VDSS Sodba Pdp 1017/2016

Jedro

Za presojo pravočasnosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistvena določba 20. člena ZDR-1, ki opredeljuje delodajalca (pravno osebo) kot stranko pogodbe o zaposlitvi, in v prvem odstavku določa, da v imenu delodajalca (pravne osebe) nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za podajo izredne odpovedi tožnici pristojna ravnateljica, na podlagi določbe prvega odstavka 49. člena ZOFVI. V skladu z 20. členom ZDR-1 rok za podajo odpovedi prične teči z dnem, ko je za kršitev izvedela ravnateljica tožene stranke.

Tožena stranka je tožnici zaradi neupravičene odsotnosti z dela utemeljeno izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za (1) razveljavitev sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. dokumenta 823/2015 z dne 21. 12. 2015, ki ga je tožena stranka vročila tožeči stranki; (2) za ugotovitev, da delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 9. 2014 med tožečo stranko in toženo stranko za delovno mesto "čistilec" za nedoločen čas ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi z dne 21. 12. 2015 in je trajalo do dne odločitve sodišča prve stopnje; (3) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 21. 1. 2016 dalje do datuma odločitve sodišča prve stopnje za vsak mesec obračunati plačo, ki bi jo tožeča stranka prejemala, če bi delala, v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 9. 2014 v višini osnovne plače 533,11 EUR, h kateri mora tožena stranka prišteti vse dodatke, od tako obračunane plače odvesti predpisane davke in prispevke, neto plačo pa izplačati tožeči stranki, pri čemer plača zapade v plačilo vsakega petega dne v mesecu za pretekli mesec, od zapadlih in neplačanih neto zneskov pa je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti od dneva zamude dalje do dneva plačila, vse v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje in (4) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati denarno povračilo v znesku 3.626,16 EUR bruto, od tega zneska odvesti dajatve in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožila tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje glede presoje pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot odločilno štelo, kdaj se je zakonita zastopnica tožene stranke ravnateljica A.A. seznanila z odločbo ZZZS, s katero je bilo odločeno, da imenovani zdravnik vztraja pri odločitvi, da je tožnica od 14. 11. 2015 dalje zmožna za delo. S to odločbo je bila ravnateljica seznanjena dne 20. 11. 2015, zato je bila po mnenju sodišča prve stopnje odpoved, ki je bila podana 21. 12. 2016, pravočasna in podana znotraj 30-dnevnega roka. Po mnenju tožnice to ni bistveno, temveč je bistveno, kdaj se je tožena stranka seznanila, da tožnica dne 16. 11. 2015 ni prišla v službo, niti ni podala vloge za izrabo dopusta. Tožena stranka je tožnici očitala kršitev 33. člena ZDR-1 in 37. člena ZDR-1, ki jo je storila, ko je v času od 16. 11. 2015 do 14. 12. 2015 vse delovne dni, z izjemo upravičenih odsotnosti dne 30. 11. 2015, 4. 12. 2015 in 9. 12. 2015 neupravičeno izostala z dela. Z odločbo ZZZS št. 210000-1807-6892/2015/24 z dne 2. 11. 2015 je bilo odločeno, da je tožnica od 14. 11. 2015 dalje zmožna za delo. Osebna zdravnica tožnice je podala ponovno vlogo za bolniško, s čimer je bila tožena stranka seznanjena. Vendar pa bi v skladu s citirano odločbo ZZZS, iz katere izhaja, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve, tožnica kljub ponovni vlogi oziroma pritožbi morala spoštovati odločbo ZZZS in v ponedeljek dne 16. 11. 2015 priti na delo. S citirano odločbo sta se obe pravdni stranki seznanili 3. 11. 2015. Tožnice 16. 11. 2015 ni bilo na delo, prav tako ni predhodno zaprosila za dopust. Ker je bila tožena stranka 3. 11. 2015 seznanjena z odločbo oziroma jo je prejela, je 16. 11. 2015 zagotovo vedela, da je tožnica neupravičeno izostala z dela. Nadalje pritožba navaja, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju, prav tako so razlogi v nasprotju z izrekom sodbe, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje v sodbi ugotovi, da bi morala tožnica, če je menila, da ni sposobna za delo, prijaviti vsaj letni dopust, česar ni storila. Od tožnice se zahteva, da kljub ponovni vlogi osebne zdravnice pride na delo ali pa prijavi dopust, od tožene stranke pa se ne pričakuje, da bi vedela za neupravičeno odsotnost tožnice, kljub temu, da pritožba (tožnice) ne zadrži izvršitve odločbe ZZZS. Za takšno razlogovanje ni nobene razumske podlage. Glede na vse navedeno je tožnica prepričana, da obrazložitev ni razumljiva, argumentirana in prepričljiva, s takšno obrazložitvijo pa je sodišče prve stopnje tudi kršilo pravico do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasno obrazloženi in med seboj niso v nasprotju, prav tako izpodbijana sodba vsebuje razumljiv izrek, ki z razlogi sodbe ni v nasprotju. Napačno materialnopravno stališče glede pravočasnosti podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa ne more pomeniti kršitve določb pravdnega postopka. Posledično tudi ni kršeno ustavno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33I/1991 s spremembami; URS), saj tožnici ni bila kršena pravica do poštenega sojenja.

6. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od 9. 4. 2014 dalje na delovnem mestu "čistilec". Stranki sta 3. 11. 2015 prejeli odločbo ZZZS z dne 2. 11. 2015, s katero je bilo odločeno, da je tožnica od 14. 11. 2015 dalje zmožna za delo. Stranki sta 20. 11. 2015 prejeli odločbo ZZZS z dne 18. 11. 2015, s katero je bil zavrnjen predlog tožničine osebne zdravnice za odobritev staleža, 24. 12. 2015 pa odločbo ZZZS, Direkcije zdravstvene komisije z dne 4. 11. 2015. Tožena stranka je 15. 12. 2015 tožnici vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se zagovora ni udeležila, istega dne pa ji je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ji je bila vročena 24. 12. 2015. Zoper sklep je tožnica vložila pritožbo, o kateri je odločil Svet zavoda tožene stranke s sklepom z dne 18. 11. 2016, tožnici pa je bil vročen 21. 1. 2016.

7. Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1), po kateri lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 lahko delavec in delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

8. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožnici očitala, da je v času od 16. 11. 2015 do 14. 12. 2015 vse delovne dni, z izjemo upravičene odsotnosti dne 30. 11. 2015, 4. 12. 2015 in 9. 12. 2015, neopravičeno izostala z dela, s čimer je kršila dolžnost in obveznost opravljanja dela po 33. členu ZDR-1, ki je temeljna dolžnost in obveznost delavca in bistveni element oziroma vsebina delovnega razmerja, po kateri mora delavec, če za odsotnost dela niso izpolnjeni utemeljeni razlogi, prihajati na delo in delo na delovnem mestu opravljati v okviru vrste del, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ter v času in kraju, ki sta določena za izvajanja dela, kršila pa je tudi 37. člen ZDR-1, ker je z namenom, da bi zavajala oziroma zavedla delodajalca glede njene opravičene odsotnosti z dela, po telefonu zatrjevala neresnična dejstva opravičenosti njene odsotnosti in s tem materialno škodovala ali bi lahko škodovala interesom tožene stranke.

9. Za presojo pravočasnosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistvena določba 20. člena ZDR-1, ki opredeljuje delodajalca - pravno osebo kot stranko pogodbe (o zaposlitvi), in v prvem odstavku določa, da v imenu delodajalca - pravne osebe nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za podajo izredne odpovedi tožnici pristojna ravnateljica A.A., na podlagi določbe prvega odstavka 49. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 in naslednji). V skladu z 20. členom ZDR-1 rok za podajo odpovedi prične teči z dnem, ko je za kršitev izvedela ravnateljica tožene stranke. Ravnateljica A.A. je prepričljivo izpovedala, da sta jo zaposleni B.B. in poslovna sekretarka C.C. seznanili z odločbo, s katero pritožbi tožnice ni bilo ugodeno, dne 20. 11. 2015, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je ravnateljica tega dne izvedela, da tožnice neupravičeno ni na delo od 16. 11. 2015. Bistveno je, da je tožnica fizična oseba, za katero se neizpodbitno domneva, da se takrat, ko prejme pošto, tudi seznani z njeno vsebino. Glede na naravo pravne osebe je zato logično, da zakon določa, kdaj se šteje, da se je seznanila z nekim dejstvom, to pa je, ko se s tem seznani oseba pooblaščena za podajo odpovedi. Tožnica torej v pritožbi neutemeljeno navaja, da se je tožena stranka že s tem, ko tožnica 16. 11. 2015 ni prišla na delo, seznanila s kršitvijo. Glede na zgoraj obrazloženo je torej rok za podajo pričel teči šele 21. 11. 2015, torej naslednji dan po seznanitvi, in se je iztekel 21. 12. 2015. Bistveno pa je, da so kršitve trajale od 16. 11. do 14. 12. 2015, zato je za vsak neopravičen izostanek rok za podajo odpovedi pričel teči od nove kršitve. Za pravočasnost podane odpovedi torej v obravnavanem primeru niti ni odločilno, ali se je tožena stranka s kršitvijo seznanila že 16. 11. 2015, saj rok prične teči od vsake posamezne kršitve dalje. Zato izredna odpoved, ki jo je tožena stranka podala 21. 12. 2015, ni prepozna.

10. Tožnica v pritožbi nima drugih navedb, razen glede nepravočasnosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je pritožbeno sodišče v preostalem delu izpodbijani del sodbe preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da pritožba ni utemeljena. Tožena stranka ni kršila postopkovnih določb za zakonitost odpovedi, saj je tožnico seznanila s kršitvami ter ji omogočila zagovor. Po obširno izvedenem dokaznem postopku in oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica neupravičeno izostala z dela od 16. 11. do 14. 12. 2015, z izjemo treh dni, ki jih je tožena stranka ustrezno navedla v odpovedi. V skladu z zgoraj citirano odločbo ZZZS z dne 2. 11. 2015 bi morala tožnica pričeti z delom 16. 11. 2015, vendar tega dne ni prišla na delo. Zaradi neupravičene odsotnosti z dela ji je tožena stranka utemeljeno izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je izpolnjen tudi drugi pogoj za zakonitost odpovedi iz prvega odstavku 109. člena, saj je ugotovilo, da glede na okoliščine primera in interese strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati. Zaupanje tožene stranke je bilo namreč omajano do te mere, da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

13. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 521/2014
• VDSS sodba Pdp 1353/2014
• VDSS sodba Pdp 102/2015