VDSS Sklep Pdp 130/2017

Jedro

V skladu z napotilom pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju v zvezi s pravočasnostjo izredne odpovedi sicer opredelilo do nepodpisanega vabila na zagovor. Ocenilo je, da predstavlja sporna listina morda eno od delovnih variant (osnutkov), ki jih je pripravila tožena stranka v zvezi z vabilom tožnice. Ker pa predmetna listina ni podpisana, je po oceni sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za verodostojno. Sodišče pri tem ni upoštevalo trditev tožnice in njene izpovedbe, da ji je vabilo na zagovor, ki sicer ni podpisano, zakoniti zastopnik tožene stranke predložil (izročil) na sestanku 29. 10. 2013. Okoliščina, da gre za nepodpisano listino, še ne pomeni, da ji vabilo ni bilo predloženo (izročeno). V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje sicer soočilo tožnico in zakonitega zastopnika tožene stranke, pri čemer ni dokazno ocenilo nasprotujočih si izpovedb strank v zvezi s predložitvijo oziroma izročitvijo nepodpisanega vabila na zagovor. Gre za enega od odločilnih dejstev, ki v sodbi nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je izredna odpoved, ki ji jo je podala tožena stranka dne 21. 11. 2013, nezakonita; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v roku 15 dni, ji priznati vse pravice, ki ji gredo iz delovnega razmerja tudi po 21. 11. 2013 do vrnitve nazaj na delo; da ji je tožena stranka dolžna izplačati plače od 21. 11. 2013 dalje za vsak mesec do izdaje prvostopne sodbe v bruto zneskih kot zahtevano, od teh zneskov obračunati in plačati davke in prispevke in tožnici izplačati neto znesek, od tega zneska pa plačati zamudne obresti od 15. dne v mesecu do plačila in da je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izvršljivosti odločbe o stroških dalje (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki ni več mogoče in da se pogodba o zaposlitvi z dne 5. 2. 2009, sklenjena med strankama, razveže z dnem izdaje prvostopne sodbe, tožnici pa se za čas od prenehanja delovnega razmerja na podlagi vročitve izredne odpovedi z dne 21. 11. 2013 do dne izdaje prvostopne sodbe v tem postopku prizna obstoj delovnega razmerja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, in da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino v višini 18 plač v višini 1.747,00 EUR, skupno torej 31.446,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje (II. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo. V zvezi s pravočasnostjo izredne odpovedi vztraja, da odpoved ni bila podana pravočasno. Navaja, da se je tožena stranka z očitki iz izredne odpovedi seznanila že v maju oz. juniju 2013. Direktor A.A. je sporni aneks s B. d. o. o. z dne 21. 6. 2013 podpisal sam, kar pomeni, da je tožena stranka prek svojega zastopnika potrdila vsebino aneksa. V zvezi z drugim aneksom z dne 29. 5. 2013 z družbo C. d. o. o. je direktor tej družbi dva dni po podpisu aneksa izdal dva računa. Zato ni mogoče šteti, da se je direktor tožene stranke s temi dokumenti, ki jih je podpisal v maju in juniju 2013, seznanil šele 22. 10. 2013. Poleg tega je v vabilu na zagovor z dne 29. 10. 2013 navedeno, da se je tožeča stranka z očitanima kršitvama seznanila že 15. 10. 2013. Tožena stranka je že 15. 10 2013 razpolagala z vsemi podatki, na podlagi katerih je sestavila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljeno in nelogično je stališče sodišča, da vabilo na zagovor z dne 29. 10. 2013 ni verodostojno, ker listina ni podpisana. Tožnici je direktor tožene stranke najprej ponudil v podpis sporazum o prenehanju delovnega razmerja, nato pa ji predočil možnost izredne odpovedi in izročil vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo. Meni, da je predložila dovolj dokazov, ki potrjujejo njene trditve, sodišče pa je verjelo zgolj zakonitemu zastopniku tožene stranke. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da predložitev asignacijskih pogodb, ki jih je v letih 2011 - 2013 za toženo stranko sklepala tožnica, ne bi imelo vpliva na odločitev. Iz teh pogodb je razvidno, da je tožnica imela pooblastilo za sklepanje številnih poslov za in v imenu tožene stranke oz. je za to imela pooblastilo direktorja, številni zneski pa so bili višji kot je znesek domnevnega oškodovanja v očitani odpovedi. Z dejanji, ki se tožnici očitajo, je bilo preprečeno oškodovanje tožene stranke. Če ne bi bili sklenjeni sporni pogodbi, bi bili koncerti odpovedani oz. prestavljeni drugam. S tem je bil seznanjen tudi direktor tožene stranke, zato je anekse podpisal. Iz izjav prič izhaja, da zaposleni pri toženi stranki niso imeli pisnih pooblastil za podpisovanje dokumentov in da so strokovni sodelavci v imenu in za toženo stranko podpisovali dokumente. Pravilna tudi ni ugotovitev sodišča, da ni pomembno, kdo je pri toženi stranki pisal potne naloge. Te je izdajala tožnica. Sodišče je nepravilno zavrnilo dokaze, ki bi potrdili trditve o pravem razlogu za odpoved. Tožnica je namreč direktorju zavrnila izdajo lažnih potnih nalogov za nazaj, kar je potrdil tudi direktor. Sodišče pa temu ni pripisalo nobenega pomena. Direktor je svoja zasebna potovanja in potrebe kril tako, da je pridobil potne naloge. Tožena stranka ni predložila rezultatov inšpekcijskega nadzora in sklepov sveta zavoda tožene stranke glede pregleda poslovanja direktorja. Tožnica opozarja, da je nadzorni svet Mestne občine D. ob pregledu poslovanja tožene stranke ugotovil nepravilnosti v zvezi s potnimi nalogi direktorja. Tožnica pritožbi prilaga zapisnik seje Nadzornega sveta MOD. z dne 30. 9. 2014. Sodišče se s pravim razlogom za izredno odpoved sploh ni ukvarjalo, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, dejansko stanje pa je nepravilno oz. nepopolno ugotovljeno. Priča E.E. je zanikala trditve tožene stranke, da so se o ceni prišli pogajati k toženi stranki. Račun so plačali do dogodka, računovodstvo pa ni urgiralo, kar pomeni, da je bil znesek pravilen. Tudi iz pričanja F.F. izhaja, da se je direktor strinjal s ceno cca 35.000,00 EUR, torej tisto ceno iz aneksa. F.F. je sicer povedal, da je tožnici posredoval eno specifikacijo, direktorju pa je po koncertu posredoval dve specifikaciji. Prava je torej lahko le tista, ki jo je poslal tožnici pred koncertom. Nobena priča ni potrdila izpovedbe direktorja, da se je B. d. o. o. prišla pogajat za ceno. Tudi tožničine trditve glede aneksa z družbo C. d. o. o. je potrdila priča G.G. Kot dokaz, da je bil direktor seznanjen z aneksom oz. je dal tožnici navodilo, da ga sklene je tožnica predložila več dokumentov. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožnice v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V skladu z napotilom pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju v zvezi s pravočasnostjo izredne odpovedi z dne 21. 11. 2013 sicer opredelilo do nepodpisanega vabila na zagovor z dne 29. 10. 2013 (priloga A 24). Ocenilo je, da predstavlja sporna listina morda eno od delovnih variant (osnutkov), ki jih je pripravila tožena stranka v zvezi z vabilom tožnice. Ker pa predmetna listina ni podpisana, je po oceni sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za verodostojno. Sodišče pri tem ni upoštevalo trditev tožnice in njene izpovedbe, da ji je vabilo na zagovor, ki sicer ni podpisano, zakoniti zastopnik tožene stranke predložil (izročil) na sestanku 29. 10. 2013. Okoliščina, da gre za nepodpisano listino, še ne pomeni, da ji vabilo ni bilo predloženo (izročeno). Tudi predlog o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi (priloga A25) ni podpisan s strani zakonitega zastopnika tožene stranke, pa je bil tožnici izročen oziroma predložen na sestanku 29. 10. 2013. V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje sicer soočilo tožnico in zakonitega zastopnika tožene stranke, pri čemer ni dokazno ocenilo nasprotujočih si izpovedb strank v zvezi s predložitvijo oziroma izročitvijo nepodpisanega vabila na zagovor. Gre za enega od odločilnih dejstev, ki v sodbi nima razlogov, to pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Zaradi navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje glede zatrjevane izročitve vabila na zagovor oceniti izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke in tožnice ter listino (elektronsko sporočilo z dne 21. 12. 2013). Sodišče je namreč s pozivom dne 12. 9. 2016 pred narokom za glavno obravnavo samo pozvalo tožnico k predložitvi dodatnih dokazov v zvezi z vabilom na zagovor (286. a člen ZPP), kar pomeni, da ni prišlo do prekluzije pri predložitvi tega dokaza. Po oceni izvedenih dokazov naj sodišče ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka ter o stroških postopka na prvi stopnji in pred pritožbenim sodiščem (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 137/2018
• VDSS Sklep Pdp 1035/2016
• VDSS Sklep Pdp 912/2016