VDSS Sodba Pdp 140/2017

Jedro

Delavcu za opravljeno delo pripada plačilo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Kot izhaja iz tožnikovih pogodb o zaposlitvi, je bila dogovorjena osnovna plača, in sicer za pričakovane delovne rezultate ob normalnih pogojih dela. Osnovna plača se glede na delavčeve delovne rezultate zviša ali zniža. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni dokazala, da tožnik pri delu ni bil uspešen, prav tako ne, da je z njim sklenila dogovor o znižanju plače. Zato je tožnik upravičen do plačila za opravljeno delo po pogodbi o zaposlitvi, skladno s 127. členom ZDR-1.

Od bruto zneska regresa za letni dopust je delodajalec dolžan za delavca odvesti akontacijo dohodnine. Po 15. členu ZDoh-2, se šteje, da je dohodek (tudi regres za letni dopust) prejet, ko je izplačan fizični osebi ali ji kako drugače dan na razpolago. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oziroma dohodnina, tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu na dan prejema. Zaradi tega se prejemki, od katerih se plačujejo davki, dosodijo v bruto zneskih in se v izreku sodbe le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov in zato neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da se glasi:

"II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh obračunati razliko regresa za letni dopust za leta 2013 v bruto znesku 387,66, za 2014 v bruto znesku 789,15 EUR in sorazmerni del za leto 2015 v bruto znesku 395,37 EUR, od teh zneskov plačati akontacijo dohodnine in ji izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za znesek za leto 2013 od 2. 1. 2014, za zneska iz let 2014 in 2015 pa od 2. 7. v letu za znesek iz tekočega leta, vse do plačila, kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, pa se zavrne."

2. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni obračunati

- razliko plače v bruto zneskih z zapadlostjo vsakega 18. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca in od teh bruto zneskov obračunati in plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov in tožniku izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za neto znesek iz preteklega meseca do plačila in sicer za mesece: maj 2015 od bruto zneska 119,32 EUR, junij 2015 od bruto zneska 162,58 EUR in julij 2015 od bruto zneska 128,72 EUR (točka I izreka);

- razliko regresa za letni dopust za leto 2013 v bruto znesku 387,66 EUR, za leto 2014 v bruto znesku 789,15 EUR in za leto 2015 395,37 EUR, in tožniku po plačilu akontacije dohodnine izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 395,37 EUR od 2. 1. 2014 dalje, od zneska 662,89 od 2. 7. 2014 dalje in od zneska 332,11 EUR od 2. 7. 2015 dalje, vse do plačila (točka II izreka);

- in plačati odpravnino v znesku 411,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2015 dalje do plačila (točka III izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 528,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka IV izreka) in v istem roku plačati sodno takso v višini 120,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na št.... (točka V izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče zaključilo zgolj na podlagi izpovedi direktorja tožene stranke, ostalih dokaznih predlogov pa ni izvedlo, zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zaključka, da mora biti dogovor med strankama glede znižanja plače in regresa za letni dopust pisen, ni podkrepilo s sodno prakso pa tudi z zakonsko določbo ne. Dejstvo je, da je prakso zniževanja plač in regresa za letni dopust poznal vsak delavec, dokler je bil zaposlen pri toženi stranki. Med delavci tožene stranke je namreč obstajal konsenz, da se zavoljo ohranitve delovnega mesta čim dlje in zaradi bistvenega upada njenih poslovnih rezultatov odrečejo delu plače in regresa. S temi dejstvi se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Točka 8 obrazložitve sodbe ni pokrita z obrazložitvijo sodbe v prejšnjih točkah, zato je sodba v tem delu neobrazložena. Na podlagi navedenega pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj niso v nasprotju. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke na to, da točka 8 obrazložitve ni pokrita z obrazložitvijo sodbe v prejšnjih točkah. Iz točke 5 obrazložitve namreč jasno izhaja, da listini v prilogah po B1 in B2 ne predstavljata dogovora oziroma odločitve tožene stranke o znižanju izplačil.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožena stranka ni dokazala svojih zatrjevanj, da je bil z delavci (tudi s tožnikom) v letih 2013 do 2015 sklenjen dogovor, da se zaradi njene težke finančne situacije primarno delavcem izplačuje plača, nekoliko nižja od pogodbeno dogovorjene in le delno, če bo denarni tok podjetju to omogočal, tudi regres za letni dopust. Zavzelo je pravilno stališče, da niti predstavitev situacije zaposlenim z dne 26. 4. 2014 in tudi ne obvestilo zaposlenim z dne 30. 9. 2014 ne predstavljata dogovora tožene stranke z delavci o znižanju plač ter zamiku in znižanju regresa za letni dopust.

8. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Delavcu za opravljeno delo pripada plačilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Kot izhaja iz tožnikovih pogodb o zaposlitvi, je bila dogovorjena osnovna plača in sicer za pričakovane delovne rezultate ob normalnih pogojih dela. Osnovna plača se glede na delavčeve delovne rezultate zviša ali zniža. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni dokazala, da tožnik pri delu ni bil uspešen, prav tako pa tudi ne, da je z njim sklenila dogovor o znižanju plače. Zato je tožnik upravičen do plačila za opravljeno delo po pogodbi o zaposlitvi, skladno s 127. členom ZDR-1.

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ni potreben pisni dogovor o znižanju plač, pritožbeno sodišče poudarja, da mora biti pogodba o zaposlitvi sklenjena v pisni obliki (17. člen ZDR-1) in mora vsebovati tudi določilo o znesku osnovne plače delavca v EUR (31. člen ZDR-1), zato je za znižanje osnovne plače potreben pisni dogovor, oziroma mora delodajalec delavca spremljati in ugotoviti, da ob normalnih delovnih pogojih ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov.

10. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama tudi ni bil dogovorjen zamik pri izplačevanju regresa za letni dopust, prav tako pa tudi ne znižanje regresa. Zaradi tega je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku na podlagi 131. člena ZDR-1 izplačati za leto 2014 celotni regres za letni dopust, za leti 2013 in 2015 pa sorazmerni del regresa.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po obračunu bruto zneska 2.708,16 EUR in izplačilu ustreznega neto zneska (po odvodu akontacije dohodnine in prispevkov) iz naslova opravljenih 434 nadur v obdobju od junija 2014 do vključno oktobra 2014, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2015 dalje do plačila, utemeljen.

12. Je pa pritožbeno sodišče pri preizkusu sodbe po uradni dolžnosti v zvezi z odločitvijo o plačilu regresa za letni dopust ugotovilo, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo. Od bruto zneska regresa za letni dopust je delodajalec dolžan za delavca odvesti akontacijo dohodnine. Po 15. členu Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji), se šteje, da je dohodek (tudi regres za letni dopust) prejet, ko je izplačan fizični osebi ali ji kako drugače dan na razpolago. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oziroma dohodnina, tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu na dan prejema. Zaradi tega se prejemki, od katerih se plačujejo davki, dosodijo v bruto zneskih in se v izreku sodbe le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov in zato neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini. Zaradi tega je pritožba tožene stranke v tem delu utemeljena. Zato ji je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo in skladno z določbo 1. odstavka 351. člena in 5. alinejo 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v točki II izreka delno spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe.

13. Ker pritožba izrecno ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje v točki III izreka, s katero ji je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati in plačati odpravnino v znesku 411,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2015 dalje do plačila, je pritožbeno sodišče to odločitev preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnost. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, saj tožniku odpravnina pripada skladno z določbo 79. člena ZPP.

14. Iz navedenega torej izhaja, da je pritožba tožene stranke, razen zoper odločitev v točki III izreka, neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v preostalem delu zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. in 2. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP. Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa pritožbenih stroškov ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

11.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 400/2017
• VDSS sodba Pdp 409/2013
• VDSS Sodba Pdp 141/2017