VDSS Sodba Pdp 120/2017

Jedro

V opozorilu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je tožena stranka navedla, da je tožnik spornega dne, ko je bil v bolniškem staležu zaradi poškodbe palca na nogi, igral na zabavi srečanja sošolcev v gostišču in s tem opravljal dejavnost, ki ni strogo sodila v okvir navodil zdravnika. S tem bi se lahko tožniku poslabšalo zdravje in posledično podaljšal bolniški stalež, kar bi imelo za delodajalca škodljive posledice, tožnikovo ravnanje pa pomeni hujšo kršitev delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič, da tožnik ni izvajal nedovoljenih obremenitev noge in ugotovitve izvedenca medicinske stroke ter osebnega zdravnika, da tožnik z udeležbo na obletnici mature, ni kršil navodil zdravnika in udeležba na zabavi ni vplivala na podaljšanje bolniškega staleža, pravilno zaključilo, da tožena stranka očitane kršitve tožniku ni dokazala.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka (stroški postopka) spremeni tako, da se pravilno glasi:

"Tožena stranka je dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.464,85 EUR tako, da znesek 696,99 EUR nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru št. ... pri Uradu za javna plačila A., znesek 767,86 EUR pa nakaže na fiduciarni račun pooblaščenca tožnika odvetniške pisarne B. d. o. o., št. ..., odprt pri banki C. d. d., vse v roku 8 dni, pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 62,22 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 9. 7. 2014 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); da tožniku pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje 1. 8. 2014, temveč še traja in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ga za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ Slovenije ter mu za isto obdobje obračunati bruto znesek mesečnih nadomestil plač, v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ter od tako obračunanih zneskov plačati predpisane davke in prispevke za socialno varnost pristojnim institucijam, tožniku pa izplačati mesečne neto zneske nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratne mesečne plače do plačila (II. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.464,85 EUR in jih nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. ... pri Uradu za javna plačila A., skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in absolutnih bistvenih kršitev postopka. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje glede nezakonitosti predhodnega opozorila z dne 12. 7. 2013, glede kršitve bolniškega staleža v nasprotju s sodno prakso in občo življenjsko prakso, da se delavec, ki je v bolniškem staležu, udeležuje zabave ob obletnici mature, kjer kot muzikant animira goste. Sodišču očita tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 339. člena ZPP, ker sodišče pri uporabi instituta razveze pogodbe o zaposlitvi 118. členu ZDR-1 ni upoštevalo dokaznih listin in navedb tožene stranke ter izpovedb zaslišanih prič, vezanih na težavni odnos med strankama že od leta 2007. Sodišče je povsem izven konteksta in parcialno povzelo izpovedbe prič, predlagane s strani tožene stranke, hkrati pa izpovedb prič, ki so bile zaslišane tekom postopka, ni upoštevalo. V opozorilu z dne 12. 7. 2013 tožena stranka opozarja tožnika na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v primeru ponovne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi kršitve bolniškega staleža. Kršitev bolniškega staleža je bila izkazana in utemeljena ter predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Sodišče se je oprlo na izpoved priče D.D., ki je diametralno nasprotno izpovedala v postopku julija 2013 na naroku 16. 4. 2015, zato sodišče ne bi smelo verjeti priči. Na pristranskost izpovedbe priče D.D. je tožena stranka opozarjala tekom celotnega postopka. Priča E.E. je zelo jasno izpovedala, da je bil tožnik na obletnici mature izključno z namenom, da glasbeno animira goste. Priča je tudi povedala, da je bil tožnik v stoječem položaju, enako je potrdila priča F.F. Sodna praksa je v institutih zlorabe bolniškega staleža jasna, pri čemer je potrebno izhajati iz navodila pristojnega zdravnika, da mora tožnik v času bolniškega staleža mirovati. Bistveno je vprašanje, ali bi ravnanje tožnika lahko vplivalo na podaljšanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja tožnika in s tem na njegovo delovno zmožnost. Delavec se mora držati navodil zdravnika, da bo zdravljenje čim krajše in v skladu s predpisano terapijo in se vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko vplivala na podaljšanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem delovno zmožnost delavca. Izvedenec je v izvedenskem mnenju jasno izpostavil, da v navodilih izbranega zdravnika ni bila priporočena udeležba na kakršnihkoli zabavah. Takšen zaključek je tudi logičen, saj v kolikor tožnik ne more opravljati svojih del, po pogodbi o zaposlitvi, tudi ne more animirati gostov na obletnici mature. Tožnik se je s takšnim ravnanjem dejansko izpostavil resni nevarnosti, da po nepotrebnem podaljša bolniški stalež. Stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni kršil bolniškega staleža je zmotno, saj Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja v 233. členu določajo, da mora zavarovanec v času zadržanosti z dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege biti na svojem domu. Odsotnost je možna le ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo, na pregled k zdravniku oziroma če zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita. Zdravnik G.G. dr. med., pa tožniku v času bolniškega staleža ni odobril udeležbe na zabavi. Sodišče je neutemeljeno sledilo tudi reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku, saj bi moralo ob pravilni uporabi instituta 118. člena ZDR-1 pogodbo razvezati. Tožena stranka je tudi predložila pisna dokazila, ki kažejo na porušen odnos med pravdnima strankama, katerega je zakonit zastopnik skušal vsakič posebej sanirati s tem, da postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpeljal, čeprav je imel ustrezen razlog. Sodišče je povzelo izpovedi le nekaterih zaslišanih prič, predvsem prič, predlaganih s strani tožnika, in pri tem v celoti prezrlo izpovedbe prič, predlaganih s strani tožene stranke, kar predstavlja kršitev pravice do izjave. Zakoniti zastopnik je na izrecno vprašanje pooblaščenca tožene stranke odgovoril, da je tožnik izgubil njegovo zaupanje že leta 2007, saj je bil večkrat v postopkih redne odpovedi pogodb o zaposlitvi, kar je potrdila tudi priča odvetnica H.H. Tudi priča I.I. je izpovedala, da je imel tožnik težave z določenimi zaposlenimi in da dela ni opravljal, kot bi moral. Priča J.J. je izpovedala, da ni želel sprejemati pisnih odredb zakonitega zastopnika, pri čemer se je vsebina pisnih odredb ponavljala, kar pomeni, da svojega dela ni opravljal. Navedeno je potrdila tudi priča K.K., ki je izpovedala, da tožnik nima odnosa do sodelavcev, kakor tudi ne do opravljanja dela. Tudi priča L.L., neodvisna priča, je izpovedala, da tožnik ni imel pozitivnega odnosa do dela, saj se ni želel udeleževati šolanja glede uvajanja nove čistilne tehnike. Priča M.M. je pojasnil, da je bil ravnatelj v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili dolžan izvajati kontrolo nad delom tožnika in glede odnosa med tožnikom in ravnateljem izpovedal, da je bil že več kot 7 let v napetem stanju. Zoper tožnika je bilo uvedenih več postopkov zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, pri čemer je poslovodstvo tožene stranke zaradi osebnih razmer na strani tožnika vedno od postopka odstopilo. Tožnik bi si lahko brez težav našel drugo delo, saj je srednjih let, medtem ko se zaposleni pri toženi stranki protivijo vrnitvi tožnika na delovno mesto, iz razloga nespoštovanja odnosa do dela, kot tudi do kolektiva. Tožena stranka meni, da so izkazane okoliščine, ki narekujejo sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1.

3. Tožnik v skladu s 166. členom ZPP vlaga pritožbo zoper izrek o stroških postopka (III. točko izreka sodbe) zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da mu je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno priznalo stroške postopka v višini 1.464,85 EUR, ki naj jih povrne tožena stranka. Tožnik ne izpodbija višine priznanih pravdnih stroškov, vendar izpodbija odločitev, da se stroški v višini 1.464,85 EUR v celoti nakažejo na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru. S sklepom Službe za brezplačno pravno pomoč št. Bpp 306/2014 z dne 7. 10. 2016 je bilo odločeno, da se pooblaščencu tožnika, za nudenje brezplačne pravne pomoči v prvem postopku pred sodiščem prve stopnje priznajo stroški v znesku 478,85 EUR. Glede na odločitev sodišča v izpodbijanem sklepu o stroških, ko je tožniku za zastopanje v prvotnem postopku priznalo 567,50 EUR (k temu je potrebno prišteti še 22 % DDV), bi tako bila služba za brezplačno pravno pomoč Delovnega sodišča v Mariboru neupravičeno obogatena, saj je iz naslova brezplačne pravne pomoči, pooblaščencu tožnika za isto storitev plačala le 478,85 EUR (22 % DDV vključen), medtem ko bi na račun pravdnih stroškov s strani tožene stranke prejela 567,50 EUR (brez 22 % DDV). Razlika do polno priznanih stroškov gre tožniku. Prav tako je sodišče toženi stranki naložilo, da plača nagrado za pritožbo na račun Delovnega sodišča v Mariboru, čeprav brezplačna pravna pomoč v zvezi s pritožbenim postopkom tožniku ni bila odobrena. Do stroškov nagrade za pritožbo je upravičen tožnik. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno določilo nagrado za narok v ponovljenem postopku v višini 262,80 EUR, napačno pa je plačilo tega zneska ponovno določilo v korist Službe za brezplačno pravno pomoč. Služba za brezplačno pravno pomoč je pooblaščencu tožnika priznala nagrado v znesku 178,00 EUR. Razliko do 262,80 EUR je torej tožena stranka dolžna povrniti tožniku in ne Delovnemu sodišču v Mariboru. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in stroškovni del izreka spremeni tako, da se stroški v višini 696,99 EUR nakažejo na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, medtem ko se preostali del stroškov postopka v višini 767,86 EUR nakaže na fiduciarni račun pooblaščenca tožnika odvetniške pisarne B. d. o. o.

4. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke. Navedel je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v celoti zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju, obravnavalo sporna vprašanja, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v sklepu opr. št. Pdp 951/2015 z dne 8. 6. 2016. Po dopolnjenem dokaznem postopku je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki mu jo je tožena stranka očitala v pisnem opozorilu z dne 12. 7. 2013. Posledično je zaključilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 7. 2014 ni zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo prvi odstavek 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki določa, da je delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga dolžan pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, v enem letu od prejema pisnega opozorila.

8. V opozorilu z dne 12. 7. 2013 je tožena stranka navedla, da je tožnik dne 10. 5. 2013, ko je bil v bolniškem staležu zaradi poškodbe palca na nogi, igral na zabavi srečanja sošolcev v gostišču N. v centru O. in s tem opravljal dejavnost, ki ni strogo sodila v okvir navodil zdravnika. S tem bi se lahko tožniku poslabšalo zdravje in posledično podaljšal bolniški stalež, kar bi imelo za delodajalca škodljive posledice, tožnikovo ravnanje pa pomeni hujšo kršitev delovnih obveznosti. Glede na očitano kršitev je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku pravilno ugotavljalo, kakšna navodila je tožniku dal osebni zdravnik G.G. dr. med. in ali bi lahko ravnanje tožnika vplivala na poslabšanje zdravja tožnika ter podaljšanje zdravljenja, kar bi imelo za delodajalca škodljive posledice. Tožena stranka je v opozorilu tožniku še navedla, da je zlorabil bolniški stalež in s tem kršil določbo 34. člena ZDR-1, ki določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti ter določilo 37. člena ZDR-1, ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo delo, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo in bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

9. Pritožbeno sodišče poudarja, da mora delodajalec v odpovedi navesti in obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, sodišče pa je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vezano na takšno opredelitev, ni pa vezano na pravno kvalifikacijo kršitve. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno presojalo tožniku očitano kršitev v opozorilu pred odpovedjo z dne 12. 7. 2013 in sicer, ali je tožnik opravljal dejavnost, ki ni sodila v okvir navodil za zdravljenje in s tem poslabšal svoje zdravstveno stanje ter posledično povzročil podaljšanje bolniškega staleža.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi osebnega zdravnika G.G., dr. med., ki je izpovedal, da igranje na veselici sicer ne sodi v kontekst zdravljenja, vendar če je tožnik v poziciji glasbenika pretežno sedel in stal ter se ni hitro gibal in skakal, so bile obremenitve tožnika v skladu s tem, kar je lahko delal in ni kršil njegovih navodil. Predvsem, ker se zdravstveno stanje tožnika ni poslabšalo, je osebni zdravnik ocenil, da so bile obremenitve tožnikove noge, v kritičnem času, v skladu s tem, kar je lahko delal. Ker pri tožniku ni prišlo do poslabšanja zdravja in je dejansko po štirih tednih zdravljenje zaključil, s tem pa tudi bolniški stalež, je osebni zdravnik ocenil, da tožnik ni kršil njegovih navodil. Sodišče prve stopnje je postavilo tudi izvedenca medicinske stroke P.P. dr. med., zdravnika specialista travmatologa, ki je ocenil, da tožnik z udeležbo na zabavi ni opravljal napornih opravil (hoja po stopnicah, po strmem, neravnem terenu, počepe, kjer so prsti stopala dalj časa v stiku s podlago, dvigovanje in prenašanje težjih bremen), ki bi povzročila poslabšanje zdravstvenega stanja, s posledičnim podaljšanjem bolniškega staleža. Sodišče je na podlagi izpovedi prič D.D., E.E. in F.F., da tožnik ni izvajal nedovoljenih obremenitev noge in ugotovitve izvedenca medicinske stroke ter osebnega zdravnika, da tožnik z udeležbo na obletnici mature dne 10. 5. 2015, ni kršil navodil zdravnika in udeležba na zabavi ni vplivala na podaljšanje bolniškega staleža pravilno zaključilo, da tožena stranka očitane kršitve tožniku ni dokazala.

11. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke o arbitrarnosti dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje in uporabi pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (212. člen ZPP). V skladu z 8. členom ZPP (dokazna ocena) sodišče odloči, po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva šteje za dokazana. Dokazna ocena sodišča glede očitane kršitve tožnika v opozorilu z dne 12. 7. 2013, je v skladu z 8. členom ZPP.

12. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da bi moralo sodišče prve stopnje sodno razvezati pogodbo o zaposlitvi tožnika, ker je tožena stranka izgubila zaupanje v delo tožnika že leta 2007. Kot razlog za razvezo pogodbe tudi ni mogoče upoštevati, da je zakoniti zastopnik tožene stranke zoper tožnika večkrat vodil postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki pa ga ni dokončal zaradi osebnih razlogov na strani tožnika. Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati, da je tožnik vse od leta 2007 kršil delovne obveze in ni upošteval navodil zakonitega zastopnika, če zoper tožnika ni ustrezno ukrepala in mu očitanih kršitev tudi dokazala. Pri presoji, ali so podani razlogi za razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 res ni bistveno, če sodelavci ocenjujejo, da je nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče. Bistveno je predvsem, ali je med tožnikom in toženo stranko medsebojno razmerje porušeno do te mere, da sodelovanje več ni mogoče, vendar pa sodišče prve stopnje navedenega ni ugotovilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v 22. točki obrazložitve sodbe, zakaj niso podane okoliščine za razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. točko 339. člena ZPP, ker ni upoštevalo s strani tožene stranke predloženih dokazov, vezanih na težaven odnos med strankama, vse od leta 2007 dalje.

13. Utemeljena pa je pritožba tožnika, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo zneska, ki ga je tožena stranka dolžna nakazati na račun Delovnega in socialnega sodišča v Mariboru in zneska, ki ga je dolžna plačati tožniku. Tožnik v pritožbi pravilno opozarja, da je Služba za brezplačno pravno pomoč s sklepom št. Bpp 306/2014 z dne 7. 10. 2016 odločila, da se pooblaščencu tožnika priznajo, za nudenje brezplačne pravne pomoči v prvem postopku pred sodiščem prve stopnje stroški v višini 478,85 EUR, v ponovljenem postopku pa 178,00 EUR. Tožniku za vložitev pritožbe ni bila odobrena brezplačna pravna pomoč, zato je Delovno sodišče v Mariboru upravičeno le do povrnitve stroškov, ki jih je dejansko izplačalo pooblaščencu tožnika za nudenje brezplačne pravne pomoči. Do ostalih priznanih stroškov postopka pa je upravičen tožnik in zato je pritožbeno sodišče izrek o stroških postopka spremenilo tako, da glasi, kot izhaja iz izreka te sodbe.

14. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev utemeljenosti pritožbe niso relevantne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Pritožba tožnika je bila utemeljena glede odločitve o stroških postopka, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe. Pritožbeni razlogi tožene stranke pa niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP.

Datum zadnje spremembe:

11.09.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 33/2010
• VDSS sodba Pdp 1353/2008
• VDSS sodba Pdp 791/2011