepu in sodbi z dne 31. 5. 2016, da na prisotnost E.E. ni bilo pripomb, saj je tožnik takoj podal ugovor na zapisnik z dne 3. 5. 2016, kasneje pa je to uveljavljal po prvem odstavku 286. b člena ZPP.

Tožnik nadalje navaja, da je bilo opozorilo z dne 6. 11. 2013 podpisano s strani nepooblaščene osebe, saj je bilo dostavljeno po izdaji opozorila, s katerim je bil tožnik diskriminiran. E.E., ki je bil zaslišan kot priča, se ni ukvarjal s problemom proizvodnje (vzrok za prekinitev s strani lastnika g. H.H.). Čeprav je šlo za edini vzorec, ki ni uspel v času tožnikove kariere (31 let) v njegovem oddelku, se ga vodja E.E. ne spominja, poizveduje pa za pričami, za katere ne ve niti sama nadrejena, ki je bila prisotna 6. 11. 2013, in si ne upa povedati njihovih imen, ker naj bi se tožnika bali. Resnica je popolnoma drugačna - bojijo se biti v prisotnosti tožnika, da ne bi dobili odpovedi, dokazi o tem pa so predloženi v spis. Navaja, da je iz predloženih dokazov razviden mobbing, zastraševanje, grožnje, poniževanja, laži in sprenevedanja vodje, te dokaze pa so videli tudi zdravniki, ki so tožniku predlagali upokojitev. Sodišče prve stopnje se sploh ni ukvarjalo s temi problemi, za katere je vložil dokazila. Tožnik zahteva povrnjeno škodo, ki mu je bila storjena in še navaja, da je za delo nezmožen, kar je bilo ugotovljeno, na sodišču pa je, da se dokaže, zakaj. K pritožbi prilaga tudi nove listine glede kršitev določb pravdnega postopka in ZDR-1 (priloga 1) ter plačilne liste (priloga 2).

4. Tožena stranka podaja odgovor na prejeti pritožbi, ki sta ju podala pooblaščenec tožnika in tožnik osebno. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

7. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne in dovolj natančno razčlenjene razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti.

8. Tožnik v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in sicer določb 123. člena, 9. in 238. člena ZPP ter kršitev 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da zapisnik glavne obravnave ne vsebuje bistvenega podatka, ali je bila obravnava javna in s tem, da je bil na obravnavi ves čas nezakonito prisoten tehnični direktor E.E., ki je bil navzoč med pričanjem B.B., ter si je pomembne podatke iz njene izpovedi beležil, nato pa je bil sam zaslišan kot priča. Res je sicer, da mora biti v zapisniku naroka za glavno obravnavo zapisano, ali je obravnava javna ali pa je javnost morda izključena, vendar v primeru, če je že na prvi pogled jasno, da ne gre za primere, ko bi lahko bila javnost izključena, opustitev tega podatka v zapisniku sama po sebi ne predstavlja relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

V 238. členu ZPP je izrecno določeno, kako mora potekati zasliševanje prič. Kot izhaja iz prvega odstavka tega člena, se priče zaslišijo vsaka zase in brez navzočnosti prič, ki bodo zaslišane pozneje. Kršitev te določbe (do katere je v obravnavanem primeru očitno prišlo, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 26. 4. 2016) ima praviloma za posledico relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, zapisano v izpodbijani sodbi, da prisotnosti tehničnega direktorja tožene stranka E.E. na naroku 26. 4. 2016, ko sta bila ponovno zaslišana priča B.B. in tožnik kot stranka, ni mogoče šteti za nezakonito, ker je bil narok za glavno obravnavo javen. Pravilno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da glede prisotnosti E.E. na naroku ne tožnik ne njegov pooblaščenec nista imela pripomb, saj to izhaja iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 26. 4. 2016. To pa je razlog, zaradi katerega se tožnik v pritožbi na navedeno bistveno kršitev ne more uspešno sklicevati, saj ni ravnal v skladu z določbami 286. b člena ZPP, ki v prvem odstavku določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, kot je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik na navedeno bistveno kršitev določb postopka sicer opozoril že v postopku pred sodiščem prve stopnje, vendar ne na naroku dne 26. 4. 2016, na katerem je bil prisoten skupaj s svojim pooblaščencem, ampak kasneje - v ugovoru zoper zapisnik o glavni obravnavi, ki ga je podal 3. 5. 2016. Zato je bil z uveljavljanjem te bistvene kršitve prekludiran že v prvostopenjskem postopku, ker jo je uveljavljal prepozno. Navedeno bistveno kršitev bi moral uveljavljati na naroku za glavno obravnavo dne 26. 4. 2016. Ne gre namreč za primer, ko tožnik iz opravičljivih razlogov, to je brez svoje krivde, ne bi mogel uveljavljati navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka na samem naroku za glavno obravnavo. Pritožba tožnika je torej s tem v zvezi neutemeljena.

9. Pritožbeno sodišče je v obravnavanem individualnem delovnem sporu že enkrat odločalo. V razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 23/2015 z dne 5. 11. 2015 je opozorilo na pomanjkljivosti (prve) sodbe opr. št. Pd 110/2014 z dne 21. 10. 2014 (s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen) v zvezi s predhodnim opozorilom, ki je pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Navedena sodba namreč ni imela razlogov o odločilnih dejstvih (o zakonitosti in utemeljenosti predhodnega opozorila) in je zato ni bilo mogoče preizkusiti. Navedlo je, da so pomanjkljivosti sodbe očitno tudi posledica zmotne uporabe materialnega prava, to je določbe prvega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1), ki je prvostopenjsko sodišče ni pravilno uporabilo in ni preverjalo utemeljenosti predhodnega opozorila, čeprav je sicer pravilno zapisalo, da je opozorilo pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu zavzelo stališče, da opozorilo, ki ne vsebuje jasnega opisa kršitve in ne določa roka, v katerem se kršitev ne sme ponoviti, ni v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo. Sodišču prve stopnje je naložilo, da dopolni dokazni postopek, upoštevajoč pravilo o dokaznem bremenu tožene stranke, ter najprej preveri utemeljenost in zakonitost predhodnega opozorila (po potrebi s ponovnim zaslišanjem tožnika in morebitnih prič) in nato odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

10. Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, vendar pa je zaradi zmotne pravne presoje glede zakonitosti in utemeljenosti predhodnega opozorila sprejelo napačno odločitev.

11. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot mojster oddelka. Dne 6. 11. 2013 mu je tožena stranka podala opozorilo zaradi kršitev pogodbenih obveznosti v zvezi s prijavo, ki jo je podala neposredno nadrejena delavka B.B., v katerem je bil opozorjen, da mu bo v primeru ponovne kršitve lahko odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku dne 30. 5. 2014 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker v času od 5. 5. 2014 do 12. 5. 2014, ko se je proizvajala obutev za francoskega kupca, svoje naloge kot mojster oddelka ... ni opravil v skladu za navodili, ki jih je ob izdelavi referenčnega vzorca prejel od direktorja H.H.. Zaradi tega je bilo nekvalitetno izdelanih in že zapakiranih v škatle 720 parov vojaških čevljev, ki so bili vrnjeni v popravilo, tako da so se napake odpravljale v času od 12. 5. 2014 do 14. 5. 2014, zaradi česar je nastala škoda toženki v višini 1.666,39 EUR.

12. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek. Presodilo je, da je je predhodno opozorilo z dne 6. 11. 2013 podala pooblaščena oseba in da je zakonito in utemeljeno, tako da je podana predpostavka za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je bila dne 30. 5. 2014 podana tožniku zaradi ponovne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, glede kršitve, ki je bila tožniku očitana v odpovedi, pa je presodilo, da je tožniku dokazana in da je redna odpoved iz krivdnega razloga zakonita.

13. Skladno z določbo prvega odstavka 85. člena ZDR-1 mora pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delodajalec najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mescih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. V 47. členu Kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti Slovenije (Kptoupd) je določeno, da mora pisno opozorilo vsebovati navedbo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti in da velja 18 mesecev od dneva njegove vročitve delavcu. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je lahko zakonita le, če je v obeh primerih šlo za kršitev delovnih obveznosti, to je, če je opozorilo zakonito in utemeljeno in če so delavcu dokazane tako kršitve iz pisnega opozorila kot kršitve, ki se mu očitajo v odpovedi.

14. V zvezi s predhodnim opozorilom so bila v izpodbijani sodbi ugotovljena naslednja odločilna dejstva:

- Vodja sestavljalnice B.B. je dne 6. 11. 013 podala prijavo kršitev delovne obveznosti zaradi neprimernega vedenja in neupoštevanja navodil zoper tožnika, istega dne pa je tehnični direktor E.E. zaradi teh kršitev pisno opozoril tožnika na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve, kar sta v svojih izpovedih potrdili priči B.B. in E.E..

- V opozorilu so, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, dovolj jasno opisane kršitve oziroma ravnanje tožnika v odnosu do nadrejene delavke z navedbami, da tožnik "ni hotel poslušati navodil v zvezi z delom pri izdelavi vzorcev obutve, ampak se je ob tem do nje neprimerno vedel s tem, da je nanjo v prisotnosti ostalih delavcev kričal in samovoljno predstavljal probleme, ki so nastali in bodo nastali pri izdelavi čevljev."

- Iz prijave ter izpovedi vodje sestavljalnice B.B. izhaja, da naj bi tožnik pri dodelitvi del in nalog (vzorcev) reagiral negativno in kršil odnos do svojih nadrejenih, da pri razlagi navodil za delo ni poslušal nadrejene oziroma je razlagal probleme, ki so nastali ali še bodo nastali pri izdelavi vzorcev na neprimeren način - tudi s kričanjem, čeprav je naloga mojstra, da mora upoštevati in poslušati navodila svojih nadrejenih ter poskrbeti za njihovo uspešno realizacijo.

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi bilo predhodno opozorilo z dne 6. 11. 2013 nezakonito zaradi formalnih pomanjkljivosti, to je zato, ker v njem ni napisano, da velja 18 mesecev od dneva njegove vročitve delavcu, saj to ni bistvena sestavina opozorila. Prav tako je dokazano, da je tehnični direktor E.E. imel pooblastilo za podajo in podpis opozorila tožniku, kot izhaja iz pooblastila z dne 1. 9. 2013, zato so tudi pritožbene navedbe glede pooblastila za podpis opozorila neutemeljene.

16. Iz opozorila o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve (B 8), pa tudi iz same redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v kateri je ta kršitev ponovno navedena kot razlog za redno odpoved (kar je sicer napačno), ni jasnega opisa kršitve oziroma ravnanja tožnika v odnosu do nadrejene delavke, ampak je le splošno navedeno, da "ni hotel poslušati navodil v zvezi z delom pri izdelavi vzorcev obutve, ampak se je ob tem do nje neprimerno vedel s tem, da je nanjo v prisotnosti ostalih delavcev kričal in samovoljno predstavljal probleme, ki so nastali in bodo nastali pri izdelavi čevljev". Kaj več o konfliktu med tožnikom in nadrejeno delavko tudi iz prijave kršitve delovnih obveznosti (B 7), ki jo je podala vodja sestavljalnice B.B., ni razvidno. Tudi po dopolnjenem dokaznem postopku sodišče prve stopnje, kot izhaja iz razlogov sodbe, ni ugotovilo nič bolj konkretnega v zvezi s kršitvijo, ki se še vedno le na splošno očita tožniku za dan 9. 11. 2013, čeprav so bili tako tožnik kot tudi priča B.B. in E.E. ponovno zaslišani.

17. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da tožena stranka niti v ponovljenem postopku ni ponudila dejanske podlage za kršitev z dne 6. 11. 2013, kljub dokaznemu bremenu, in da je opis kršitve iz predhodnega opozorila še vedno nejasen in nekonkreten. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da so v opozorilu dovolj jasno opisane kršitve oziroma ravnanje tožnika v odnosu do nadrejene delavke, zmotno. Prav konkreten opis kršitve (v opozorilu, pa tudi v odpovedi iz krivdnega razloga, ali pa v okviru disciplinskega postopka) je odločilnega pomena pri presoji, ali je sporno ravnanje (ali opustitev), zaradi katerega so sproženi kakršnikoli postopki ugotavljanja odgovornosti proti delavcu, res tako, da predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V obravnavanem primeru glede očitnih kršitev z dne 6. 11. 2013 ni jasno niti to, kakšnih navodil, ki naj bi bila posredovana tožniku s strani B.B. (v zvezi z izdelavo vzorcev), naj tožnik ne bi poslušal, niti ni konkretiziran očitek, da naj bi "samovoljno predstavljal probleme, ki so nastali in bodo nastali pri izdelavi čevljev" na neprimeren način.

18. Res je sicer, kot je v izpodbijani sodbi navedlo sodišče prve stopnje, da predstavlja neupoštevanje navodil nadrejenega in neprimerno vedenje do zaposlenih, tudi do neposredno nadrejenega, kršitev delovnih obveznosti v smislu določil 33. in 34. člena ZDR-1, vendar pa v tožnikovem primeru kršitev z dne 6. 11. 2013 ni niti dovolj jasno in konkretno opredeljena v opozorilu, zato ni mogoč zaključek, da gre za "neupoštevanje navodil nadrejenega", če se ne ve konkretno, kakšna naj bi bila. Če bi se tožnik dejansko zelo neprimerno obnašal do nadrejene in nanjo kričal pred ostalimi delavci, bi to nedvomno zaznali sodelavci, ki so bili tedaj na delu v prostoru, kjer je potekala izdelava čevljev, vendar priče, ki jih je zaslišalo sodišče prve stopnje, tega niso potrdile. Do določenega nesoglasja med tožnikom in njemu nadrejeno delavko v zvezi s potekom dela je (kot izhaja iz izvedenih dokazov - tudi iz izpovedi tožnika in njegove nadrejene in vodje proizvodnje) sicer očitno res prišlo, vendar pa niti dejstva, da naj tožnik sploh ne bi poslušal nadrejene, ko mu je dajala navodila za delo, niti dejstva, da je imel tožnik drugačno mnenje glede strokovnih vprašanj od nadrejene, ki ji je "samovoljno predstavljal probleme, ki so nastali in bodo nastali pri izdelavi čevljev", ni mogoče šteti za kršitev pogodbenih obveznosti, zaradi katerega bi bilo delavca utemeljeno opozarjati s predhodnim opozorilom pred odpovedjo. Kršitev bi lahko predstavljalo neprimerno vedenje delavca do nadrejenega, vendar bi morala biti tudi ta kršitev dovolj konkretizirana, kar pa v obravnavnem primeru ni. Tožniku se očita, da naj bi v prisotnosti ostalih delavcev kričal na nadrejeno, vendar tudi ta le splošno opredeljena in nekonkretizirana kršitev ni dokazana, saj niti G.G. niti C.C. nista slišala nobenega kričanja na nadrejeno s strani tožnika, o tem pa tudi nista slišala od drugih delavcev. To pa pomeni, da tožniku ni mogoče očitati, da je storil kršitev, ki je predmet opozorila, ter da je presoja sodišča prve stopnje, da je bilo opozorilo zakonito in utemeljeno, napačna.

19. Predhodno pisno opozorilo delavcu iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 je pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Tožnik naj bi sicer ponovno kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v okviru obdobja 18 mesecev od prejema pisnega opozorila, kot se mu očita v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 30. 5. 2014, vendar je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz navedenega razloga, to je zato, ker predhodno opozorilo ni bilo zakonito in utemeljeno, zaradi česar ni potrebno presojati kršitve iz redne odpovedi po vsebini. V tem delu je torej pritožba tožnika utemeljena, ostalih pritožbenih navedb (zlasti tistih, ki se nanašajo na očitano kršitev iz redne odpovedi, diskriminacijo, kršitev načela enakosti pred zakonom...) pa pritožbeno sodišče ni presojalo, ker niso odločilnega pomena za rešitev zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Sodišče prve stopnje je torej zaradi zmotne presoje, da je opozorilo z dne 6. 11. 2013 zakonito in utemeljeno in da je s tem izpolnjen pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, sprejelo napačno odločitev in zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter v skladu z določbami prvega odstavka 351. člena ter pete alineje 358. člena ZPP spremenilo izpodbijani del sodbe tako, da je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožniku, kot izhaja iz izreka te sodbe. Tožnik je namreč umaknil tožbo glede vrnitve na delo ter glede prijave tožnika v socialno zavarovanje od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje (do vrnitve na delo), zaradi česar je sodišče prve stopnje postopek v tem delu ustavilo. Reparacijskega zahtevka (za plačilo nadomestila plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do upokojitve) pa tožnik do sedaj sploh ni uveljavljal, saj takega zahtevka tudi v tožbi ni postavil, čeprav je tožbo z zahtevkom za vrnitev na delo (in prijavo v zavarovanje) umaknil zato, ker se je v letu 2015 (24. 11. 2015) invalidsko upokojil.

21. Tožnik je s pritožbo uspel, zato je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka, tako da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka na prvi stopnji, vključno s stroški (prvega) pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

22. Potrebni stroški tožnika, odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl. - ZOdvT), znašajo za prvi postopek pred sodiščem prve stopnje skupaj 747,50 EUR. Ti stroški zajemajo nagrado za postopek (tar. št. 3100): 349,20 EUR, nagrado za narok (tar. št. 3102): 378,30 EUR ter materialne stroške (tar. št. 6002): 20,00 EUR.

Poleg tega pa je tožena stranka dolžna tožniku povrniti tudi stroške prvega pritožbenega postopka ter ponovnega postopka, ki znašajo skupaj 856,60 EUR in jih je tožena stranka dolžna plačati na račun sodišča v korist državnega proračuna, ker je bil tožniku dodeljen odvetnik v okviru brezplačne pravne pomoči. Ti stroški zajemajo: nagrado za pritožbeni postopek - 251,20 EUR ter za materialne stroške - 20,00 EUR, nagrado za postopek - 204,00 EUR, nagrado za narok - 188,00 EUR, 22 % DDV ter potne stroške v znesku 82,40 EUR. Odmerjeni so ob upoštevanju nagrad s količnikom 1, določenih v 36. členu ZOdvT (po vrednosti faktorja 1 v višini 157,00 EUR).

23. Tožnik je s pritožbo uspel, zato je upravičen do povračila stroškov pritožbenega postopka, v skladu z določbami 165., 154. in 155. člena ZPP. Pritožbeni stroški so odmerjeni v skladu z določbami ZOdvT, ob upoštevanju dejstva, da je bila tožniku za pritožbeni postopek odobrena brezplačna pravna pomoč. Tožnik je ob upoštevanju nagrad, določenih v 36. členu ZOdvT, upravičen do nagrade za pritožbeni postopek v višini 251,20 EUR, do 22 % DDV ter do povračila materialnih stroškov v višini 20,00 EUR. Pritožbeni stroški skupaj znašajo 326,50 EUR in jih je tožena stranka dolžna plačati na račun sodišča v korist državnega proračuna, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

05.10.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 65/2010
• VDSS Sodba Pdp 914/2018
• VDSS Sodba Pdp 636/2022